Lives Journal 3

Rajko Shushtarshich

 

VOJVODA IN PASTIR

Zgodba o Judi in Simonu Petru

(gnostichni evangelij)

 

Zgodba o Judi in Simonu Petru,

kot jo je videl neki drug uchenec,

ki ga je Jezus najbolj ljubil.

 

Rajski vrt

 

Sanjal je Juda v polsnu,

ker spati kot prej on ni vech mogel,

ko videl je le z ochmi sveta:

 

18.1       hodil je chez potok Cedron,

vodo ochishchenja,

v vrt, rajsko lep;

rad je zahajal tja Jezus z uchenci svojimi;

morda je bil to rajski vrt nekoch,

ali vsaj bil je tam, da bi jih spominjal na ure,

ko bili so z njim;

blizu nebu.

 

V vrtu je sam,

nemir dushe rase

v neizmerno,

se mesha z bolechino,

prichakovanjem;

kaj bi to moglo biti,

ni slutil.

 

Je to vse?

Kaj ni poslanstvo njegovo,

da shiri nauk Njegov,

spoznavanje Boga – gnozo,

spoznanje bozhansko

o neumrljivosti dushe,

vrednote njegove,

resnico, svobodo, ljubezen?

 

 14.21      Kdor ima vrednote moje,

in one ga vodijo,

on je ta,

ki me ljubi;

kdor pa mene ljubi,

ga bo ljubil Oche moj,

in jaz ga bom ljubil,

in mu razodenem:

Sebe.

 

10.34     Jezus: »Kaj ni pisano v zakonu vashem:

Jaz sem rekel, Bogovi ste.

10.35     Se more pismo ovrechi s kamenjem?

Morete ovrechi, da imenoval vas je: Bogove;

tiste, ki je beseda Bozhja v njih,

tiste, ki jo slishijo v sebi.

Boste to obsuli s kamenjem?

10.36     Zakaj potem meni, ki me je Oche posvetil,

na svet vam poslal, pravite vi:

Preklinjash Boga;

ker sem rekel: Sin Bozhji sem!

10.37     Che ne delam del Ocheta svojega, mi verujete;

10.38     ko pa delam dela Njegova, mi ne verujete.

Che meni ne verujete, vsaj delom mojim verujte:

morda spoznate, da je Oche v meni in jaz v Njem.

Morda spoznate, da na tej poti sem zato,

da bi videli, da bogovi ste,

ker je Bog v vas, in vi v Bogu.«

 

Duh Njegov mu je govoril:

»Izbran si, Juda, za nalogo tezhjo;

mochnejshi si po duhu med njimi,

v duhu si stopil pred moje oblichje,

zdaj bo preshel vate vojvoda tega sveta.«

 

18.2         On je moral tja,

18.3       da bi tja ne shel?

Tega on ni vech mogel;

volje svobodne Juda zhe imel ni,

zdaj je bil tam s trumo drhali,

imajo svetilke in bakle,

orozhje navadno;

komaj bi rekli lahko,

da prishel je z ognjem in mechem, in

z luchjo, ki razgrne nochno temo.

 

18.4         Naproti jim stopi Jezus,

glas njegov zagrmi v temo:

»Koga ishchete?«

18.5         Oni: »Jezusa Nazarenskega ishchemo.«

On: »Jaz sem!«

18.6       A ko jim je to rekel, se prestrashijo tako mochno,

da jih je vrglo nazaj in popadajo na zemljo;

padel je z njimi Juda, izdajalec njegov.

Takshne mochi njegove uchenci videli she niso,

saj kazal je ni nikoli poprej. Bila je moch teme she.

18.7       In zopet jih vprasha On: »Kaj ishchete?«

Oni: »Jezusa Nazarenchana.«

18.8         »Che mene ishchete, tu sem;

potem naj oni odidejo.«

Morala se je izpolniti beseda, ki jo je rekel:

»Nobenega nisem izgubil izmed teh, ki si mi jih zaupal.«

18.9       In Juda bi takrat lahko odshel, in vsi uchenci njegovi.

In dva v Judi bi takrat lahko odshla, a tretji ne. In ni

mogel iti, in iti she niso mogli oni, ker bila je tu drama

vechja; ta drama bila je od Ocheta. In on je moral

izgubiti enega od njih, on moral je izgubiti del sebe.«

18.10     Simon Peter imel je enega od mechev dveh,

izdere ga, v zamahu odseka uho desno, hlapcu duhovna

velikega; mu Malh bilo je ime.

18.11     Tedaj zakliche Jezus Petru: »Ali naj ne pijem kupe,

ki mi jo je Oche dal? Spravi svoj mech!«

 

Zavel je mrzel veter, pohod se je zachel; to bil je pohod

sovrashtva, izdaje, prezira; vsega, kar privre v dushe

chloveshke; to bil je duh vetra, ki veje na zemlji takrat,

ko je zvezana ljubezen, simbol njen. Okuzhil bo vse,

zadrl se v dushe uchencev njegovih; a tako je to moralo

biti. Mraz se je ugnezdil v prichujoche.

