Lives Journal 3

Srečko Kosovel

 

 

REFLEKSIJE O NARODU

 

          REFLEKSIJE O KOROŠKEM DNEVU

(napisano oktobra 1925)

 

Velika Nemčija nastaja. Avstrija se priključi Nemčiji. A Avstrija hrani prebogat naš zaklad, da bi gledali mirno na to združitev. Naš zaklad je slovenska Koroška.

Koroška: torišče naših blamaž! Koroška, priča naroda, ki se vdaja snu o pravici! Naroda, ki si ne jemlje te pravice sam, kakor bi si jo moral! Koroška: sijajno ogledalo naše nesposobnosti.

 

                      Vej, vrli véjavec, vihar,

                      razvej nas — pleve — kaj mi mar! — —

                                                 

*

 

Kralj Matjaž spi. Društvo narodov je laž, kakor je laž narod.

Angleži, največji zatiralci svojih kolonij, ne morejo glasovati za pravico.

 

 

 

 

REFLEKSIJE OB KOROŠKEM DNEVU

11. OKTOBRA 1925

 

Paradoks slove takole: smo majhen, niti dvomilijonski narod, potopimo se! Smo majhen, skoraj dvomilijonski narod! Žvimo! V ta paradoks je zavito: vprašanje slovenstva. Utoniti v jugoslovanstvu, ker nas je premalo, izkristalizirati se v slovenstvo, ker nas je dovolj? Kdo pravi, da nas je premalo! Številkarji!

Lepa naša domovina!

 

*

 

Mi smo pa dognali sledeče: Tlačiti, zatirati, ubijati, nasilno ustvarjati so protičlovečanska načela. Ako so zapisana v etiki nacionalizma, nas ne moti; mi smo za etiko človečanstva.

Krivica je krivica, naj se godi enemu, tisočem ali milijonom. Mi pa smo proti krivici. Kajti tudi eden je človek. Naše načelo je: za človeka.

Krasti človeku najneobhodnejše življenjske pravice, onemogočati in zavirati razvoj, dušiti jezik, to so gesla nacionalizma. Njegova etika je: pravica močnejšega.

Danes pa je doba zahajajočega nacionalizma. Še se napenja in vzpenja, da bi oživel, da bi še enkrat zavzel svet, a zaman: zavest pravice je premočna, preočitna. Nacionalizem nima več moralne moči, da bi služil ideji. Zato služi oblastnikom.

Ali je čudno, da v tej dobi pravijo, da smo majhni? Majhni smo zato, ker hočemo služiti malenkostnim, sebičnim idejam.

 

*

 

Francozi in Angleži so ustanovili Društvo narodov. Kadar so letos imele priti v debato pravice manjšin (Slovenci v Avstriji, Lužiški Srbi, Slovenci v Italiji), so gospodje zborovalci odšli. Lahko bi pa odšli za vedno. Kajti dokler so v tem društvu Angleži, Francozi in Italijani, ki kolonije in manjšine sami zatirajo, do takrat manjšinsko vprašanje ne bo rešeno.

Angleži, Francozi in Italijani bi radi imeli volka sitega in ovco celo. To pa pri manjšinskem vprašanju ne gre.

Ponavadi se pa konča s sitim volkom. Ta siti volk pa je nacionalizem.

 

*

 

Svet se deli samo v dvoje skupin: v zatirajoče in v zatirane. Društvo narodov je društvo zatirajočih. Zato tam ni iskati pravice zatiranim.

 

*

 

Sodobna pustolovska politika brez konstruktivnega, temeljitega dela tega vprašanja ne bo rešila. Nikdo nam ne bo pomagal, če si ne bomo pomagali sami, a tudi sami si ne moremo pomagati. Šele v mogočni falangi vseh zatiranih je naša rešitev. Kajti le tisti, ki so zatirani, lahko čutijo in ustvarijo novo pravico, nov svet, zgrajen za človeka.

Šele tedaj, ko bomo stali, ne človek proti človeku, ampak človek za človeka,

napoči čas rešitve koroškega vprašanja.

