Lives Journal 4

Iztok Vrhovec

 

SMRT

 

Tistega poletnega popoldneva sva bila z dedom sama v hishi. Ded je bral knjigo, jaz sem sedel v kotu sobe s svojimi igrachami; z dvorishcha je odjekalo brkljanje babice.

Pred nekaj tedni so odpeljali nashega Reksa, psa, ki sem ga poznal vse svoje zhivljenje (imel sem shest let), in od takrat ga nisem vech videl. Rekli so, da so ga uspavali. »In kdaj se bo zbudil?« sem vprashal. »Ne bo se vech prebudil,« so odgovarjali in se ob tem nekako chudno spogledovali. Sosedov Tim (bil je dve leti starejshi od mene) je rekel, da uspavati pomeni, da so mu dali nekakshno injekcijo, zaradi katere je umrl. Da so ga odpeljali zato, je she rekel – to naj bi mu bil povedal njegov oche – ker je napadel mojega deda.

»Deda ...« sem rekel zamishljeno med premlevanjem vseh teh misli.

»Ja?« je odvrnil ded in she naprej sklanjal glavo nad svojo knjigo.

»Kaj se je zgodilo z Reksom? Tim mi je rekel, da se ne bo vech prebudil. Da je ... ee ... umrl, potem ko so ga ... uspavali. Kaj se je v resnici zgodilo z njim? So mu res dali ... nekakshno injekcijo, zaradi katere je ...«

Ded je dvignil glavo, globoko vdihnil, potem pa se obrnil proti meni.

»Hm,« je rekel. In potem she enkrat: »Hm.«

Te hm–e sem poznal. Obichajno jim je sledilo pojasnilo.

In res je chez chas ded spet spregovoril: »Reks me je shavsnil,« je zachel.

»Ja, sem slishal,« sem odvrnil.

»Pes tega ne bi smel narediti,« je nadaljeval ded. »Zato smo ga odpeljali – sem ga odpeljal,« se je popravil, »k veterinarju. In so mu dali – tako kot si zhe rekel tudi sam – injekcijo in potem je ... zaspal. In ... ja – res, ne bo se vech prebudil. Tochno tako, kot ti je rekel Tim.«

Bil sem vajen takshnih dedovih odgovorov brez ovinkarjenj. A vendar me je to, kar je bil pravkar povedal, presenetilo; nekako chudno me je streslo, prevzeli so me nenavadni, nepoznani obchutki. Kljub temu, da Reksa zhe tako dolgo ni bilo, sem v sebi she vedno verjel, da se bo slej ko prej vrnil. Zdaj se mi je prvich zazdelo, da se to vendarle ne bo zgodilo.

»Kaj je zdaj z njim, deda?« sem vprashal malce nejevoljno. »Kaj je z njim zdaj, ko je ... umrl? Kaj se zgodi s tistimi, ki umrejo in jih ni vech? Kam grejo?«

»Ko sem bil star priblizhno toliko, kot si zdaj ti,« je nadaljeval po kratkem premolku ded, »se je s psom, ki smo ga imeli takrat, zgodilo nekaj podobnega kot zdaj z Reksom. Napadel je nekega otroka. Moj oche je Sultana – tako mu je bilo ime le malce ostreje zgrabil za grivo in ga okregal. Potem je bilo nekaj chasa vse v najlepshem redu. Nekega dne pa je Sultan spet pobesnel, napadel mojo mamo in jo ugriznil v roko. Mamo so odpeljali v bolnishnico, kjer so ji zashili precej razmesarjeno roko, Sultana pa so prav tako odpeljali. In se ni vech vrnil,« je pojasnjeval. »Ko sem videl, kaj je storil Reks, sem se seveda spomnil, kako je bilo takrat. Kako neznansko sem bil jezen na ocheta, ko sem izvedel, kaj mu je storil. Potem pa sem pomislil, kaj bi bilo, che bi se kaj podobnega zgodilo tebi ali pa komu drugemu; in se mi je zdelo bolje, da ne chakam, kot je to storil moj oche – potem pa mu je bilo zhal, da ni ukrepal takoj. Morda bi moral vsaj she malo pochakati tudi jaz ... Morda bi z Reksom vendarle bilo drugache ... A nisem hotel tvegati,« je she naprej razlagal ded. »S psi je dostikrat tako. Ko se postarajo, postanejo precej napadalni in zlobni. Kot nekateri stari ljudje ... Kdo ve, morda se mu je zmeshalo, ker je bil tako dolgo na verigi. Zdaj, ko razmishljam o preteklosti, se mi zdi, da to ni bilo prav – da smo ga imeli toliko chasa priklenjenega.«

