Lives Journal 3

Rajko Šuštaršič

 

VOJVODA IN PASTIR

Zgodba o Judi in Simonu Petru

(gnostični evangelij)

 

Zgodba o Judi in Simonu Petru,

kot jo je videl neki drug učenec,

ki ga je Jezus najbolj ljubil.

 

Rajski vrt

 

Sanjal je Juda v polsnu,

ker spati kot prej on ni več mogel,

ko videl je le z očmi sveta:

 

18.1       hodil je čez potok Cedron,

vodo očiščenja,

v vrt, rajsko lep;

rad je zahajal tja Jezus z učenci svojimi;

morda je bil to rajski vrt nekoč,

ali vsaj bil je tam, da bi jih spominjal na ure,

ko bili so z njim;

blizu nebu.

 

V vrtu je sam,

nemir duše rase

v neizmerno,

se meša z bolečino,

pričakovanjem;

kaj bi to moglo biti,

ni slutil.

 

Je to vse?

Kaj ni poslanstvo njegovo,

da širi nauk Njegov,

spoznavanje Boga – gnozo,

spoznanje božansko

o neumrljivosti duše,

vrednote njegove,

resnico, svobodo, ljubezen?

 

 14.21      Kdor ima vrednote moje,

in one ga vodijo,

on je ta,

ki me ljubi;

kdor pa mene ljubi,

ga bo ljubil Oče moj,

in jaz ga bom ljubil,

in mu razodenem:

Sebe.

 

10.34     Jezus: »Kaj ni pisano v zakonu vašem:

Jaz sem rekel, Bogovi ste.

10.35     Se more pismo ovreči s kamenjem?

Morete ovreči, da imenoval vas je: Bogove;

tiste, ki je beseda Božja v njih,

tiste, ki jo slišijo v sebi.

Boste to obsuli s kamenjem?

10.36     Zakaj potem meni, ki me je Oče posvetil,

na svet vam poslal, pravite vi:

Preklinjaš Boga;

ker sem rekel: Sin Božji sem!

10.37     Če ne delam del Očeta svojega, mi verujete;

10.38     ko pa delam dela Njegova, mi ne verujete.

Če meni ne verujete, vsaj delom mojim verujte:

morda spoznate, da je Oče v meni in jaz v Njem.

Morda spoznate, da na tej poti sem zato,

da bi videli, da bogovi ste,

ker je Bog v vas, in vi v Bogu.«

 

Duh Njegov mu je govoril:

»Izbran si, Juda, za nalogo težjo;

močnejši si po duhu med njimi,

v duhu si stopil pred moje obličje,

zdaj bo prešel vate vojvoda tega sveta.«

 

18.2         On je moral tja,

18.3       da bi tja ne šel?

Tega on ni več mogel;

volje svobodne Juda že imel ni,

zdaj je bil tam s trumo drhali,

imajo svetilke in bakle,

orožje navadno;

komaj bi rekli lahko,

da prišel je z ognjem in mečem, in

z lučjo, ki razgrne nočno temo.

 

18.4         Naproti jim stopi Jezus,

glas njegov zagrmi v temo:

»Koga iščete?«

18.5         Oni: »Jezusa Nazarenskega iščemo.«

On: »Jaz sem!«

18.6       A ko jim je to rekel, se prestrašijo tako močno,

da jih je vrglo nazaj in popadajo na zemljo;

padel je z njimi Juda, izdajalec njegov.

Takšne moči njegove učenci videli še niso,

saj kazal je ni nikoli poprej. Bila je moč teme še.

18.7       In zopet jih vpraša On: »Kaj iščete?«

Oni: »Jezusa Nazarenčana.«

18.8         »Če mene iščete, tu sem;

potem naj oni odidejo.«

Morala se je izpolniti beseda, ki jo je rekel:

»Nobenega nisem izgubil izmed teh, ki si mi jih zaupal.«

18.9       In Juda bi takrat lahko odšel, in vsi učenci njegovi.

In dva v Judi bi takrat lahko odšla, a tretji ne. In ni

mogel iti, in iti še niso mogli oni, ker bila je tu drama

večja; ta drama bila je od Očeta. In on je moral

izgubiti enega od njih, on moral je izgubiti del sebe.«

18.10     Simon Peter imel je enega od mečev dveh,

izdere ga, v zamahu odseka uho desno, hlapcu duhovna

velikega; mu Malh bilo je ime.

18.11     Tedaj zakliče Jezus Petru: »Ali naj ne pijem kupe,

ki mi jo je Oče dal? Spravi svoj meč!«

 

Zavel je mrzel veter, pohod se je začel; to bil je pohod

sovraštva, izdaje, prezira; vsega, kar privre v duše

človeške; to bil je duh vetra, ki veje na zemlji takrat,

ko je zvezana ljubezen, simbol njen. Okužil bo vse,

zadrl se v duše učencev njegovih; a tako je to moralo

biti. Mraz se je ugnezdil v pričujoče.

