Milena Merlak
JOK DOLINE
Jok doline
Dolina sem,
mrachno pogreznjena vase.
Moje reke nimajo mochi,
da bi si izdolble strugo,
da bi nashle najkrajsho pot k morju;
spirajo le prah na cesti
in bezhe v boju s kamni:
mlahave vode z ubitim shumenjem.
Rada bi pogledala kvishku,
v ocheh odsevala sinje nebo,
z globokimi koreninami
bozhala trudno zemljo,
rada bi videla svoje dno
osvetljeno od sonca.
Dolina sem,
ena izmed mnogih,
mrachno pogreznjenih vase.
Gora
Ne ljubi nezhnih megla okoli sebe,
ne ljubi potokov z ukrochenimi hudourniki,
ne ljubi ranjenega objema smrek,
ki prestrezajo plazove;
gora ne ljubi nikogar.
Z ledenim gladom
mogochnega obozhevanega telesa
se vsesava v vse,
vse muchi z nemim krohotom
skritih razpok in prepadov.
Gora se ne boji nikogar,
niti smrti.
Njeno srce je gladka pechina,
na kateri ne moresh utrgati ochnice.