Lives Journal 4

Iztok Vrhovec

 

SMRT

 

Tistega poletnega popoldneva sva bila z dedom sama v hiši. Ded je bral knjigo, jaz sem sedel v kotu sobe s svojimi igračami; z dvorišča je odjekalo brkljanje babice.

Pred nekaj tedni so odpeljali našega Reksa, psa, ki sem ga poznal vse svoje življenje (imel sem šest let), in od takrat ga nisem več videl. Rekli so, da so ga uspavali. »In kdaj se bo zbudil?« sem vprašal. »Ne bo se več prebudil,« so odgovarjali in se ob tem nekako čudno spogledovali. Sosedov Tim (bil je dve leti starejši od mene) je rekel, da uspavati pomeni, da so mu dali nekakšno injekcijo, zaradi katere je umrl. Da so ga odpeljali zato, je še rekel – to naj bi mu bil povedal njegov oče – ker je napadel mojega deda.

»Deda ...« sem rekel zamišljeno med premlevanjem vseh teh misli.

»Ja?« je odvrnil ded in še naprej sklanjal glavo nad svojo knjigo.

»Kaj se je zgodilo z Reksom? Tim mi je rekel, da se ne bo več prebudil. Da je ... ee ... umrl, potem ko so ga ... uspavali. Kaj se je v resnici zgodilo z njim? So mu res dali ... nekakšno injekcijo, zaradi katere je ...«

Ded je dvignil glavo, globoko vdihnil, potem pa se obrnil proti meni.

»Hm,« je rekel. In potem še enkrat: »Hm.«

Te hm–e sem poznal. Običajno jim je sledilo pojasnilo.

In res je čez čas ded spet spregovoril: »Reks me je šavsnil,« je začel.

»Ja, sem slišal,« sem odvrnil.

»Pes tega ne bi smel narediti,« je nadaljeval ded. »Zato smo ga odpeljali – sem ga odpeljal,« se je popravil, »k veterinarju. In so mu dali – tako kot si že rekel tudi sam – injekcijo in potem je ... zaspal. In ... ja – res, ne bo se več prebudil. Točno tako, kot ti je rekel Tim.«

Bil sem vajen takšnih dedovih odgovorov brez ovinkarjenj. A vendar me je to, kar je bil pravkar povedal, presenetilo; nekako čudno me je streslo, prevzeli so me nenavadni, nepoznani občutki. Kljub temu, da Reksa že tako dolgo ni bilo, sem v sebi še vedno verjel, da se bo slej ko prej vrnil. Zdaj se mi je prvič zazdelo, da se to vendarle ne bo zgodilo.

»Kaj je zdaj z njim, deda?« sem vprašal malce nejevoljno. »Kaj je z njim zdaj, ko je ... umrl? Kaj se zgodi s tistimi, ki umrejo in jih ni več? Kam grejo?«

»Ko sem bil star približno toliko, kot si zdaj ti,« je nadaljeval po kratkem premolku ded, »se je s psom, ki smo ga imeli takrat, zgodilo nekaj podobnega kot zdaj z Reksom. Napadel je nekega otroka. Moj oče je Sultana – tako mu je bilo ime le malce ostreje zgrabil za grivo in ga okregal. Potem je bilo nekaj časa vse v najlepšem redu. Nekega dne pa je Sultan spet pobesnel, napadel mojo mamo in jo ugriznil v roko. Mamo so odpeljali v bolnišnico, kjer so ji zašili precej razmesarjeno roko, Sultana pa so prav tako odpeljali. In se ni več vrnil,« je pojasnjeval. »Ko sem videl, kaj je storil Reks, sem se seveda spomnil, kako je bilo takrat. Kako neznansko sem bil jezen na očeta, ko sem izvedel, kaj mu je storil. Potem pa sem pomislil, kaj bi bilo, če bi se kaj podobnega zgodilo tebi ali pa komu drugemu; in se mi je zdelo bolje, da ne čakam, kot je to storil moj oče – potem pa mu je bilo žal, da ni ukrepal takoj. Morda bi moral vsaj še malo počakati tudi jaz ... Morda bi z Reksom vendarle bilo drugače ... A nisem hotel tvegati,« je še naprej razlagal ded. »S psi je dostikrat tako. Ko se postarajo, postanejo precej napadalni in zlobni. Kot nekateri stari ljudje ... Kdo ve, morda se mu je zmešalo, ker je bil tako dolgo na verigi. Zdaj, ko razmišljam o preteklosti, se mi zdi, da to ni bilo prav – da smo ga imeli toliko časa priklenjenega.«