 

Svet je izbral Judo za simbol izdajstva Boga

(izdaje Simona Petra ni videl nihče).

Juda je Judom Jezusa izročil

(ki bil je Jud, česar ni hotel videti nihče).

Opravičeval je svet gnusobe svoje največje,

več kot dva tisoč let, z maščevanjem za izdajo

(ki to ni bila).

On ni bil vojvoda tega sveta – SAMOZVANI!

 

 

 

Znamenja

 

Vonj po mazilu nardinem

ga z grozo prežema,

se je mar začelo,

že tedaj?

 

Nosil je mošnjo okrog vratu,

da so imeli kaj jesti;

za njihovo telo

naj bi pogubil svojo dušo?

 

Kako, da ne vidijo

poslanstva, ki ga

le Juda je mogel izpolniti?

 

Juda, edini med njimi,

sklicevati se nanj ne more,

ko bi se, bil bi le izdajalec.

 

So mar hoteli,

da On ne umre,

da ostane sam

na svetu tem?

 

Tega niso videli,

kako mu duša hrepeni

po večnem življenju.

 

Tega niso slišali,

da jih vabi k sebi,

ko zapusti jih.

 

Če slišali so,

niso razumeli,

da je zdaj sodba

tega sveta taka,

da bo vojvoda tega sveta

osvobojen lupine svoje,

vržen ven iz tega sveta.

 

Kako naj bi razumeli,

da je to njegovo poslanstvo:

ko stopil je Juda čist

pred Njegovega duha,

ga je videl z duhovnimi očmi

in slišal, kaj mu je storiti.

 

12.1       Tista drobna znamenja, znanilci dogodkov pomembnih,

ki jih človek navadno ne vidi,

če vidi jih, pa le megleno se spominja, da jih je že videl,

so se Njemu jasno kazala, drugo za drugim.

12.2         Ob večerji pri Lazarju je bilo prvo;

Marta mu je stregla, Lazar pa je bil med temi, ki

so sedeli za mizo z njim; to je že videl.

12.3         Marija je vzela libro nardinega mazila, pravega in

dragocenega, pomazili noge Jezusove, otre mu jih

z lasmi svojimi: in hiša se je napolnila z duhom

mazila nardinega, polna je bila njegovega duha.

12.4         Juda Simona Iškariota pa si ni mogel kaj,

da ne bi negodoval:

12.5         »Zakaj se ni raje prodalo to mazilo za tristo denarjev,

in dalo ubogim?«

12.7         Jezus: »Pusti jo; za dan pogreba mojega ga je hranila.

12.8         Vsak trenutek imate uboge pri sebi, a mene nimate

nikdar.«

 

12.24       »Resnično, resnično vam pravim:

Pšenično zrno, če pade v zemljo in ne umre,

ostane samo;

če pa umre, obrodi

veliko sadu.

 

12.25       Kdor svojo dušo ljubi,

jo hrani za večno življenje;

a kdor sovraži svojo dušo,

že na tem svetu jo izgubi, potemni;

a kdor res resnično ljubi,

ne ljubi on za svet.

 

12.27       Sedaj je duša moja žalostna,

in kaj hočem reči?

Oče, reši me iz te lupine*!

Toda ne,

saj zato sem prišel,

tako dolga je bila pot,

da prišel sem do tod.«

Le še malo, pa bi izrekel molitev zadnjo:

»O Bog, reši me iz tega sveta!

12.31       Zdaj je sodba tega sveta,

zdaj bo vojvoda vojska nad vojskami,

vojvoda tega sveta, vržen ven

s tega sveta.

 

12.32       In ko zapustim vas,

vas vabim, k sebi.«

 

12.33       Žalost prežame dušo njegovo.

To jim je rekel, da bi doumeli

smrt njegovo:

kaj ona je,

zakaj mu je umreti treba,

kako bo umrl.

 

12.34     Pa ga niso razumeli.

12.35      In zopet, nevemkolikič že, jim pravi:

»Še malo je luč pred vami;

hodite k svetlobi, dokler jo vidite v sebi,

ko vas objame tema, svet senc,

ne vidite svetlobe, ne poti svoje.

 

12.36     Dokler imate Luč, imate upanje,

ne opustite ga, da ne postanete to, kar niste;

sinovi luči ste, ne teme.«

In zopet prežame žalost dušo njegovo.

Videl ga ni, in slišal ga ni, nihče;

nihče ni zmogel videti duše Njegove;

le eden, ki ga je res resnično: ljubil.

12.37       Žalost preveva Njemu duha,

vsi čudeži, vsa dela njegova,

je bilo vse to zaman?