Ob teh besedah se je ded zagledal skozi okno, nekaj chasa nepremichno zrl ven, potem pa nenadoma pokimal, se spet obrnil proti meni in nadaljeval: »Kar se pa tiche tistih drugih stvari, ki si jih she omenil,« je rekel, »o tem pa jutri. Velja?«

»Zakaj pa ne,« sem se strinjal.

Naslednje jutro se je ded nekam prazhnje oblekel.

»Se spomnish, kaj sva se pogovarjala vcheraj?« je vprashal, ko je videl moj zachudeni pogled.

Moral sem malo pomisliti, preden sem se spomnil.

»No,« je rekel ded, »obleci se. Bova nekam shla. A o tem tukaj ne moreva vech govoriti. Te pochakam zunaj.« In je odshel ven na dvorishche.

Skomignil sem z rameni – nich pametnejshega nisem imel pocheti; pa tudi izleti z dedom so bili tako redki, da je bil zhe to sam po sebi poseben dogodek. In sem se tudi jaz bolj zakmashno oblekel – vsaj meni se je tako zdelo – cheprav me je mama, takoj ko me je zagledala, zachela oshtevati, da tak pa zhe ne morem od hishe; kaj bodo pa rekli ljudje, ko me bodo videli; kakshne starshe ima vendar ta otrok, da ga pushchajo v takih cunjah od hishe ... a sem zhe izginil skozi vrata in k srechi nisem vech slishal njenega nepotrebnega govorichenja.

Po kakshne pol ure hoje sva v daljavi zagledala pokopalishche. Ko je ded opazil moj vprashujochi pogledal, je kratko pokimal in dejal: »Ja, tja sva namenjena.« Bil sem presenechen; na pokopalishche vendarle nisem niti v sanjah pomislil, cheprav se mi zdaj, ko sem se spomnil najinega vcherajshnjega pogovora, to ni vech zdelo tako nenavadno.

Ko sva prispela, sva sedla na eno od klopc pred vhodom na pokopalishche, ded je izvlekel cigareto in jo prizhgal. Sam sem se zamotil z brskanjem in razmetavanjem raznih kamenchkov, vejic in odpadlih listov, ki jih je bilo tam okoli vse polno. Potem sem se zachel zvirati po klopi in ko sem imel tudi tega dovolj, sem se zachel zvirati po dedu. Zazdelo se mi je, da ga je to spodbudilo k hitrejshemu vlechenju cigarete. Konchno je odvrgel chik, vstal, si popravil obleko, privzdignil klobuk, pogladil lase, naravnal ochala, si ponovno poveznil klobuk nazaj na glavo, potem pa me prijel za roko – kar sicer ni bila ravno njegova navada; in spet me je spreletel tisti chudni, neznani obchutek.

Napotila sva se proti majhni hishici. Pozneje sem izvedel, da je to mrlishka vezhica in da se tako imenuje zato, ker v njej lezhijo mrlichi, ki chakajo, da jih pokopljejo. Vstopila sva in shla proti sredini mrlishke vezhice. Bilo je precej zgodaj, najbrzh sva bila zato edina obiskovalca. Na sredi je bila nekakshna miza. Ded me je privzdignil in zagledal sem nepremichni obraz starejshega mozha. Nekaj chasa sem bolshchal vanj, potem me je ded ponovno postavil na tla in sva odshla.

Zunaj sva ponovno sedla na klop, ded je spet izvlekel cigareto in ponovil celotni ritual od prej; jaz pa sem tokrat le nemo sedel ob njem in ga drzhal za roko. Tisti chudni obchutek pa, ki se me je prej nekajkrat le bezhno dotaknil, me zdaj ni in ni hotel vech zapustiti.

