Lives Journal 4

Radivoje Pešič

 

O JEZIKU IN PISAVI

 

Prve spekulacije o izvoru jezika so nastale že v daljni preteklosti. Mnoge je mučilo vprašanje, ali je jezik nastal sam po sebi ali pa je bil ustvarjen; namreč kot je to formuliral antični svet: ali s »postavljanjem« (thesei) ali po naravni poti (physei).

Znana je tudi biblijska definicija »V začetku je bila beseda«, ki jo najdemo v Evangeliju po Janezu. Torej je nastanek sveta neločljiv od besede. Toda dopolnimo jasneje to definicijo, ki jo formulira Evangelij po Janezu, ko je beseda o besedi: »Vse je po njej nastalo, in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalo.« Vendar pa spekulacije o jeziku izvirajo že iz predkrščanske dobe. Svete indijske knjige Vede, katerih kronologija nastanka sega od 25. do 15. stoletja pred Kr., med drugim vsebujejo himno Vaki (himna Besedi), v kateri Vaka (Beseda oz. boginja Besede, se pravi sama Beseda kot boginja) opozarja, da je stvarnica vsega in sodnica vsemu. Podobne definicije najdemo tudi v Upanišadah (9. – 6. st. pred Kr.).

Zanimiva so tudi razmišljanja antičnih kitajskih filozofov od 6. do 5. stoletja pred Kr. – Lao Ceja in Konfucija. Lao Ce v Knjigi o poti in vrlini (Dao de jing) namreč pravi, da je določanje imen tesno povezano z Dao. Dao je realna, toda nedoločena ustvarjalna moč, ki obstaja pred vsem bistvenim (v tem primeru tudi pred bogovi) in je neodvisna od vsega tega, kajti: »Človek sledi zakonom zemlje. Zemlja sledi zakonom neba. Nebo sledi zakonom Dao, a Dao sledi sebi.« V skladu s tem je ena stran Dao brezimna in je ni mogoče izraziti z besedami. Druga stran vsebuje imena, je »mati vseh stvari«. Konfucij pa meni, da besede ne izvirajo iz neodvisnega Dao, temveč iz komunikacije med gospodarjem in podložnikom oziroma med ukazovalcem in izvršiteljem ukaza.

Po grški mitologiji je stvarnik jezika bog Hermes. Toda v grški filozofiji ta mit ni bil posebno priljubljen.

Sofisti (od 5. – 4. stol. pred Kr.) so menili, da so vsi človeški zakoni določeni z družbenim dogovorom, iz katerega izvirajo. Za Parmenida stvari nimajo ne svojega rojstva ne konca. Po Heraklitu je narava ustvarila imena, besede, jezik. V ognju kot procesu, ki je pravzrok zakonodajne in razumske moči, biva logos; ta je za Heraklita osnova večnega gibanja. Je duša narave in je sam narava. Zato je potrebno, da se človek prilagaja logosu, ne pa pravilom države in ljudi. Torej je jezik že v sami naravi. Iz njega izvira tako imenovanje (označevanje, znak) kot tudi dejanje.

O nastanku jezika in kakšen je bil na prvi stopnji svojega razvoja danes v znanosti obstajajo štiri osnovne hipoteze. Te se sicer nanašajo le na nastanek, ne pa na naravo jezika. Po prvi od teh hipotez, ki sta jo zastopala Demokrit in Platon, je jezik nastal z oponašanjem zvoka, torej tega, kar je predstavljalo naravo. Druga, tako imenovana onomatopejska ali vzklična, ki so jo najprej zastopali epikurejci, v nekoliko kompleksnejši obliki pa tudi Wilhelm von Humboldt, Jakob Grimm in drugi, se naslanja na proizvod besed (tj. jezika) kot na izraz duševnega stanja človeka. Tretja hipoteza zastopa socialno in delovno pogojenost jezika. V 19. stoletju je prišlo do tako imenovane hipoteze instinktivnih krikov, iz katerih je pozneje nastala beseda. Naposled je sodobna znanost o jeziku, upoštevajoč vse te in podobne hipoteze, prišla do sklepa, sta bila pri nastanku jezika zelo pomembna dva dejavnika: biološki (naravno-zgodovinski) in sociološki (družbeno-zgodovinski). Potemtakem sta jezik in misel nastala sočasno in sta se razvijala v vzajemni enotnosti.

