Lives Journal 4

Davorin Trstenjak

 

KERONS IN GER

(narodni božanstvi starih Korotanov)

 

Ime koroške dežele se v srednjeveških listinah nahaja v naslednjih oblikah: Carantanum, Caruntum, Karantana, Charanta, Charantania, Charentania, Charintania, Charentoriche (riche = reich), Regio Karintana itd. (Ankershofen, Handbuch der Gesch. des Herzogthums Kärnthen, II. zv. str. 336); torej zmeraj s soglasnikom k, nikdar z g. Kolikor je meni znano, tudi slovensko ljudstvo na Koroškem sploh izgovarja: Koratan, Koroško, Korošec, nikdar pa ne: Gorotan, Goroško, Gorošec; torej je Goratan celó napačna pisava. Ime Karantan = Korôtan pomeni skalnato zemljo – karato, regio saxosa.

Kar, ker, kor označuje pečino1 (saxum) in beseda je še živa v solčavskih (Solčava pri Mozirju) planinah. Kranjci govoré: čer (saxum), ker glas k mehčajo v č. Že v sansk. prehaja k v č – na primer: kaš in čaš, fererere, scindere, occidere, slov. čeh, čehati, čehniti. Besedi kar, ker v pomenu saxum sem našel le v Solčavi; toda na Pohorju je več toponimov in lastnih imen prebivalcev skalnega sveta ter ob njem: Kran, Kores, Kernužnik, Kernik. Koren je: kar – findere, scindere, srbsko krniti, diffindere, torej kar, ker = mons scissus,2 armenski: kel findere = slov. kal iz kar, v sansk. çar, spalten, durchbohren. Iz korena kar je gr. κουρις lat. quiris, Spies, sansk. çaru, Lanze, zato: Quirites, Spiessträger, Spiessbürger, got. hairus, gladius, staroskand. hër, gladius, staronord. kordis, polj. kordek, slov. kordež – čorda, pugio.

Iz tega korena velja izpeljevati toponime: Kernuz, Krn, Krnski grad, Korska planina, in historična imena: Karat, Karast, Karento (v srbskih listinah leta 837; glej Šafařik, Geschichte der Südslaw. Liter. III. B. I. Abth. str. 147). Nekdanja krepka oblika se je glasila karant, enaka oblikam ant v sansk. açavant, v lat. ent, npr.: violent, torrent, parent, v gr. αντ, (ιμαντ), οντ, (όδοντ) εντ, (χαριεντ) itd. (glej Bopp, Vergleich. Gramm. V. Theil, str. 1405, §. 957; Ebel v Kuhnovi, Zeitschrift IV. 322).

Ta krepka oblika se je ohranila v slovenskih lastnih imenih: Marant, Bregant, Kobant, Porent, Tobant, Trabant itd. Iz oblike Karant, Korant dobimo s pripono an: Karantan, Korant,3 staroslov. karontan, korontan. Nestor piše: Xorutani, Chorutani.

Stari Slovenci so on izgovarjali kot an; to potrjujejo lastna imena: Andrica iz ondra, voda, Lankovice itd.

 

Kadar samoglasnik an, on stoji na začetku besede, rad dobiva v – na primer: vože, vogelj, voza = staroslov. onže, ongelj, onza.

Iz korant dobimo v novoslov. korôt, korotski, ts = š : koroški, prim.: horvatski in horvaški. V Kranjski gori sem slišal: Koroha, tj. Kärntnerin.

