Lives Journal 3

Rajko Šuštaršič

 

KOT MÔRA

(ŠE O DRUGEM REFERENDUMU ZA SLOVENIJO)

Zavednim Slovencem, V

 

 

»Hlapci! Za hlapce rojeni, za hlapce vzgojeni, ustvarjeni za hlapčevanje! Gospodar se menja, bič pa ostane in bo ostal na vekomaj, zato ker je hrbet skrivljen, biča vajen in željan!«

Ivan Cankar, Hlapci, 1910

 

In vendar jim je uspelo – prepričati večino udeležencev referenduma za podpis sporazuma o arbitraži za določitev meje Republike Slovenije z Republiko Hrvaško. Sicer za las, pa vendar. In komu je to uspelo? Kdo je dobil in kdo je izgubil v tej umazani hazardni igri sistema, ki se ji reče manipulacija brez primere. Že čez nekaj let se bomo namreč zaradi sistemske amnezije spraševali o tem, in bomo slišali najrazličnejše (zamegljevalne) razlage za ta podvig; zato si odgovore na zastavljeni vprašanji skušajmo razjasniti že zdaj, pa ne za današnjo rabo, ampak za zgodovinski spomin. Izgubila je slovenska država RS, posredno slovenski narod, dobili pa so njeni voditelji. Paradoksno, mar ne? Kar trije slovenski predsedniki (očetje naroda) so se zavzeli ZA sprejem arbitražnega sporazuma – se pravi za narodno izdajo. Sedanji predsednik RS Danilo Türk, nekdanji predsednik Milan Kučan, najbolj pa seveda predsednik slovenske vlade Borut Pahor, to je bil namreč njegov življenjski projekt. A tudi to ne bi zadoščalo za uspeh, če se jim ne bi pridružil še slovenski nadškof dr. Anton Stres – predsednik Slovenske škofovske konference (oče slovenskih vernikov); za nameček (oz. za vsak primer) pa še predsednik stranke slovenskih upokojencev Karel Erjavec, znan kot šaljivec med slovenskimi politiki ter kolovodja najbolj discipliniranega in sorazmerno številčno pomembnega volilnega telesa (zmanipuliranih volivcev). Referendum pa bo znan tudi po tem, da so se volivci odločali ZA in PROTI (lahko domnevamo, da v pomembnem deležu) med pahoroviki in janševiki, in da preostala večina neudeležencev referenduma zagotovo ni vedela, o čem naj se pravzaprav izrekajo, kar je nedvomno zasluga medijev moči ali množičnih medijev v referendumski kampanji. Častno to ni, tudi demokratično ne, je pa učinkovito – vse v službi sistemu. Tu je treba dodati še en manjši, a pomembni dodatek, ki je izstopajoč (znamenit) po tem, da nas mediji z njim nikakor niso hoteli preveč vznemirjati. V tehnologiji manipulacije se temu reče, da so nam ga skušali skrbno prikriti. Samo enkrat so (zopet domnevam, da nepremišljeno oz. nekontrolirano) prikazali »hrvaško noč« ali »somrak v Piranskem zalivu«. Na tisti somrak ali bolj noč z baklami po sredi zaliva mislim, ki nam jo je priredila organizatorka incidenta – odgovorna novinarka HTV dnevnika Jasna Šeparovič. Pomenljiv je bil njen odgovor na vprašanje novinarja TVS: »Zašto nam to radite?« Njen odgovor (navajam po spominu): »Jer vas ne volimo! Imate četrdeset tisuča kuča u Hrvatskoj!« To sceno je bilo seveda v referendumski kampanji nujno potrebno izpustiti. Ddomnevno zato, da ne bi vzbujali strasti in nepotrebne zavisti na obeh straneh meje, dejansko pa zato, ker bi ta noč lahko prenekateremu naivnežu odprla oči. Meja je bila namreč zarisana z baklami po sredi celovitega Piranskega zaliva; dejanski oziroma odločilni ali vsaj zelo pomembni podatek o razlogu za razprodajo Slovenije tudi.

