Lives Journal 3

Srechko Kosovel

 

 

REFLEKSIJE O NARODU

 

          REFLEKSIJE O KOROSHKEM DNEVU

(napisano oktobra 1925) 

 

Velika Nemchija nastaja. Avstrija se prikljuchi Nemchiji. A Avstrija hrani prebogat nash zaklad, da bi gledali mirno na to zdruzhitev. Nash zaklad je slovenska Koroshka.

Koroshka: torishche nashih blamazh! Koroshka, pricha naroda, ki se vdaja snu o pravici! Naroda, ki si ne jemlje te pravice sam, kakor bi si jo moral! Koroshka: sijajno ogledalo nashe nesposobnosti.

 

                      Vej, vrli véjavec, vihar,

                      razvej nas — pleve — kaj mi mar! — —

                                                 

*

 

Kralj Matjazh spi. Drushtvo narodov je lazh, kakor je lazh narod.

Anglezhi, najvechji zatiralci svojih kolonij, ne morejo glasovati za pravico.

 

 

 

 

REFLEKSIJE OB KOROSHKEM DNEVU

11. OKTOBRA 1925

 

Paradoks slove takole: smo majhen, niti dvomilijonski narod, potopimo se! Smo majhen, skoraj dvomilijonski narod! Zhvimo! V ta paradoks je zavito: vprashanje slovenstva. Utoniti v jugoslovanstvu, ker nas je premalo, izkristalizirati se v slovenstvo, ker nas je dovolj? Kdo pravi, da nas je premalo! Shtevilkarji!

Lepa nasha domovina!

 

*

 

Mi smo pa dognali sledeche: Tlachiti, zatirati, ubijati, nasilno ustvarjati so protichlovechanska nachela. Ako so zapisana v etiki nacionalizma, nas ne moti; mi smo za etiko chlovechanstva.

Krivica je krivica, naj se godi enemu, tisochem ali milijonom. Mi pa smo proti krivici. Kajti tudi eden je chlovek. Nashe nachelo je: za chloveka.

Krasti chloveku najneobhodnejshe zhivljenjske pravice, onemogochati in zavirati razvoj, dushiti jezik, to so gesla nacionalizma. Njegova etika je: pravica mochnejshega.

Danes pa je doba zahajajochega nacionalizma. She se napenja in vzpenja, da bi ozhivel, da bi she enkrat zavzel svet, a zaman: zavest pravice je premochna, preochitna. Nacionalizem nima vech moralne mochi, da bi sluzhil ideji. Zato sluzhi oblastnikom.

Ali je chudno, da v tej dobi pravijo, da smo majhni? Majhni smo zato, ker hochemo sluzhiti malenkostnim, sebichnim idejam.

 

*

 

Francozi in Anglezhi so ustanovili Drushtvo narodov. Kadar so letos imele priti v debato pravice manjshin (Slovenci v Avstriji, Luzhishki Srbi, Slovenci v Italiji), so gospodje zborovalci odshli. Lahko bi pa odshli za vedno. Kajti dokler so v tem drushtvu Anglezhi, Francozi in Italijani, ki kolonije in manjshine sami zatirajo, do takrat manjshinsko vprashanje ne bo resheno.

Anglezhi, Francozi in Italijani bi radi imeli volka sitega in ovco celo. To pa pri manjshinskem vprashanju ne gre.

Ponavadi se pa koncha s sitim volkom. Ta siti volk pa je nacionalizem.

 

*

 

Svet se deli samo v dvoje skupin: v zatirajoche in v zatirane. Drushtvo narodov je drushtvo zatirajochih. Zato tam ni iskati pravice zatiranim.

 

*

 

Sodobna pustolovska politika brez konstruktivnega, temeljitega dela tega vprashanja ne bo reshila. Nikdo nam ne bo pomagal, che si ne bomo pomagali sami, a tudi sami si ne moremo pomagati. Shele v mogochni falangi vseh zatiranih je nasha reshitev. Kajti le tisti, ki so zatirani, lahko chutijo in ustvarijo novo pravico, nov svet, zgrajen za chloveka.

Shele tedaj, ko bomo stali, ne chlovek proti chloveku, ampak chlovek za chloveka,

napochi chas reshitve koroshkega vprashanja.