Ker najdemo žive oblike: kar, ker, kor = starobolg. кръ, npr.: крънъ mutilare, sansk. karn, findere, zató se jezikoslovec težko odloči, da bi trdil, da je r vokal. Primerjajmo le starobolg. кръмнло in novoslov. kormilo. Celó ljudstvo govori na Štajerskem po več straneh: smart, marzel, kart, tudi Poljaki: targ, targovisko, litav. tirgus, Marktplatz – prim.: Tergeste = Tergešte. Tudi na začetku besed je ръ (prim. starobolg. рътъ, apex) = ar, in se sliši: art, artič, arja, ardeči itd. Kakor ime Karantan, to pomenijo tudi imena: Karn, Karnia, Karni, Karnsko; po premetu: Kran, Krania, Krani, Kransko. Ker so Rimljani pisali Karni in se ime božanstva glasi Kerons, kaže, da ръ tudi pri starih noriških Slovenih ni bil vokal, temveč čisti konsonant. Novoslovenšcina ljubi metateze, prim.: vrata, Hrovat, vrabelj, prase itd., polabski Slovani pa so še govorili čistejše: vorta, vorbelj, gard, porse, parse = porcus, valditi = vladati, tako tudi stari Korotani, ker se njihov vojvoda imenuje: Valdunch = Vladuh z navadnim rinezmom (rhinesm). Toliko sem moral povedati, preden preidem k razlagi božanstva Kerons.

Spomenik tega božanstva je bil izkopan v okolici Gornje Bele v Melski dolini (Mölltal); ves napis se po Laziju glasi:

CHAERON·TI. AVG.

N. DISP. RAT. COP. COP. EXPED.

FEL. II. ET. III, GERM.

 

(Lazius in Comment. reip. rom str. 1211)

 

Ne upam si glede celega napisa zanesljivo razložiti, kako naj se bere; mislim, da je poveljnik rimskih vojaških enot (copiarum), in sicer prve in druge germanske (II. et III. german.), za srečno (fel.) odpravo (exped.) dal postaviti ta spomenik božanstvu Keronsu. Da je bil Kerons imenitno božanstvo, se vidi iz priimka augustus, ki v rimskih napisih pritiče le višjim božanstvom – prve vrste.

Ker tu vidimo latinski dativ: Chaeronti, se je moral nominativ glasiti: Chärons, in Rimljan je sklanjal ime kakor: pons, pontis, mons, montis itd.

Chärons = Kerons se ujema z litavsko-latvijskimi oblikami: Perkhons za Perkonas, Létowens za Letowenas, pons za ponas, kajti visokoučeni Pott razlaga: »vor auslautendem s wird der Vocal gerne ausgestossen«. Sufiks onas je cerkvenoslov. onz = sansk. unas, npr. Ardžunas, novoslov. on v imenih: Korčon, Balon in un ; npr.: vohun, gerdun, lizun.

 

Noriški Slovenci so to pripono še uporabljali, kakor pričajo polatinjena imena Mogursus = Mogurs – Moguras ali Moguris, Devsus = Devas ali Devis. Rodbine Devs še žive v Kranjski gori. Sem sodijo slovenska osebna imena: Klaps, Reps, Skerbs, Jers, Kars, Bors, Mors = Klapas, Repas, Skerbas, Jeras, Karas, Moras, Boras; prim.: ovs = ovas – oves.

Koren imena Kerons je kar, ker, findere, diffindere, lacerare, slov. karati: Scharten machen, (skaran nož; tj. skrhan); v prenesenem pomenu έριζειν, rixari, streiten, zanken; Kerons je bil torej v prvotnem pomenu: Deus findens, v drugotnem riscans, pugnans, in se ujema s polabskoslovanskim Karovitom, od katerega se med spomeniki v Retri najde, kakor piše Masch – »Götterthron«, tj. podstavek, stebrič, na katerem je stala Karovitova podoba.

Runski napis se glasi: Čok Karovit(ov)-varja i riosniki. culumna Karoviti – praecedit severos.

Čok v nemšč. Stock, Pfeiler, srbsk. čokot, Weinstock, varjati; praecedere, riosnik = resnik, oblika polabskoslov. jezika, v katerem je jat = io, prim.: lios, miora, stiona = lěs; měra, stěna. (Glej Šafařik. Slav. Alterth. II., 622).

Kerons je bil torej časten kot bog boja, in je spremljal le tiste, ki so se bojevali za resnično in pravično stvar. Tudi odlomki rimskega napisa pričajo, da je bil spomenik Keronsu postavljen za srečno vodstvo vojaških enot.

