Lives Journal 3

Maruša Avguštin

 

BESEDNA SKICA K LIKOVNEMU PORTRETU ALENKE SOTTLER

 

Zapis je nastal kot refleksija ob predstavitvi Alenke Sottler (Bežigrajska galerija l, 19. 5. – 25. 6. 2010), ene najžlahtnejših slovenskih ilustratork srednje generacije, ki je s svojo ustvarjalnostjo prodrla tudi na svetovno ilustratorsko sceno. Razstava je vključevala ilustracije za otroke z barvnimi podobami za Pepelko bratov Grimm (Mladinska knjiga, 2006), nekaj črno-belih ilustracij iz Svetovnih pravljic (Nova revija, 2004), iz Svetlaninih pravljic (Svetlana Makarovič, Založba Miš, 2008) in prav tako črno-belo ilustracijo Mojzes pred gorečim grmom, ki je nastala na povabilo muzeja Diocesano iz Padove za razstavo I colori del sacro (2007). Poleg ozkega izbora v galeriji razstavljenih del iz slikarkinega zadnjega obdobja, ki ga je verjetno narekoval tudi prostor, v članku obravnavamo še slikarkine črno-bele slike iz Prividov Alenke Sottler in Nika Grafenauerja (Nova revija, 2009) in ilustracije za Pravljice Oscarja Wilda (Veliki pravljičarji, Mladinska knjiga, 2000), v katerih je, kot se zdi, umetnica poleg sugestivne rabe črnih in belih ploskev v kombinaciji tankega črtovja, s katerim riše figuralni in predmetni svet, in črno-belega okrasja, s katerim bistveno dopolnjuje rafiniranost pisateljeve pripovedi, prvič uporabila abstraktne bele linije na črni podlagi, ki simbolizirajo morske valove.

Značilnost likovnega delovanja Alenke Sottler je njeno postopno prehajanje s področja slikarstva in grafike v svet ilustracije. Pri tem se ne odreka raziskovanju likovnega jezika, s katerim odstira in poglablja literarna besedila, namenjena vsem generacijam. Za ilustracije v knjigi Slovenski pesniki o minljivosti (Mladinska knjiga, 2000) npr. pravi: »Uporabila sem zemeljske pigmente, posušeno glino in saje (dim od sveče), s katerimi sem tudi vsebinsko najbolje ponazorila proces minevanja. Uporabila sem tudi frotaže, ki prav tako asociirajo na minljivost.« To je le en primer slikarkinega nenehnega iskanja likovnega ekvivalenta besedam. Bo nekoč ilustrirala predvsem poezijo za odrasle?

Teženje k likovni odličnosti in poglobljen odnos do literature spremlja vse ilustratorkino delo, v katerem prepoznavnost likovnega rokopisa variira glede na ilustriranje literarnih predlog, medtem ko sta lepota ilustriranih stvaritev in magična svetloba v njih stalnici avtoričinega izraza. V slikarkinem avtorskem slogu zadnjega obdobja se dalje prepletata kiparsko občuteno grajenje figur in predmetov ter raznoliko drobno črtovje, s katerim oblikuje celotna prizorišča, ki posredujejo grafični vtis. Zvestoba tradiciji, še posebej zgodnji renesansi, in moderna likovna občutljivost vejeta iz ilustracij Pepelke, ki po slikarkinih besedah pomenijo zaključek nekega njenega ustvarjalnega procesa.

