Lives Journal 3

Srechko Kosovel

 

NARODNOST IN VZGOJA

 

Zgodovina človeštva se oblikuje

iz težkoč, ki jo srečujejo.

Tagore

 

Vojna je izprala iz naših src vero, ne samo vero v religioznem pomenu, ampak sploh v to, da je človek etično bitje, da obstaja v človeku duša, ki ga šele usposobi živeti človeka vredno življenje. Vrednote, ki jih priznavamo, so še komaj materialne. Ni čudno, da smo izgubili vero v božanstvenost religije, ki je sodelovala na vseh koncih in krajih za srečen izid vojne in pridigala zvestobo in uslužnost evropskim mogotcem, s tem pa poganjala v smrt milijone nedolžnih žrtev in osirotela desetmilijonske množice. Tudi ni čudno, da je stopila v vojni na površje več ali manj živalska nrav človeka in da se je koncentriralo življenje na kruh. To je bil glas milijonov. Toda Tagore pravi: »Toda človek mora, če so ovire (življenja) velike, priznavati neki višji svet, brez katerega sicer lahko trenutno doseže uspehe, toda brez katerega gotovo propade. Kajti če naj človek sledi instinktu kakor čreda lačnih volkov, če ne bi bil obenem etično bitje, bi tiste roparske tolpe že medtem (zdavnaj) opustošile to zemljo.« Na resnico tega dejstva nas navaja slučaj, da so morali večino vojaštva pred naskokom na bajonet upijaniti. To pa zato, da so izgubili intelektualno zavest razsodnosti in sledili zgolj instinktu ropa in umora. Vemo, da je večina vojaštva ubijala le zaradi tega, ker jih je prisilil v to samokres, ki bi v slučaju nepokorščine stopil v akcijo. To nam dokazuje, da živi v človeku mržnja proti dejanjem ropa, umora, požiga itd.

Že par let je od konca vojne. V človeštvu je gnus proti njej; in posledica tega je, da si išče orientacije, ki ga bo vodila drugam. Doseči hoče popolnost in sicer čimbolj bistro. Noče biti prevaran. Zato se oprijemlje realnosti. Ali ta realnost se je že pretvorila v materialnost in zopet vstajajo v človeku misli, kako bi se to življenje podvrglo vladi duha. Ako pomislimo na materialistično etiko, je mogoča toliko časa, dokler živi še v človeku misel, da ni zgolj produkt, kup mesa in kosti. Toda če se ta zavest izbriše popolnoma, kar ni mogoče, mogoče jo je samo prikriti, poglejmo, kakšno bo človeštvo. Instinkti ga ne morejo privesti do popolnosti, kajti instinktov sicer veliki, a v tem slučaju brezmočni intelekt ne more vladati. Vlada ga zavest duše, ker jasno dokazuje na oni svet, ki je višji, lepši in večen.

Orientacija je danes zgolj gospodarska, ker stopa več kot drugače to vprašanje na dnevni red. Vse ljudstvo stremi za tem, da bi si opomoglo; pijani od bolesti vojne, so se polastili narodi vžoda in zapada in zaklicali: med nami ni razlik, ni meja, eno je, kar nas spaja, to je človek. Jasno pa je, da je mogoče temu visokemu etičnemu vzkliku slediti, če mu opomore gospodarski položaj. V kulturi se zrcali življenje, ki je prepojeno z gospodarskimi in političnimi vprašanji.