V znamenitem dialogu s Fedrom (Phaedros) se Sokrat sprašuje, katere so temeljne odlike dobrega govorjenja in ugotavlja, da je »govorjenje vodi dušo s pomočjo logosa«, pri čemer se z govorjenjem razkrivajo pa tudi skrivajo podobe stvari, ter da vednost o govorjenju obenem vključuje tudi poznavanje podobnosti in razlik. Platonova osnovna spodbuda je, da namreč v tem dialogu zasnuje definicijo resničnega govorjenja, ki omogoča spoznanje fundamentalnih vprašanj. Mnogo pozneje so pristaši Chomskega poskušali odgovoriti na isto vprašanje: kako se misel uteleša v jeziku in kaj vse lahko s pomočjo mišljenja razberemo iz strukture jeika. V začetku 20. stoletja je F. de Saussure utemeljil osnove sodobne lingvistike, a Jacques Derrida je dal svoj prispevek k preučevanjem označenega skozi sistem razlik. Max Müller je na primer, ukvarjajoč se z mitom, uporabil metodo jezikovno-etimološke analize in ugotovil, da je mit pogojen in posredovan z jezikom. Humboldt, drugi preučevalec teh problemov, je v zvezi z jezikom rekel, da sta »občutek in delovanje v človeku odvisna izključno od tega, kako mu jezik prikazuje te predmete; z istim dejanjem, s pomočjo katerega iz sebe razpleta jezik, sebe vanj tudi vpleta, in vsak jezik okoli naroda, kateremu pripada, zarisuje krog drugačnega jezika«. V razpravi o izvoru jezika Herder pravi: »Človek v stanju svoje razumnosti, ki je zanj bistvena, in ta razumnost sta prvikrat delujoč svobodno skupaj odkrila jezik.« V svojem delu o religiji primitivnih ljudstev D. G. Brinton (Religions of Primitive People, 1897) piše, da se pri »Eskimih človek sestoji iz treh delov: telesa, duše in jezika.« Na podobno razumevanje nas opozarja tudi Alexandre Moret v Egipčanskih misterijih, kjer v upodobitvah fizičnega telesa starih Egipčanov na eni strani stoji njegov Ka, na drugi pa njegovo ime kot duhovni dvojnik telesa, drugi Jaz.

Toda ne glede na to, v kolikšni meri sprejmemo te hipoteze in sklepe, se nam hkrati vsiljuje zapleteno vprašanje o nastanku in značaju pisave, ki bi morala biti pisni ekvivalent besede oziroma jezika. Določeni zgodovinski podatki nam ponujajo nekaj prvotnih izvirov. Na teh izhodiščih razlikujemo več oblik pisane besede. Toda kako je prišlo do teh oblik, ali vsaj do prve od njih, še vedno pomeni vprašanje, za katero obstaja mnogo odgovorov. Na splošno velja, da je prva pisava relativno mlada glede na govor – besedo – jezik. Njen nastanek je znanost določila v začetek tretjega ali v zadnje stoletje četrtega tisočletja pred. Kr., čeprav obstajajo še starejši sledovi.

Zadnjih pet desetletij miru v Evropi, ki bi ga vsekakor kazalo obdržati, je omogočilo hiter in bolj vsestranski napredek na vseh področjih življenja, umetnosti in znanosti. Ravno pri tem je plodovito napredovala tudi arheologija. Kot se ponavadi tudi pričakuje, so nova arheološka odkritja prišla do rezultatov, ki izpopolnjujejo podobo prazgodovinskega sveta. Tako je tudi prišlo do izjemnega zanimanja za pisne sledove prazgodovinskega človeka. Na mnogih področjih Evrope je prišlo do odkritij novih petroglifov, ki pripadajo paleolitiku, pa tudi vrezov v kamnu, keramiki in v ostalih gradivih iz dobe neolitika. Že med obema vojnama je utemeljitelj srbske arheologije prof. Miloje Vasić opozoril na sledove pismenk, ki jih je odkril na gradivu iz nahajališča v Vinči.

Toda čeprav so se nekateri arheologi iz naše dežele in iz tujine zanimali za to izjemno gradivo, niso bile opravljene kakšne bolj sistematične raziskave. Ali pa so, kolikor je do njih le prišlo, potekale v smeri Mezopotamije, ne pa v smeri avtentične in avtohtone duhovne izoblikovanosti na Balkanu. Morda je bilo tako še najbolj zato, ker je v znanosti zakoreninjeno mnenje o piktografiji kot prvi pismenosti. Toda ker je gradivo neolitske pismenosti oblikovano v sistem, v abecedo, vinčanska pisava v tem primeru spreminja podobo o izvirih in pomikanju evropske kulture ne z juga na sever, kot je to veljalo do danes, temveč v nasprotni smeri. In sicer ne le v smeri sever-jug, marveč tudi sever-zahod, sever-vzhod in sever-sever. To je prvo soočenje, do katerega nas vodi vinčanska pisava kot črkovna pisava in ki je kot taka starejša od znanih sistemov tako piktografske kakor tudi slogovne pisave v Mezopotamiji, Egiptu in Grčiji. Se pravi, da Evropa kulture ni dobila iz uvoza, temveč je ravno ona zibelka kulture, ki se je kasneje razvila v žariščih na jugu, vzhodu in zahodu.

Mnogi se sprašujejo, ali je sploh mogoče govoriti o črkovni pismenosti v tako daljni preteklosti. Atenski akademiki so zelo veliko pozornosti posvečali nastanku in razvoju pisave. Po njihovih razmišljanjih so ogenj, voda, zemlja in zrak štiri načela oziroma prvine ali črke vesolja. V stari indijski tradiciji sta prostor in čas povezana kakor zvok in oblika. Pri tem je prostor analogen z obliko, čas pa z zvokom. Potemtakem tudi sam človek, človeški razum in človeški občutek ustvarjajo obliko. To pomeni, da je človek biološko pismen. Niso mu potrebni učitelji, da bi bil pismen. Instinktivno, torej s čisto zavestjo, nagonsko je naravnan v to, da se izraža. Ali bodo to pike ali črte, navpične ali vodoravne, razmetane ali urejene v določeno celoto, je odvisno od stanja njegovega duha. Ne more pa narediti podobe, dokler ne začne z neko piko, ki mu kot arhetip omogoča, da dobi prvi element, iz katerega šele pozneje nastane struktura. A risba, piktografska pisava je izdelana struktura, ki jo je pripravil ustvarjalni proces iz elementov.

