Lives Journal 3

Marusha Avgushtin

 

BESEDNA SKICA K LIKOVNEMU PORTRETU ALENKE SOTTLER

 

Zapis je nastal kot refleksija ob predstavitvi Alenke Sottler (Bezhigrajska galerija l, 19. 5. – 25. 6. 2010), ene najzhlahtnejshih slovenskih ilustratork srednje generacije, ki je s svojo ustvarjalnostjo prodrla tudi na svetovno ilustratorsko sceno. Razstava je vkljuchevala ilustracije za otroke z barvnimi podobami za Pepelko bratov Grimm (Mladinska knjiga, 2006), nekaj chrno-belih ilustracij iz Svetovnih pravljic (Nova revija, 2004), iz Svetlaninih pravljic (Svetlana Makarovich, Zalozhba Mish, 2008) in prav tako chrno-belo ilustracijo Mojzes pred gorechim grmom, ki je nastala na povabilo muzeja Diocesano iz Padove za razstavo I colori del sacro (2007). Poleg ozkega izbora v galeriji razstavljenih del iz slikarkinega zadnjega obdobja, ki ga je verjetno narekoval tudi prostor, v chlanku obravnavamo she slikarkine chrno-bele slike iz Prividov Alenke Sottler in Nika Grafenauerja (Nova revija, 2009) in ilustracije za Pravljice Oscarja Wilda (Veliki pravljicharji, Mladinska knjiga, 2000), v katerih je, kot se zdi, umetnica poleg sugestivne rabe chrnih in belih ploskev v kombinaciji tankega chrtovja, s katerim rishe figuralni in predmetni svet, in chrno-belega okrasja, s katerim bistveno dopolnjuje rafiniranost pisateljeve pripovedi, prvich uporabila abstraktne bele linije na chrni podlagi, ki simbolizirajo morske valove.

Znachilnost likovnega delovanja Alenke Sottler je njeno postopno prehajanje s podrochja slikarstva in grafike v svet ilustracije. Pri tem se ne odreka raziskovanju likovnega jezika, s katerim odstira in poglablja literarna besedila, namenjena vsem generacijam. Za ilustracije v knjigi Slovenski pesniki o minljivosti (Mladinska knjiga, 2000) npr. pravi: »Uporabila sem zemeljske pigmente, posusheno glino in saje (dim od sveche), s katerimi sem tudi vsebinsko najbolje ponazorila proces minevanja. Uporabila sem tudi frotazhe, ki prav tako asociirajo na minljivost.« To je le en primer slikarkinega nenehnega iskanja likovnega ekvivalenta besedam. Bo nekoch ilustrirala predvsem poezijo za odrasle?

Tezhenje k likovni odlichnosti in poglobljen odnos do literature spremlja vse ilustratorkino delo, v katerem prepoznavnost likovnega rokopisa variira glede na ilustriranje literarnih predlog, medtem ko sta lepota ilustriranih stvaritev in magichna svetloba v njih stalnici avtorichinega izraza. V slikarkinem avtorskem slogu zadnjega obdobja se dalje prepletata kiparsko obchuteno grajenje figur in predmetov ter raznoliko drobno chrtovje, s katerim oblikuje celotna prizorishcha, ki posredujejo grafichni vtis. Zvestoba tradiciji, she posebej zgodnji renesansi, in moderna likovna obchutljivost vejeta iz ilustracij Pepelke, ki po slikarkinih besedah pomenijo zakljuchek nekega njenega ustvarjalnega procesa.

