Lives Journal 4

Radivoje Peshich

 

O JEZIKU IN PISAVI

 

Prve spekulacije o izvoru jezika so nastale zhe v daljni preteklosti. Mnoge je muchilo vprashanje, ali je jezik nastal sam po sebi ali pa je bil ustvarjen; namrech kot je to formuliral antichni svet: ali s »postavljanjem« (thesei) ali po naravni poti (physei).

Znana je tudi biblijska definicija »V zachetku je bila beseda«, ki jo najdemo v Evangeliju po Janezu. Torej je nastanek sveta nelochljiv od besede. Toda dopolnimo jasneje to definicijo, ki jo formulira Evangelij po Janezu, ko je beseda o besedi: »Vse je po njej nastalo, in brez nje ni nastalo nich, kar je nastalo.« Vendar pa spekulacije o jeziku izvirajo zhe iz predkrshchanske dobe. Svete indijske knjige Vede, katerih kronologija nastanka sega od 25. do 15. stoletja pred Kr., med drugim vsebujejo himno Vaki (himna Besedi), v kateri Vaka (Beseda oz. boginja Besede, se pravi sama Beseda kot boginja) opozarja, da je stvarnica vsega in sodnica vsemu. Podobne definicije najdemo tudi v Upanishadah (9. – 6. st. pred Kr.).

Zanimiva so tudi razmishljanja antichnih kitajskih filozofov od 6. do 5. stoletja pred Kr. – Lao Ceja in Konfucija. Lao Ce v Knjigi o poti in vrlini (Dao de jing) namrech pravi, da je dolochanje imen tesno povezano z Dao. Dao je realna, toda nedolochena ustvarjalna moch, ki obstaja pred vsem bistvenim (v tem primeru tudi pred bogovi) in je neodvisna od vsega tega, kajti: »Chlovek sledi zakonom zemlje. Zemlja sledi zakonom neba. Nebo sledi zakonom Dao, a Dao sledi sebi.« V skladu s tem je ena stran Dao brezimna in je ni mogoche izraziti z besedami. Druga stran vsebuje imena, je »mati vseh stvari«. Konfucij pa meni, da besede ne izvirajo iz neodvisnega Dao, temvech iz komunikacije med gospodarjem in podlozhnikom oziroma med ukazovalcem in izvrshiteljem ukaza.

Po grshki mitologiji je stvarnik jezika bog Hermes. Toda v grshki filozofiji ta mit ni bil posebno priljubljen.

Sofisti (od 5. – 4. stol. pred Kr.) so menili, da so vsi chloveshki zakoni dolocheni z druzhbenim dogovorom, iz katerega izvirajo. Za Parmenida stvari nimajo ne svojega rojstva ne konca. Po Heraklitu je narava ustvarila imena, besede, jezik. V ognju kot procesu, ki je pravzrok zakonodajne in razumske mochi, biva logos; ta je za Heraklita osnova vechnega gibanja. Je dusha narave in je sam narava. Zato je potrebno, da se chlovek prilagaja logosu, ne pa pravilom drzhave in ljudi. Torej je jezik zhe v sami naravi. Iz njega izvira tako imenovanje (oznachevanje, znak) kot tudi dejanje.

O nastanku jezika in kakshen je bil na prvi stopnji svojega razvoja danes v znanosti obstajajo shtiri osnovne hipoteze. Te se sicer nanashajo le na nastanek, ne pa na naravo jezika. Po prvi od teh hipotez, ki sta jo zastopala Demokrit in Platon, je jezik nastal z oponashanjem zvoka, torej tega, kar je predstavljalo naravo. Druga, tako imenovana onomatopejska ali vzklichna, ki so jo najprej zastopali epikurejci, v nekoliko kompleksnejshi obliki pa tudi Wilhelm von Humboldt, Jakob Grimm in drugi, se naslanja na proizvod besed (tj. jezika) kot na izraz dushevnega stanja chloveka. Tretja hipoteza zastopa socialno in delovno pogojenost jezika. V 19. stoletju je prishlo do tako imenovane hipoteze instinktivnih krikov, iz katerih je pozneje nastala beseda. Naposled je sodobna znanost o jeziku, uposhtevajoch vse te in podobne hipoteze, prishla do sklepa, sta bila pri nastanku jezika zelo pomembna dva dejavnika: bioloshki (naravno-zgodovinski) in socioloshki (druzhbeno-zgodovinski). Potemtakem sta jezik in misel nastala sochasno in sta se razvijala v vzajemni enotnosti.