12.38     Izpolniti se mora prerokba preroka Izaije;

dete zadnje Njegovo, smisel njegov:

»Gospod, kdo je veroval našemu poročilu?

In bolečina rane njegove, komu se je razodela?«

 

12.40     »Oslepil jim je oči in zakrknil jim je srce,

da ne bi z očmi videli, in s srcem umeli,

in jaz bi jih ozdravil.«

Z duhovnimi očmi niso gledali,

svojega notranjega glasu niso poslušali,

s srcem niso umeli,

iz sebe, lupine niso stopili;

kdo naj razsvetlil bi Um njihov?

12.41       Tako je govoril prerok Izaija, ko je videl

slavo Njegovo, in je govoril o Njem:

 

12.49     »Govoril sem iz sebe, a nisem govoril sam.

12.50     Neumrljivost duše, nje večno življenje,

ni moja zapoved, ona govori: sama za sebe.« 

 

 

 

Izdaja

 

je umiranje ljubezni,

z njo v vsakem nekaj umre.

A nihče na tem svetu

je ni okusil grenkeje od Jude.

 

Prvi med učenci

ga je Juda izdal,

prvi med njimi

je v nebeškem kraljestvu.

 

Storil je hitro,

kot mu je On naročil:

izdal ga je trikrat resnično;

bil je izbran za izdajo:

izbral ga je Jezus (pri zadnji večerji),

izbral v duhu (ko je stopil v Njega duha),

izbrala usoda njegova (ker tako je to moralo biti,

da se izpolni stara prerokba);

 

pa vendar:

to ni bilo izdajstvo po volji njegovi,

resnično res on ni Jezusa nehal ljubiti,

on je ljubil takega,

kot je resnično bil.

 

Življenje svoje je dal za prijatelja,

luč svojo mu je izročil,

večje vrednote od te nima nihče.

Sin luči je, ne temé.

 

 13.1        On je sedaj vedel, z gotovostjo sebe, za svojo zadnjo

jed, bilo je to pred praznikom velikonočnim, ko užil je

zadnjo večerjo z njimi.

Vedel je, da prišel je njegov dan;

vedel je, da se sedaj poslavlja od njih, ki jih je ljubil;

vedel je, da je sedaj pred zadnjo preizkušnjo svoje

ljubezni.

Bo mogel ljubiti izdajalca svojega, v sebi;

bo mogel ljubiti do konca?

Tega ni vedel z enako gotovostjo, ker je

vedel, da žrtvoval ga je, On sam.

 

13.2         On sam je bil, ki je dal Simonovemu Iškarjotu zlo

izdajstva v srce njegovo.

Bo mogel ljubiti do konca bistvo svoje?

13.3         Vedel je, da je prišel zato, da sedaj pojde do konca;

in vedel je, da mu je On dal milost preizkušnje.

Jezus vstane, vedoč, da mu je Oče dal vse v roke,

da sedaj lahko gre k Bogu, ves.

13.4         Vstal je od večerje in slekel vse;

da gre čist, nezakrit tja, od koder je izšel.

13.5         Opaše sebe s prtom zadnje večerje,

in umiva noge učencem;

briše jih s prtom zadnje večerje,

da le on bi opasan bil z njim.

Ko storil bo tako vsem učencem svojim,

ponižal se njim,

bil je v ponižnosti zgled jim;

ker tudi v bivanju višjem ta krepost ni vsa čista,

nikoli do konca;

preveč jo je želel.

13.6         Ko pride do Simona Petra, tega Simon ni mogel

pustiti.

Simon Peter: »Gospod, ti mi boš umival noge?«

 

13.7         Jezus: »Tega, kar sedaj jaz delam, ti sedaj ne vidiš,

a videl boš.«

13.8         Simon Peter: »Ne, tega ne, na veke ne.«

Na večnost bi prisegel Peter, da noče;

vsaj ponižanja Njega pred njim ne.

13.9         In prosi ga Simon Peter, da mu umije vse telo:

roke, glavo, telo; le nog ne, le nog samih ne!

 

13.10       Pove mu Jezus:

»Voda čisti, očisti vse,

voda je kot čistost sama.

A bolj čista je voda, ki je ti ne vidiš,

ona čisti ti dušo.

Voda, ki umivam ti noge z njo,

ta čisti dušo mojo.

Mi boš odrekel to?

Kaj ni to dolg in delež tvoj?

Kdor je bil v vodi res očiščen,

v kopeli očiščenja čist,

je resnično očiščen,

ves je čist;

ne potrebuje,

da samo noge umije,

ki prah napuha neskromnosti nosijo,

po stopnicah se vzpenjajo,

navzgor hite;

in hodijo po tem, česar ne vidijo;

in česar ne vidijo, teptajo.

Z očiščenjem lahko si ves čist,

a to ti je mogočost samo.

