Lives Journal 3

Srechko Kosovel

 

NARODNOST IN VZGOJA

 

Zgodovina chloveshtva se oblikuje

iz tezhkoch, ki jo srechujejo.

Tagore

 

Vojna je izprala iz nashih src vero, ne samo vero v religioznem pomenu, ampak sploh v to, da je chlovek etichno bitje, da obstaja v chloveku dusha, ki ga shele usposobi zhiveti chloveka vredno zhivljenje. Vrednote, ki jih priznavamo, so she komaj materialne. Ni chudno, da smo izgubili vero v bozhanstvenost religije, ki je sodelovala na vseh koncih in krajih za srechen izid vojne in pridigala zvestobo in usluzhnost evropskim mogotcem, s tem pa poganjala v smrt milijone nedolzhnih zhrtev in osirotela desetmilijonske mnozhice. Tudi ni chudno, da je stopila v vojni na povrshje vech ali manj zhivalska nrav chloveka in da se je koncentriralo zhivljenje na kruh. To je bil glas milijonov. Toda Tagore pravi: »Toda chlovek mora, che so ovire (zhivljenja) velike, priznavati neki vishji svet, brez katerega sicer lahko trenutno dosezhe uspehe, toda brez katerega gotovo propade. Kajti che naj chlovek sledi instinktu kakor chreda lachnih volkov, che ne bi bil obenem etichno bitje, bi tiste roparske tolpe zhe medtem (zdavnaj) opustoshile to zemljo.« Na resnico tega dejstva nas navaja sluchaj, da so morali vechino vojashtva pred naskokom na bajonet upijaniti. To pa zato, da so izgubili intelektualno zavest razsodnosti in sledili zgolj instinktu ropa in umora. Vemo, da je vechina vojashtva ubijala le zaradi tega, ker jih je prisilil v to samokres, ki bi v sluchaju nepokorshchine stopil v akcijo. To nam dokazuje, da zhivi v chloveku mrzhnja proti dejanjem ropa, umora, pozhiga itd.

Zhe par let je od konca vojne. V chloveshtvu je gnus proti njej; in posledica tega je, da si ishche orientacije, ki ga bo vodila drugam. Dosechi hoche popolnost in sicer chimbolj bistro. Noche biti prevaran. Zato se oprijemlje realnosti. Ali ta realnost se je zhe pretvorila v materialnost in zopet vstajajo v chloveku misli, kako bi se to zhivljenje podvrglo vladi duha. Ako pomislimo na materialistichno etiko, je mogocha toliko chasa, dokler zhivi she v chloveku misel, da ni zgolj produkt, kup mesa in kosti. Toda che se ta zavest izbrishe popolnoma, kar ni mogoche, mogoche jo je samo prikriti, poglejmo, kakshno bo chloveshtvo. Instinkti ga ne morejo privesti do popolnosti, kajti instinktov sicer veliki, a v tem sluchaju brezmochni intelekt ne more vladati. Vlada ga zavest dushe, ker jasno dokazuje na oni svet, ki je vishji, lepshi in vechen.

Orientacija je danes zgolj gospodarska, ker stopa vech kot drugache to vprashanje na dnevni red. Vse ljudstvo stremi za tem, da bi si opomoglo; pijani od bolesti vojne, so se polastili narodi vzhoda in zapada in zaklicali: med nami ni razlik, ni meja, eno je, kar nas spaja, to je chlovek. Jasno pa je, da je mogoche temu visokemu etichnemu vzkliku slediti, che mu opomore gospodarski polozhaj. V kulturi se zrcali zhivljenje, ki je prepojeno z gospodarskimi in politichnimi vprashanji.

