Lives Journal 3

Rajko Shushtarshich

 

KOT MÔRA

(SHE O DRUGEM REFERENDUMU ZA SLOVENIJO)

Zavednim Slovencem, V

 

 

»Hlapci! Za hlapce rojeni, za hlapce vzgojeni, ustvarjeni za hlapchevanje! Gospodar se menja, bich pa ostane in bo ostal na vekomaj, zato ker je hrbet skrivljen, bicha vajen in zheljan!«

Ivan Cankar, Hlapci, 1910

 

In vendar jim je uspelo – preprichati vechino udelezhencev referenduma za podpis sporazuma o arbitrazhi za dolochitev meje Republike Slovenije z Republiko Hrvashko. Sicer za las, pa vendar. In komu je to uspelo? Kdo je dobil in kdo je izgubil v tej umazani hazardni igri sistema, ki se ji reche manipulacija brez primere. Zhe chez nekaj let se bomo namrech zaradi sistemske amnezije sprashevali o tem, in bomo slishali najrazlichnejshe (zamegljevalne) razlage za ta podvig; zato si odgovore na zastavljeni vprashanji skushajmo razjasniti zhe zdaj, pa ne za danashnjo rabo, ampak za zgodovinski spomin. Izgubila je slovenska drzhava RS, posredno slovenski narod, dobili pa so njeni voditelji. Paradoksno, mar ne? Kar trije slovenski predsedniki (ochetje naroda) so se zavzeli ZA sprejem arbitrazhnega sporazuma – se pravi za narodno izdajo. Sedanji predsednik RS Danilo Türk, nekdanji predsednik Milan Kuchan, najbolj pa seveda predsednik slovenske vlade Borut Pahor, to je bil namrech njegov zhivljenjski projekt. A tudi to ne bi zadoshchalo za uspeh, che se jim ne bi pridruzhil she slovenski nadshkof dr. Anton Stres – predsednik Slovenske shkofovske konference (oche slovenskih vernikov); za namechek (oz. za vsak primer) pa she predsednik stranke slovenskih upokojencev Karel Erjavec, znan kot shaljivec med slovenskimi politiki ter kolovodja najbolj discipliniranega in sorazmerno shtevilchno pomembnega volilnega telesa (zmanipuliranih volivcev). Referendum pa bo znan tudi po tem, da so se volivci odlochali ZA in PROTI (lahko domnevamo, da v pomembnem delezhu) med pahoroviki in jansheviki, in da preostala vechina neudelezhencev referenduma zagotovo ni vedela, o chem naj se pravzaprav izrekajo, kar je nedvomno zasluga medijev mochi ali mnozhichnih medijev v referendumski kampanji. Chastno to ni, tudi demokratichno ne, je pa uchinkovito – vse v sluzhbi sistemu. Tu je treba dodati she en manjshi, a pomembni dodatek, ki je izstopajoch (znamenit) po tem, da nas mediji z njim nikakor niso hoteli prevech vznemirjati. V tehnologiji manipulacije se temu reche, da so nam ga skushali skrbno prikriti. Samo enkrat so (zopet domnevam, da nepremishljeno oz. nekontrolirano) prikazali »hrvashko noch« ali »somrak v Piranskem zalivu«. Na tisti somrak ali bolj noch z baklami po sredi zaliva mislim, ki nam jo je priredila organizatorka incidenta – odgovorna novinarka HTV dnevnika Jasna Sheparovich. Pomenljiv je bil njen odgovor na vprashanje novinarja TVS: »Zashto nam to radite?« Njen odgovor (navajam po spominu): »Jer vas ne volimo! Imate chetrdeset tisucha kucha u Hrvatskoj!« To sceno je bilo seveda v referendumski kampanji nujno potrebno izpustiti. Ddomnevno zato, da ne bi vzbujali strasti in nepotrebne zavisti na obeh straneh meje, dejansko pa zato, ker bi ta noch lahko prenekateremu naivnezhu odprla ochi. Meja je bila namrech zarisana z baklami po sredi celovitega Piranskega zaliva; dejanski oziroma odlochilni ali vsaj zelo pomembni podatek o razlogu za razprodajo Slovenije tudi.