Čuden je ta pojav, da pri noriških Slovencih najdemo imena božanstev še v tako enostavni obliki kakor pri Indijcih vedske dobe, npr.: Atrans, Belin, Belešte itd. Pri poznejših Indijcih (v dobi epov) so že pristavki: deva = Deus, kakor: Mahadeva,4 Apadeva, Suradeva, enako severnoslovanskim imenom IX. in X. stoletja: Belbog, Lutibog, Ctibog, Daždbog, Svetovit, Karovit, Rugevit.

Le staroruska imena božanstev so tudi prosta in enostavna: Sim, Rgl, Mokoš, Volos, Hers itd.

Po imenu in lastnostih je bil severnoslov. Karovit bog sonca; to pričata njegova atributa: bikova glava in petelin. Sončni bog pa je v slovanskem mitu tudi bog boja.

Kerons bi se v sansk. glasil Çarunas; v indijskem mitu sicer nimamo božanstva s tem imenom, toda indijski Rama = Raduh, Radolj, kakor se sončni bog Keršna = slov. Kres, Kresnik, imenuje tudi Çura, in njegovo ime pomeni isto kot Kerons – scindens, findens, lacerans.

 

Kakor orač z lemežem in črtalom (pri plugu) zemljo kara in kala, tako jo sonce s svojimi žarki rahlja; in zato imajo sončna božanstva plug, plužno železo kot atribute v znamenje, da so varuhi in pospeševalci poljedelstva; tako Radogost in indijski Rama, ki je tudi: Halabhart, Pflugträger, lužiškosrbsk. hol, Pflug, prim. slov. Holobor, lastno ime, in pa ime plužarja pri pustnih oračih, ki je tudi: Korant, Korent, Kurent. Indijski Rama – Keršna – Çura se torej ujema s slovenskim Radogostom – Kresnikom – Kurentom – s polabskoslov. Karovitom.

Čas poljedelskega začetka pa je bil pri starih Slovenih vesel in radosten, ker je sončni bog premagal zimskega zmaja – senco, zato so ga praznovali s plesi, z godbo, s pesmimi in daritvami, in mladoletno sonce so imenovali: Radogost in Kurent, Korant,5 Korent, božanstvo, ki zemljo kara – findit, scindit, zato v litavščini najdemo: kurti, bauen, agrum colere.

Te veselice pa so pozneje postale nezmerne; zato v Kurentu najdemo bakhovski značaj, in Kurent je zelo podoben mlajšemu Dionizu in indijskemu Rama – Prijamadhus = prijatelj medú – Freund berauschender Getränke.

Na Rama – ÇuraRadogostovo – Kurentovo čaščenje spominjajo še postni orači; njihov plužar, zal lepo nakinčan fant, se imenuje Korant, Kurent, Holobar; orače spremlja Mastnjak, ki dela pijance, ima narobe oblečen kožuh, zadaj privezan kravji rep, na čeladi pa roge.

Mast v cerkvenoslov. pomeni: humor, in tako Mastnjak spominja na Dionizovega pijanega rejnika in pestovalca Σειλενα – Silena; prim. sansk. sira, humor, litavsk. sele, slov. slina, in indijskega Prijamadhusa, v katerem so Indijci tudi častili ohranjevalno moč v zemlji (Jones, Asiat. Abhandl. I, 219.)

Çura, Kerons, Korant, Karovit so torej izvirno sončna božanstva z dvojnimi lastnostmi: kot varuhi dejanj umetnosti in miru ter kot varuhi in branitelji v vojski, in to prav naravno, ker ima tudi sonce blagoslovno dobrotvorno, pa tudi razdiralno neprijazno stran.

V imenu Kerons torej tiči izvirni pomen κέραυνος, der Spalter, in preneseni: rixator, der Streiter, in verjetno ni le priimek sončnega božanstva, temveč tudi boga bliska in groma, ker tudi ta kara gore in drevesa, zató se Zeus imenuje: κεραυνιος, in Indra: Bidhiras, razkalavec.