Lep je klic svobode in enakosti narodov po človečanski vrednosti, tem lepši, ker je prišel iz srca. To je etični socializem, to ni teorija, to je življenje. To je nauk Krista, to je nauk Tolstoja. Toda tisti, ki ga danes propagirajo, propagirajo nekaj čisto drugega. To je materialistični socializem in nič več. To je socializem, ki mu je kultura, umetnost, znanost, vzgojeslovje hlapec želodca. Če ni — kakšen smoter zasleduje socializem na materialistični podlagi s kulturo, umetnostjo? Nehote so še ta vprašanja ostala, zato ker je danes človek kljub vsem svojim materialističnim teorijam vendarle še človek, človek z dušo, ker se mu intuitivno ta klic vsiljuje. Ta socializem stremi po organizirani moči: ali glejmo, kako pravi Tagore: »Če je svet edinole organizirana moč, je malo zločinov, ki bi jih ne bil lahko zmožen, kajti cilj stroja je in to je, kar tvori (podlago) pravico njegovega obstoja, je materialni uspeh, medtem ko je cilj človeka le dobro (in lepo).« Materialistični socializem je tudi Tolstoj le zaradi svojega zgolj materialnega cilja zavrgel. Ta človek se bo tudi nam zdel človek »omejenega cilja in smotra«, človek, ki mu »človečansko stran odtehta brezdušna organizacija«.

Značilno je za materializem, da prevladuje tam intelekt, teorija. O tem je lepo povedal Tagore: »Naše življenje in naše srce je eno z nami, toda naš duh se lahko loči od telesnega človeka in šele potem lahko potuje prosto v svetu idej. Naš intelekt je kakor asket, ne je in ne pije, ne nosi obleke, ne spi, nima želja, ne ljubezni ne sovraštva, niti usmiljenja s človeškimi pomanjkljivostmi; nedotaknjen od spremenljivosti življenja je odvisen le od svojih misli. Koplje v dno stvari, ker nima nobenega osebnega čustva. — Slovničar gre nemoteno skozi vso poezijo do korenov besed, kajti on ne išče življenjske resničnosti, ampak zakon. Lahko uči ljudi mojstriti besede. To je moč, ki ima svojo posebno korist in ustreza posebnim potrebam človeka. Življenje (živeča resničnost) pa je harmonija, ki spaja posamezne dele neke stvari v enoto. Razdrite (uničite) to vez, vsi deli zletijo narazen, se medsebojno bojujejo in izgube smisel svojega bivanja. Oni pa, ki so željni moči, skušajo si med seboj bojujoče se praelemente podvreči in jih siloma razpeljati skozi ozke jarke, da postanejo v posebnih potrebah človeštvu koristni.«

Internacionalno gibanje stremi za tem, da se odpravi izkoriščanje množic. Ker pa temelji ta gospodarska orientacija brez dvoma v visoki etični enakosti vseh ljudi in narodov in se je zarasla danes že v popolnoma materialistične vode, se zamenjujeta dva pojma, to je narod (nacija, Nation) in narodnost. Kaj je oboje, bom skušal takoj vsaj v obrisu definirati. Ali na koncu svojega uvoda bi postavil le eno misel, katere podobno sem nekje čital in ki mi je pravzaprav služila za poznejša izvajanja.

»Ali ni človek ono bitje, ki se vedno išče, najprvo v sebi, v svoji notranjosti, potem v človeštvu, in gre preko tega, kjer šele v večnosti človeške duše uzre svoj pravi obraz.«

To vprašanje je prišlo tudi do nas. Socialistično materialistično naziranje, da je narod in narodnost eno in isto, ne drži več. Vem, da je težko zavzeti tako malemu narodu, kot smo mi Slovenci, v kaosu idej tako stališče, kajti tak majhen narod se boji za svoj obstoj, brani ga, vsaj tisto brani, kar je duhovnega, kar je neizločljivega, kakor poslednje rože, ki jih drži otrok v rokah in ki jih je vzel iz krste svoje umrle majke. To je duša, to je pot, po kateri bodo morali narodi k večnosti.