 

 

 

 

SLOVENCI

 

I

 

Mnogo se je pisalo o Slovencih v zanešenih ditirambih narodnega rodoljubja, v grenkih pamfletih, polnih prevare in trpkosti, a v obeh slučajih se je pisalo subjektivno, opevajoč ali obsojajoč tožno preteklost in še žalostnejšo sedanjost brez iskre, ki bi kot strela zarisala svetal lik na obzorju naše bodočnosti. Nastale so optimistične utopije, polne samozadovoljnega rodoljubnega himnarjenja in laži, nastale so grenke utopije predsmrtno sanjajočega utrujenega slovenskega človeka, ki je nekoč preveč ljubil Slovence in slovenski narod. Roke stran vi, ki ljubite in sovražite, stran vaše krivične roke. Vi, ki ljubite, in vi, ki sovražite, delate krivico. Ne ljubite, da ne boste sovražili z grenko trpkostjo v srcu, brez upa v duši, ne sovražite, da ne boste pisali resignirano jokavih ditirambov o vaših lastnih zmotah, kajti končno je vseeno, ali ljubite ali sovražite. Ljubezen ali sovraštvo je oseben odnos do vaše »domovine« in pa še akcije. Akcija mora biti pa čista, nedotaknjena in sveta, brez navdušenja, brez sovraštva. Imeti mora — drugo objektivno lastnost: energijo. In ako bodo te vrstice zmožne, da vas prepričajo (ne navdušijo!) o resnici teh izvajanj, potem bo moj cilj dosežen.

 

II

 

Štiri vprašanja so, ki nas zadevajo, ako hočemo resnično živeti. 1. vprašanje o politično kulturni enoti Slovenstva, ki mora nastati, ako hoče to stanje nastopiti. Kakšno je razmerje med ...

 

 

 

 

KULTURA IN DRŽAVA

 

Obstoja odnos, ki lahko spravi ta danes nasprotna pojma v sklad. Ta odnos pa je odvisen le od pojmovanja države. Kaj je država, kaj je njeno bistvo, njen namen in njen cilj. Ako si odgovorimo na ta štiri vprašanja, bosta odgovor in odnos že razvidna iz njih.

Država je skupina ljudi, ki si urejajo svoje materialne potrebe tako, da lahko čim svobodneje živijo svoji izpopolnitvi, svojim idealom duše. Torej je bistvo države sredstvo, ki omogoča ljudem duševno življenje. Zato je njen namen zmanjševati vse napore v človeku, ki ga obračajo v golo materialistično življenje in njen cilj je socialen: omogočiti, da se vsak posameznik razživi in zaživi tudi pravo resnično življenje.

Zato je že iz teh izvajanj logično, da je država sredstvo, ne cilj, da je eo ipso njena oblika odvisna od zgodovinskega razvoja, relativna; a da se mora izpopolnjevati po potrebah modernega človeka.

Prav tako sledi iz teh izvajanj logično, da je država važen faktor v razvoju človeške kulture, tako rekoč njeno mehanično gibalo, ki pa mora z vedno naraščajočim kulturnim gibanjem zavzeti čim gibljivejšo in prožnejšo obliko, da še vedno deluje v celotnem življenju kot gibalo, ne pa kot ovira. To nam dokazuje razvoj oblik, od teokracije preko absolutizma do modernega parlamentarizma.

Toda v tem članku ne gre za to. Gre mi za to, da ob relativnosti vseh življenjskih oblik izkažem i relativnost državne oblike. Kajti času neprimerna državna oblika je kakor oklep, ki če skrepeni, spomladi poči. (Primerjajmo modrase)

A kaj je kultura?

A kaj je civilizacija?

Ker je narod primaren, nacija sekundarna, država terciaren pojav, je jasno, da se narod ne nacija ne moreta ravnati po državi, marveč narobe. Kajti država ni cilj, ampak sredstvo. Kadar se narod zave svoje narodnosti, postane narod — nacija.

Zato kulturna avtonomija ni nikak privilegij ali milost, marveč dolžnost, ki jo mora država upoštevati, če noče, da postane njena oblika čimbolj razvoju nasprotna.