V kasnejših delih slikarka brezčasne pravljične prizore gradi s kombiniranjem realistične prepoznavnosti figur in predmetov z abstraktno likovno izraznostjo. Ta je posebej opazna v ambientih, v katerih avtorica z različno rabo svetlega in temnega črtovja ustvarja skrivnostno svetlobo in nizanje prostorskih plasti, kar stopnjuje ne le pravljičnost temveč tudi duhovno razsežnost podob. Izpovedna moč in estetski videz avtoričinih ilustracij sta enaki v črno-belih in barvnih ilustracijah. Na tem mestu morda lahko ponovimo njen zapis iz revije Otrok in knjiga (2000, str. 62–64) z naslovom Pogled na svoje delo - O ilustriranju. V njem med drugim beremo: »Material je vse. S tem mislim na likovni material – barve, papir, tuše, peresa, čopiče, črkovni material. Njegove lastnosti so zakon, iz njih raste ideja. Vsa umetnost je v tem, da ustvarjam z materialom takšne pogoje na papirju, ki prebudijo domišljijo, asociacije in presenečajo; da se začnem igrati. Potem je vse odvisno od občutka, da ni ničesar preveč ne premalo …«

Ko skiciramo ilustratorkin likovni portret, ga je kljub skopo odbranim ilustracijam iz zadnjega desetletja, možno zajeti. Tako kot npr. igralci oživljajo na odru osebe dramskega besedila, tudi ilustratorji oblikujejo junake različnih literarnih predlog. In tako kot mora igralec oživiti lik z igro, ki jo gradi na razumevanju in doživljanju literarnega junaka ter prostora in časa, v katerega je postavljen, mora tudi ilustrator za celotno dogajanje v ilustrirani knjigi najti likovno upodobitev, ki je splet literarnega tvorca ter njegovega razumskega in čustvenega vživetja v junake z ustrezno umestitvijo v prostor. Brez avtorske interpretacije namreč nobena poustvarjalna umetnost ni mogoča.

Pregledovanje ilustracij Pravljic Oscarja Wilda, Pepelke bratov Grimm, Svetovnih in Svetlaninih pravljic ter ilustracije Mojzesa nas prepriča o kompleksnosti avtorske likovne ustvarjalnosti Alenke Sottler, ki zori iz poglabljanja v likovnost in literaturo, v Prividih pa se srečamo z dvema povsem avtonomnima umetniškima osebnostma, s pesnikom Nikom Grafenauerjem in s slikarko Alenko Sottler. Tako v Prividih postanejo besede in ilustracije samostojno videnje sveta skozi dvoje umetniških jezikov. Ali še drugače: Alenka Sottler je ob branju Grafenauerjevih pesmi za načrtovano pesniško zbirko Skrivnosti pričela upodabljati mračen svet, obarvan z njeno podzavestjo. Izjemno sugestivna, prečiščena likovna pripoved/izpoved v črno-beli tehniki tempere je Nika Grafenauerja privedla do umika načrtovane zbirke Skrivnosti z zamenjavo v Privide, za katere je k slikam Alenke Sottler spesnil nova besedila. Nov odnos med ustvarjalcema je rodil slikanico za odrasle, ki še močneje kot doslej, opozarja na ilustratorkino suverenost, ki je privedla do prilagoditve pesnika ilustratorju, to pa je v ilustriranih knjigah redkejši pojav. Pogosteje najprej nastane tekst, ki ga ilustrator likovno dopolnjuje. V svetu se sicer že nekaj časa spet pojavljajo ilustrirane knjige brez besed, na kar je npr. opozorila le v slikah predstavljena Defoejeva knjiga Robinson Crusoe na bolonjskem sejmu knjig za otroke leta 2009, in prejela posebno nagrado.

Z velikodušno Grafenauerjevo potezo za Privide pa smo v slovenskem prostoru dobili knjigo vrhunske kvalitete, ki odpira novo poglavje na področju monumentalnih slikanic za odrasle in najbrž tudi nov izziv na ustvarjalni poti Alenke Sottler.