 

Svet je izbral Judo za simbol izdajstva Boga

(izdaje Simona Petra ni videl nihche).

Juda je Judom Jezusa izrochil

(ki bil je Jud, chesar ni hotel videti nihche).

Opravicheval je svet gnusobe svoje najvechje,

vech kot dva tisoch let, z mashchevanjem za izdajo

(ki to ni bila).

On ni bil vojvoda tega sveta – SAMOZVANI!

 

 

 

Znamenja

 

Vonj po mazilu nardinem

ga z grozo prezhema,

se je mar zachelo,

zhe tedaj?

 

Nosil je moshnjo okrog vratu,

da so imeli kaj jesti;

za njihovo telo

naj bi pogubil svojo dusho?

 

Kako, da ne vidijo

poslanstva, ki ga

le Juda je mogel izpolniti?

 

Juda, edini med njimi,

sklicevati se nanj ne more,

ko bi se, bil bi le izdajalec.

 

So mar hoteli,

da On ne umre,

da ostane sam

na svetu tem?

 

Tega niso videli,

kako mu dusha hrepeni

po vechnem zhivljenju.

 

Tega niso slishali,

da jih vabi k sebi,

ko zapusti jih.

 

Che slishali so,

niso razumeli,

da je zdaj sodba

tega sveta taka,

da bo vojvoda tega sveta

osvobojen lupine svoje,

vrzhen ven iz tega sveta.

 

Kako naj bi razumeli,

da je to njegovo poslanstvo:

ko stopil je Juda chist

pred Njegovega duha,

ga je videl z duhovnimi ochmi

in slishal, kaj mu je storiti.

 

12.1       Tista drobna znamenja, znanilci dogodkov pomembnih,

ki jih chlovek navadno ne vidi,

che vidi jih, pa le megleno se spominja, da jih je zhe videl,

so se Njemu jasno kazala, drugo za drugim.

12.2         Ob vecherji pri Lazarju je bilo prvo;

Marta mu je stregla, Lazar pa je bil med temi, ki

so sedeli za mizo z njim; to je zhe videl.

12.3         Marija je vzela libro nardinega mazila, pravega in

dragocenega, pomazili noge Jezusove, otre mu jih

z lasmi svojimi: in hisha se je napolnila z duhom

mazila nardinega, polna je bila njegovega duha.

12.4         Juda Simona Ishkariota pa si ni mogel kaj,

da ne bi negodoval:

12.5         »Zakaj se ni raje prodalo to mazilo za tristo denarjev,

in dalo ubogim?«

12.7         Jezus: »Pusti jo; za dan pogreba mojega ga je hranila.

12.8         Vsak trenutek imate uboge pri sebi, a mene nimate

nikdar.«

 

12.24       »Resnichno, resnichno vam pravim:

Pshenichno zrno, che pade v zemljo in ne umre,

ostane samo;

che pa umre, obrodi

veliko sadu.

 

12.25       Kdor svojo dusho ljubi,

jo hrani za vechno zhivljenje;

a kdor sovrazhi svojo dusho,

zhe na tem svetu jo izgubi, potemni;

a kdor res resnichno ljubi,

ne ljubi on za svet.

 

12.27       Sedaj je dusha moja zhalostna,

in kaj hochem rechi?

Oche, reshi me iz te lupine*!

Toda ne,

saj zato sem prishel,

tako dolga je bila pot,

da prishel sem do tod.«

Le she malo, pa bi izrekel molitev zadnjo:

»O Bog, reshi me iz tega sveta!

12.31       Zdaj je sodba tega sveta,

zdaj bo vojvoda vojska nad vojskami,

vojvoda tega sveta, vrzhen ven

s tega sveta.

 

12.32       In ko zapustim vas,

vas vabim, k sebi.«

 

12.33       Zhalost prezhame dusho njegovo.

To jim je rekel, da bi doumeli

smrt njegovo:

kaj ona je,

zakaj mu je umreti treba,

kako bo umrl.

 

12.34     Pa ga niso razumeli.

12.35      In zopet, nevemkolikich zhe, jim pravi:

»She malo je luch pred vami;

hodite k svetlobi, dokler jo vidite v sebi,

ko vas objame tema, svet senc,

ne vidite svetlobe, ne poti svoje.

 

12.36     Dokler imate Luch, imate upanje,

ne opustite ga, da ne postanete to, kar niste;

sinovi luchi ste, ne teme.«

In zopet prezhame zhalost dusho njegovo.

Videl ga ni, in slishal ga ni, nihche;

nihche ni zmogel videti dushe Njegove;

le eden, ki ga je res resnichno: ljubil.

12.37       Zhalost preveva Njemu duha,

vsi chudezhi, vsa dela njegova,

je bilo vse to zaman?