V znamenitem dialogu s Fedrom (Phaedros) se Sokrat sprashuje, katere so temeljne odlike dobrega govorjenja in ugotavlja, da je »govorjenje vodi dusho s pomochjo logosa«, pri chemer se z govorjenjem razkrivajo pa tudi skrivajo podobe stvari, ter da vednost o govorjenju obenem vkljuchuje tudi poznavanje podobnosti in razlik. Platonova osnovna spodbuda je, da namrech v tem dialogu zasnuje definicijo resnichnega govorjenja, ki omogocha spoznanje fundamentalnih vprashanj. Mnogo pozneje so pristashi Chomskega poskushali odgovoriti na isto vprashanje: kako se misel utelesha v jeziku in kaj vse lahko s pomochjo mishljenja razberemo iz strukture jeika. V zachetku 20. stoletja je F. de Saussure utemeljil osnove sodobne lingvistike, a Jacques Derrida je dal svoj prispevek k preuchevanjem oznachenega skozi sistem razlik. Max Müller je na primer, ukvarjajoch se z mitom, uporabil metodo jezikovno-etimoloshke analize in ugotovil, da je mit pogojen in posredovan z jezikom. Humboldt, drugi preuchevalec teh problemov, je v zvezi z jezikom rekel, da sta »obchutek in delovanje v chloveku odvisna izkljuchno od tega, kako mu jezik prikazuje te predmete; z istim dejanjem, s pomochjo katerega iz sebe razpleta jezik, sebe vanj tudi vpleta, in vsak jezik okoli naroda, kateremu pripada, zarisuje krog drugachnega jezika«. V razpravi o izvoru jezika Herder pravi: »Chlovek v stanju svoje razumnosti, ki je zanj bistvena, in ta razumnost sta prvikrat delujoch svobodno skupaj odkrila jezik.« V svojem delu o religiji primitivnih ljudstev D. G. Brinton (Religions of Primitive People, 1897) pishe, da se pri »Eskimih chlovek sestoji iz treh delov: telesa, dushe in jezika.« Na podobno razumevanje nas opozarja tudi Alexandre Moret v Egipchanskih misterijih, kjer v upodobitvah fizichnega telesa starih Egipchanov na eni strani stoji njegov Ka, na drugi pa njegovo ime kot duhovni dvojnik telesa, drugi Jaz.

Toda ne glede na to, v kolikshni meri sprejmemo te hipoteze in sklepe, se nam hkrati vsiljuje zapleteno vprashanje o nastanku in znachaju pisave, ki bi morala biti pisni ekvivalent besede oziroma jezika. Dolocheni zgodovinski podatki nam ponujajo nekaj prvotnih izvirov. Na teh izhodishchih razlikujemo vech oblik pisane besede. Toda kako je prishlo do teh oblik, ali vsaj do prve od njih, she vedno pomeni vprashanje, za katero obstaja mnogo odgovorov. Na sploshno velja, da je prva pisava relativno mlada glede na govor – besedo – jezik. Njen nastanek je znanost dolochila v zachetek tretjega ali v zadnje stoletje chetrtega tisochletja pred. Kr., cheprav obstajajo she starejshi sledovi.

Zadnjih pet desetletij miru v Evropi, ki bi ga vsekakor kazalo obdrzhati, je omogochilo hiter in bolj vsestranski napredek na vseh podrochjih zhivljenja, umetnosti in znanosti. Ravno pri tem je plodovito napredovala tudi arheologija. Kot se ponavadi tudi prichakuje, so nova arheoloshka odkritja prishla do rezultatov, ki izpopolnjujejo podobo prazgodovinskega sveta. Tako je tudi prishlo do izjemnega zanimanja za pisne sledove prazgodovinskega chloveka. Na mnogih podrochjih Evrope je prishlo do odkritij novih petroglifov, ki pripadajo paleolitiku, pa tudi vrezov v kamnu, keramiki in v ostalih gradivih iz dobe neolitika. Zhe med obema vojnama je utemeljitelj srbske arheologije prof. Miloje Vasich opozoril na sledove pismenk, ki jih je odkril na gradivu iz nahajalishcha v Vinchi.