Lep je klic svobode in enakosti narodov po chlovechanski vrednosti, tem lepshi, ker je prishel iz srca. To je etichni socializem, to ni teorija, to je zhivljenje. To je nauk Krista, to je nauk Tolstoja. Toda tisti, ki ga danes propagirajo, propagirajo nekaj chisto drugega. To je materialistichni socializem in nich vech. To je socializem, ki mu je kultura, umetnost, znanost, vzgojeslovje hlapec zhelodca. Che ni — kakshen smoter zasleduje socializem na materialistichni podlagi s kulturo, umetnostjo? Nehote so she ta vprashanja ostala, zato ker je danes chlovek kljub vsem svojim materialistichnim teorijam vendarle she chlovek, chlovek z dusho, ker se mu intuitivno ta klic vsiljuje. Ta socializem stremi po organizirani mochi: ali glejmo, kako pravi Tagore: »Che je svet edinole organizirana moch, je malo zlochinov, ki bi jih ne bil lahko zmozhen, kajti cilj stroja je in to je, kar tvori (podlago) pravico njegovega obstoja, je materialni uspeh, medtem ko je cilj chloveka le dobro (in lepo).« Materialistichni socializem je tudi Tolstoj le zaradi svojega zgolj materialnega cilja zavrgel. Ta chlovek se bo tudi nam zdel chlovek »omejenega cilja in smotra«, chlovek, ki mu »chlovechansko stran odtehta brezdushna organizacija«.

Znachilno je za materializem, da prevladuje tam intelekt, teorija. O tem je lepo povedal Tagore: »Nashe zhivljenje in nashe srce je eno z nami, toda nash duh se lahko lochi od telesnega chloveka in shele potem lahko potuje prosto v svetu idej. Nash intelekt je kakor asket, ne je in ne pije, ne nosi obleke, ne spi, nima zhelja, ne ljubezni ne sovrashtva, niti usmiljenja s chloveshkimi pomanjkljivostmi; nedotaknjen od spremenljivosti zhivljenja je odvisen le od svojih misli. Koplje v dno stvari, ker nima nobenega osebnega chustva. — Slovnichar gre nemoteno skozi vso poezijo do korenov besed, kajti on ne ishche zhivljenjske resnichnosti, ampak zakon. Lahko uchi ljudi mojstriti besede. To je moch, ki ima svojo posebno korist in ustreza posebnim potrebam chloveka. Zhivljenje (zhivecha resnichnost) pa je harmonija, ki spaja posamezne dele neke stvari v enoto. Razdrite (unichite) to vez, vsi deli zletijo narazen, se medsebojno bojujejo in izgube smisel svojega bivanja. Oni pa, ki so zheljni mochi, skushajo si med seboj bojujoche se praelemente podvrechi in jih siloma razpeljati skozi ozke jarke, da postanejo v posebnih potrebah chloveshtvu koristni.«

Internacionalno gibanje stremi za tem, da se odpravi izkorishchanje mnozhic. Ker pa temelji ta gospodarska orientacija brez dvoma v visoki etichni enakosti vseh ljudi in narodov in se je zarasla danes zhe v popolnoma materialistichne vode, se zamenjujeta dva pojma, to je narod (nacija, Nation) in narodnost. Kaj je oboje, bom skushal takoj vsaj v obrisu definirati. Ali na koncu svojega uvoda bi postavil le eno misel, katere podobno sem nekje chital in ki mi je pravzaprav sluzhila za poznejsha izvajanja.

»Ali ni chlovek ono bitje, ki se vedno ishche, najprvo v sebi, v svoji notranjosti, potem v chloveshtvu, in gre preko tega, kjer shele v vechnosti chloveshke dushe uzre svoj pravi obraz.«

To vprashanje je prishlo tudi do nas. Socialistichno materialistichno naziranje, da je narod in narodnost eno in isto, ne drzhi vech. Vem, da je tezhko zavzeti tako malemu narodu, kot smo mi Slovenci, v kaosu idej tako stalishche, kajti tak majhen narod se boji za svoj obstoj, brani ga, vsaj tisto brani, kar je duhovnega, kar je neizlochljivega, kakor poslednje rozhe, ki jih drzhi otrok v rokah in ki jih je vzel iz krste svoje umrle majke. To je dusha, to je pot, po kateri bodo morali narodi k vechnosti.