12.38     Izpolniti se mora prerokba preroka Izaije;

dete zadnje Njegovo, smisel njegov:

»Gospod, kdo je veroval nashemu porochilu?

In bolechina rane njegove, komu se je razodela?«

 

12.40     »Oslepil jim je ochi in zakrknil jim je srce,

da ne bi z ochmi videli, in s srcem umeli,

in jaz bi jih ozdravil.«

Z duhovnimi ochmi niso gledali,

svojega notranjega glasu niso poslushali,

s srcem niso umeli,

iz sebe, lupine niso stopili;

kdo naj razsvetlil bi Um njihov?

12.41       Tako je govoril prerok Izaija, ko je videl

slavo Njegovo, in je govoril o Njem:

 

12.49     »Govoril sem iz sebe, a nisem govoril sam.

12.50     Neumrljivost dushe, nje vechno zhivljenje,

ni moja zapoved, ona govori: sama za sebe.« 

 

 

 

Izdaja

 

je umiranje ljubezni,

z njo v vsakem nekaj umre.

A nihche na tem svetu

je ni okusil grenkeje od Jude.

 

Prvi med uchenci

ga je Juda izdal,

prvi med njimi

je v nebeshkem kraljestvu.

 

Storil je hitro,

kot mu je On narochil:

izdal ga je trikrat resnichno;

bil je izbran za izdajo:

izbral ga je Jezus (pri zadnji vecherji),

izbral v duhu (ko je stopil v Njega duha),

izbrala usoda njegova (ker tako je to moralo biti,

da se izpolni stara prerokba);

 

pa vendar:

to ni bilo izdajstvo po volji njegovi,

resnichno res on ni Jezusa nehal ljubiti,

on je ljubil takega,

kot je resnichno bil.

 

Zhivljenje svoje je dal za prijatelja,

luch svojo mu je izrochil,

vechje vrednote od te nima nihche.

Sin luchi je, ne temé.

 

 13.1        On je sedaj vedel, z gotovostjo sebe, za svojo zadnjo

jed, bilo je to pred praznikom velikonochnim, ko uzhil je

zadnjo vecherjo z njimi.

Vedel je, da prishel je njegov dan;

vedel je, da se sedaj poslavlja od njih, ki jih je ljubil;

vedel je, da je sedaj pred zadnjo preizkushnjo svoje

ljubezni.

Bo mogel ljubiti izdajalca svojega, v sebi;

bo mogel ljubiti do konca?

Tega ni vedel z enako gotovostjo, ker je

vedel, da zhrtvoval ga je, On sam.

 

13.2         On sam je bil, ki je dal Simonovemu Ishkarjotu zlo

izdajstva v srce njegovo.

Bo mogel ljubiti do konca bistvo svoje?

13.3         Vedel je, da je prishel zato, da sedaj pojde do konca;

in vedel je, da mu je On dal milost preizkushnje.

Jezus vstane, vedoch, da mu je Oche dal vse v roke,

da sedaj lahko gre k Bogu, ves.

13.4         Vstal je od vecherje in slekel vse;

da gre chist, nezakrit tja, od koder je izshel.

13.5         Opashe sebe s prtom zadnje vecherje,

in umiva noge uchencem;

brishe jih s prtom zadnje vecherje,

da le on bi opasan bil z njim.

Ko storil bo tako vsem uchencem svojim,

ponizhal se njim,

bil je v ponizhnosti zgled jim;

ker tudi v bivanju vishjem ta krepost ni vsa chista,

nikoli do konca;

prevech jo je zhelel.

13.6         Ko pride do Simona Petra, tega Simon ni mogel

pustiti.

Simon Peter: »Gospod, ti mi bosh umival noge?«

 

13.7         Jezus: »Tega, kar sedaj jaz delam, ti sedaj ne vidish,

a videl bosh.«

13.8         Simon Peter: »Ne, tega ne, na veke ne.«

Na vechnost bi prisegel Peter, da noche;

vsaj ponizhanja Njega pred njim ne.

13.9         In prosi ga Simon Peter, da mu umije vse telo:

roke, glavo, telo; le nog ne, le nog samih ne!

 

13.10       Pove mu Jezus:

»Voda chisti, ochisti vse,

voda je kot chistost sama.

A bolj chista je voda, ki je ti ne vidish,

ona chisti ti dusho.

Voda, ki umivam ti noge z njo,

ta chisti dusho mojo.

Mi bosh odrekel to?

Kaj ni to dolg in delezh tvoj?

Kdor je bil v vodi res ochishchen,

v kopeli ochishchenja chist,

je resnichno ochishchen,

ves je chist;

ne potrebuje,

da samo noge umije,

ki prah napuha neskromnosti nosijo,

po stopnicah se vzpenjajo,

navzgor hite;

in hodijo po tem, chesar ne vidijo;

in chesar ne vidijo, teptajo.

Z ochishchenjem lahko si ves chist,

a to ti je mogochost samo.