Ker smo se prepričali, da je deblo kar kor domače, zato naj ne bi nihče več pisal Gorotan, Gorotanija – temveč Korotan, Korotania, pa tudi th v nemški pisavi »Kärnthen« je nepotreben. Nemci bi čisto lahko pisali Karnten, Karntner. Obliki Karintania – Karintana spominjata na premeno samoglasnikov a in e v i. To nam potrjujejo oblike: Vand, Vend in Vind. Da je tudi Vand, Vend, Vind domače deblo, bom dokazal v posebnem članku.

 

Drugo domače božanstvo starih Korotanov se je imenovalo: Ger ali Gerus. Spomenik tega božanstva je bil najden v Goričah (Görtschach) na gornjem Koroškem. Ves napis se glasi:

GEROAVG. SACR.

Julius Verecundus et G. Julius Mercator et G. Julia, Juliana et G. Julius Secundus.

(Eichhorn. Beitrage II. 3. Muchar röm. Noric. I, 253)

 

Božanstvo Ger so poznali tudi polabski Slovani. Pisec življenjepisa sv. Ottona (Vita et Ottonis III. cap. 7. pag. 502) pripoveduje: »Clericus Dietrichus nesciens, quo diverteret, audacter fanum ipsum erupit, et videns aureum clypeum parieti affixum Gero-Vito, qui Deus militiae eorum fuit, consecratum, quem contingere apud eos illicitum erat« itd.

Koren je gar. V sansk. ghar pomeni lucere, splendere, urere; gharna, color. Ker pa se že tudi v sanskr. gh mehča v h, najdemo: hari, haris,6 ime sonca in sončnega konja.

Naš slavni visokoučeni Miklošič sansk. ghr primerja: goreti, ardere gorek, πικρος gorup (grenek). V slovanščini imamo, in sicer v srbščini: gar, color fuligineus po prehodu glasu g v ž : žeravka, glühende Kohle. Gar je torej na prvotni stopnji, har (prim. hariti, brühen) na drugi, žar, zar na tretji.

Keltska narečja so po Pictetu ohranila naslednje besede: irsk. grian, sonce, kimersk. graian, sonce; starokeltsko: grann, gryn, sonce, zato so napisi kot Apollini Granno, Apollini Gryneo znamenje, da Ger ni keltska oblika.

Učeni Sonne piše prav resnično: »Der Begriff des lebhaften blendenden Lichtes (ghar) geht in den der Wärme über (prim. sansk. gharna, calor, slov. greti, gorek) oder der Hitze; aber auch Regungen des Gemüthes, die sich wie Freude, Zorn, Spott, Scham durch Verfärben, Erröthen und Erglühen äussern, werden mit dieser Wurzel bezeichnet« (prim. sansk. gharna, Wärme, Mitleid, Gemüthswärme, ghar – har, zürnen, haras, Zorn, gr. χολο, Galle, slov. gorčina, amarities, gorek, amareus – tudi žolč, Galle je iz tega korena, dalje: zarja, zora, žar itd.

Gerus augustus je torej enako polabskoslov. Gerovitu (ker po učenem Kuhnu je vit ostanek prastarega arijskega označevanja: »rita«, Deus), indijskemu Hari in keltskemu Grann, in ime Ger je ravno tako slovensko kakor imena: Svetved, Samuko, Kumo, Bonjata, Serb, Spora, Blendo, Kondol, Babur, Babec, Jentumar, Tapur, Lutumar, Recomar itd., ki jih lahko beremo na koroških rimskih kamnih.7

Učeni prof. dr. Biedermann (v svojem izvrstnem spisu Slawenüberreste in Tyrol v I. in II. zvezku krasnih Slavische Blätter) se čudi, da slovanske naselbine najde po vsem Tirolskem; jaz jih zasledim še dalje po Helveciji (Švica), kjer še danes životarijo v kantonu Valais (Wallis). Tja so bile gotovo pregnane veje slovenskih Noričanov, ko so se začeli v IV. stoletju pred Kristusom v pokrajine Norika vrivati Kelti. Vendar o tem v posebnem članku.