Ob teh besedah se je ded zagledal skozi okno, nekaj časa nepremično zrl ven, potem pa nenadoma pokimal, se spet obrnil proti meni in nadaljeval: »Kar se pa tiče tistih drugih stvari, ki si jih še omenil,« je rekel, »o tem pa jutri. Velja?«

»Zakaj pa ne,« sem se strinjal.

Naslednje jutro se je ded nekam pražnje oblekel.

»Se spomniš, kaj sva se pogovarjala včeraj?« je vprašal, ko je videl moj začudeni pogled.

Moral sem malo pomisliti, preden sem se spomnil.

»No,« je rekel ded, »obleci se. Bova nekam šla. A o tem tukaj ne moreva več govoriti. Te počakam zunaj.« In je odšel ven na dvorišče.

Skomignil sem z rameni – nič pametnejšega nisem imel početi; pa tudi izleti z dedom so bili tako redki, da je bil že to sam po sebi poseben dogodek. In sem se tudi jaz bolj zakmašno oblekel – vsaj meni se je tako zdelo – čeprav me je mama, takoj ko me je zagledala, začela oštevati, da tak pa že ne morem od hiše; kaj bodo pa rekli ljudje, ko me bodo videli; kakšne starše ima vendar ta otrok, da ga puščajo v takih cunjah od hiše ... a sem že izginil skozi vrata in k sreči nisem več slišal njenega nepotrebnega govoričenja.

Po kakšne pol ure hoje sva v daljavi zagledala pokopališče. Ko je ded opazil moj vprašujoči pogledal, je kratko pokimal in dejal: »Ja, tja sva namenjena.« Bil sem presenečen; na pokopališče vendarle nisem niti v sanjah pomislil, čeprav se mi zdaj, ko sem se spomnil najinega včerajšnjega pogovora, to ni več zdelo tako nenavadno.

Ko sva prispela, sva sedla na eno od klopc pred vhodom na pokopališče, ded je izvlekel cigareto in jo prižgal. Sam sem se zamotil z brskanjem in razmetavanjem raznih kamenčkov, vejic in odpadlih listov, ki jih je bilo tam okoli vse polno. Potem sem se začel zvirati po klopi in ko sem imel tudi tega dovolj, sem se začel zvirati po dedu. Zazdelo se mi je, da ga je to spodbudilo k hitrejšemu vlečenju cigarete. Končno je odvrgel čik, vstal, si popravil obleko, privzdignil klobuk, pogladil lase, naravnal očala, si ponovno poveznil klobuk nazaj na glavo, potem pa me prijel za roko – kar sicer ni bila ravno njegova navada; in spet me je spreletel tisti čudni, neznani občutek.

Napotila sva se proti majhni hišici. Pozneje sem izvedel, da je to mrliška vežica in da se tako imenuje zato, ker v njej ležijo mrliči, ki čakajo, da jih pokopljejo. Vstopila sva in šla proti sredini mrliške vežice. Bilo je precej zgodaj, najbrž sva bila zato edina obiskovalca. Na sredi je bila nekakšna miza. Ded me je privzdignil in zagledal sem nepremični obraz starejšega moža. Nekaj časa sem bolščal vanj, potem me je ded ponovno postavil na tla in sva odšla.

Zunaj sva ponovno sedla na klop, ded je spet izvlekel cigareto in ponovil celotni ritual od prej; jaz pa sem tokrat le nemo sedel ob njem in ga držal za roko. Tisti čudni občutek pa, ki se me je prej nekajkrat le bežno dotaknil, me zdaj ni in ni hotel več zapustiti.