Toda cheprav so se nekateri arheologi iz nashe dezhele in iz tujine zanimali za to izjemno gradivo, niso bile opravljene kakshne bolj sistematichne raziskave. Ali pa so, kolikor je do njih le prishlo, potekale v smeri Mezopotamije, ne pa v smeri avtentichne in avtohtone duhovne izoblikovanosti na Balkanu. Morda je bilo tako she najbolj zato, ker je v znanosti zakoreninjeno mnenje o piktografiji kot prvi pismenosti. Toda ker je gradivo neolitske pismenosti oblikovano v sistem, v abecedo, vinchanska pisava v tem primeru spreminja podobo o izvirih in pomikanju evropske kulture ne z juga na sever, kot je to veljalo do danes, temvech v nasprotni smeri. In sicer ne le v smeri sever-jug, marvech tudi sever-zahod, sever-vzhod in sever-sever. To je prvo soochenje, do katerega nas vodi vinchanska pisava kot chrkovna pisava in ki je kot taka starejsha od znanih sistemov tako piktografske kakor tudi slogovne pisave v Mezopotamiji, Egiptu in Grchiji. Se pravi, da Evropa kulture ni dobila iz uvoza, temvech je ravno ona zibelka kulture, ki se je kasneje razvila v zharishchih na jugu, vzhodu in zahodu.

Mnogi se sprashujejo, ali je sploh mogoche govoriti o chrkovni pismenosti v tako daljni preteklosti. Atenski akademiki so zelo veliko pozornosti posvechali nastanku in razvoju pisave. Po njihovih razmishljanjih so ogenj, voda, zemlja in zrak shtiri nachela oziroma prvine ali chrke vesolja. V stari indijski tradiciji sta prostor in chas povezana kakor zvok in oblika. Pri tem je prostor analogen z obliko, chas pa z zvokom. Potemtakem tudi sam chlovek, chloveshki razum in chloveshki obchutek ustvarjajo obliko. To pomeni, da je chlovek bioloshko pismen. Niso mu potrebni uchitelji, da bi bil pismen. Instinktivno, torej s chisto zavestjo, nagonsko je naravnan v to, da se izrazha. Ali bodo to pike ali chrte, navpichne ali vodoravne, razmetane ali urejene v dolocheno celoto, je odvisno od stanja njegovega duha. Ne more pa narediti podobe, dokler ne zachne z neko piko, ki mu kot arhetip omogocha, da dobi prvi element, iz katerega shele pozneje nastane struktura. A risba, piktografska pisava je izdelana struktura, ki jo je pripravil ustvarjalni proces iz elementov.

Etrushchani so abecedo imenovali »elementa«; to je pomenilo dolochen sistem, ki je nastal iz elementov. Sledovi chrk v neolitiku in paleolitiku potrjujejo to teorijo o prednosti chrkovne pred piktografsko pisavo, ki ima v bistvu »hvodski« znachaj kot sredstvo tajnega sporazumevanja.

V votlini Ledenjacha pri Maljevini, zatem v votlini pri vasi Zhljeb (severno od Vishegrada) in v Bratevljici pri Kladnju je bilo odkrito pravo bogastvo risb in vrezov. Nedavno so na gori Bugar pri Slunju prav tako odkrili vreze, ki pomenijo chrke. Dosedanje ekspertize so pokazale, da so ti sledovi pismenosti kronoloshko dolochljivi v dobo zgodnjega paleolitika. Nekatere analogije s podobnimi najdbami v Evropi, posebno pa v Peruju, to kronologijo dolochajo med 100.000 in 150.000 let pred Kr. Pri nas je she okrog 300 neraziskanih votlin, v katerih je opaziti sledove pisave.

Najstarejsho paleopisavo v nashi dezheli je mogoche identificirati na lokaciji Lepenski Vir, kjer je bila odrita bogata zakladnica svojevrstnega likovnega izrazhanja v kamnitih skulpturah, pa tudi vrezi v kamnu in rozhevini, ki pomenijo gravure s priblizhno nakazanimi sporochili. Toda tu so tudi vrezi, v katerih odkrijemo morfologijo chrk. Na lokaciji Cerje pri vasi Govrlevo v blizhini Skopja v Makedoniji so prav tako odkrili predmete z napisi, katerih morfologija je v vsakem primeru starejsha od morfologije kretsko-minojske pisave. Pri Krushevcu, v blizhini vasi Bela Voda, smo odkrili velik kamen z vrezi, ki kronoloshko ni mlajshi od 30.000 let, kot so potrdile analogije s podobnimi najdbami v Franciji, na Malti, v Koreji in Peruju.