V kasnejshih delih slikarka brezchasne pravljichne prizore gradi s kombiniranjem realistichne prepoznavnosti figur in predmetov z abstraktno likovno izraznostjo. Ta je posebej opazna v ambientih, v katerih avtorica z razlichno rabo svetlega in temnega chrtovja ustvarja skrivnostno svetlobo in nizanje prostorskih plasti, kar stopnjuje ne le pravljichnost temvech tudi duhovno razsezhnost podob. Izpovedna moch in estetski videz avtorichinih ilustracij sta enaki v chrno-belih in barvnih ilustracijah. Na tem mestu morda lahko ponovimo njen zapis iz revije Otrok in knjiga (2000, str. 62–64) z naslovom Pogled na svoje delo - O ilustriranju. V njem med drugim beremo: »Material je vse. S tem mislim na likovni material – barve, papir, tushe, peresa, chopiche, chrkovni material. Njegove lastnosti so zakon, iz njih raste ideja. Vsa umetnost je v tem, da ustvarjam z materialom takshne pogoje na papirju, ki prebudijo domishljijo, asociacije in presenechajo; da se zachnem igrati. Potem je vse odvisno od obchutka, da ni nichesar prevech ne premalo …«

Ko skiciramo ilustratorkin likovni portret, ga je kljub skopo odbranim ilustracijam iz zadnjega desetletja, mozhno zajeti. Tako kot npr. igralci ozhivljajo na odru osebe dramskega besedila, tudi ilustratorji oblikujejo junake razlichnih literarnih predlog. In tako kot mora igralec ozhiviti lik z igro, ki jo gradi na razumevanju in dozhivljanju literarnega junaka ter prostora in chasa, v katerega je postavljen, mora tudi ilustrator za celotno dogajanje v ilustrirani knjigi najti likovno upodobitev, ki je splet literarnega tvorca ter njegovega razumskega in chustvenega vzhivetja v junake z ustrezno umestitvijo v prostor. Brez avtorske interpretacije namrech nobena poustvarjalna umetnost ni mogocha.

Pregledovanje ilustracij Pravljic Oscarja Wilda, Pepelke bratov Grimm, Svetovnih in Svetlaninih pravljic ter ilustracije Mojzesa nas prepricha o kompleksnosti avtorske likovne ustvarjalnosti Alenke Sottler, ki zori iz poglabljanja v likovnost in literaturo, v Prividih pa se srechamo z dvema povsem avtonomnima umetnishkima osebnostma, s pesnikom Nikom Grafenauerjem in s slikarko Alenko Sottler. Tako v Prividih postanejo besede in ilustracije samostojno videnje sveta skozi dvoje umetnishkih jezikov. Ali she drugache: Alenka Sottler je ob branju Grafenauerjevih pesmi za nachrtovano pesnishko zbirko Skrivnosti prichela upodabljati mrachen svet, obarvan z njeno podzavestjo. Izjemno sugestivna, prechishchena likovna pripoved/izpoved v chrno-beli tehniki tempere je Nika Grafenauerja privedla do umika nachrtovane zbirke Skrivnosti z zamenjavo v Privide, za katere je k slikam Alenke Sottler spesnil nova besedila. Nov odnos med ustvarjalcema je rodil slikanico za odrasle, ki she mochneje kot doslej, opozarja na ilustratorkino suverenost, ki je privedla do prilagoditve pesnika ilustratorju, to pa je v ilustriranih knjigah redkejshi pojav. Pogosteje najprej nastane tekst, ki ga ilustrator likovno dopolnjuje. V svetu se sicer zhe nekaj chasa spet pojavljajo ilustrirane knjige brez besed, na kar je npr. opozorila le v slikah predstavljena Defoejeva knjiga Robinson Crusoe na bolonjskem sejmu knjig za otroke leta 2009, in prejela posebno nagrado.

Z velikodushno Grafenauerjevo potezo za Privide pa smo v slovenskem prostoru dobili knjigo vrhunske kvalitete, ki odpira novo poglavje na podrochju monumentalnih slikanic za odrasle in najbrzh tudi nov izziv na ustvarjalni poti Alenke Sottler.