In kako so se zmagovalci radovali – nad svojim uspehom na referendumu! Zavedni Slovenci pa nasprotno – se sramovali v dno dushe. Ne za svoj narod, za Njih seveda. Zdruzheni sta bili najmodernejsha tehnologija manipulacije z najnizkotnejsho motivacijo – izdaja slovenstva za lastne koristi. Drugache povedano: dezhela je bila zopet prodana! She natanchneje recheno: se she kar naprej razprodaja, vabi interesente v smislu gesla Tu smo vashi smo! Vse to za osebne koristi – to pot ne le za koristi peshchice, ne samo elite, temvech tudi za koristi vechjih in manjshih lastnikov, npr. zhe omenjenih lastnikov »chetrdeset tisucha kucha u Hrvatskoj«. Se pravi, she ne tako dolgo nazaj, v nekdanjih Slovenskih dezhelah, malo kasneje zhe v nekdanji skupni domovini Jugoslaviji, to pa ni ravno majhen ali zanemarljiv delezh pristashev za »dobrososedske odnose«. Trdim tudi, da nam to nedvoumno kazhe, kdo obvladuje »avtonomne novinarje«. Resnichno neodvisni novinarji bi ta propagandni spodrsljaj nasprotne strani uporabili nadvse uchinkovito, v svojo korist seveda.

Tudi ni bilo mogoche spregledati mlachnosti (neodlochnosti) onih drugih voditeljev, ki so bili sicer PROTI, a ne prevech zagreto.

Spor med drzhavama RS in RH v volilni kampanji ni bil predstavljen kot nadvse pomembno zgodovinsko in zemljepisno vprashanje meja po razpadu Jugoslavije, zato pa toliko bolj kot sila zapleteno mednarodnopravno vprashanje. O bistvu – vzroku spora o meji – pa so mediji molchali kot grob. (O tem glej v predhodnih »pismih«* – predvsem v tretjem.)

Dva meseca so nas pravni eksperti prek medijev gnjavili, da bi se ja vsega navelichali in spoznali tisto, kar manipulator hoche: reshimo zhe enkrat to vprashanje! Da manipulirani ne vedo, o chem se pravzaprav odlochajo, kaj izbirajo, je namrech temeljno pravilo manipulacije. Dovolj je, da vedo, da morajo biti ZA! A take manipulacije vseeno she nisem dozhivel ali videl v zhivo, resnichno me je prizadela. V zgodovinskem spominu naroda bo ostala kot spomenik slovenskemu hlapchevstvu, podobno kot tisti ob koroshkem plebiscitu. Res je bilo veliko govorjenja o pravichni reshitvi meje, a tako sramezhljivo, da le ne bi izvedeli prevech o krivichnih izgubah slovenskih ozemelj in posledichnem raznarodovanju Slovencev. Del za delom nekdanjih slovenskih dezhel je shel nepovratno v izgubo. Slovenci izumiramo tako ochitno, da je to tezhko spregledati. Ne recite, da je to pravichno, da Slovenci ne bi smeli vedeti nich o svoji zgodovini, posebej ne tega, kako krivichno so nam krojili meje v nashi preteklosti, najbolj pa po »nashi osvoboditvi« izpod fashizma, in potem vse do danes. O vsem tem bomo obvestili arbitrazho v memorandumu k zhe sprejetemu sporazumu, tudi to zmerno in strpno, predvsem pa selektivno – z ozirom na aktualne interese.

Vendar pa so na dolgi rok v tej igri sistemov odlochujochi (odlochilni) zunanji igralci Naj-sistemov: botri iz USA in Evrope prihodnosti. Zhe omenjeni protagonisti so le domachi izvajalci velescenarija. Resnichna ali prava igra je igra velikih in mochnih. To je geostrateshka igra interesov – velikih na rachun malih. Ta se sicer ne izide vedno tako, kot je bila zamishljena; vchasih se zgodovina poigra po svoje, a to seveda mogochnih ne zanima, jih niti najmanj ne vznemirja, za take primere imajo nadomestne scenarije. Za zdaj je tako, da je »Velika Hrvatska« (danes in nikdar vech) pomembnejsha za shiritev EU kot njena zhe vkljuchena chlanica Slovenija. Kot so bili poprej Slovenci, so zdaj zavedeni Hrvati, ki mislijo, da gredo v obljubljeno dezhelo Evropo, v resnici pa gre EU v Hrvashko. Hrvashka pa je geostrateshko pomembnejsha za NATO in USA ter za Vatikan kot (vedno bolj neznatna) Slovenija. Nekdanjih slovenskih dezhel (Istre vkljuchno s spornim delom Piranskega zaliva) pa tudi Hrvashka ne bo zasedala za dolgo, ker so she drugi, mochnejshi interesenti. A pustimo to nashim zanamcem. 

