Lives Journal 4

Damir Globochnik 

 

LEVSTIKOV »PAVLIHA«

(SATIRICHNI LIST IZ LETA 1870)

 

Pesnik, pisatelj, jezikoslovec, urednik in politichni publicist Fran Levstik (1831–1887) se je po rokopisnih satirichnih listih Brencelj (1865) in Dobrodejno olje (1867), ki ju je sestavljal za branje na druzhabnih vecherih Juzhnega Sokola oziroma Ljubljanskega sokola, odlochil zalozhiti in izdati tiskan satirichni list ter z njim uresnichiti dolgoletno hotenje po lastnem chasniku in urediti svoje gmotno stanje.

Levstik se je zavedal velikega pomena chasnikarstva. Chasniki so predstavljali osrednjo mozhnost za shirjenje novic, pretok idej, razpravljanje o politichnih vprashanjih, krepitev zavesti o jezikovni, gospodarski, kulturni in politichni povezanosti Slovencev. Z lastnim glasilom si je zhelel povechati mozhnosti vplivanja na domache politichno zhivljenje.

 

 

Fran Levstik, okrog 1865

 

Levstik si je pridobil status neformalnega vzornika in voditelja liberalne mladine in nasploh inteligence (mladoslovenski ideolog). Ker je veljal za najbolj doslednega kritika jezikoslovnih in politichnih razmer svoje dobe, je slovenska javnost njegov list prichakovala z velikim zanimanjem. Ob prvi napovedi Levstikovega satirichnega lista z imenom Blisk konec leta 1869 ga je napadel urednik nemshko pisanega chasnika za slovenske zadeve Triglav dramatik, pripovednik in satirik Jakob Aleshovec (1842–1901), ki si je 1869 izbral ime Brencelj za svoj tiskani satirichni list.

Pisanje Triglava je bilo odmev strahu kranjskih prvakov (staroslovencev), saj so Levstikove znachajske poteze govorile v prid njihovim prichakovanjem, da se jih poloti v satirichnem listu zaradi starih zamer in njihovega aktualnega delovanja.

Levstik je sprejel povabilo pesnika in pisatelja Josipa Stritarja (1836–1923) iz februarja 1870, naj mu na Dunaju pomaga urejati leposlovni list Zvon. Levstik in pet let mlajshi Josip Stritar sta bila rojaka in najpomembnejsha literarna teoretika svojega chasa.

S Stritarjevim posojilom je Levstik poravnal dolgove. Da bi si pridobil financhna sredstva za satirichni list, si je denar sposodil tudi od drugih prijateljev in sprejel manjshe posojilo kranjskega dezhelnega pre­dsednika Conrada pl. Eybesfelda. Conrada, ki je bil shtajerski Nemec, je Levstik od junija 1867 uchil slovenshchine.

5. marca 1870 je Levstik odpotoval iz Ljubljane na Dunaj. 6. marca se je na proshnjo mladoslovenskega politika in satirichnega publicista dr. Valentina Zarnika (1835–1888) ustavil v Mariboru (Levstik si je naslov rokopisnega lista Dobrodejno olje izbral po prispodobi, ki jo je bil uporabil v zaupnici Zarniku zaradi njegovih prizadevanj za Zedinjeno Slovenijo).

Na Dunaju si je najel sobo na Ungargasse sht. 39, v kateri je bilo nato urednishtvo Pavlihe. Dunajski shtudenti so 12. marca 1870 v Levstikovo chast priredili komerz (slavnostno zabavo).

Levstik je na Dunaju med drugim vzdrzheval pismene stike z urednikom Slovenskega naroda, prvim slovenskim poklicnim novinarjem Antonom Tomshichem (1842–1871). Mariborski mladoslovenski chasnik je po zaslugi urednika Tomshicha in njegovega pomochnika, Levstikovega mlajshega dolenjskega rojaka in prijatelja Josipa Jurchicha (1844–1881) porochal o Levstikovih pripravah na satirichni list in ga branil pred Aleshovchevimi napadi v Triglavu. Shtajerski mladoslovenci so z naklonjenostjo spremljali Levstikove priprave in mu privoshchili uspeh. Menili so, da bo list mochno okrepil chasnikarsko opozicijo proti osrednjeslovenskim prvakom. O bodochem Levstikovem listu so porochali tudi drugi chasniki. Poleg spodbudnih naznanil in napadov na napovedani satirichni list se je aprila 1870 v celovshkem listu Besednik pojavilo tudi mnenje, naj se Levstik raje ukvarja s slovstvenimi zadevami. Tudi Stritar naj bi Levstika pregovarjal, naj odstopi od satirichnega lista.