Ko je ded pokadil, sva brez besed vstala in šla domov. Vso pot sva bila tiho in tudi pozneje o tem nisva več govorila.

Minilo je nekaj tednov, poletje se je počasi začelo prevešati v jesen, bližal se je dan, ko naj bi šel prvič v pravo šolo. Kljub temu, da so me razni strici in tete strašili z vsem mogočim, me je misel na to, da bom (končno) šel v ta zaresno šolo tudi jaz, tako vznemirljivo veselila, da mi s svojimi poneumljenimi pripombami pač niso mogli do živega. In sredi vseh teh nepomembnosti me je ded nekega popoldneva kakor strela z jasnega vprašal: »Se še spomniš tistega dne, ko sva bila na pokopališču?« V trenutku se je svet prenehal vrteti in spreletel me je tisti – zdaj že nekako domači – tesnobni občutek.

»Ja, seveda se spomnim,« sem rekel malce prestrašeno.

»Tisti mož – tisti starec – ki sva ga videla, je bil ... mrtev. Dan po tistem, ko sva bila tam, so ga pokopali – zakopali so ga v zemljo. To storijo z vsemi ljudmi, potem ko umrejo,« je dejal ded. »No, vsaj pri nas, « je še zamrmral.

»Zakopljejo v zemljo, za božjo voljo!« sem vzkliknil. »Kako pa tam diha?«

»Ne diha več,« je tiho odgovoril ded in me nepremično gledal.

Potreboval sem nekaj časa, da sem približno razumel, kar mi je povedal. – Ne diha več! Moj bog, kako je to vendar mogoče?

»Zakaj neha dihati?« sem vzkliknil. »Zakaj umre? Kaj se zgodi z njim potem, ko umre? Kaj počne zdaj? Bom tudi jaz umrl? Kaj bo z mano potem, ko bom umrl? Bom to še jaz? Kaj se bo zgodilo z mojim telesom, ko bom umrl?« Vprašanja so kar vrela iz mene in postajal sem čedalje bolj razburjen. In čeprav je bil ded miren in zbran kot vedno, kadar sva govorila o čem pomembnem, me njegovi odgovori niso in niso mogli pomiriti.

»Tisto, kar si videl takrat na pokopališču, je vse, kar ostane za nami na tem svetu,« je dejal. »In vse, kar ti lahko rečem o tem je to, da bomo slej ko prej tako končali vsi. To ne pomeni, da mi je to všeč ali da mi ni všeč, to ne pomeni, da se s tem strinjam ali da se ne strinjam, to ne pomeni, da tudi mene ne zanima marsikaj od tega, kar si ravnokar vprašal tudi ti ... Odgovori in vprašanja se z leti ne spremenijo kaj dosti, veš. Do zdaj nisem spoznal še nikogar, ki bi znal nanje odgovoriti kaj bolje, kot to pravkar počnem jaz ... Videl si, kako zgleda smrt. In ob tem si nekaj občutil. In ti občutki ti nekaj sporočajo. Svoji starosti primemo in po svojih najboljših močeh si jih skušaš razložiti. A za dokončni odgovor boš moral še nekaj časa počakati. Včasih se ti bo zdelo, da se cela reč vleče že tako zelo dolgo – predolgo, morda – ampak veš, od tu, kjer sem zdaj jaz, se vse skupaj zdi kot le kratek, neznaten piš vetra ... In če se ozrem nazaj na svoje življenje, se mi po eni strani zdi, da sem vendarle kar nekaj stvari preživel, po drugi pa tudi, da je vse skupaj minilo tako neznansko hitro ... kot popoldanska ploha, ki nekatere razjezi, ker jih nepripravljene zmoči, druge pa razveseli, ker jim je vsaj malo namočila presušene njive ...«

Še naprej je govoril ded tisto popoldne, a zdaj je bil zame njegov glas le še nekakšno oddaljeno brnenje. V meni se je porajalo toliko novih, neznanih občutkov, ki so zahtevali, da jih spravim v nekakšen red, jih poskušam razumeti. Naenkrat so mi po licih začele polzeti solze. Bilo je preveč. »Tega ne morem razumeti!« sem zavpil. »Nočem, da je Reks umrl! Nočem, da boš umrl ti, deda! Nočem, da umrem jaz in babi in ... nočem, nočem, nočem, razumeš!!« sem kričal na vse grlo in jokal.