 

 

 

1 Besedo kar v pomenu pečevnatih gor so si celó koroški in solnogrki Nemci izposodili od Slovencev, prim.: Hochkar, ime gore itd.

2 Tako tudi Benfey razlaga, rekoč: aus çarkar ist sansk. çiri, Fels, von der Bedeutung, gespalten.

3 Prim. ime kmeta v vitanjski fari: Korotančnik.

4 Maha pomeni isto kot mnog ; prim. obilo imen na slovenskorimskih spomenikih: Mogurs, Mogir, Mogit, Mogimar itd.

5 S tem popravljam svoje nekdanje mnenje, izrečeno v Novicah, da je bil Korant-Kurent bog pečin.

6 Slov. zelenko, feuerfarbenes Ross, Eisenschimmel; prim. moj članek o konju »Zelenko« v Glasniku.

7 Poleg božanstva Keronsa in Gera so na Koroškem še našli spomenik Belina in na koroški meji spomenik boga Belešte; o teh dveh sem govoril že v Novicah. Vrh tega Koroška hrani dosti podob, posebno sončnih božanstev, na rimskih spomenikih.

 

Slovenski glasnik, Celovec, 1865 (str. 183-188)

(priredba v sodobni slovenski knjižni jezik ur. I. A.)

 

 

 

________

Kerons in Ger je najobsežnejša v ciklu kratkih razprav, ki jih je Davorin Trstenjak pod skupnim naslovom Mythologične drobtine objavil v posameznih številkah Slovenskega glasnika (»Lepoznansko-podučen list«, urednik in založnik Anton Janežič; izhajal v Celovcu 1858-1868). Vsak članek je bil posvečen določenemu primeru iz praslovanskega mitološkega izročila, postavljajoč pod skromno oznako »drobtin« nič manj kakor temelje domače lingvomitologije kot tiste veje etimologije, ki raziskuje arhetipske globine mitotvornega poimenovanja v luči danes aktualnih lingvistično-antropološko-arheoloških povezav (prim. C. Lévi-Strauss: ključni pomen lingvistike). Izbrana razprava je reprezentativna tudi v tematskem smislu, saj obravnava enega od osnovnih indoevropskih (morda celo pred-indoevropskih) besednih korenov (Trstenjakov termin: korenika), praviloma enozložnih: kar, ker, kor – gar, ger, gor – ghar, gher, ghor (variante inflekcijskega »ablauta« ali prevoja; prim. slov. kor-en, lat. cor, angl. gore, alb. gur = kamen, gurrë = izvor, karpë = skala itd.). Soroden fenomen je Trstenjak obdelal tudi v razpravi O božanstvu Hersu (tj. sončni bog Hers, Hors, Hars, Harš) v istem letniku SG.

Posebej kaže pri gornji razpravi opozoriti na Trstenjakovo omembo legendarne Retre (tudi Rethra, Rhetra, Riedegost, Radogost): »… Karovitom, od kterega se med retranskimi spomeniki najde …« V pričujoči priredbi:  »… Karovitom, od katerega se med spomeniki v Retri najde …« Retra je bila praslovansko politično središče in svetišče, lega ni čisto določena, verjetno arheološko najdišče z ostanki slovanskih predkrščanskih lesenih božanstev ob današnjem jezeru Tollensesee v severovzhodni Nemčiji blizu mesta Neubrandenburg (reka Tollense, zvezna dežela Mecklenburg-Vorpommern); mnogi okoliški toponimi, vključno z Berlinom, kažejo slovanski izvor (Tollense: prim. dolenska, dolin/c/a; Brandenburg – slovansko Branibor, koren bran-, brenn- »močvirje, ovira«; podobno Berlin – slovanski koren berl-, birl- »močvirje«; prim. Pleteršnik, SNS: brlin – der Schwachsichtige; tj. slaboviden, brljav, moten – v močvirskem okolju; prim. rusko: burlit' – šumeti; poljsko: bryła – kos ledu; nemška »kontra-razlaga« za Berlin: iz »Bär« – medved).

 

(Op. ur. I. A.)

 

 

 

English