Vi ste čisti, a ne vsi.

Naj ne misli tako nihče,

da je za večnost čist.

Nihče ni ves čist,

a zato naj ne misli,

vsi smo nečisti;

niste vsi enako nečisti,

tudi jaz nisem ves čist.«

 

13.11       On je poznal sebe,

in izdajalca sebe,

in izdajalca svojega, v sebi.

13.12       Umil jim je noge,

oblekel oblačilo svoje,

sedel za mizo in vprašal jih:

»Sploh veste, kaj sem vam govoril?

Ne veste, a vedeli boste.

 

13.13       Imenujete me: Učitelj in Gospod;

in prav pravite, ker to tudi sem,

a nisem samo to.

13.14       Če sem vam jaz, Gospod, Učenik, umil noge;

jih boste tudi vi drug drugemu umivali.

13.15       Dal sem vam zgled, sebe v vpogled, da se tudi

vi očistite; in dal sem vam vpogled v nas.

13.16       Resnično, resnično vam pravim:

Hlapec ni večji od gospodarja svojega.

A najprej mora biti prvo resnično, da je lahko

drugo dvakrat resnično.

Poslanec ni boljši od Njega, ki ga je poslal.

13.17       Če to veste, blagor vam, ki delate tako,

presegli boste svobodo svojo.

13.18       Ne govorim vsem v vas enako,

pa vendar govorim vsem:

Jaz vem, katerega izmed vas sem izvolil,

in vem, katerega v vas sem izvolil.

Vem, kdo bo prvi, in kdo bo drugi v vas;

in vem, kdo prvi in kdo drugi med vami.

Vem, kako kdo od vas pride najdlje,

po poti svoji.

Zato pravim sedaj: Pismo se mora izpolniti:

“Ta, ki jé z menoj kruh, je vzdignil

peto svojo zoper mene.”

13.19       Že sedaj vam to pravim, preden se je zgodilo,

da boste vedeli, ko se zgodi, da sem jaz ta,

ki ga je poslal;

13.20       in ta, ki sprejme mene, me sprejme takega, kot me je

On poslal; in sprejme Njega, ki me je poslal.«

 

13.21       Ko jim je to povedal, se je razžalostil Jezus,

videl je, da tega ne umejo,

potem pa je zatrdil tako:

»Resnično vam pravim, da me eden izmed vas izda.

Res resnično me izda eden od treh v vas,

iz trojnosti vaše izda me, zataji;

in eden bo prvi; ko bo to storil,

boste storili to še vsi drugi, nekateri večkrat;

da videli bi. Če to veste, blagor vam, ki to delate,

ker presegli ste sebe.

Če nekdo izda,

izda ljubezen tvojo, in svojo;

je to, kot bi dvakrat umrl,

kot da bi ti umrl v njem, on v tebi;

je kakor da bi ljubezen umrla dvakrat resnično;

ljubezen umira v njem in v tebi,

loči se ljubezen iz Njega.«

 

Bolj ko jim je pravil, bolj žalostil se je v duhu,

resnično.

Niso razumeli, moral jim je govoriti s telesom,

z usti človeka sinu:

»Zgoditi se mora, kar se je že zgodilo;

tega vi še ne vidite, a videli boste, ko zgodi se.

To storil sem jaz; in kdor me takega sprejme,

me resnično sprejme,

in sprejme Očeta, ki me je poslal.

 

“Ta, ki jé z menoj kruh, je dvignil peto svojo

zoper mene”; a on je moral to storiti, ker storil je to

že poprej, še preden se je zgodilo, tako bi vi rekli.

On bo prvi, ki bo to storil, tako še vsi drugi za njim.«

 

13.22       In res se učenci njegovi sedaj spogledajo med seboj,

premišljujoč, kdo je zdaj ta, o katerem pravi.

Vase se ne zagledajo.

 

13.23       Slonel pa je za mizo, v naročju Jezusovem,

eden učencev njegovih, ki ga je Jezus najbolj ljubil;

bil mu je on blizu ves.

13.24       Simon Peter, namigujoč z vprašanjem, mu reče:

»Ti nam povej, kdo je, o katerem nam pravi.«

13.25       Sum ljubezni zelen je po barvi, kot senca jo spremlja;

učenec, ki ga je Jezus ljubil, se nasloni Njemu na srce;

in bil je, kar je resnično bil, in ničesar mu ni

bilo treba reči;

pa vseeno odgovori Simonu Petru: »Le On je, ki nam pove,

kdo mogel bi biti ta jaz.«

In še Njemu: »Gospod, kdo je?«

13.26       Jezus omoči grižljaj svoj, odgovori: »Ta je, ki mu ga podam.«

Podal ga je Judu Simonovemu Iškarjotu.