Vi ste chisti, a ne vsi.

Naj ne misli tako nihche,

da je za vechnost chist.

Nihche ni ves chist,

a zato naj ne misli,

vsi smo nechisti;

niste vsi enako nechisti,

tudi jaz nisem ves chist.«

 

13.11       On je poznal sebe,

in izdajalca sebe,

in izdajalca svojega, v sebi.

13.12       Umil jim je noge,

oblekel oblachilo svoje,

sedel za mizo in vprashal jih:

»Sploh veste, kaj sem vam govoril?

Ne veste, a vedeli boste.

 

13.13       Imenujete me: Uchitelj in Gospod;

in prav pravite, ker to tudi sem,

a nisem samo to.

13.14       Che sem vam jaz, Gospod, Uchenik, umil noge;

jih boste tudi vi drug drugemu umivali.

13.15       Dal sem vam zgled, sebe v vpogled, da se tudi

vi ochistite; in dal sem vam vpogled v nas.

13.16       Resnichno, resnichno vam pravim:

Hlapec ni vechji od gospodarja svojega.

A najprej mora biti prvo resnichno, da je lahko

drugo dvakrat resnichno.

Poslanec ni boljshi od Njega, ki ga je poslal.

13.17       Che to veste, blagor vam, ki delate tako,

presegli boste svobodo svojo.

13.18       Ne govorim vsem v vas enako,

pa vendar govorim vsem:

Jaz vem, katerega izmed vas sem izvolil,

in vem, katerega v vas sem izvolil.

Vem, kdo bo prvi, in kdo bo drugi v vas;

in vem, kdo prvi in kdo drugi med vami.

Vem, kako kdo od vas pride najdlje,

po poti svoji.

Zato pravim sedaj: Pismo se mora izpolniti:

“Ta, ki jé z menoj kruh, je vzdignil

peto svojo zoper mene.”

13.19       Zhe sedaj vam to pravim, preden se je zgodilo,

da boste vedeli, ko se zgodi, da sem jaz ta,

ki ga je poslal;

13.20       in ta, ki sprejme mene, me sprejme takega, kot me je

On poslal; in sprejme Njega, ki me je poslal.«

 

13.21       Ko jim je to povedal, se je razzhalostil Jezus,

videl je, da tega ne umejo,

potem pa je zatrdil tako:

»Resnichno vam pravim, da me eden izmed vas izda.

Res resnichno me izda eden od treh v vas,

iz trojnosti vashe izda me, zataji;

in eden bo prvi; ko bo to storil,

boste storili to she vsi drugi, nekateri vechkrat;

da videli bi. Che to veste, blagor vam, ki to delate,

ker presegli ste sebe.

Che nekdo izda,

izda ljubezen tvojo, in svojo;

je to, kot bi dvakrat umrl,

kot da bi ti umrl v njem, on v tebi;

je kakor da bi ljubezen umrla dvakrat resnichno;

ljubezen umira v njem in v tebi,

lochi se ljubezen iz Njega.«

 

Bolj ko jim je pravil, bolj zhalostil se je v duhu,

resnichno.

Niso razumeli, moral jim je govoriti s telesom,

z usti chloveka sinu:

»Zgoditi se mora, kar se je zhe zgodilo;

tega vi she ne vidite, a videli boste, ko zgodi se.

To storil sem jaz; in kdor me takega sprejme,

me resnichno sprejme,

in sprejme Ocheta, ki me je poslal.

 

“Ta, ki jé z menoj kruh, je dvignil peto svojo

zoper mene”; a on je moral to storiti, ker storil je to

zhe poprej, she preden se je zgodilo, tako bi vi rekli.

On bo prvi, ki bo to storil, tako she vsi drugi za njim.«

 

13.22       In res se uchenci njegovi sedaj spogledajo med seboj,

premishljujoch, kdo je zdaj ta, o katerem pravi.

Vase se ne zagledajo.

 

13.23       Slonel pa je za mizo, v narochju Jezusovem,

eden uchencev njegovih, ki ga je Jezus najbolj ljubil;

bil mu je on blizu ves.

13.24       Simon Peter, namigujoch z vprashanjem, mu reche:

»Ti nam povej, kdo je, o katerem nam pravi.«

13.25       Sum ljubezni zelen je po barvi, kot senca jo spremlja;

uchenec, ki ga je Jezus ljubil, se nasloni Njemu na srce;

in bil je, kar je resnichno bil, in nichesar mu ni

bilo treba rechi;

pa vseeno odgovori Simonu Petru: »Le On je, ki nam pove,

kdo mogel bi biti ta jaz.«

In she Njemu: »Gospod, kdo je?«

13.26       Jezus omochi grizhljaj svoj, odgovori: »Ta je, ki mu ga podam.«

Podal ga je Judu Simonovemu Ishkarjotu.