Triglav je med polemiko z Levstikom in Slovenskim narodom objavil trdi­tev, da je kranjski dezhelni predsednik Conrad ponujal Levstiku visoko letno placho, che prevzame urednishtvo vladnega lista v slovenskem jeziku. Trditev naj bi bila resnichna, toda Levstik je leta 1869 kljub gmotni stiski zavrnil mamljivo ponudbo.

Zhe prej je odklonil tudi vabilo nekdanjega profesorja in prijatelja, slovenskega narodnega odpadnika Karla Deschmanna, naj se pridruzhi nemshki ustavoverni stranki. Podobno naj bi se zgodilo s ponudbo, naj postane urednik uradnega dezhelnega lista Laibacher Zeitung, ko je leta 1865 izgubil delo tajnika pri Slovenski matici.

Triglav je za napad na Levstika uporabil tudi Conradovo izjavo Levstiku o (mlado)slovenskih politikih in ochitek, da bo satirichni list delezhen denarne pomochi iz zloglasnega vladnega dispozicijskega fonda (nem. der Reptilienfonds).

 

Po Stritarjevem nasvetu je Levstik izbral ime za satirichni list po znanem shaljivem narodnem liku Pavliha (satirichni list s tem naslovom sta leta 1866 zhelela izdati Stritar in Jurchich). Stritar je prispeval tudi uvodno pesem. Levstik se je s Stritarjem­ dogovoril, da bosta izdajala Zvon in Pavliho izmenoma na 14 dni, tako da bi na Dunaju vsak teden izshel opozicijski list.

30. aprila 1870 je izshla prva shtevilka Pavlihe. Lastnik, zalozhnik, urednik in pisec satirichnega dvomesechnika Pavliha je bil Levstik. Prav tako kot Stritarjeve Pesmi (1869) in Zvon ga je tiskala tiskarna »oo Mechitaristov« (tiskarna armenske kongregacije). Prva shtevilka je bila nared nekoliko kasneje, kot je bilo nachrtovano. Levstik je med razlogi za zamudo poleg lazhi, da ga bo podpirala vlada, navedel stavko dunajskih chrkostavcev ter pripravo naslovne karikature in klishejev za karikature.

 

Pavliha je naletel na dober sprejem, njegova naklada je narashchala. Poleg avstrijskih drzhavnikov ter domachih narodnih in politichnih odpadnikov si je Levstik v Pavlihi privoshchil tudi staroslovence (zlasti Luka Svetca in dr. Josipa Poklukarja), ki pa jim je sochasno ponujal premirje. Levstik je pravnika in drzhavnozborskega poslanca Luka Svetca (1826–1921) izbral za tarcho satire v Pavlihi iz osebne mashchevalnosti, saj je izvedel, da so ga prvaki (predvsem Svetec s pomochjo shkofove sestre) ochrnili pri ljubljanskem shkofu Vidmarju zaradi pochasnosti pri pripravi Wolfovega slovensko-nemshkega slovarja. Svetcu, ki naj bi bil po Levstikovem mnenju tvorec ochitka, da je satirichni list Pavliha podkupila vlada, je bila namenjena stalna rubrika z naslovom »Svetcheva Omivalnica« (oziroma »dementirtisch«). V njej je Levstik parodiral dolge Svetcheve chlanke in demantije v Novicah in Slovenskem narodu. Z njimi je Svetec zagovarjal ravnanje slovenskih poslancev na Dunaju, ki ga je Levstik kritiziral v Slovenskem narodu.