 

Zdaj – po referendumski odlochitvi – smo si Slovenci vsaj na jasnem, kdo in kaj smo kot narod: smo slovenska manjshina v lastni drzhavi! Slovenska drzhava pa ni nacija – ni narod z lastno suvereno drzhavo!

Na sanje slovenske drzhave (njenih drzhavljanov seveda) o »Slovenski Naciji« lahko kar pozabite. Na to filozofsko umishljijo (ideoloshki konstrukt) so bili posebej ponosni pisci znamenite 57. shtevilke Nove revije.

Dragi Ivo Urbanchich: zdaj se je kot bumerang vrnila tvoja konstatacija, ki je nekoch prizadela bratski narod (tako smo se takrat she poimenovali), namrech, da so Makedonci narod, ki nima dovolj mochi, da bi postali nacija. Vendar me ne prizadene to, kar se dogaja z drzhavo, nacijo, marvech me prizadene to, kar ta pochne svojemu narodu. »Narodu vzamesh ponos – dostojanstvo, in ranil si mu dusho. Nachel si mu samozavest – samozavedanje, z njim samobitnost – identiteto. Tega vam Slovenci – nashi zanamci ne bodo spregledali. V zgodovinskem spominu naroda bo ta nesrechni referendum ostal kot eno najbolj zavrzhenih dejanj, ki jih sicer v slovenski zgodovini resda ni ravno malo.« (Zavednim Slovencem, IV)

 

 

Pripomba k motu:

Nismo vsi hlapci. So, so bile in bodo izjeme, ki jim prostovoljno suzhenjstvo – hlapchevstvo nikakor ni pisano na kozho! Cankarjev urok ne velja za individuume,

in ne za zavedne Slovence, toliko bolj pa velja za tiste,

ki nas v hlapce pretvarjate!

 

 

 

 

SKLEPNA OPOMBA

(v variaciji, ki mi jo kot môra narekuje nasha usoda):

 

Zdaj smo zavedni Slovenci kot narod postali manjshina v »lastni« drzhavi!

Po tem, za narod ponizhevalnem, izdajalskem sporazumu o arbitrazhi!

Spodbudno to ni, je pa pokazatelj umiranja nekega naroda, ko je to zhe neizogibno.

MI ne moremo spremeniti sveta, lahko pa storimo nekaj, kar ni malo: da ne dopustimo, da svet spremeni nas.

Vedno nam je namrech mogoche, da ne (iz)umremo plazech se, kleche, marvech pokonchno – stoje! – kot svoboden narod!

»Che je narod svoboden, mu njegove narodnosti ne more vzeti noben drug narod; nobena moch, nobena sila, ne moch orozhja ne vojska ne okupacija ne raznarodovanje ga ne more ogroziti,

che se brani tako, da povecha svoje hrepenenje po svobodi, svojo identiteto.

Torej ni bistvo narodove svobode v tem, da se nekemu drugemu narodu nekaj odvzame, temvech je v tem, da se mu nichesar, kar je njegovo in je zanj bistveno, ne da!«

Tega izida referenduma slovenski narod ne more priznati. Bil je tako ochitno zmanipuliran, da se ga lahko le sramujemo. In nashi zanamci se bodo sramovali za nas. Recite k temu, kar hochete.

Narod (ne njegova drzhava) ne more priznati umazane kupchije – »razprodaje« s strani kljuchnih narodnih predstavnikov (narodnjakov).

Drzhava pa tega ne more priznati le svojim drzhavljanom – svoje kapitulacije pred Naj-sistemi ter nadaljnje okupacije s strani dobrih sosedov. Med prvim in drugim (narodom in drzhavo) je nepopisna razlika.

 

 

 

_________­

* Glej tudi:

1 Rajko Shushtarshich, Zavednim Slovencem I, Revija SRP 91/92, junij 2009, str. 206

2 Rajko Shushtarshich, O dobrososedskih odnosih (med narodi) in narodovi samobitnosti /Zavednim Slovencem, II/, Livesjournal 1, januar 2010, sht. 1, str. 114

3 Rajko Shushtarshich, Vizionarjem za narod ni mar; Zavednim Slovencem, III , Livesjournal 2, julij 2010, sht. 2, str. 126

4 Rajko Shushtarshich, Referendum za Slovenijo – drugi; Zavednim Slovencem IV, Revija SRP 97/98, junij 2010, str.121 

 

 

 

English