 

13.27       Grenak je bil grižljaj Juda Simonovega Iškarjota;

ko poje ta grižljaj, telo njegovo,

Juda v Judu postal je teman, simbol angela teme.

Bil je izbran, da bo izdal.

In Juda je izdal Njega trikrat resnično, izdal ga je ves.

Izdala ga je usoda njegova,

v duhu svojem ga je izdal,

Angel teme je bil, ko izdal je Njega;

in vladal mu bo.

Vladal bo v laži in tajno,

z zaroto zahrbtno,

z izdajo vzvišeno;

na ovadbi vsakogar po vsakem bo vladal,

še dolgo.

Žalostna in dolga je zgodba Jude,

zato mu je rekel Jezus še:

»Kar delaš, stori hitro.«

13.28       Nihče od sedečih za mizo ni ga razumel.

Spraševali so: »Čemu rekel je to?«

Le on, ki slonel je na prsih Njegovih, je

videl veliko.

13.29       Nekateri od učencev so namreč mislili,

ker je Juda mošnjo imel, da mu Jezus pravi:

»Nakupi, kar nam je treba za praznik.«

In res je bilo za praznik mnogo tega potrebno,

da praznik bi bil to, kar postal je.

Drugi pa so razumeli tako: da je Juda izdal,

ker se zaljubil je v denar, ker denar je povzdignil

v ljubezen svojo;

kaj ni v resnici Juda tako sam izbral, a že prej,

ko je še mogel izbirati?

Potem pa mu ni bilo več mogoče izbirati, ker bilo je že

izbrano, v moči njegovi to ni bilo več;

ko izbral ga je On za vojvodo tega sveta.

Nekateri pa so videli čisto od drugod:

da naj Juda kaj ubogim da;

in kaj je bilo po duhu ubogim bolj treba kot to:

da videli bi, kaj izdaja v resnici resnično je,

in komu služi?

13.30       Juda, ko svoj grižljaj je použil, odide takoj,

bila je noč teme, ta večer.

Sedaj so nekateri od učencev mislili,

ker je Juda z mošnjo odšel, da premagan po mamonu gre;

in res je skrbel zanje, da njim ni bilo treba;

kaj res ni najtežje biti v srcu čist,

če skrb imaš neprestano za denar, ki visi ti

okoli vratu, na prsih tvojih je mošnja?

Bila je ta dan res temna noč,

in težko bi bilo videti vse.

A eden med njimi je videl še dosti več.

Njemu je dal videnje On,

da gledal je s srcem čisto.

Videl je več, kot lahko je sporočil.

In kako bi kdo lahko sporočil vse, kar je videl?

Tega ne more nihče, tega ni mogel še nihče,

nihče ni videl Vsega.

In kako bi smel sporočiti več, kot je hotel On?

Bila je noč, daleč je bilo jutro zanje,

in prvi, ki bil je izvoljen, je že odšel.

On pa že, ko jim je to pravil,

razžalostil se je v duhu,

ker je vedel, da ne bodo razumeli;

moral jim bo zopet govoriti s telesom,

z usti sinu človeka:

 

 

13.31       »Sedaj je sin človekov oslavljen;

Bog je oslavljen v njem!

13.32       In če je Bog oslavljen v njem,

ki sam ga je izvolil za izdajo sebe,

ga tudi Bog oslavi v Sebi,

oslavi ga neizmerno.

13.33       Še malo sem z vami, otročiči moji,

a ker ne morete z mano, čeprav daleč morete,

lahko rečem sedaj tudi vam:

13.34       Najdlje boste prišli z ljubeznijo v sebi, v srcu svojem.

Resnično vam pravim, tako pridete daleč:

ljubite se med seboj,

ljubite sklad treh v sebi,

ljubite se, kakor sem jaz vas ljubil v sebi;

ljubite se iz vsega srca svojega.

13.35       Drugi v vas spozna se po tem, da ljubi,

in po ljubezni spoznate se, in sebe spoznate,

da ljubite v sebi vsi.

Svet vas spozna po tem, da ste učenci moji,

da res resnično ljubite, da drug drugega ljubite.

Kot duhovno oko lahko vidi svoje oko:

kot oko tujca, ki ne vidi;

tako duhovno srce lahko čuti svoje srce:

kot srce tuje, ki ne ljubi.

Le ljubezen duhovna, resnično resnična

lahko sluti ljubezen božansko.«

 

13.36       Simon Peter: »Gospod, kam greš?«

Jezus: »Tja, kamor grem, zdaj še ne moreš za menoj;

pozneje da, pozneje pojdeš za menoj.«

13.37       Peter: »Gospod, zakaj ne morem sedaj za teboj?«

Obupan je bil Peter,

v obupu svojem iskren,

on joče in prosi: »Ne hodi!

Življenje svoje dam zate.«

13.38       On ga žalostno pogleda, potem mu reče sočutno:

»Življenje svoje bi dal zame?