Ko je ded pokadil, sva brez besed vstala in shla domov. Vso pot sva bila tiho in tudi pozneje o tem nisva vech govorila.

Minilo je nekaj tednov, poletje se je pochasi zachelo preveshati v jesen, blizhal se je dan, ko naj bi shel prvich v pravo sholo. Kljub temu, da so me razni strici in tete strashili z vsem mogochim, me je misel na to, da bom (konchno) shel v ta zaresno sholo tudi jaz, tako vznemirljivo veselila, da mi s svojimi poneumljenimi pripombami pach niso mogli do zhivega. In sredi vseh teh nepomembnosti me je ded nekega popoldneva kakor strela z jasnega vprashal: »Se she spomnish tistega dne, ko sva bila na pokopalishchu?« V trenutku se je svet prenehal vrteti in spreletel me je tisti – zdaj zhe nekako domachi – tesnobni obchutek.

»Ja, seveda se spomnim,« sem rekel malce prestrasheno.

»Tisti mozh – tisti starec – ki sva ga videla, je bil ... mrtev. Dan po tistem, ko sva bila tam, so ga pokopali – zakopali so ga v zemljo. To storijo z vsemi ljudmi, potem ko umrejo,« je dejal ded. »No, vsaj pri nas, « je she zamrmral.

»Zakopljejo v zemljo, za bozhjo voljo!« sem vzkliknil. »Kako pa tam diha?«

»Ne diha vech,« je tiho odgovoril ded in me nepremichno gledal.

Potreboval sem nekaj chasa, da sem priblizhno razumel, kar mi je povedal. – Ne diha vech! Moj bog, kako je to vendar mogoche?

»Zakaj neha dihati?« sem vzkliknil. »Zakaj umre? Kaj se zgodi z njim potem, ko umre? Kaj pochne zdaj? Bom tudi jaz umrl? Kaj bo z mano potem, ko bom umrl? Bom to she jaz? Kaj se bo zgodilo z mojim telesom, ko bom umrl?« Vprashanja so kar vrela iz mene in postajal sem chedalje bolj razburjen. In cheprav je bil ded miren in zbran kot vedno, kadar sva govorila o chem pomembnem, me njegovi odgovori niso in niso mogli pomiriti.

»Tisto, kar si videl takrat na pokopalishchu, je vse, kar ostane za nami na tem svetu,« je dejal. »In vse, kar ti lahko rechem o tem je to, da bomo slej ko prej tako konchali vsi. To ne pomeni, da mi je to vshech ali da mi ni vshech, to ne pomeni, da se s tem strinjam ali da se ne strinjam, to ne pomeni, da tudi mene ne zanima marsikaj od tega, kar si ravnokar vprashal tudi ti ... Odgovori in vprashanja se z leti ne spremenijo kaj dosti, vesh. Do zdaj nisem spoznal she nikogar, ki bi znal nanje odgovoriti kaj bolje, kot to pravkar pochnem jaz ... Videl si, kako zgleda smrt. In ob tem si nekaj obchutil. In ti obchutki ti nekaj sporochajo. Svoji starosti primemo in po svojih najboljshih mocheh si jih skushash razlozhiti. A za dokonchni odgovor bosh moral she nekaj chasa pochakati. Vchasih se ti bo zdelo, da se cela rech vleche zhe tako zelo dolgo – predolgo, morda – ampak vesh, od tu, kjer sem zdaj jaz, se vse skupaj zdi kot le kratek, neznaten pish vetra ... In che se ozrem nazaj na svoje zhivljenje, se mi po eni strani zdi, da sem vendarle kar nekaj stvari prezhivel, po drugi pa tudi, da je vse skupaj minilo tako neznansko hitro ... kot popoldanska ploha, ki nekatere razjezi, ker jih nepripravljene zmochi, druge pa razveseli, ker jim je vsaj malo namochila presushene njive ...«

She naprej je govoril ded tisto popoldne, a zdaj je bil zame njegov glas le she nekakshno oddaljeno brnenje. V meni se je porajalo toliko novih, neznanih obchutkov, ki so zahtevali, da jih spravim v nekakshen red, jih poskusham razumeti. Naenkrat so mi po licih zachele polzeti solze. Bilo je prevech. »Tega ne morem razumeti!« sem zavpil. »Nochem, da je Reks umrl! Nochem, da bosh umrl ti, deda! Nochem, da umrem jaz in babi in ... nochem, nochem, nochem, razumesh!!« sem krichal na vse grlo in jokal.