In kako so se zmagovalci radovali – nad svojim uspehom na referendumu! Zavedni Slovenci pa nasprotno – se sramovali v dno duše. Ne za svoj narod, za Njih seveda. Združeni sta bili najmodernejša tehnologija manipulacije z najnizkotnejšo motivacijo – izdaja slovenstva za lastne koristi. Drugače povedano: dežela je bila zopet prodana! Še natančneje rečeno: se še kar naprej razprodaja, vabi interesente v smislu gesla Tu smo vaši smo! Vse to za osebne koristi – to pot ne le za koristi peščice, ne samo elite, temveč tudi za koristi večjih in manjših lastnikov, npr. že omenjenih lastnikov »četrdeset tisuča kuča u Hrvatskoj«. Se pravi, še ne tako dolgo nazaj, v nekdanjih Slovenskih deželah, malo kasneje že v nekdanji skupni domovini Jugoslaviji, to pa ni ravno majhen ali zanemarljiv delež pristašev za »dobrososedske odnose«. Trdim tudi, da nam to nedvoumno kaže, kdo obvladuje »avtonomne novinarje«. Resnično neodvisni novinarji bi ta propagandni spodrsljaj nasprotne strani uporabili nadvse učinkovito, v svojo korist seveda.

Tudi ni bilo mogoče spregledati mlačnosti (neodločnosti) onih drugih voditeljev, ki so bili sicer PROTI, a ne preveč zagreto.

Spor med državama RS in RH v volilni kampanji ni bil predstavljen kot nadvse pomembno zgodovinsko in zemljepisno vprašanje meja po razpadu Jugoslavije, zato pa toliko bolj kot sila zapleteno mednarodnopravno vprašanje. O bistvu – vzroku spora o meji – pa so mediji molčali kot grob. (O tem glej v predhodnih »pismih«* – predvsem v tretjem.)

Dva meseca so nas pravni eksperti prek medijev gnjavili, da bi se ja vsega naveličali in spoznali tisto, kar manipulator hoče: rešimo že enkrat to vprašanje! Da manipulirani ne vedo, o čem se pravzaprav odločajo, kaj izbirajo, je namreč temeljno pravilo manipulacije. Dovolj je, da vedo, da morajo biti ZA! A take manipulacije vseeno še nisem doživel ali videl v živo, resnično me je prizadela. V zgodovinskem spominu naroda bo ostala kot spomenik slovenskemu hlapčevstvu, podobno kot tisti ob koroškem plebiscitu. Res je bilo veliko govorjenja o pravični rešitvi meje, a tako sramežljivo, da le ne bi izvedeli preveč o krivičnih izgubah slovenskih ozemelj in posledičnem raznarodovanju Slovencev. Del za delom nekdanjih slovenskih dežel je šel nepovratno v izgubo. Slovenci izumiramo tako očitno, da je to težko spregledati. Ne recite, da je to pravično, da Slovenci ne bi smeli vedeti nič o svoji zgodovini, posebej ne tega, kako krivično so nam krojili meje v naši preteklosti, najbolj pa po »naši osvoboditvi« izpod fašizma, in potem vse do danes. O vsem tem bomo obvestili arbitražo v memorandumu k že sprejetemu sporazumu, tudi to zmerno in strpno, predvsem pa selektivno – z ozirom na aktualne interese.

Vendar pa so na dolgi rok v tej igri sistemov odločujoči (odločilni) zunanji igralci Naj-sistemov: botri iz USA in Evrope prihodnosti. Že omenjeni protagonisti so le domači izvajalci velescenarija. Resnična ali prava igra je igra velikih in močnih. To je geostrateška igra interesov – velikih na račun malih. Ta se sicer ne izide vedno tako, kot je bila zamišljena; včasih se zgodovina poigra po svoje, a to seveda mogočnih ne zanima, jih niti najmanj ne vznemirja, za take primere imajo nadomestne scenarije. Za zdaj je tako, da je »Velika Hrvatska« (danes in nikdar več) pomembnejša za širitev EU kot njena že vključena članica Slovenija. Kot so bili poprej Slovenci, so zdaj zavedeni Hrvati, ki mislijo, da gredo v obljubljeno deželo Evropo, v resnici pa gre EU v Hrvaško. Hrvaška pa je geostrateško pomembnejša za NATO in USA ter za Vatikan kot (vedno bolj neznatna) Slovenija. Nekdanjih slovenskih dežel (Istre vključno s spornim delom Piranskega zaliva) pa tudi Hrvaška ne bo zasedala za dolgo, ker so še drugi, močnejši interesenti. A pustimo to našim zanamcem. 