Razvoju nasprotne oblike se namreč zrušijo.

 

 

 

 

NARODNOST

 

Zdi se mi krvavo potrebno, da spregovorimo danes o tem vprašanju brez kakih tendenc, ampak s stvarno mirnostjo kakor tiče mislečemu človeku, stopajočemu na pota, ki ne varajo.

Govoriti o narodnosti sami, se pravi govoriti o tako živem in telesu zraščenem organizmu, da ni v njem mogoče ločiti duševnih od snovnih komponent. Vsak narod je družba, pa ne kaka mehanična vsota brezosebnih številk, ampak več: družina, ki razprostira svoje najtanjše prevodnike svojega organizma do poslednjega človeka, člana te družine. Nje postanek je osredotočen sredi ločenih enotnih pokrajin, kjer je polagoma postala družabnost ne potreba, ampak razvojno svojstvo, organično s principom vesoljstva: družiti in ustvarjati iz kolektivnosti enotnost, ki je metafizična, namreč enotnost rasti organizma.

S tem pa seveda še daleč ni vse določeno. Duševnost, ki sprva ni prišla do veljave, ker še mogoče jezik ni bil razvit, se je razodela z nastankom jezika, v katerem je, kakor pravi Březina, vsaka beseda drama človeka. Duševnost pa je bila od pamtiveka, seveda razodevala se je drugače — mogoče celo ]e bila lepša in svetejša, intimnejša in resničnejša kakor danes.

Prva stopnja pozitivnega odkritja te duševnosti je narodna pesem. Narod med gorami je bil vplivan od prirode (vzemimo Ukrajino in nje pesem) da se je pod vtiski prirodnih izprememb formirala njegova duša čisto organično s pokrajino. Ta njena posebnost jo označuje in le na podlagi nje lahko določimo rusko od italijanske, slovensko od srbske itd. narodne pesmi.

 

 

 

 

NA VOGALU

IZ KNJIGE: ZARJE NARODA

 

Problematičnost vsega življenja in vsakega resničnega življenja je v tem, da ima resnica dvoje plati. In skrivnost človekovega poslanstva obstoji v spoznanju obeh strani; človek mora stopiti na ostrino dvoma, a se mora potem zavesti in stopiti na desno stran.

Mi Slovenci stojimo pred svojo hišo in se izprašujemo: »Ni premajhna, da bi stala sama zase, in prešibka in preskromna? Ni to drevo kulture premajhno, da bi nas senčilo, ko bomo trudni, ni to žitno polje preozko, da nas nasiti, ko bomo lačni?«

Pri tem pozabljamo, da smo romarji. Da smo romarji, kakor so romarji drugi narodi. Kadar se napoti romar od doma, vzame svoje najdražje s seboj, obleče najljubšo obleko, vzame palico, ki jo je nosil praded, pesem zapoje, ki mu jo je pela mati. In kamor gre, povsod je, kakor je stopil iz hiše in kjer se vstavi, povsod si postavi svetišče: položi na tla plašč, odloži palico in zapoje pesem.

In glej: tiha ]e modrina gora, svetlo je zelenje planin, rjave so koče pod gorami; pesem ne poje, ampak vzblesti, kakor večernica se vstavi nad goro in kočo in popotnikom.

Tujec pride mimo in ne čuje pesmi. Kajti pesem ni samo, kar se poje, pesem je tudi, kar se ljubi. In da mu hoče tujec vzeti palico in plašč, da hoče ukrasti njegovo pesem, in da je ta tujec najbližji brat, planil bi romar pokoncu in bi mu iztrgal oboje. Kaj ...

 

 

 

 

PISMO

 

Malovernim to pismo! In obupanim in onim, ki niso ne maloverni ne obupani, ampak stoje s povešeno glavó in ne vedo, kaj bi in kako. In onim to pismo, ki so pogumni in močni, v pozdrav njihovemu pogumu in moči. In njim še najbolj, kajti pogum, to je zdravje!