Ded me je objel in moje hlipanje je pochasi pojenjalo. Potem sva nekaj chasa molche sedela vsak na svojem stolu. Ded je iz omare izvlekel shkatlo z igrami in igrala sva shpano in damo in potem shah. Zdaj sem se zhe dokonchno pomiril. Od nekod se je prikazala babica in zachela pripravljati vecherjo. Kazalo je, da bo dan vendarle minil tako spokojno in mirno kot zhe mnogi pred njim. A vendar se je zame tega dne nekaj dokonchno spremenilo. Zdelo se mi je, da se mi je razumevanje o tem, kaj je smrt, priblizhalo za nekaj velikih, skoraj gromozanskih korakov; kot da jo od tistega dne naprej vidim, kako zhdi nekje v moji blizhini in me nemo opazuje. To ni bil prav posebej prijeten obchutek, a cheprav se mi je zdelo, da ne bova nikoli dobra prijatelja, sem se njene blizhine kar nekako navadil.

Z dedom o smrti potem nisva vech govorila. Kadar sem slishal, da je kdo umrl, so se v meni prebudili obchutki in dozhivetja, ki so se naselili vame tisto poletje, preden sem shel v pravo sholo. Che je bil takrat v blizhini tudi ded, sva se le na kratko spogledala, zhe naslednji trenutek pa zopet nadaljevala vsak s svojim pochetjem.

Minilo je nekaj let in moj ded je bil neozdravljivo bolan. Pripeljali so ga iz bolnishnice in lezhal je na svoji postelji. Nekega mrzlega, dezhevnega oktobrskega dne je – kot ponavadi ob tem chasu dneva – prishel zdravnik in dal dedu injekcijo. Ded je nekaj chasa nepremichno lezhal, potem pa pochasi obrnil glavo proti meni, in razumel sem, da hoche, naj pridem k njemu. Njegove ochi so bile motne in utrujene. Poskushal je nekaj rechi, a ga najprej nisem razumel. Sklonil sem se chisto k njemu, na njegov obraz je kanila kaplja iz mojih solznih ochi.

»Zdaj ni chas za solze, vnuk moj...« je dejal tako tiho, da sem ga komaj razumel. »Poglej,« je rekel, in se poskushal nasmehniti, cheprav mu to ni vech uspelo, »to je zdaj to. Zdaj gledash smrti naravnost v ochi. Dokler bosh zhiv, si ne bosta blizhe. In tako so ti zdaj odgovori na vsa tista vprashanja, ki si mi jih nekoch zastavil, she malce blizhe. To, kar vidish tule, to je delo, ki ga opravlja smrt. To je njena sluzhba. In jaz sem z njo zhe skoraj na ti ...« Potem je umolknil in se she poslednjich zazrl vame; in tisti njegov pogled je segel tako globoko, da se je dotaknil najglobljih korenin moje dushe in jim prepustil dobrshen del sebe. To je bilo njegovo poslednje slovo. Potem je zachel dihati hitreje, chudno je stresel glavo, njegova stara, tresocha roka se me je oklenila s poslednjo mochjo in potem za vedno popustila. V njegovih starih ocheh ni bilo vech plamena, v katerem sem tolikokrat dobil pojasnila in tolazhbo in razumevanje in pozornost, ki se jih ni dalo in jih ni bilo treba izraziti z besedami; ob katerem sem tolikokrat obchutil edino toplino, ki lahko resnichno ogreje chloveshko srce – brezpogojno ljubezen sorodne dushe. Ochi, skozi katere je nekoch sijalo zhivljenje mojega deda, so bile zdaj nepremichne in prazne. Odshel je ... drugam.

Smrt pa nemo hodi ob meni in me vsak dan znova spominja na dni, ko je jemala moje najblizhje, in na dan, ko bo prishla tudi pome.

 

English