Moja sistematizacija vinchanske pisave je spodbudila mnoga vprashanja, med drugim: kako je lahko prishlo do tega, da je etrushchanska pisava imela svoj izvor v vinchanski pisavi? Vinchanska pisava je dobila ime po najpomembnejshi lokaciji neolitske kulture v nashi dezheli. Che kulturo neolitika konchujemo z letom 3400 pred Kr., to ne pomeni, da je bila prekinjena tudi kultura pismenosti v poznejshih obdobjih. Sicer pa obstajajo sledovi te pismenosti, ki segajo vse do konca drugega tisochletja pred Kr. Etrushchani se pojavijo v zachetku drugega tisochletja pred Kr. Obstaja vech teorij o njihovem prihodu, ena od njih je podonavska. Che vemo, da jih na zachetku prvega tisochletja pred Kr. najdemo na Apeninskem polotoku kot zhe izoblikovano civilizacijo, je gotovo, da je pripravljalna doba tega oblikovanja, kolikor so res prishli z drugega podrochja, imela znachilnosti civilizacije tega izvirnega podrochja. Potemtakem tudi slovanska pismenost ni nastala v trenutku, ko sta Ciril in Metod uvedla glagolico, temvech veliko prej. Glagolica je le moderna, seveda za tisti chas, varianta pisave, ki so jo uporabljali Slovani. Da je menih Hraber (10. stol.) pisal, da so Slovani pred Cirilom in Metodom pisali »s chrtami in zarezami«, ni preprichljiv dokaz, da so bili brez lastne pismenosti pred temi znamenji. Slovani so namrech zhiveli na teh podrochjih zhe davno pred Cirilom in Metodom in davno pred selitvami, o katerih nas preprichujeta Porfirogenet in dogmatsko zgodovinopisje.

Sledovi pisave so zelo pomemben dejavnik pri razvozlavanju mnogih nenamerno ali namerno zapletenih vprashanj v daljni preteklosti, pa tudi pozneje. Isaac Taylor v svojem pregledu razvoja pismenosti ne omenja fenichanske pisave kot prve chrkovne (abecedne) pisave, marvech kot tako navaja pelazgijsko pisavo. Pelazgijsko deblo je zelo razvejeno. In temu deblu med drugimi pripadajo tudi Iliri in Trachani. Enciklopedist Alian poudarja, da je obstajala Iliada v jeziku Brigov, blizhnjih sorodnikov Dardancev, in da je shele leta 560 (po narochilu tirana Peisistrata) nastala atenska izdaja. Brigi in Dardanci prav tako pripadajo pelazgijskemu deblu. Koliko pa je pelazgijski jezik soroden ali istoveten s slovanskim, so najbolje potrdile raziskave Gregorja Dankovskega (Dankovszky) iz leta 1829. Torej pisava odkriva jezik, a jezik pomaga odkriti jezikovno identiteto.

V zadnjem chasu so aktualne teorije o dozdevnem »ilirskem« izvoru Albancev. Ta hipoteza ne sodi v obmochje znanosti, kajti ne jezik ne drugi sledovi ne povezujejo Albancev ne z Iliri ne s Trachani. Albanci izvirajo iz Albanov (Afgani), katerih domovina je v Azerbajdzhanu, na Kavkazu. Sicer pa so Albanci, ki zhivijo v danashnji Albaniji ter tisti na podrochju Kosova in Metohije, svojo prvo pisavo dobili v drugi polovici 18. stoletja in se imenuje »elbasanska pisava«. Drugo varianto pisave so dobili leta 1840, dal pa jim jo je Beitha Kukju (Butha Kukye), po njem je tudi dobila ime. Po raziskavah Johannesa Friedricha sta tidve varianti albanske pisave nastali iz novogrshkih in srbskih chrk. Pred tem ne obstajajo nikakrshni zapisani sledovi o albanski pismenosti, toda v znanosti je znano, so bili Iliri in Trachani pismeni. Pisava, ki jo danes uporabljajo Albanci, je latinska in njena uporaba se zachne leta 1908. Podobno velja tudi za jezik. Toda kadar znanost ne reagira pravochasno in argumentirano, tedaj konstrukcije in zmeshnjave dobivajo nekakshno drzhavljansko pravico ter vnashajo she vechjo zmedo, ki ima pogosto tudi tragichne posledice. Eden najvechjih lingvistov danashnjega chasa, Francoz André Martinet, izrecno pravi, da »albanski jezik ni zapisan pred 16. stoletjem« ter da v njem »mrgoli sposojenk iz slovanskega, turshkega, grshkega jezika in iz romanskih govorov, tako da je komaj desetina slovarja v pravem smislu indigena«. Po vsem tem je absurdno she naprej zadrzhevati se pri nekakshni »ilirski« hipotezi o izvoru Albancev.