Med stalne rubrike je sodil tudi »Gregor Po­trebnik«. Levstik je v njej shaljivo obravnaval aktualne dogodke. Svojo rubriko je imel tudi Pavliha, ki se je zapletal v pogovore z visokimi drzhavniki in politiki ali pripovedoval, kaj je dozhivel v Ljubljani in drugje.

 

Pavliha pri staroslovencih ni vzbudil pretirane nejevolje, zaradi katere bi ti okrepili napade. Zarnik, Jurchich in zdravnik, mladoslovenski politik in solastnik Slovenskega naroda dr. Josip Voshnjak (1834–1911) so Levstiku svetovali, naj v Pavlihi pusti prvake pri miru in naj bo nevtralen glede klerikalnih zadev.

 

 

Nekaj posebnega so bile karikature na naslovnicah Pavlihe. Levstik je na Dunaju navezal stike z znancem Josipa Stritarja, enim najpomembnejshih cheshkih karikaturistov 19. stoletja Karlom Klíchem (1841–1926). Klích je bil od 1869 do 1871 glavni risar in urednik vodilnega dunajskega humoristichnega chasopisa Der Floh (1869–1881, 1883–1919), prvega avstro-ogrskega satirichnega lista, ki je bil urejen po francoskem in angleshkem vzoru. Klích, ki je zaradi zhenitve in porochnega potovanja imel nekaj tezhav pri pripravi prve karikature za Pavliho, za svoje delo ni zahteval honorarja, za kar se mu je Levstik javno zahvalil. Levstikovo sodelovanje s Klíchem velja za prvo izprichano slovensko-cheshko sodelovanje na likovnem podrochju. Karel Klích sodi med najpomembnejshe karikaturiste 19. stoletja, znan je tudi kot izumitelj na podrochju tiskarstva.

Pavliha naj bi se glede formata zgledoval po dunajskem satirichnemu listu Figaro (1857–1919). Urejen je bil podobno kot Der Floh: na prvi strani je bila velika portretna karikatura, sledile so stalne satirichne rubrike in drugi Levstikovi literarno dovrsheni prispevki, ki povechini pripadajo zvrsti politichne satire. Izhajal je na shtirih straneh.

 

Karel Klích je za naslovnice Pavlihe narisal celostranske karikature, ki so zasenchile karikature v satirichnih listih Brencelj in Juri s pusho (prva slovenska satirichna lista, izhajati sta zachela leta 1869). Klícheve karikature odlikuje suverena in zanesljiva, z detajli bogata risba ter obchutek za karakterizacijo, realistichno stilizacijo in rahlo poudarjanje in karikiranje nekaterih fiziognomichnih posebnosti. Portretna podobnost je velika. Karikature sodijo v t. i. karikaturni tip »glavonozhcev« (nem. Kopffüßler): vse karikirance zaznamujejo velike glave, posajene na proporcionalno premajhna in shibka telesa, nesorazmerje telesnih delov krepi satirichni uchinek karikatur. Gre za okrog leta 1870 dokaj nov tip karikaturnega deformiranja chloveshke postave, ki ga je Klích povzel po francoskih zgledih.

Klích je karikature risal po fotografijah, ki jih je Levstiku iz Ljubljane poshiljal chasnikar Albin Arko (1845–1893). Arko je bil Levstikov ljubljanski zaupnik, nabiral je narochnike, posredoval posamezne shtevilke satirichnih listov narochnikom, zbiral biografske podatke o slovenskih politikih in fotografije, ki so bile potrebne za pripravo karikatur, porochal, kaj sodijo Ljubljanchani o listu, in Levstika zalagal z novicami o vazhnih dogodkih. Levstik je imel dopisnike tudi v Gorici in Mariboru.

Klích se je pri vsebinski zasnovi karikatur najbrzh dosledno ravnal po Levstikovih napotkih, kajti karikirancev in slovenskih razmer ni podrobneje poznal. Satirichni uchinek karikatur krepijo atributi, ki simbolizirajo politichno ali nazorsko pripadnost in delovanje karikirancev (npr. nemshkutarski cilinder in frak). Njihov pomen nam pojasnjujejo daljshi komentarji, v katerih je Levstik razkrival znachajske in moralne lastnosti karikirancev.