Che ilustracije Wildovih Pravljic z rabo abstraktnega chrtovja zachenjajo slikarkin izraz zadnjega desetletja, je upodobitev Pepelke v celoti grajena z raznobarvnim in raznolikim chrtovjem, tako plastichno obchutenih figur kot mestoma kar manieristichno poglobljenih prostorov pravljichnega dogajanja ali mnozhichnih prizorov z renesanchnim nadihom. Med shtevilne avtorichine posebnosti v Pepelki sodijo morda na prvo mesto ptichki kot vidni poetichni poudarek pravljice in s svojo igrivo razgibanostjo posebej privlachni otrokom, slikarkino intelektualno likovno igro pa, kot se zdi, posebej izrazha rafinirano prepletanje bogato niansiranega barvnega chrtovja. Alenka Sottler v Pepelki sledi tradiciji in je hkrati sodobna. Sama pravi, da »je zhelela naslikati tisto pravo Pepelko, ki ne strga pravljichne niti.«

Svetovne pravljice so bile za slikarko izziv, ki je zahteval poleg bogastva likovnih idej za ponazoritev raznorodnega pravljichnega dogajanja tudi izjemno likovno disciplino in originalno reshitev za uglashenost celote. Ilustracije v chrno-beli temperi in zhe preizkushena »grafichna« gradnja podob ter oblikovanje knjige Petra Skalarja so izjemen knjizhni dosezhek.

Podobno kot Svetovne pravljice je Alenka Sottler ilustrirala Svetlanine pravljice v slovensko-angleshki knjigi, ki zajema shestdeset pravljicharki najljubshih pripovedi. Zhivalski, rastlinski, predmetni svet in svet domishljijskih bitij slikarka upodablja v znachilnem prepletanju natanchnih opisov zdaj v izbranih kompozicijah, zdaj posamichno. Rafiniranost likovnega izraza z menjavanjem chrno-belega chrtovja, s katerim gradi she posebej pravljichna prizorishcha, in z umeshchanjem karakterno izrazitih zhivali vanje uchinkuje kot pendant Svetlaninemu kombiniranju pisanja v prozi in poeziji. Tako slikarka z izvirno avtorsko govorico podpira pisateljichin literarni izraz.

V ilustraciji Mojzesa je dvojnost med realistichno upodobitvijo figur in nezemeljskim prostorom povezana v skladno celoto slikarkinega sugestivnega in estetskega izraza, podobna kot v upodobitvah pravljic. Enaka je tudi skrivnostna svetloba, ki ponazarja gorechi grm; struktura celotne kompozicije pa je pri Mojzesu bolj gladka. Nezmotljiv instinkt slikarki narekuje uravnotezheno razmerje med »znanstveno« tochnostjo in umetnishko imaginacijo.

Raziskovalni duh bo Alenko Sottler gotovo tudi v prihodnje povezoval z ilustracijo, bodisi da bo z likovnimi sredstvi sledila predvsem literarnim ustvarjalcem /ustvarjalkam, bodisi da bo v njih odstirala svoj notranji svet, svoj pogled na zhivljenje in svoje odzivanje nanj.

Najbrzh pa bo v najboljshih dosezhkih zdruzhila v ilustratorsko umetnino oboje. Intelektualna odprtost do zhivljenja in emocionalno reagiranje nanj rojeva v Alenki Sottler kritichnost, ki lahko pripelje do likovnih stvaritev, ki ne bodo vezane na nikakrshno besedilo. Prividi nazorno nakazujejo v to smer. Vendar njena kompleksna umetnishka narava lahko ostaja hkrati she naprej zapisana tudi otroshkemu pravljichnemu svetu, in verjamemo, da bo njen umetnishki credo, ne glede na vsebinsko ozadje ilustracij, ostal zvest likovni dognanosti in estetski izraznosti, skratka lepoti kot sinonimu dobrega.

Ustvarjalna zasidranost v likovnih koreninah slovenskega prostora, poznavanje shirshega umetnostnega vrenja in njena celostna chloveshka odzivnost na dogajanje v danashnjem svetu pogojujejo samosvojo likovno govorico Alenke Sottler v sugestivno celoto, v kateri zdruzhuje elemente slikarstva, kiparstva in grafike. Lahko prichakujemo, da bo njena nemirna raziskovalna in senzibilna narava she presenechala, nikoli pa ne bodo njene likovne reshitve povrshne in le povrshinske.

 

 

 

English