A ko bi to storil sedaj, izbral bi lažjo pot, Peter.

Še najprej boš izdal ljubezen svojo,

prelahko jo izrekaš, zato zatajil jo boš v sebi;

in videl boš bolečino svojo, ko storil boš to:

trikrat v sebi boš zatajil ljubezen svojo.

Resnično res, rad sem imel to prostodušnost tvojo.«

 

 

Pastir

 

»Trd si kot Skalnik,

Simon, sin Jonov,

ime ti bo Kefa

(po naše Peter),«

mu je rekel Jezus

ob prvem snidenju njunem.

 

Ob zadnjem videnju pa:

»A nekdo drug te opaše,

in povleče te tja,

kamor ti nočeš.«

 

Zidal je cerkev

kot skala trdno,

pasel je ovčice svoje.

 

Ko pa se je postaral,

se je ozrl za življenjem svojim;

razžalostil se je v duhu,

bila je to žalost Njegova v njem.

 

Peter ni bil svoboden,

nekdo drug ga je povlekel,

tja, kamor sam ni hotel.

 

Zdaj je vedel, kdo

ga je opasal, in videl, da

pasel ni ovčic Njegovih.

 

V ušesih so mu je odzvanjale

Besede jeze Njegove:

»Ali naj ne pijem kupe,

ki mi jo je Oče dal?

Spravi svoj meč!«

 

Ko bi jih ne ustavil, pobili bi vse.

Morda bi bilo zanj bolje tako.

A tako to ni moglo biti.

 

Svet je sprejel vero v čudeže,

res so bili hvaležni zanjo, in za upanje

v večno življenje,

za hišo mogočno, na skali sezidano;

ljubezen njegovo pa so najprej izdali;

trgujejo z bogom, zanima jih moč in oblast,

ni kraja na tem svetu,

kamor nje roka ne seže;

te, ki so sledili vrednote Njegove, so izdali, pobili,

vodili, podžigali vojne, v imenu Boga,

zažigali svete spise, nejeverne ljudi,

najprej pa gnostike, iskalce resnice,

resnične iskalce Boga.

 

11.46       Nekaj njih je pohitelo k farizejem

z ovadbo svežo.

11.47       Ko višji so duhovni in farizeji višji

zvedeli za ta čudež,

jih zgrabi panični strah.

Sedaj šlo je zares,

za njih moč, njih oblast.

Nemudoma skličejo veliki zbor,

razpravljajo tako:

11.48       »Kaj ta človek dela?

Sedaj že mrtve prebuja?

Kaj naj storimo?

Samo še malo ga pustimo,

in kdo nam bo še veroval?

Nam sploh še kdo verjame?

Rimljani pridejo z vojsko vso,

vse nam vzamejo,

zemljo in ljudstvo.«

 

11.49       Eden njih, Kajfa;

to leto nesrečno

bil izvoljen je

za duhovna velikega;

je govoril drugače,

takole:

»Vi ničesar ne veste!

11.50       In tudi premišljujete ne veliko;

sicer vedeli bi, da bolje je za vas,

če se ta človek žrtvuje za vas;

če umre on za ljudstvo,

ves narod ne pogine.«

11.51       A tega ni rekel kar tako,

tega spontano ni izrekel,

sam iz sebe.

Bila je to prerokba njegova,

ki jo izrekel je za to leto,

ker veliki duhoven je bil ta,

ki je prerokbo uradno izrekel;

tako se je glasila:

11.52       »Jezus bo umrl za narod;

in ne samo za ta narod,

ampak za vse narode,

razkropljene otroke Božje;

On jih zbere v eno.

Vsak narod je individualnost zase,

nobeden njih izven Boga ni,

eno je z Njim.«

Niti ga niso do konca poslušali,

njegove prerokbe niso jemali preveč resno;

imeli so opravek pomembnejši.

 

18.15       Za Jezusom je šel Simon Peter, bil je prvi, ki mu je

obljubil, da izdal ga ne bo, da prej bi umrl.

Skozi vrata so šli na dvor velikega duhovna.

18.16       Peter je ostal zunaj, pred vrati, neki drug učenec,

od Petra temnejši, pa je šel z Njim.

Ko pride ven, iz dvora, drugi učenec, znanec velikega

duhovna, njemu vdan, je bila že tu vratarica, ki ve,

kdo odhaja, in kdo prihaja skozi vrata;

tedaj pripelje ta drugi temnejši učenec še prvega

notri, ki bil je Simon Peter.

18.17       Dekla vratarica reče torej Petru:

»Ali nisi tudi ti eden izmed učencev tega človeka?«

A Peter: »Nisem.«

In mraz mu je bilo, in tako sam je bil

sedaj Peter.

18.18     Zakurili so ogenj hlapci in služabniki, ker mraz je bilo

tudi njim.