Kje je imela vzrok svetovna vojna, kje so vzroki podjarmljenih, neosvobojenih narodov, kje vzroki kolonizacije neevropskih pokrajin? Ali niso poslednje svetovne vojne dovolj grozne, da hodi danes po svetu milijonsko shtevilo invalidov brez nog, brez rok, z najgroznejshimi ranami, brez zob, slepcev? Ali je to civilizacija in kultura dvajsetega veka? Ali je to kultura in civilizacija, da so na evropskih tleh podjarmljeni narodi, in kakshni narodi? Veliki — ne! To je tako nizkotno: tisti majhni narodi, ki komaj dihajo v strahu, da ne umrejo v oceanih tujine. Evropski militarizirani nacionalizem je zagrabil za vrat polmrtvega otroka in hoche kakor Kantor sugerirati, da zlega dejanja ni storil, da ni bila pushka v kotu, s katero je ubil Maksa, da je bila palica. Seveda, ta otrok se zvija, zvija in ponori v mrzlici strahu, ker mu Kantor ukazhe. Ali stoterno je plachilo v tem, da se je bojeval za resnico in ji zastavil v bran svoje shibko telesce ... In kaj so kolonije kot protinaravno dejanje, ki sluzhijo produkcijskemu egoizmu. Kadar je Kolumb odkril Ameriko, so Indijanci, she chisto otroshko naravni, vzljubili steklo in stekleni lishp. Od veselja so jim dajali zlato zanj, toda Evropejci so jih prevarali. Steklo so jim dali za zlato, zlate verige za zlato svobodo. To je etika nacionalizma, ki ga danes upravicheno nazivamo militarizem in kapitalizem.

Ali pa je ta militarizem in kapitalizem res samo slab? Ne, saj on skrbi, skrbi za svoj ozek krog, chesto celo dobro skrbi. Toda le za svoj krog. Za tiste, ki zanj delajo. In njegova napaka, pravi Tagore, je sledecha: »V resnici namrech zapadni nacionalizem ni zgrajen na socialni skupnosti, ampak je od zachetka pa do dna nadvladan od misli na boj in od pohlepa po osvajanju. Organizacijo mochi je razvil do popolnosti, toda razvil ni nobenega duhovnega idealizma. Njegov duh je duh zhivali roparice, ki mora imeti svoj plen. Za nobeno ceno ne more trpeti, da bi se njegovo lovishche izpremenilo v kulturno dezhelo. Da, v dnu se bojujejo te nacije le za razshirjenje svojih lovishch.« In che pridemo po tej poti do vprashanja, kaj je nacionalizem, nam Tagore odgovarja:

»Nacija je pojav celokupnega ljudstva kot organizirane sile, to se pravi, pod nacijo se ljudje organizirajo v moch. Ta organizacija skusha vedno, da bi bilo ljudstvo mochno in da bi lahko pokazalo produkte svojega dela. Toda to trajno stremljenje po mochi in izvrshevanju dela odtegne chloveka vishji nravnosti, od katere ima chlovek pozhrtvovalnost in stvariteljsko moch.« S tem je torej definicija jasno opredeljena: nacionalizem je skupnost organizirane sile, torej nekaj materialnega, narodnost je skupna vsota vseh elementov narodove dushevnosti, torej nekaj duhovnega. Tagore nam to tudi odkrito in jasno pove, ko govori o Anglezhih, ki so mu simpatichni, ker imajo veliko kulturo in ker so elementi njihove dushevnosti ravno tako chisto chustvovano resnicoljubje, mrzhnja do lazhi itd. in pravi: »Velichino naroda (tu misli narodnosti) smo zachutili kakor zachutimo sonce, kar se pa nacije tiche, je za nas kot gosta drsecha megla, ki zakrije chesto celo sonce. Jasno pa je, da se more kultura razvijati le ob zadovoljivih gospodarskih polozhajih in da ti nanjo vplivajo. Tudi nacionalizem kot materialno gospodarsko stremljenje zdruzhiti sile v eno mochno enoto je preozko pojmovan. S tem nastane le, da se manjshe nacije ogrozhajo in da ta zgolj materialistichni egoizem, ko stopi chez normalno mero, stremi povechati le svojo moch ali pa moch nacij, ki so v politichni taktiki zdruzhene. Zgolj materialnost njegova se kazhe npr. v taktiki drzhavnih simpatij in zvez, ki je zgrajena zgolj na principu koristolovskega egoizma.«