 

 

 

 

SLOVENCI

 

I

 

Mnogo se je pisalo o Slovencih v zaneshenih ditirambih narodnega rodoljubja, v grenkih pamfletih, polnih prevare in trpkosti, a v obeh sluchajih se je pisalo subjektivno, opevajoch ali obsojajoch tozhno preteklost in she zhalostnejsho sedanjost brez iskre, ki bi kot strela zarisala svetal lik na obzorju nashe bodochnosti. Nastale so optimistichne utopije, polne samozadovoljnega rodoljubnega himnarjenja in lazhi, nastale so grenke utopije predsmrtno sanjajochega utrujenega slovenskega chloveka, ki je nekoch prevech ljubil Slovence in slovenski narod. Roke stran vi, ki ljubite in sovrazhite, stran vashe krivichne roke. Vi, ki ljubite, in vi, ki sovrazhite, delate krivico. Ne ljubite, da ne boste sovrazhili z grenko trpkostjo v srcu, brez upa v dushi, ne sovrazhite, da ne boste pisali resignirano jokavih ditirambov o vashih lastnih zmotah, kajti konchno je vseeno, ali ljubite ali sovrazhite. Ljubezen ali sovrashtvo je oseben odnos do vashe »domovine« in pa she akcije. Akcija mora biti pa chista, nedotaknjena in sveta, brez navdushenja, brez sovrashtva. Imeti mora — drugo objektivno lastnost: energijo. In ako bodo te vrstice zmozhne, da vas preprichajo (ne navdushijo!) o resnici teh izvajanj, potem bo moj cilj dosezhen.

 

II

 

Shtiri vprashanja so, ki nas zadevajo, ako hochemo resnichno zhiveti. 1. vprashanje o politichno kulturni enoti Slovenstva, ki mora nastati, ako hoche to stanje nastopiti. Kakshno je razmerje med ...

 

 

 

 

KULTURA IN DRZHAVA

 

Obstoja odnos, ki lahko spravi ta danes nasprotna pojma v sklad. Ta odnos pa je odvisen le od pojmovanja drzhave. Kaj je drzhava, kaj je njeno bistvo, njen namen in njen cilj. Ako si odgovorimo na ta shtiri vprashanja, bosta odgovor in odnos zhe razvidna iz njih.

Drzhava je skupina ljudi, ki si urejajo svoje materialne potrebe tako, da lahko chim svobodneje zhivijo svoji izpopolnitvi, svojim idealom dushe. Torej je bistvo drzhave sredstvo, ki omogocha ljudem dushevno zhivljenje. Zato je njen namen zmanjshevati vse napore v chloveku, ki ga obrachajo v golo materialistichno zhivljenje in njen cilj je socialen: omogochiti, da se vsak posameznik razzhivi in zazhivi tudi pravo resnichno zhivljenje.

Zato je zhe iz teh izvajanj logichno, da je drzhava sredstvo, ne cilj, da je eo ipso njena oblika odvisna od zgodovinskega razvoja, relativna; a da se mora izpopolnjevati po potrebah modernega chloveka.

Prav tako sledi iz teh izvajanj logichno, da je drzhava vazhen faktor v razvoju chloveshke kulture, tako rekoch njeno mehanichno gibalo, ki pa mora z vedno narashchajochim kulturnim gibanjem zavzeti chim gibljivejsho in prozhnejsho obliko, da she vedno deluje v celotnem zhivljenju kot gibalo, ne pa kot ovira. To nam dokazuje razvoj oblik, od teokracije preko absolutizma do modernega parlamentarizma.

Toda v tem chlanku ne gre za to. Gre mi za to, da ob relativnosti vseh zhivljenjskih oblik izkazhem i relativnost drzhavne oblike. Kajti chasu neprimerna drzhavna oblika je kakor oklep, ki che skrepeni, spomladi pochi. (Primerjajmo modrase)

A kaj je kultura?

A kaj je civilizacija?

Ker je narod primaren, nacija sekundarna, drzhava terciaren pojav, je jasno, da se narod ne nacija ne moreta ravnati po drzhavi, marvech narobe. Kajti drzhava ni cilj, ampak sredstvo. Kadar se narod zave svoje narodnosti, postane narod — nacija.