 

13.27       Grenak je bil grizhljaj Juda Simonovega Ishkarjota;

ko poje ta grizhljaj, telo njegovo,

Juda v Judu postal je teman, simbol angela teme.

Bil je izbran, da bo izdal.

In Juda je izdal Njega trikrat resnichno, izdal ga je ves.

Izdala ga je usoda njegova,

v duhu svojem ga je izdal,

Angel teme je bil, ko izdal je Njega;

in vladal mu bo.

Vladal bo v lazhi in tajno,

z zaroto zahrbtno,

z izdajo vzvisheno;

na ovadbi vsakogar po vsakem bo vladal,

she dolgo.

Zhalostna in dolga je zgodba Jude,

zato mu je rekel Jezus she:

»Kar delash, stori hitro.«

13.28       Nihche od sedechih za mizo ni ga razumel.

Sprashevali so: »Chemu rekel je to?«

Le on, ki slonel je na prsih Njegovih, je

videl veliko.

13.29       Nekateri od uchencev so namrech mislili,

ker je Juda moshnjo imel, da mu Jezus pravi:

»Nakupi, kar nam je treba za praznik.«

In res je bilo za praznik mnogo tega potrebno,

da praznik bi bil to, kar postal je.

Drugi pa so razumeli tako: da je Juda izdal,

ker se zaljubil je v denar, ker denar je povzdignil

v ljubezen svojo;

kaj ni v resnici Juda tako sam izbral, a zhe prej,

ko je she mogel izbirati?

Potem pa mu ni bilo vech mogoche izbirati, ker bilo je zhe

izbrano, v mochi njegovi to ni bilo vech;

ko izbral ga je On za vojvodo tega sveta.

Nekateri pa so videli chisto od drugod:

da naj Juda kaj ubogim da;

in kaj je bilo po duhu ubogim bolj treba kot to:

da videli bi, kaj izdaja v resnici resnichno je,

in komu sluzhi?

13.30       Juda, ko svoj grizhljaj je pouzhil, odide takoj,

bila je noch teme, ta vecher.

Sedaj so nekateri od uchencev mislili,

ker je Juda z moshnjo odshel, da premagan po mamonu gre;

in res je skrbel zanje, da njim ni bilo treba;

kaj res ni najtezhje biti v srcu chist,

che skrb imash neprestano za denar, ki visi ti

okoli vratu, na prsih tvojih je moshnja?

Bila je ta dan res temna noch,

in tezhko bi bilo videti vse.

A eden med njimi je videl she dosti vech.

Njemu je dal videnje On,

da gledal je s srcem chisto.

Videl je vech, kot lahko je sporochil.

In kako bi kdo lahko sporochil vse, kar je videl?

Tega ne more nihche, tega ni mogel she nihche,

nihche ni videl Vsega.

In kako bi smel sporochiti vech, kot je hotel On?

Bila je noch, dalech je bilo jutro zanje,

in prvi, ki bil je izvoljen, je zhe odshel.

On pa zhe, ko jim je to pravil,

razzhalostil se je v duhu,

ker je vedel, da ne bodo razumeli;

moral jim bo zopet govoriti s telesom,

z usti sinu chloveka:

 

 

13.31       »Sedaj je sin chlovekov oslavljen;

Bog je oslavljen v njem!

13.32       In che je Bog oslavljen v njem,

ki sam ga je izvolil za izdajo sebe,

ga tudi Bog oslavi v Sebi,

oslavi ga neizmerno.

13.33       She malo sem z vami, otrochichi moji,

a ker ne morete z mano, cheprav dalech morete,

lahko rechem sedaj tudi vam:

13.34       Najdlje boste prishli z ljubeznijo v sebi, v srcu svojem.

Resnichno vam pravim, tako pridete dalech:

ljubite se med seboj,

ljubite sklad treh v sebi,

ljubite se, kakor sem jaz vas ljubil v sebi;

ljubite se iz vsega srca svojega.

13.35       Drugi v vas spozna se po tem, da ljubi,

in po ljubezni spoznate se, in sebe spoznate,

da ljubite v sebi vsi.

Svet vas spozna po tem, da ste uchenci moji,

da res resnichno ljubite, da drug drugega ljubite.

Kot duhovno oko lahko vidi svoje oko:

kot oko tujca, ki ne vidi;

tako duhovno srce lahko chuti svoje srce:

kot srce tuje, ki ne ljubi.

Le ljubezen duhovna, resnichno resnichna

lahko sluti ljubezen bozhansko.«

 

13.36       Simon Peter: »Gospod, kam gresh?«

Jezus: »Tja, kamor grem, zdaj she ne moresh za menoj;

pozneje da, pozneje pojdesh za menoj.«

13.37       Peter: »Gospod, zakaj ne morem sedaj za teboj?«

Obupan je bil Peter,

v obupu svojem iskren,

on joche in prosi: »Ne hodi!

Zhivljenje svoje dam zate.«

13.38       On ga zhalostno pogleda, potem mu reche sochutno:

»Zhivljenje svoje bi dal zame?