 

Na naslovnicah Pavlihe so bili predstavljeni trije narodni odpadniki oziroma nemshkutarji (drzhavnozborski poslanec dr. Vincenc Ferreri Klun, predsednik novomeshkega sodishcha Anton Gertscher in voditelj ljubljanskih liberalnih Nemcev Karel Deschman) ter hrvashki madzharonski ban Levin Rauch, nemshko-liberalni slovenski nasprotnik na Spodnjem Shtajerskem Friderik Brandstätter, dr. Valentin Zarnik in velikonemshki drzhavnik Otto Bismarck-Schönhausen.

 

Aktualno politichno dogajanje ni bilo naklonjeno satirichnemu listu, ki si ga je Levstik zamislil kot neodvisno glasilo narodne in protinemshkutarske, nachelne in radikalne politike.

Glasovanje slovenskih drzhavnozborskih poslancev za dualistichno adreso junija 1867 in novo besedilo temeljnega zakona o drzhavnem zastopu oktobra istega leta je razcepilo slovensko politichno javnost. Vechina je menila, da bi morali poslanci delovati v duhu slovanske solidarnosti in (namesto Poljakov) posnemati Chehe, ki se od leta 1863 niso udelezhevali zasedanj drzhavnega zbora. Kljub protestom dela slovenske javnosti so slovenski poslanci sedeli v drzhavnem zboru. Njihovo ravnanje je branil chasnik Novice. Ochitkov Slovenskega naroda so bili delezhni zlasti kranjski poslanci, saj naj bi se po njihovih dejanjih ravnali tudi shtajerski in gorishki poslanci.

 

Izstop slovenskih poslancev iz dunajskega drzhavnega zbora marca 1870 je ponudil prilozhnost za ureditev napetih odnosov med shtajerskim krilom mladoslovencev in kranjskimi staroslovenci. Na dejanje poslancev je v vechji meri kot pritisk domache javnosti vplivalo zaostrovanje boja med federalistichno manjshino in centralistichno vechino v drzhavnem zboru. Kljub temu je izstop slovenskih poslancev doma naletel na veliko navdushenje.

Slovenski narod je zachel pozivati k narodni enotnosti. Shtajerski mladoslovenci so si zacheli prizadevati za spravo s staroslovenci. V ta namen so se aprila in maja sestali s kranjskim prvakom dr. Lovrom Tomanom na mariborskem kolodvoru. Levstik se ni strinjal z mladoslovenskim prilagajanjem prvakom, zato je zachel pisati kritichno tudi o mladoslovencih in o slogi, ki je bila sklenjena za dobo volitev. Tomshich se je odzval z ogorchenim pismom Levstiku. Levstika je obvestil o nestrinjanju shtajerskih rodoljubov z usmeritvijo Pavlihe in mu svetoval, naj podpira staroslovenske kandidate, saj bi v nasprotnem primeru dezhelni zbor dobil nemshko vechino, ter je izrazil preprichanje, da se bodo mlado- in staroslovenci kmalu spet sprli. Iz korespondence je mogoche zaslutiti napredujoche razhajanje med Levstikom in Tomshichem.

 