Če ilustracije Wildovih Pravljic z rabo abstraktnega črtovja začenjajo slikarkin izraz zadnjega desetletja, je upodobitev Pepelke v celoti grajena z raznobarvnim in raznolikim črtovjem, tako plastično občutenih figur kot mestoma kar manieristično poglobljenih prostorov pravljičnega dogajanja ali množičnih prizorov z renesančnim nadihom. Med številne avtoričine posebnosti v Pepelki sodijo morda na prvo mesto ptički kot vidni poetični poudarek pravljice in s svojo igrivo razgibanostjo posebej privlačni otrokom, slikarkino intelektualno likovno igro pa, kot se zdi, posebej izraža rafinirano prepletanje bogato niansiranega barvnega črtovja. Alenka Sottler v Pepelki sledi tradiciji in je hkrati sodobna. Sama pravi, da »je želela naslikati tisto pravo Pepelko, ki ne strga pravljične niti.«

Svetovne pravljice so bile za slikarko izziv, ki je zahteval poleg bogastva likovnih idej za ponazoritev raznorodnega pravljičnega dogajanja tudi izjemno likovno disciplino in originalno rešitev za uglašenost celote. Ilustracije v črno-beli temperi in že preizkušena »grafična« gradnja podob ter oblikovanje knjige Petra Skalarja so izjemen knjižni dosežek.

Podobno kot Svetovne pravljice je Alenka Sottler ilustrirala Svetlanine pravljice v slovensko-angleški knjigi, ki zajema šestdeset pravljičarki najljubših pripovedi. Živalski, rastlinski, predmetni svet in svet domišljijskih bitij slikarka upodablja v značilnem prepletanju natančnih opisov zdaj v izbranih kompozicijah, zdaj posamično. Rafiniranost likovnega izraza z menjavanjem črno-belega črtovja, s katerim gradi še posebej pravljična prizorišča, in z umeščanjem karakterno izrazitih živali vanje učinkuje kot pendant Svetlaninemu kombiniranju pisanja v prozi in poeziji. Tako slikarka z izvirno avtorsko govorico podpira pisateljičin literarni izraz.

V ilustraciji Mojzesa je dvojnost med realistično upodobitvijo figur in nezemeljskim prostorom povezana v skladno celoto slikarkinega sugestivnega in estetskega izraza, podobna kot v upodobitvah pravljic. Enaka je tudi skrivnostna svetloba, ki ponazarja goreči grm; struktura celotne kompozicije pa je pri Mojzesu bolj gladka. Nezmotljiv instinkt slikarki narekuje uravnoteženo razmerje med »znanstveno« točnostjo in umetniško imaginacijo.

Raziskovalni duh bo Alenko Sottler gotovo tudi v prihodnje povezoval z ilustracijo, bodisi da bo z likovnimi sredstvi sledila predvsem literarnim ustvarjalcem /ustvarjalkam, bodisi da bo v njih odstirala svoj notranji svet, svoj pogled na življenje in svoje odzivanje nanj.

Najbrž pa bo v najboljših dosežkih združila v ilustratorsko umetnino oboje. Intelektualna odprtost do življenja in emocionalno reagiranje nanj rojeva v Alenki Sottler kritičnost, ki lahko pripelje do likovnih stvaritev, ki ne bodo vezane na nikakršno besedilo. Prividi nazorno nakazujejo v to smer. Vendar njena kompleksna umetniška narava lahko ostaja hkrati še naprej zapisana tudi otroškemu pravljičnemu svetu, in verjamemo, da bo njen umetniški credo, ne glede na vsebinsko ozadje ilustracij, ostal zvest likovni dognanosti in estetski izraznosti, skratka lepoti kot sinonimu dobrega.

Ustvarjalna zasidranost v likovnih koreninah slovenskega prostora, poznavanje širšega umetnostnega vrenja in njena celostna človeška odzivnost na dogajanje v današnjem svetu pogojujejo samosvojo likovno govorico Alenke Sottler v sugestivno celoto, v kateri združuje elemente slikarstva, kiparstva in grafike. Lahko pričakujemo, da bo njena nemirna raziskovalna in senzibilna narava še presenečala, nikoli pa ne bodo njene likovne rešitve površne in le površinske.

 

 

 

English