 

Zdaj – po referendumski odločitvi – smo si Slovenci vsaj na jasnem, kdo in kaj smo kot narod: smo slovenska manjšina v lastni državi! Slovenska država pa ni nacija – ni narod z lastno suvereno državo!

Na sanje slovenske države (njenih državljanov seveda) o »Slovenski Naciji« lahko kar pozabite. Na to filozofsko umišljijo (ideološki konstrukt) so bili posebej ponosni pisci znamenite 57. številke Nove revije.

Dragi Ivo Urbančič: zdaj se je kot bumerang vrnila tvoja konstatacija, ki je nekoč prizadela bratski narod (tako smo se takrat še poimenovali), namreč, da so Makedonci narod, ki nima dovolj moči, da bi postali nacija. Vendar me ne prizadene to, kar se dogaja z državo, nacijo, marveč me prizadene to, kar ta počne svojemu narodu. »Narodu vzameš ponos – dostojanstvo, in ranil si mu dušo. Načel si mu samozavest – samozavedanje, z njim samobitnost – identiteto. Tega vam Slovenci – naši zanamci ne bodo spregledali. V zgodovinskem spominu naroda bo ta nesrečni referendum ostal kot eno najbolj zavrženih dejanj, ki jih sicer v slovenski zgodovini resda ni ravno malo.« (Zavednim Slovencem, IV)

 

 

Pripomba k motu:

Nismo vsi hlapci. So, so bile in bodo izjeme, ki jim prostovoljno suženjstvo – hlapčevstvo nikakor ni pisano na kožo! Cankarjev urok ne velja za individuume,

in ne za zavedne Slovence, toliko bolj pa velja za tiste,

ki nas v hlapce pretvarjate!

 

 

 

 

SKLEPNA OPOMBA

(v variaciji, ki mi jo kot môra narekuje naša usoda):

 

Zdaj smo zavedni Slovenci kot narod postali manjšina v »lastni« državi!

Po tem, za narod poniževalnem, izdajalskem sporazumu o arbitraži!

Spodbudno to ni, je pa pokazatelj umiranja nekega naroda, ko je to že neizogibno.

MI ne moremo spremeniti sveta, lahko pa storimo nekaj, kar ni malo: da ne dopustimo, da svet spremeni nas.

Vedno nam je namreč mogoče, da ne (iz)umremo plazeč se, kleče, marveč pokončno – stoje! – kot svoboden narod!

»Če je narod svoboden, mu njegove narodnosti ne more vzeti noben drug narod; nobena moč, nobena sila, ne moč orožja ne vojska ne okupacija ne raznarodovanje ga ne more ogroziti,

če se brani tako, da poveča svoje hrepenenje po svobodi, svojo identiteto.

Torej ni bistvo narodove svobode v tem, da se nekemu drugemu narodu nekaj odvzame, temveč je v tem, da se mu ničesar, kar je njegovo in je zanj bistveno, ne da!«

Tega izida referenduma slovenski narod ne more priznati. Bil je tako očitno zmanipuliran, da se ga lahko le sramujemo. In naši zanamci se bodo sramovali za nas. Recite k temu, kar hočete.

Narod (ne njegova država) ne more priznati umazane kupčije – »razprodaje« s strani ključnih narodnih predstavnikov (narodnjakov).

Država pa tega ne more priznati le svojim državljanom – svoje kapitulacije pred Naj-sistemi ter nadaljnje okupacije s strani dobrih sosedov. Med prvim in drugim (narodom in državo) je nepopisna razlika.

 

 

 

_________­

* Glej tudi:

1 Rajko Shushtarshich, Zavednim Slovencem I, Revija SRP 91/92, junij 2009, str. 206

2 Rajko Shushtarshich, O dobrososedskih odnosih (med narodi) in narodovi samobitnosti /Zavednim Slovencem, II/, Livesjournal 1, januar 2010, sht. 1, str. 114

3 Rajko Shushtarshich, Vizionarjem za narod ni mar; Zavednim Slovencem, III , Livesjournal 2, julij 2010, sht. 2, str. 126

4 Rajko Shushtarshich, Referendum za Slovenijo – drugi; Zavednim Slovencem IV, Revija SRP 97/98, junij 2010, str.121 

 

 

 

English