Mladoslovenci so menili, da bo sloga koristila dr. Zarniku, ki je kandidiral na dezhelnozborskih volitvah v volilnem okraju Trebnje, kjer je bil kljub nasprotovanju staroslovencev na chelu z urednikom Novic dr. Janezom Bleiweisom leta 1869 prvich izvoljen v dezhelni zbor (prvi mladoslovenski mandat v kranjskem dezhelnem zboru). Zarnikovi kandidaturi so odkrito nasprotovali staroslovenski prvaki. Ker ga narodno-politichno drushtvo Slovenija ni hotelo uvrstiti med kandidate, se je Zarnik odlochil za samostojno kandidaturo. Zarnik je na banketu po taboru v Cerknici 12. junija (dva tedna pred volitvami) napravil precejshen politichni spodrsljaj z izjavo, naperjeno proti duhovshchini. V zhelji, da bi pridobil staroslovenske volivce, se je na dan volitev v Trebnjem pogodil z odposlancema drushtva Slovenija dr. Josipom Poklukarjem in dr. Radoslavom Razlagom. Zarnik je bil v zameno za mladoslovenski mandat pripravljen obljubiti, da bo sledil zheljam vechine v dezhelnem zboru, in s tem sprejeti prvashko politichno pokroviteljstvo. Na ta nachin je hotel zagotoviti vsaj nekaj mladoslovenske opozicije v kranjskem dezhelnem zboru. Lahko bo nadaljeval z radikalno politiko glede Zedinjene Slovenije (slovenski politichni program iz 1848, prizadevanja za povezavo Slovencev iz Kranjske, Shtajerske, Primorja in Koroshke v eno upravno enoto v okviru monarhije in za enakopravnost slovenskega jezika v javnosti) in hkrati ohranil svoj druzhbeni polozhaj. Levstik je postopoma izgubil zaupanje v nachelnost in radikalnost Zarnika ter urednika Slovenskega naroda Tomshicha. S satirichno-kritichnimi komentarji v Pavlihi je zhelel sprva pomagati Zarniku pri kandidaturi, po novicah o dogodkih v Trebnjem pa je poskushal vzpodbuditi med mladoslovenci opozicijo proti Zarnikovemu kompromisnemu ravnanju.

 

Levstik je v 6. shtevilki Pavlihe s karikaturo na naslovnici, na kateri Zarnik sedi na tleh med staro- in mladoslovenskim stolom, in s spremnim komentarjem odkrito nastopil proti Zarniku, ki je bil sicer Levstikov politichni somishljenik in prijatelj. V komentarju karikature, ki ni pisan v prvi osebi kot pri prvih petih karikaturah, je Levstik namigoval, da je Zarnik zaradi barantanja za poslanski stolchek kapituliral pred Bleiweisom, Razlagom, dr. Etbinom Henrikom Costo in drugimi prvaki.

Zarnik je bil ogorchen. Tomshich je (po narochilu lastnikov Slovenskega naroda) javno obsodil Pavliho. Primerjal ga je s hrvashkim humoristichno-satirichnim listom Zvekan, ki je od leta 1867 izhajal v Zagrebu. Glede na tak­ratno mnenje naj bi bil Zvekan naklonjen madzharonskemu rezhimu bana Raucha, saj je napadal voditelje hrvashke Narodne stranke.

Narochniki so zacheli vrachati list in odpovedovati narochnino. Levstik je poleg podpore shtajerskih mladoslovencev izgubil tudi podporo dunajskih shtudentov. Le redki so odobravali Levstikovo kritiziranje Zarnika. Med Levstikovimi prijatelji v Mariboru je ostal zagovornik Pavlihe samo Jurchich.

 

Zadnja, 7. shtevilka Pavlihe je izshla s primanjkljajem. V njej je Levstik znova grajal Zarnika, ki da bi moral vztrajati pri prvotnem programu in samostojni kandidaturi. Na naslovnici je imela aktualno Klíchevo karikaturo najhujshega zunanjega sovrazhnika habsburshke monarhije – pruskega ministrskega predsednika Bismarcka, ki je Prusijo povedel v vojno s Francijo. Levstiku ni zmanjkalo fotografskih predlog za karikature domachih politikov, s karikaturo tujega drzhavnika na naslovnici pa je najbrzh zhelel z upravicheno kritiko nezreli slovenski javnosti dokazati, da tudi najvechjim politichnim osebnostim ne more biti prizaneseno, che delajo napake.

 

Levstik se je s Stritarjem dogovoril, da bodo zvesti narochniki namesto Pavlihe prejemali Zvon. Septembra 1870 je v Zvonu pojasnil, zakaj je Pavliha prenehal izhajati. Na zachetku leta 1871 je Levstik obnovil stike s Slovenskim narodom in jih kmalu zopet prekinil.

Konec Pavlihe je usodno vplival na Levstikovo chasopisno in javno delovanje ter na njegovo zhivljenjsko pot. Avgusta 1872 se je zaposlil kot skriptor v ljubljanski licejski knjizhnici. Po letu 1870 Levstik skorajda ni vech deloval kot chasnikar in politichni publicist. Posvetil se je literaturi in jezikoslovju.

 

 

 

English