Kaj je narodnost? Ali jo nacionalizem kaj tangira? V bistvu ne. Le to je, da nacionalizem vechkrat uporablja narodnost kot nekak upravichen temelj svojega organiziranja, medtem ko so mu cilji drugachni. Narodnost je del chloveshke dushe, je vsota vseh prvin, ki tvorijo njen poseben znachaj. In iz narodnosti se razvije narodova kultura, ki nosi na sebi vse posebne znake tistega naroda. Pa ali ni mogoche narodnost preozek pojem za razlikovanje narodov ali ne uidemo tudi po narodnosti na shiroko cesto nacionalnega egoizma? Jaz mislim, da ne. Vsi narodi gredo k popolnosti. Kaj je tista popolnost, se ne da definirati. Le slutimo jo lahko kot neko nepoznano lepoto iz daljave tisochletij. In k tej popolnosti mora prispeti po naravi vsak chlovek. Prej ali slej — nekoch se morajo sniti ti narodi v tochki popolnosti in tudi che je ta popolnost samo idealna misel na Boga, ki si ga takega mislimo, in je v resnici ne bi bilo zhe v nashi poti do popolnosti vechkrat. In tja hodimo razlichni potniki — razlichni narodi. Ako pomislimo na to, gotovo ne bomo mislili na egoizem; altruizem se bo razlikoval v vseh nashih dejanjih iz nashe dushe, in kadar bi dosegla dusha to popolnost, bi zanjo sploh ne bilo vech mozhnosti razvoja. Mogoche obstoja vechnost ravno v tem, da se ji priblizhujemo? Seveda pa moramo ta altruizem v sebi gojiti.

Narodnostne individualnosti ne igrajo pri tem vloge, che jih pojmujemo dushevno. In to je, na kar sem hotel danes priti. Altruizem izvira iz nekega vishjega spoznanja, namrech da mora biti nashe telesno zhivljenje harmonichno z dushevnim: altruizem, ki je chisto nasproten nagonskemu egoizmu, je mogoch le, che priznavamo dusho. In menda jih je danes malo ali skoro nich, ki dushe ne priznavajo, celo materialisti so nekako v skrbeh radi pojavov, ki si jih ne morejo tolmachiti po fizichni poti.

Narodnost je del dushevnosti in na nje temelju raste kultura. Kultura je sicer delo, ki ne obsega samo dushevnega zhivljenja enega naroda, ampak raste v neskonchnost, in che pogledamo in se povprashamo, kaj je smoter kulture, si odgovorimo, da je kultura posledica stremljenja priblizhati se oni dushevni lepoti, dobroti, oni popolnosti, ki jo slutimo, vidimo, da je. Ta smoter je torej pri sploshni chloveshki kulturi isti in da se za pozitivno delo, to je npr. umetnost, filozofija, nekatere znanosti, vzgojeslovje itd., nekako razlikuje, je vzrok le prevladovanje nekaterih elementov chloveshke dushevnosti.

Medtem ko je civilizacija pravzaprav internacionalna in je njeno stremljenje uporabiti chloveshko znanje in spoznanje za lazhje zhivljenje, je njen smoter pripraviti chloveka za doumevanje kulture.

Kultura ni sama sebi namen, ravno tako ne narodnost, katere razlike bi se dalo primerjati razliki raznih obrazov, ki so bistveno enaki, ali jim chesto ne moremo rechi, da so celo podobni. Nacionalizem pa ima svoj cilj v samem sebi, v koristi, ki iz njega izvira, ki izvira iz njegove organizirane mochi, hoteche osvajati.

Ali je narodnost element, ki se ga pri vzgoji lahko prezre? Mislim, da ne.

Tako ga ne smemo prezreti, ako priznamo dusho.

 

 

__________­­­­_______

Zgornji chlanek je bil prvich objavljen zhe za chasa Kosovelovega zhivljenja v Uchiteljskem listu, glasilu Zveze slovanskih uchiteljskih drushtev v Trstu, 1. in 10. marca 1923. Citati iz Tagoreja so iz njegove knjige, ki je bila tedaj na Slovenskem znana v nemshkem (Nationalizmus, 1921) in hrvashkem prevodu (Nacionalizam, 1921). Chetudi je zhe mesec dni po objavi Kosovelov prijatelj in sosholec z realke Vlado Martelanc (marksist, komunist, 1905-1944) v istem chasopisu objavil ostro kritiko tega chlanka (gl. S. K., ZD, 3, op. str. 1010), je Kosovelova misel she danes, v chasu globalizma kot »ekvivalenta« kolonialistichnega imperializma, po svoje aktualna s poglavitno, neposredno etichno zavzetostjo glede zadevne problematike. (Op. ur. I. A.) 

 

 

English