Zato kulturna avtonomija ni nikak privilegij ali milost, marvech dolzhnost, ki jo mora drzhava uposhtevati, che noche, da postane njena oblika chimbolj razvoju nasprotna.

Razvoju nasprotne oblike se namrech zrushijo.

 

 

 

 

NARODNOST

 

Zdi se mi krvavo potrebno, da spregovorimo danes o tem vprashanju brez kakih tendenc, ampak s stvarno mirnostjo kakor tiche mislechemu chloveku, stopajochemu na pota, ki ne varajo.

Govoriti o narodnosti sami, se pravi govoriti o tako zhivem in telesu zrashchenem organizmu, da ni v njem mogoche lochiti dushevnih od snovnih komponent. Vsak narod je druzhba, pa ne kaka mehanichna vsota brezosebnih shtevilk, ampak vech: druzhina, ki razprostira svoje najtanjshe prevodnike svojega organizma do poslednjega chloveka, chlana te druzhine. Nje postanek je osredotochen sredi lochenih enotnih pokrajin, kjer je polagoma postala druzhabnost ne potreba, ampak razvojno svojstvo, organichno s principom vesoljstva: druzhiti in ustvarjati iz kolektivnosti enotnost, ki je metafizichna, namrech enotnost rasti organizma.

S tem pa seveda she dalech ni vse dolocheno. Dushevnost, ki sprva ni prishla do veljave, ker she mogoche jezik ni bil razvit, se je razodela z nastankom jezika, v katerem je, kakor pravi Březina, vsaka beseda drama chloveka. Dushevnost pa je bila od pamtiveka, seveda razodevala se je drugache — mogoche celo ]e bila lepsha in svetejsha, intimnejsha in resnichnejsha kakor danes.

Prva stopnja pozitivnega odkritja te dushevnosti je narodna pesem. Narod med gorami je bil vplivan od prirode (vzemimo Ukrajino in nje pesem) da se je pod vtiski prirodnih izprememb formirala njegova dusha chisto organichno s pokrajino. Ta njena posebnost jo oznachuje in le na podlagi nje lahko dolochimo rusko od italijanske, slovensko od srbske itd. narodne pesmi.

 

 

 

 

NA VOGALU

IZ KNJIGE: ZARJE NARODA

 

Problematichnost vsega zhivljenja in vsakega resnichnega zhivljenja je v tem, da ima resnica dvoje plati. In skrivnost chlovekovega poslanstva obstoji v spoznanju obeh strani; chlovek mora stopiti na ostrino dvoma, a se mora potem zavesti in stopiti na desno stran.

Mi Slovenci stojimo pred svojo hisho in se izprashujemo: »Ni premajhna, da bi stala sama zase, in preshibka in preskromna? Ni to drevo kulture premajhno, da bi nas senchilo, ko bomo trudni, ni to zhitno polje preozko, da nas nasiti, ko bomo lachni?«

Pri tem pozabljamo, da smo romarji. Da smo romarji, kakor so romarji drugi narodi. Kadar se napoti romar od doma, vzame svoje najdrazhje s seboj, obleche najljubsho obleko, vzame palico, ki jo je nosil praded, pesem zapoje, ki mu jo je pela mati. In kamor gre, povsod je, kakor je stopil iz hishe in kjer se vstavi, povsod si postavi svetishche: polozhi na tla plashch, odlozhi palico in zapoje pesem.

In glej: tiha ]e modrina gora, svetlo je zelenje planin, rjave so koche pod gorami; pesem ne poje, ampak vzblesti, kakor vechernica se vstavi nad goro in kocho in popotnikom.

Tujec pride mimo in ne chuje pesmi. Kajti pesem ni samo, kar se poje, pesem je tudi, kar se ljubi. In da mu hoche tujec vzeti palico in plashch, da hoche ukrasti njegovo pesem, in da je ta tujec najblizhji brat, planil bi romar pokoncu in bi mu iztrgal oboje. Kaj ...

 

 

 

 

PISMO

 

Malovernim to pismo! In obupanim in onim, ki niso ne maloverni ne obupani, ampak stoje s povesheno glavó in ne vedo, kaj bi in kako. In onim to pismo, ki so pogumni in mochni, v pozdrav njihovemu pogumu in mochi. In njim she najbolj, kajti pogum, to je zdravje!