A ko bi to storil sedaj, izbral bi lazhjo pot, Peter.

She najprej bosh izdal ljubezen svojo,

prelahko jo izrekash, zato zatajil jo bosh v sebi;

in videl bosh bolechino svojo, ko storil bosh to:

trikrat v sebi bosh zatajil ljubezen svojo.

Resnichno res, rad sem imel to prostodushnost tvojo.«

 

 

Pastir

 

»Trd si kot Skalnik,

Simon, sin Jonov,

ime ti bo Kefa

(po nashe Peter),«

mu je rekel Jezus

ob prvem snidenju njunem.

 

Ob zadnjem videnju pa:

»A nekdo drug te opashe,

in povleche te tja,

kamor ti nochesh.«

 

Zidal je cerkev

kot skala trdno,

pasel je ovchice svoje.

 

Ko pa se je postaral,

se je ozrl za zhivljenjem svojim;

razzhalostil se je v duhu,

bila je to zhalost Njegova v njem.

 

Peter ni bil svoboden,

nekdo drug ga je povlekel,

tja, kamor sam ni hotel.

 

Zdaj je vedel, kdo

ga je opasal, in videl, da

pasel ni ovchic Njegovih.

 

V ushesih so mu je odzvanjale

Besede jeze Njegove:

»Ali naj ne pijem kupe,

ki mi jo je Oche dal?

Spravi svoj mech!«

 

Ko bi jih ne ustavil, pobili bi vse.

Morda bi bilo zanj bolje tako.

A tako to ni moglo biti.

 

Svet je sprejel vero v chudezhe,

res so bili hvalezhni zanjo, in za upanje

v vechno zhivljenje,

za hisho mogochno, na skali sezidano;

ljubezen njegovo pa so najprej izdali;

trgujejo z bogom, zanima jih moch in oblast,

ni kraja na tem svetu,

kamor nje roka ne sezhe;

te, ki so sledili vrednote Njegove, so izdali, pobili,

vodili, podzhigali vojne, v imenu Boga,

zazhigali svete spise, nejeverne ljudi,

najprej pa gnostike, iskalce resnice,

resnichne iskalce Boga.

 

11.46       Nekaj njih je pohitelo k farizejem

z ovadbo svezho.

11.47       Ko vishji so duhovni in farizeji vishji

zvedeli za ta chudezh,

jih zgrabi panichni strah.

Sedaj shlo je zares,

za njih moch, njih oblast.

Nemudoma sklichejo veliki zbor,

razpravljajo tako:

11.48       »Kaj ta chlovek dela?

Sedaj zhe mrtve prebuja?

Kaj naj storimo?

Samo she malo ga pustimo,

in kdo nam bo she veroval?

Nam sploh she kdo verjame?

Rimljani pridejo z vojsko vso,

vse nam vzamejo,

zemljo in ljudstvo.«

 

11.49       Eden njih, Kajfa;

to leto nesrechno

bil izvoljen je

za duhovna velikega;

je govoril drugache,

takole:

»Vi nichesar ne veste!

11.50       In tudi premishljujete ne veliko;

sicer vedeli bi, da bolje je za vas,

che se ta chlovek zhrtvuje za vas;

che umre on za ljudstvo,

ves narod ne pogine.«

11.51       A tega ni rekel kar tako,

tega spontano ni izrekel,

sam iz sebe.

Bila je to prerokba njegova,

ki jo izrekel je za to leto,

ker veliki duhoven je bil ta,

ki je prerokbo uradno izrekel;

tako se je glasila:

11.52       »Jezus bo umrl za narod;

in ne samo za ta narod,

ampak za vse narode,

razkropljene otroke Bozhje;

On jih zbere v eno.

Vsak narod je individualnost zase,

nobeden njih izven Boga ni,

eno je z Njim.«

Niti ga niso do konca poslushali,

njegove prerokbe niso jemali prevech resno;

imeli so opravek pomembnejshi.

 

18.15       Za Jezusom je shel Simon Peter, bil je prvi, ki mu je

obljubil, da izdal ga ne bo, da prej bi umrl.

Skozi vrata so shli na dvor velikega duhovna.

18.16       Peter je ostal zunaj, pred vrati, neki drug uchenec,

od Petra temnejshi, pa je shel z Njim.

Ko pride ven, iz dvora, drugi uchenec, znanec velikega

duhovna, njemu vdan, je bila zhe tu vratarica, ki ve,

kdo odhaja, in kdo prihaja skozi vrata;

tedaj pripelje ta drugi temnejshi uchenec she prvega

notri, ki bil je Simon Peter.

18.17       Dekla vratarica reche torej Petru:

»Ali nisi tudi ti eden izmed uchencev tega chloveka?«

A Peter: »Nisem.«

In mraz mu je bilo, in tako sam je bil

sedaj Peter.

18.18     Zakurili so ogenj hlapci in sluzhabniki, ker mraz je bilo

tudi njim.