Okoli ognja so stali in se greli;

stal je tudi Peter z njimi in se grel,

a pogrel se ni, ni se več mogel, ker vel je res hladen

veter.

 

18.24       Anu ukaže, da ga zvezanega privedejo pred

velikega duhovna Kajfa.

18.25       Še vedno se Simon Peter skuša pogreti pri ognju;

ko vprašajo ga ti, ki stoje so krog ognju naredili:

»Ali nisi ti eden izmed učencev njegovih?«

On reče: »Nisem.«

In siv je bil, še temnejši sedaj, Peter.

18.26       Pa ni še bilo konec muk njegovih, Simona Petra. Že bil

je tu hlapec, sorodnik tega, ki mu je Peter odsekal

desno uho. On vpraša ga: »Te nisem jaz na vrtu videl

z njim?«

18.27       »Nisi.«

Odločno ga je zavrnil Peter, in zapel je petelin,

blizu je bilo jutro, pa tako daleč zanj.

Požar pa je strašen oral v duši njegovi.

»O, Oče, da bi jo upepelil,«

je prosil Peter, kako blaga je barva siva njegova.

 

21.15       Po obedu reče Jezus Simonu Petru:

»Simon Jonov, ali ljubiš me bolj kot ti?«

Simon Peter pa odgovori: »Ja, Gospod, ti veš,

da te ljubim.«

Jezus: »Pasi jagnjeta moja.«

21.16       Jezus vpraša drugič: »Simon Jonov, ali me ljubiš?«

Simon Peter: »Ja, Gospod, ti veš, da te ljubim.«

Jezus: »Pastiruj mojim ovčicam.«

21.17       Tretjič vpraša Jezus: »Simon Jonov, ali me ljubiš?«

Peter pa se razžalosti kot otrok, ker ga je tretjič

vprašal isto: ali ljubi ga. In rekel je Njemu:

»Gospod, saj veš sam; ti veš vse in znaš vse; veš,

da te ljubim.«

Jezus: »Pasi moje ovčice.«

21.18       Zopet je nastal premor, že v tretje, a vzdušje ni bilo

mučno, le resnobno je bilo; potem je Jezus rekel Petru:

»Resnično, resnično ti pravim:

Ko si bil še otrok,

si bil svoboden;

sam si se opasoval,

hodil si, kamor je hotelo tvoje srce;

bil si resnično svoboden,

in hodil si, kamor si sam hotel;

ko pa postaraš se,

raztegneš svoje roke,

širok je tvoj sežaj,

dolg rok doseg;

in nekdo drug te opaše,

in povleče te tja, kamor ti nočeš.«

 

Med premori pa mu je Jezus govoril še mnogo več,

če jih je Simon takrat slišal, ne, tega ni mogoče

reči, a slišal jih bo, gotovo jih bo slišal.

Oni drugi učenec jih je slišal, ker je Jezus njega

najbolj ljubil, in ljubil je on Njega resnično, resnično.

Po ljubezni svoji je učenec videl, ljubezen Njegovo

je dojel vso. Bila je to ljubezen v treh svetovih duše,

individualnosti Sebe in Njega.

 

Če je Bog ovil Božanskost Sebe v tri ovoje,

je to storil tako, da bi jo vsak odvil v sebi.

To jim je kazal Jezus na sebi, iz sebe, srca svojega,

da bi oni videli, da pri njih ni drugače.

Ko je bil še otrok, je Peter videl iskro božansko v sebi;

ovčice je pasel, kot jih pase otrok božji.

Potem je Peter v sebi pozabil; in čisto bi pozabil,

da ni prišel Jezus, da obudi mu globino njega samega,

mu pokaže prozornost vseh ovojev: duše.

Razsvetlil je ljubezen njegovo:

ljubezen sinu človeka;

ljubezen duha človeka, ljubezen čisto, duhovno;

ljubezen božansko človeka, najsvetlejše, najsvetejše

v človeku, njega dušo; kar vidi le duh človeka, ko

čist je.

Kdor ne ljubi, ne more videti;

kdor ne vidi, ne ve za pot svojo, za svobodo sebe.

In rekel je Jezus Petru: »Ne bodi vodnik,

kot more biti vodnik vsak človek, ki ne vidi,

ki ne ljubi;

ne bodi vodnik, kot more biti vodnik vsak človek

jasnega duha, a ne ljubi;

vodnik bodi po iskri božanski v sebi, a ne kot

more biti to vsak človek iskrivega uma, a ne ljubi;

ljubi kot otrok božji, ker take so ovčice moje.

Pasi moje ovčice, one so otroci božji.