V imenu Trubarja vam poshiljam to pismo in v imenu tistih, ki so v molitvenike pisali nasha imena in v imenu tistih, ki so davno davno govorili nash jezik. In v imenu poslednjih najbolj. Kajti oni so bili prvi in odlochujochi. Prst so bili, ki na njej vzklije drevo in zraste narod. In v imenu teh vas pozdravljam najbolj.

Kajti ne Trubarja ne Bohoricha ne Krelja ne bi bilo, che ne bi bilo teh; ne Dalmatina ne Japlja ne Pohlina ne Vodnika ne Kopitarja, ne Kastelica in ne najvechjega Presherna. In ne Levstika ne Jurchicha, ne Stritarja ne Trdine, ne Mencingerja ne Kersnika, ne Jenka ne Tavcharja ne Ashkerca in ne nashega Gregorchicha. V vsi ti so vzklili kot drevje iz rodne prsti. In zato pozdravljam te, ki so ta prst in zhivljenje.

Kajti brez njih ne bi bilo ne Ketteja ne Cankarja, ne Meshka ne Aleksandrova ne Zhupanchicha in nashih najvechjih modernih.

Kajti drevo ne more rasti, kjer ni tal, kjer ni zdravih, mochnih tal. In umetnik ne more vzkliti, kjer ni naroda.

In she so gozdovi in she so pokrajine nashe in she zhivi narod in diha, o, naroda ni mogoche ubiti.

 

 

(Zbrano delo; Tretja knjiga, I-II; DZS, Ljubljana 1977)

 

________________

Znova je dopolnjena (tokrat kot 90-letnica) ena od najpomembnejshih obletnic v vsej slovenski zgodovini – koroshki plebiscit danes spet dolochajo zaokrozhene shtevilke: 10. 10. 1920 – 10. 10. 2010. Kosovelovi esejistichni zapisi, povezani s temo »plebiscit-narod-kultura-drzhava«, kazhejo poleg avtorjeve »prerokbe« (napoved prikljuchitve Avstrije k Nemchiji trinajst let pozneje) tudi odprto aktualnost »za vse chase«. Refleksije o koroshkem dnevu so neobjavljen osnutek za Refleksije ob koroshkem dnevu, objavljene v reviji Mladina, 1925/1926, 5-6. Zapis Na vogalu (naslov simbolizira tochko odlochitve) je nedokonchan nachrt za knjigo. (Op. ur.)

 

 

 

 

PESEM O MALEM NARODU

 

Majhen narod in majhni ljudje,

to ne gre skupaj.

Vse me boli, dusha, srce.

Chlovek, obupaj!

 

Majhen narod, velike kanalje

in polna korita,

narod, stopaj kvishku in dalje,

prav do zenita!

 

Ti bodi minister, kameleon,

in ministriraj,

a ti, ki imash ideale, delaj zastonj

in z mano, podiraj!

 

 

 

 

Pripisi v rokopisu:

 

Hum Buk,

Podiraj lazhiideale!

Shivalni stroji Singer.

»klub«

Predavanje o Strindbergu

 

 

 

 

(Pesem o malem narodu v navezi s predhodnimi proznimi zapisi dodatno osvetljuje Kosovelov pogled na nenehno aktualno vprashanje o narodu; prva objava v ZD 3, 1977, pod zaglavjem Dodatek II, str. 929, z opombo urednika A. Ocvirka, da je podpisana s psevdonimom: Hum Buk. V faksimilu rokopisa v monografiji Ikarjev sen, 2004, str. 123, so razvidni tudi pripisi, ki omogochajo posebno ironichno razumevanje v razmerju do besedila pesmi: »psevdonim« kazhe znano angl. besedo humbug sleparstvo, slepar, prevara, varati,  obenem pa gre lahko tudi za »kratico« v smislu »humorous book«; singer v angl. pomeni pevec; ob Strindbergu ni odvech uposhtevati, da je imel polemichen odnos do okolja in naroda, o katerem je napisal razpravi Shvedski narod, Shvedska usoda in avantura. Kosovelova interpunkcija v rokopisu te pesmi je pomanjkljiva, zato je popravljena v ZD, nekoliko drugache pa tudi tukaj s posebno natanchno navedbo izvirnika v zadnjem verzu. – Op. ur. I. A.) 

 

 

 

English