Okoli ognja so stali in se greli;

stal je tudi Peter z njimi in se grel,

a pogrel se ni, ni se vech mogel, ker vel je res hladen

veter.

 

18.24       Anu ukazhe, da ga zvezanega privedejo pred

velikega duhovna Kajfa.

18.25       She vedno se Simon Peter skusha pogreti pri ognju;

ko vprashajo ga ti, ki stoje so krog ognju naredili:

»Ali nisi ti eden izmed uchencev njegovih?«

On reche: »Nisem.«

In siv je bil, she temnejshi sedaj, Peter.

18.26       Pa ni she bilo konec muk njegovih, Simona Petra. Zhe bil

je tu hlapec, sorodnik tega, ki mu je Peter odsekal

desno uho. On vprasha ga: »Te nisem jaz na vrtu videl

z njim?«

18.27       »Nisi.«

Odlochno ga je zavrnil Peter, in zapel je petelin,

blizu je bilo jutro, pa tako dalech zanj.

Pozhar pa je strashen oral v dushi njegovi.

»O, Oche, da bi jo upepelil,«

je prosil Peter, kako blaga je barva siva njegova.

 

21.15       Po obedu reche Jezus Simonu Petru:

»Simon Jonov, ali ljubish me bolj kot ti?«

Simon Peter pa odgovori: »Ja, Gospod, ti vesh,

da te ljubim.«

Jezus: »Pasi jagnjeta moja.«

21.16       Jezus vprasha drugich: »Simon Jonov, ali me ljubish?«

Simon Peter: »Ja, Gospod, ti vesh, da te ljubim.«

Jezus: »Pastiruj mojim ovchicam.«

21.17       Tretjich vprasha Jezus: »Simon Jonov, ali me ljubish?«

Peter pa se razzhalosti kot otrok, ker ga je tretjich

vprashal isto: ali ljubi ga. In rekel je Njemu:

»Gospod, saj vesh sam; ti vesh vse in znash vse; vesh,

da te ljubim.«

Jezus: »Pasi moje ovchice.«

21.18       Zopet je nastal premor, zhe v tretje, a vzdushje ni bilo

muchno, le resnobno je bilo; potem je Jezus rekel Petru:

»Resnichno, resnichno ti pravim:

Ko si bil she otrok,

si bil svoboden;

sam si se opasoval,

hodil si, kamor je hotelo tvoje srce;

bil si resnichno svoboden,

in hodil si, kamor si sam hotel;

ko pa postarash se,

raztegnesh svoje roke,

shirok je tvoj sezhaj,

dolg rok doseg;

in nekdo drug te opashe,

in povleche te tja, kamor ti nochesh.«

 

Med premori pa mu je Jezus govoril she mnogo vech,

che jih je Simon takrat slishal, ne, tega ni mogoche

rechi, a slishal jih bo, gotovo jih bo slishal.

Oni drugi uchenec jih je slishal, ker je Jezus njega

najbolj ljubil, in ljubil je on Njega resnichno, resnichno.

Po ljubezni svoji je uchenec videl, ljubezen Njegovo

je dojel vso. Bila je to ljubezen v treh svetovih dushe,

individualnosti Sebe in Njega.

 

Che je Bog ovil Bozhanskost Sebe v tri ovoje,

je to storil tako, da bi jo vsak odvil v sebi.

To jim je kazal Jezus na sebi, iz sebe, srca svojega,

da bi oni videli, da pri njih ni drugache.

Ko je bil she otrok, je Peter videl iskro bozhansko v sebi;

ovchice je pasel, kot jih pase otrok bozhji.

Potem je Peter v sebi pozabil; in chisto bi pozabil,

da ni prishel Jezus, da obudi mu globino njega samega,

mu pokazhe prozornost vseh ovojev: dushe.

Razsvetlil je ljubezen njegovo:

ljubezen sinu chloveka;

ljubezen duha chloveka, ljubezen chisto, duhovno;

ljubezen bozhansko chloveka, najsvetlejshe, najsvetejshe

v chloveku, njega dusho; kar vidi le duh chloveka, ko

chist je.

Kdor ne ljubi, ne more videti;

kdor ne vidi, ne ve za pot svojo, za svobodo sebe.

In rekel je Jezus Petru: »Ne bodi vodnik,

kot more biti vodnik vsak chlovek, ki ne vidi,

ki ne ljubi;

ne bodi vodnik, kot more biti vodnik vsak chlovek

jasnega duha, a ne ljubi;

vodnik bodi po iskri bozhanski v sebi, a ne kot

more biti to vsak chlovek iskrivega uma, a ne ljubi;

ljubi kot otrok bozhji, ker take so ovchice moje.

Pasi moje ovchice, one so otroci bozhji.