V imenu Trubarja vam pošiljam to pismo in v imenu tistih, ki so v molitvenike pisali naša imena in v imenu tistih, ki so davno davno govorili naš jezik. In v imenu poslednjih najbolj. Kajti oni so bili prvi in odločujoči. Prst so bili, ki na njej vzklije drevo in zraste narod. In v imenu teh vas pozdravljam najbolj.

Kajti ne Trubarja ne Bohoriča ne Krelja ne bi bilo, če ne bi bilo teh; ne Dalmatina ne Japlja ne Pohlina ne Vodnika ne Kopitarja, ne Kastelica in ne največjega Prešerna. In ne Levstika ne Jurčiča, ne Stritarja ne Trdine, ne Mencingerja ne Kersnika, ne Jenka ne Tavčarja ne Aškerca in ne našega Gregorčiča. V vsi ti so vzklili kot drevje iz rodne prsti. In zato pozdravljam te, ki so ta prst in življenje.

Kajti brez njih ne bi bilo ne Ketteja ne Cankarja, ne Meška ne Aleksandrova ne Župančiča in naših največjih modernih.

Kajti drevo ne more rasti, kjer ni tal, kjer ni zdravih, močnih tal. In umetnik ne more vzkliti, kjer ni naroda.

In še so gozdovi in še so pokrajine naše in še živi narod in diha, o, naroda ni mogoče ubiti.

 

 

(Zbrano delo; Tretja knjiga, I-II; DZS, Ljubljana 1977)

 

________________

Znova je dopolnjena (tokrat kot 90-letnica) ena od najpomembnejših obletnic v vsej slovenski zgodovini – koroški plebiscit danes spet določajo zaokrožene številke: 10. 10. 1920 – 10. 10. 2010. Kosovelovi esejistični zapisi, povezani s temo »plebiscit-narod-kultura-država«, kažejo poleg avtorjeve »prerokbe« (napoved priključitve Avstrije k Nemčiji trinajst let pozneje) tudi odprto aktualnost »za vse čase«. Refleksije o koroškem dnevu so neobjavljen osnutek za Refleksije ob koroškem dnevu, objavljene v reviji Mladina, 1925/1926, 5-6. Zapis Na vogalu (naslov simbolizira točko odločitve) je nedokončan načrt za knjigo. (Op. ur.)

 

 

 

 

PESEM O MALEM NARODU

 

Majhen narod in majhni ljudje,

to ne gre skupaj.

Vse me boli, duša, srce.

Človek, obupaj!

 

Majhen narod, velike kanalje

in polna korita,

narod, stopaj kvišku in dalje,

prav do zenita!

 

Ti bodi minister, kameleon,

in ministriraj,

a ti, ki imaš ideale, delaj zastonj

in z mano, podiraj!

 

 

 

 

Pripisi v rokopisu:

 

Hum Buk,

Podiraj lažiideale!

Šivalni stroji Singer.

»klub«

Predavanje o Strindbergu

 

 

 

 

(Pesem o malem narodu v navezi s predhodnimi proznimi zapisi dodatno osvetljuje Kosovelov pogled na nenehno aktualno vprašanje o narodu; prva objava v ZD 3, 1977, pod zaglavjem Dodatek II, str. 929, z opombo urednika A. Ocvirka, da je podpisana s psevdonimom: Hum Buk. V faksimilu rokopisa v monografiji Ikarjev sen, 2004, str. 123, so razvidni tudi pripisi, ki omogočajo posebno ironično razumevanje v razmerju do besedila pesmi: »psevdonim« kaže znano angl. besedo humbug sleparstvo, slepar, prevara, varati,  obenem pa gre lahko tudi za »kratico« v smislu »humorous book«; singer v angl. pomeni pevec; ob Strindbergu ni odveč upoštevati, da je imel polemičen odnos do okolja in naroda, o katerem je napisal razpravi Švedski narod, Švedska usoda in avantura. Kosovelova interpunkcija v rokopisu te pesmi je pomanjkljiva, zato je popravljena v ZD, nekoliko drugače pa tudi tukaj s posebno natančno navedbo izvirnika v zadnjem verzu. – Op. ur. I. A.)

 

 

 

English