Kje je imela vzrok svetovna vojna, kje so vzroki podjarmljenih, neosvobojenih narodov, kje vzroki kolonizacije neevropskih pokrajin? Ali niso poslednje svetovne vojne dovolj grozne, da hodi danes po svetu milijonsko število invalidov brez nog, brez rok, z najgroznejšimi ranami, brez zob, slepcev? Ali je to civilizacija in kultura dvajsetega veka? Ali je to kultura in civilizacija, da so na evropskih tleh podjarmljeni narodi, in kakšni narodi? Veliki — ne! To je tako nizkotno: tisti majhni narodi, ki komaj dihajo v strahu, da ne umrejo v oceanih tujine. Evropski militarizirani nacionalizem je zagrabil za vrat polmrtvega otroka in hoče kakor Kantor sugerirati, da zlega dejanja ni storil, da ni bila puška v kotu, s katero je ubil Maksa, da je bila palica. Seveda, ta otrok se zvija, zvija in ponori v mrzlici strahu, ker mu Kantor ukaže. Ali stoterno je plačilo v tem, da se je bojeval za resnico in ji zastavil v bran svoje šibko telesce ... In kaj so kolonije kot protinaravno dejanje, ki služijo produkcijskemu egoizmu. Kadar je Kolumb odkril Ameriko, so Indijanci, še čisto otroško naravni, vzljubili steklo in stekleni lišp. Od veselja so jim dajali zlato zanj, toda Evropejci so jih prevarali. Steklo so jim dali za zlato, zlate verige za zlato svobodo. To je etika nacionalizma, ki ga danes upravičeno nazivamo militarizem in kapitalizem.

Ali pa je ta militarizem in kapitalizem res samo slab? Ne, saj on skrbi, skrbi za svoj ozek krog, često celo dobro skrbi. Toda le za svoj krog. Za tiste, ki zanj delajo. In njegova napaka, pravi Tagore, je sledeča: »V resnici namreč zapadni nacionalizem ni zgrajen na socialni skupnosti, ampak je od začetka pa do dna nadvladan od misli na boj in od pohlepa po osvajanju. Organizacijo moči je razvil do popolnosti, toda razvil ni nobenega duhovnega idealizma. Njegov duh je duh živali roparice, ki mora imeti svoj plen. Za nobeno ceno ne more trpeti, da bi se njegovo lovišče izpremenilo v kulturno deželo. Da, v dnu se bojujejo te nacije le za razširjenje svojih lovišč.« In če pridemo po tej poti do vprašanja, kaj je nacionalizem, nam Tagore odgovarja:

»Nacija je pojav celokupnega ljudstva kot organizirane sile, to se pravi, pod nacijo se ljudje organizirajo v moč. Ta organizacija skuša vedno, da bi bilo ljudstvo močno in da bi lahko pokazalo produkte svojega dela. Toda to trajno stremljenje po moči in izvrševanju dela odtegne človeka višji nravnosti, od katere ima človek požrtvovalnost in stvariteljsko moč.« S tem je torej definicija jasno opredeljena: nacionalizem je skupnost organizirane sile, torej nekaj materialnega, narodnost je skupna vsota vseh elementov narodove duševnosti, torej nekaj duhovnega. Tagore nam to tudi odkrito in jasno pove, ko govori o Angležih, ki so mu simpatični, ker imajo veliko kulturo in ker so elementi njihove duševnosti ravno tako čisto čustvovano resnicoljubje, mržnja do laži itd. in pravi: »Veličino naroda (tu misli narodnosti) smo začutili kakor začutimo sonce, kar se pa nacije tiče, je za nas kot gosta drseča megla, ki zakrije često celo sonce. Jasno pa je, da se more kultura razvijati le ob zadovoljivih gospodarskih položajih in da ti nanjo vplivajo. Tudi nacionalizem kot materialno gospodarsko stremljenje združiti sile v eno močno enoto je preozko pojmovan. S tem nastane le, da se manjše nacije ogrožajo in da ta zgolj materialistični egoizem, ko stopi čez normalno mero, stremi povečati le svojo moč ali pa moč nacij, ki so v politični taktiki združene. Zgolj materialnost njegova se kaže npr. v taktiki državnih simpatij in zvez, ki je zgrajena zgolj na principu koristolovskega egoizma.«