Ti lovil si ribe tam, kjer ni jih bilo;

shirok je bil tvoj sezhaj, temnel je duh tvoj;

a srchen si bil, ni mogoche rechi, da ne,

dasi to je, kar te povleche, kamor ti nochesh;

potem morash tja, potem nisi vech ti, in nisi svoboden.«

 

21.19       To mu je povedal, da bi mu pokazal njegovo pot;

vso pot do smrti bi lahko videl Peter,

in brezna, ki vleche ga vanje, in zhrtev Njegovo,

s katero je oslavil Boga, bi lahko videl.

In ko mu je to povedal in videl, da Peter ne vidi,

da ne ljubi ga dovolj, je rekel le:

»Pojdi za menoj!«

 

21.20       Ozrl se je Peter za njim,

in tedaj vidi uchenca, ki ga je Jezus ljubil,

kako ta zhe gre za njim,

ta, ki mu je toliko bolechin povzrochil,

zhe ko je pri vecherji slonel na prsih njegovih,

ki bil je ta, ki je Njega vprashal:

»Gospod, kdo je tisti, ki Tebe izda?«

Globoko v dusho njegovo je bila vrezana beseda ta,

bila je vrezana trikrat.

21.21     Ko Peter vidi tega, kako gre za Jezusom, reche:

»Gospod, kaj pa ta ...?«

V glasu njegovem je bilo slishati vech:

sum v ljubezen,

njega neodpustljivost;

sovrazhen odkrito je bil glas njegov,

in siv, temno obarvan.

21.22       Jezus: »Naj hochem, da ostane in chaka ...

naj pridem samo ponj,

tebi na ljubo,

kaj tebi za to?

Ti pojdi za menoj!

Ne oziraj se po drugih, na druge ne glej tako,

ne prezhi na ljubezen njihovo.

On pojde sam,

on ni ta, ki bi ga ti pasel.«

 

 

 

Opombe:

– Oznacheno besedilo je iz knjige Janezovo razodetje ali O treh vrednotah (v primeri s tekstom iz knjige v izdajah iz leta 1986, 1990, 1994 so spremembe minimalne).

– Sporochilo Janezovega evangelija je po bistvu gnostichni tekst. Pisal (ali prepisal) ga je gnostik. Evangelij po Janezu je gnostichni evangelij. Tudi pri prepisovanju ali redakciji sv. Ireneja (Irenaeus, shkof iz Lugdunuma, Galija, ca. 130-202; zdaj Lyon, Francija) je bistvo tega sporochila nedvoumno: spoznavanje boga – gnoza.

– Morda nepotrebna opomba, pa vendar: Gnostichna sporochila nam sama govore, v prispodobi recheno, govore nam trikrat resnichno: prvich kot zgodba, che jo beremo neobremenjeno; drugich v duhu – ko gledamo z duhovnimi ochmi, lahko bi rekli – z intuicijo, ker zgodba je le okvir za vrednote – neposredna dejstva zavesti; tretjich s chistim srcem, nekateri bi rekli – s chistim umom.

* iz te lupine – iz te ure, iz tega ovoja dushe, iz te jeche, iz tega sveta ...

– Opomba k viru: Svetemu pismu

Zakaj ravno razodetje svetega Janeza, po Svetem pismu Starega in Novega zakona, Novega po grshkem izvirniku; ki ga je zalozhila Britanska in inozemska svetopisemska druzhba, v Ljubljani 1931?   

Jezik je zhe nekoliko obarvan s patino minulega chasa; a che chasa ni, s chim je potem obarvan, da ni z nechim, kar se izgublja, in je bilo zhe bolj prisotno, kot je sedaj?

Skushal sem se drzhati Pisma, kolikor mi je to bilo mogoche, vendar spremembe so tiste, ki govore o branju, o tem, kako je Evangelij po svetem Janezu mogoche brati - meni. In branje je eno, in razumevanje je drugo, in dojemanje, podozhivljanje je tretje. Vem, da vsakdo od vas bere katerokoli pismo po svoje. Ko bere ga, se oglasi namrech nekaj v njem, njegov notranji glas, in che zapishe ga, zapis ni enak izvirniku, pa mu je vendar lahko po duhu blizhe, kot bi bil, che bi ga zapisal popolnoma enako.

Simboli besede so sami po sebi prazni, napolniti jih moramo s pomeni, sicer ostanejo bolj ali manj mrtvi simboli, ki beremo jih avtomatichno. V resnici, res se pogovarjamo z duhom; chrke, besede, stavki, knjige so le korelat komunikaciji duha z duhom, ideje z idejo, vrednote z vrednoto; ene individualnosti z drugo.

_______

iz knjige: Janezovo razodetje ali O treh vrednotah  Spremna beseda – /Opomba k viru/

 

 

 

_________

* Glej: Jn 10.38; 11.52; 12.1-8, 24-27, 31-50; 13.1-38; 14.21; 18.1-16, 24-27; 21.14-22;

         Iz 44.18; 49.6; 50.10; 51.4,6; 53.2-12; idr.

 

 

 

English