Ti lovil si ribe tam, kjer ni jih bilo;

širok je bil tvoj sežaj, temnel je duh tvoj;

a srčen si bil, ni mogoče reči, da ne,

dasi to je, kar te povleče, kamor ti nočeš;

potem moraš tja, potem nisi več ti, in nisi svoboden.«

 

21.19       To mu je povedal, da bi mu pokazal njegovo pot;

vso pot do smrti bi lahko videl Peter,

in brezna, ki vleče ga vanje, in žrtev Njegovo,

s katero je oslavil Boga, bi lahko videl.

In ko mu je to povedal in videl, da Peter ne vidi,

da ne ljubi ga dovolj, je rekel le:

»Pojdi za menoj!«

 

21.20       Ozrl se je Peter za njim,

in tedaj vidi učenca, ki ga je Jezus ljubil,

kako ta že gre za njim,

ta, ki mu je toliko bolečin povzročil,

že ko je pri večerji slonel na prsih njegovih,

ki bil je ta, ki je Njega vprašal:

»Gospod, kdo je tisti, ki Tebe izda?«

Globoko v dušo njegovo je bila vrezana beseda ta,

bila je vrezana trikrat.

21.21     Ko Peter vidi tega, kako gre za Jezusom, reče:

»Gospod, kaj pa ta ...?«

V glasu njegovem je bilo slišati več:

sum v ljubezen,

njega neodpustljivost;

sovražen odkrito je bil glas njegov,

in siv, temno obarvan.

21.22       Jezus: »Naj hočem, da ostane in čaka ...

naj pridem samo ponj,

tebi na ljubo,

kaj tebi za to?

Ti pojdi za menoj!

Ne oziraj se po drugih, na druge ne glej tako,

ne preži na ljubezen njihovo.

On pojde sam,

on ni ta, ki bi ga ti pasel.«

 

 

 

Opombe:

– Označeno besedilo je iz knjige Janezovo razodetje ali O treh vrednotah (v primeri s tekstom iz knjige v izdajah iz leta 1986, 1990, 1994 so spremembe minimalne).

– Sporočilo Janezovega evangelija je po bistvu gnostični tekst. Pisal (ali prepisal) ga je gnostik. Evangelij po Janezu je gnostični evangelij. Tudi pri prepisovanju ali redakciji sv. Ireneja (Irenaeus, škof iz Lugdunuma, Galija, ca. 130-202; zdaj Lyon, Francija) je bistvo tega sporočila nedvoumno: spoznavanje boga – gnoza.

– Morda nepotrebna opomba, pa vendar: Gnostična sporočila nam sama govore, v prispodobi rečeno, govore nam trikrat resnično: prvič kot zgodba, če jo beremo neobremenjeno; drugič v duhu – ko gledamo z duhovnimi očmi, lahko bi rekli – z intuicijo, ker zgodba je le okvir za vrednote – neposredna dejstva zavesti; tretjič s čistim srcem, nekateri bi rekli – s čistim umom.

* iz te lupine – iz te ure, iz tega ovoja duše, iz te ječe, iz tega sveta ...

 

– Opomba k viru: Svetemu pismu

Zakaj ravno razodetje svetega Janeza, po Svetem pismu Starega in Novega zakona, Novega po grškem izvirniku; ki ga je založila Britanska in inozemska svetopisemska družba, v Ljubljani 1931?   

Jezik je že nekoliko obarvan s patino minulega časa; a če časa ni, s čim je potem obarvan, da ni z nečim, kar se izgublja, in je bilo že bolj prisotno, kot je sedaj?

Skušal sem se držati Pisma, kolikor mi je to bilo mogoče, vendar spremembe so tiste, ki govore o branju, o tem, kako je Evangelij po svetem Janezu mogoče brati - meni. In branje je eno, in razumevanje je drugo, in dojemanje, podoživljanje je tretje. Vem, da vsakdo od vas bere katerokoli pismo po svoje. Ko bere ga, se oglasi namreč nekaj v njem, njegov notranji glas, in če zapiše ga, zapis ni enak izvirniku, pa mu je vendar lahko po duhu bliže, kot bi bil, če bi ga zapisal popolnoma enako.

Simboli besede so sami po sebi prazni, napolniti jih moramo s pomeni, sicer ostanejo bolj ali manj mrtvi simboli, ki beremo jih avtomatično. V resnici, res se pogovarjamo z duhom; črke, besede, stavki, knjige so le korelat komunikaciji duha z duhom, ideje z idejo, vrednote z vrednoto; ene individualnosti z drugo.

 

_______

iz knjige: Janezovo razodetje ali O treh vrednotah – Spremna beseda /Opomba k viru/

 

 

_________

* Glej: Jn 10.38; 11.52; 12.1-8, 24-27, 31-50; 13.1-38; 14.21; 18.1-16, 24-27; 21.14-22;

         Iz 44.18; 49.6; 50.10; 51.4,6; 53.2-12; idr.

 

 

 

English