Kaj je narodnost? Ali jo nacionalizem kaj tangira? V bistvu ne. Le to je, da nacionalizem večkrat uporablja narodnost kot nekak upravičen temelj svojega organiziranja, medtem ko so mu cilji drugačni. Narodnost je del človeške duše, je vsota vseh prvin, ki tvorijo njen poseben značaj. In iz narodnosti se razvije narodova kultura, ki nosi na sebi vse posebne znake tistega naroda. Pa ali ni mogoče narodnost preozek pojem za razlikovanje narodov ali ne uidemo tudi po narodnosti na široko cesto nacionalnega egoizma? Jaz mislim, da ne. Vsi narodi gredo k popolnosti. Kaj je tista popolnost, se ne da definirati. Le slutimo jo lahko kot neko nepoznano lepoto iz daljave tisočletij. In k tej popolnosti mora prispeti po naravi vsak človek. Prej ali slej — nekoč se morajo sniti ti narodi v točki popolnosti in tudi če je ta popolnost samo idealna misel na Boga, ki si ga takega mislimo, in je v resnici ne bi bilo že v naši poti do popolnosti večkrat. In tja hodimo različni potniki — različni narodi. Ako pomislimo na to, gotovo ne bomo mislili na egoizem; altruizem se bo razlikoval v vseh naših dejanjih iz naše duše, in kadar bi dosegla duša to popolnost, bi zanjo sploh ne bilo več možnosti razvoja. Mogoče obstoja večnost ravno v tem, da se ji približujemo? Seveda pa moramo ta altruizem v sebi gojiti.

Narodnostne individualnosti ne igrajo pri tem vloge, če jih pojmujemo duševno. In to je, na kar sem hotel danes priti. Altruizem izvira iz nekega višjega spoznanja, namreč da mora biti naše telesno življenje harmonično z duševnim: altruizem, ki je čisto nasproten nagonskemu egoizmu, je mogoč le, če priznavamo dušo. In menda jih je danes malo ali skoro nič, ki duše ne priznavajo, celo materialisti so nekako v skrbeh radi pojavov, ki si jih ne morejo tolmačiti po fizični poti.

Narodnost je del duševnosti in na nje temelju raste kultura. Kultura je sicer delo, ki ne obsega samo duševnega življenja enega naroda, ampak raste v neskončnost, in če pogledamo in se povprašamo, kaj je smoter kulture, si odgovorimo, da je kultura posledica stremljenja približati se oni duševni lepoti, dobroti, oni popolnosti, ki jo slutimo, vidimo, da je. Ta smoter je torej pri splošni človeški kulturi isti in da se za pozitivno delo, to je npr. umetnost, filozofija, nekatere znanosti, vzgojeslovje itd., nekako razlikuje, je vzrok le prevladovanje nekaterih elementov človeške duševnosti.

Medtem ko je civilizacija pravzaprav internacionalna in je njeno stremljenje uporabiti človeško znanje in spoznanje za lažje življenje, je njen smoter pripraviti človeka za doumevanje kulture.

Kultura ni sama sebi namen, ravno tako ne narodnost, katere razlike bi se dalo primerjati razliki raznih obrazov, ki so bistveno enaki, ali jim često ne moremo reči, da so celo podobni. Nacionalizem pa ima svoj cilj v samem sebi, v koristi, ki iz njega izvira, ki izvira iz njegove organizirane moči, hoteče osvajati.

Ali je narodnost element, ki se ga pri vzgoji lahko prezre? Mislim, da ne.

Tako ga ne smemo prezreti, ako priznamo dušo.

 

 

 

__________­­­­_______

Zgornji članek je bil prvič objavljen že za časa Kosovelovega življenja v Učiteljskem listu, glasilu Zveze slovanskih učiteljskih društev v Trstu, 1. in 10. marca 1923. Citati iz Tagoreja so iz njegove knjige, ki je bila tedaj na Slovenskem znana v nemškem (Nationalizmus, 1921) in hrvaškem prevodu (Nacionalizam, 1921). Četudi je že mesec dni po objavi Kosovelov prijatelj in sošolec z realke Vlado Martelanc (marksist, komunist, 1905-1944) v istem časopisu objavil ostro kritiko tega članka (gl. S. K., ZD, 3, op. str. 1010), je Kosovelova misel še danes, v času globalizma kot »ekvivalenta« kolonialističnega imperializma, po svoje aktualna s poglavitno, neposredno etično zavzetostjo glede zadevne problematike. (Op. ur. I. A.) 

 

 

English