Obstajajo mnoge zgodovinopisne shole z razlichnimi tezami, toda zgodovina ni teorija. Obstajajo tudi pisane zgodovine, katerih argumentacija se skoraj v celoti zoperstavlja zhe uveljavljenim spoznanjem. Zanimivo je, da gredo moderni zgodovinarji mimo njih ali pa jih omalovazhujejo brez ustrezne argumentacije, utemeljene na znanstveni metodologiji. Obstaja prepovedana zgodovinska literatura, zapostavljena in pozabljena. Obstajajo zgodovinske raziskave, ki so v skladu s takim odnosom vnaprej znanstveno anatemizirane in gotovo je to eden od pomembnih vzrokov, ki povzrocha posledice tragichnih razsezhnosti. Zgodovina Balkana nedvomno ni predstavljena v pravi luchi.

Pisal sem o avtohtonosti Slovanov na Balkanu in poudaril pomen tripoljske kulture, ki to avtohtonost dokumentira od zachetka chetrtega tisochletja pred Kr. Odkrite so bile namrech skupne znachilnosti, vezane za slovanski svet, ki ga tripoljska kultura razkriva na zelo shirokem prostoru od Dnepra in Dnestra do Krete. Nekateri zgodovinopisci so ta svet videli kot slovanski svet. To kazhejo tudi antropoloshke raziskave, v najnovejshem chasu pa she neka nova metoda, ki vsebuje preuchevanje razshirjenosti krvnih skupin. Che vsemu temu dodamo pisavo in jezik, se priblizhamo ugotovitvi, ki nakazuje avtohtonost Slovanov na Balkanu. Tu je vsekakor treba vkljuchiti tudi razshirjenost Venetov prav na celotnem podrochju Balkana; o njih je zhe zdavnaj potrjeno, da so Slovani ravno toliko kot Anti. Nedavno so bili objavljeni rezultati raziskovanja venetske zgodovine in jezika, ki sta ga opravila Matej Bor in Jozhko Shavli. Toda njune raziskave so zajele le severozahodni del Balkana in del severne Italije. O Venetih ob Donavi, Timoku, Moravi in do izvira Vardarja she nimamo popolnejshe zgodovinske podobe.

Zveza med ljudstvi na Balkanu in na Blizhnjem Vzhodu obstaja zhe v prazgodovini, saj je znano, da mnoga razseljena plemena lahko najdemo ravno na Apeniskem, Balkanskem in maloazijskem polotoku. Toda tisto, kar je v zadnjih letih vzbudilo posebno zanimanje v znanosti, je arheoloshka lokacija Ekrom v blizhini Jeruzalema. Na tej lokaciji je bilo ugotovljeno filistejsko mesto z visokim nivojem organiziranega zhivljenja. Poleg tega je bilo odkrito tudi veliko shtevilo napisov na keramichnih tablicah, ki she vedno pomenijo uganko za raziskovalce te lokacije. Uposhtevajoch, da so Filistejci zelo blizhnji sorodniki Pelazgov, morda pa so tudi sami Pelazgi, se nashe raziskave gibljejo v tej smeri. Morfologija filistejske pisave v marsichem spominja na pelazgijsko oziroma vinchansko pisavo.

Prazgodovinski chlovek se je s chisto zavestjo istovetil z naravo, torej kot del narave. Raven njegovega duhovnega zhivljenja nikakor ni na nekakshni nizhji ali primitivni stopnji. Zhivel je v dobi odkrivanja in je bil naravnan sam nase. Uchil se je in je bil obenem tudi sam sebi uchitelj. Sporochila, ki jih je pustil o sebi, so sporochila prihodnjim narashchajem, ki jih je videl v svoji zavesti. Ni raziskoval resnice, kajti ta je zhivela v njem. Svoje zhivljenje je osmishljal s samoobrambo pred neresnico, ki vodi v unichenje. Taka so njegova sporochila. Chloveshtvo bi ta sporochila moralo spoznati in sprejeti v imenu lastnega obstoja.

Moje raziskave imajo izhodishche v etruskologiji, ki ji sledijo analogije z znamenji vinchanske kulture in sistematizacija vinchanske pisave. Tisto, kar moram neizogibno rechi, je to, da mi je pri vseh teh preuchevanjih neizrekljivo veliko pomagalo poznavanje sanskrta, natanchneje recheno – nenehno izpopolnjevanje v tem jezika. Svojim shtudentom sem se trudil pokazati pomen njegovega preuchevanja ne le v interesu lastne razgledanosti in mozhnosti odkrivanja odgovorov na bistvena vprashanja, ki se vsiljujejo, temvech predvsem kot nujno potrebo za tiste, ki ostajajo na podrochju lingvistichnih raziskovanj. Torej, velja se uchiti sanskrt.

 

 

Prevod iz srbshchine Ivo Antich

(iz knjige: Optuzhujem chutanje, Beograd, 2003)

 

 

 

English