Ded me je objel in moje hlipanje je počasi pojenjalo. Potem sva nekaj časa molče sedela vsak na svojem stolu. Ded je iz omare izvlekel škatlo z igrami in igrala sva špano in damo in potem šah. Zdaj sem se že dokončno pomiril. Od nekod se je prikazala babica in začela pripravljati večerjo. Kazalo je, da bo dan vendarle minil tako spokojno in mirno kot že mnogi pred njim. A vendar se je zame tega dne nekaj dokončno spremenilo. Zdelo se mi je, da se mi je razumevanje o tem, kaj je smrt, približalo za nekaj velikih, skoraj gromozanskih korakov; kot da jo od tistega dne naprej vidim, kako ždi nekje v moji bližini in me nemo opazuje. To ni bil prav posebej prijeten občutek, a čeprav se mi je zdelo, da ne bova nikoli dobra prijatelja, sem se njene bližine kar nekako navadil.

Z dedom o smrti potem nisva več govorila. Kadar sem slišal, da je kdo umrl, so se v meni prebudili občutki in doživetja, ki so se naselili vame tisto poletje, preden sem šel v pravo šolo. Če je bil takrat v bližini tudi ded, sva se le na kratko spogledala, že naslednji trenutek pa zopet nadaljevala vsak s svojim početjem.

Minilo je nekaj let in moj ded je bil neozdravljivo bolan. Pripeljali so ga iz bolnišnice in ležal je na svoji postelji. Nekega mrzlega, deževnega oktobrskega dne je – kot ponavadi ob tem času dneva – prišel zdravnik in dal dedu injekcijo. Ded je nekaj časa nepremično ležal, potem pa počasi obrnil glavo proti meni, in razumel sem, da hoče, naj pridem k njemu. Njegove oči so bile motne in utrujene. Poskušal je nekaj reči, a ga najprej nisem razumel. Sklonil sem se čisto k njemu, na njegov obraz je kanila kaplja iz mojih solznih oči.

»Zdaj ni čas za solze, vnuk moj...« je dejal tako tiho, da sem ga komaj razumel. »Poglej,« je rekel, in se poskušal nasmehniti, čeprav mu to ni več uspelo, »to je zdaj to. Zdaj gledaš smrti naravnost v oči. Dokler boš živ, si ne bosta bliže. In tako so ti zdaj odgovori na vsa tista vprašanja, ki si mi jih nekoč zastavil, še malce bliže. To, kar vidiš tule, to je delo, ki ga opravlja smrt. To je njena služba. In jaz sem z njo že skoraj na ti ...« Potem je umolknil in se še poslednjič zazrl vame; in tisti njegov pogled je segel tako globoko, da se je dotaknil najglobljih korenin moje duše in jim prepustil dobršen del sebe. To je bilo njegovo poslednje slovo. Potem je začel dihati hitreje, čudno je stresel glavo, njegova stara, tresoča roka se me je oklenila s poslednjo močjo in potem za vedno popustila. V njegovih starih očeh ni bilo več plamena, v katerem sem tolikokrat dobil pojasnila in tolažbo in razumevanje in pozornost, ki se jih ni dalo in jih ni bilo treba izraziti z besedami; ob katerem sem tolikokrat občutil edino toplino, ki lahko resnično ogreje človeško srce – brezpogojno ljubezen sorodne duše. Oči, skozi katere je nekoč sijalo življenje mojega deda, so bile zdaj nepremične in prazne. Odšel je ... drugam.

Smrt pa nemo hodi ob meni in me vsak dan znova spominja na dni, ko je jemala moje najbližje, in na dan, ko bo prišla tudi pome.

 

English