Etruščani so abecedo imenovali »elementa«; to je pomenilo določen sistem, ki je nastal iz elementov. Sledovi črk v neolitiku in paleolitiku potrjujejo to teorijo o prednosti črkovne pred piktografsko pisavo, ki ima v bistvu »hvodski« značaj kot sredstvo tajnega sporazumevanja.

V votlini Ledenjača pri Maljevini, zatem v votlini pri vasi Žljeb (severno od Višegrada) in v Bratevljici pri Kladnju je bilo odkrito pravo bogastvo risb in vrezov. Nedavno so na gori Bugar pri Slunju prav tako odkrili vreze, ki pomenijo črke. Dosedanje ekspertize so pokazale, da so ti sledovi pismenosti kronološko določljivi v dobo zgodnjega paleolitika. Nekatere analogije s podobnimi najdbami v Evropi, posebno pa v Peruju, to kronologijo določajo med 100.000 in 150.000 let pred Kr. Pri nas je še okrog 300 neraziskanih votlin, v katerih je opaziti sledove pisave.

Najstarejšo paleopisavo v naši deželi je mogoče identificirati na lokaciji Lepenski Vir, kjer je bila odrita bogata zakladnica svojevrstnega likovnega izražanja v kamnitih skulpturah, pa tudi vrezi v kamnu in roževini, ki pomenijo gravure s približno nakazanimi sporočili. Toda tu so tudi vrezi, v katerih odkrijemo morfologijo črk. Na lokaciji Cerje pri vasi Govrlevo v bližini Skopja v Makedoniji so prav tako odkrili predmete z napisi, katerih morfologija je v vsakem primeru starejša od morfologije kretsko-minojske pisave. Pri Kruševcu, v bližini vasi Bela Voda, smo odkrili velik kamen z vrezi, ki kronološko ni mlajši od 30.000 let, kot so potrdile analogije s podobnimi najdbami v Franciji, na Malti, v Koreji in Peruju.

Moja sistematizacija vinčanske pisave je spodbudila mnoga vprašanja, med drugim: kako je lahko prišlo do tega, da je etruščanska pisava imela svoj izvor v vinčanski pisavi? Vinčanska pisava je dobila ime po najpomembnejši lokaciji neolitske kulture v naši deželi. Če kulturo neolitika končujemo z letom 3400 pred Kr., to ne pomeni, da je bila prekinjena tudi kultura pismenosti v poznejših obdobjih. Sicer pa obstajajo sledovi te pismenosti, ki segajo vse do konca drugega tisočletja pred Kr. Etruščani se pojavijo v začetku drugega tisočletja pred Kr. Obstaja več teorij o njihovem prihodu, ena od njih je podonavska. Če vemo, da jih na začetku prvega tisočletja pred Kr. najdemo na Apeninskem polotoku kot že izoblikovano civilizacijo, je gotovo, da je pripravljalna doba tega oblikovanja, kolikor so res prišli z drugega področja, imela značilnosti civilizacije tega izvirnega področja. Potemtakem tudi slovanska pismenost ni nastala v trenutku, ko sta Ciril in Metod uvedla glagolico, temveč veliko prej. Glagolica je le moderna, seveda za tisti čas, varianta pisave, ki so jo uporabljali Slovani. Da je menih Hraber (10. stol.) pisal, da so Slovani pred Cirilom in Metodom pisali »s črtami in zarezami«, ni prepričljiv dokaz, da so bili brez lastne pismenosti pred temi znamenji. Slovani so namreč živeli na teh področjih že davno pred Cirilom in Metodom in davno pred selitvami, o katerih nas prepričujeta Porfirogenet in dogmatsko zgodovinopisje.

Sledovi pisave so zelo pomemben dejavnik pri razvozlavanju mnogih nenamerno ali namerno zapletenih vprašanj v daljni preteklosti, pa tudi pozneje. Isaac Taylor v svojem pregledu razvoja pismenosti ne omenja feničanske pisave kot prve črkovne (abecedne) pisave, marveč kot tako navaja pelazgijsko pisavo. Pelazgijsko deblo je zelo razvejeno. In temu deblu med drugimi pripadajo tudi Iliri in Tračani. Enciklopedist Alian poudarja, da je obstajala Iliada v jeziku Brigov, bližnjih sorodnikov Dardancev, in da je šele leta 560 (po naročilu tirana Peisistrata) nastala atenska izdaja. Brigi in Dardanci prav tako pripadajo pelazgijskemu deblu. Koliko pa je pelazgijski jezik soroden ali istoveten s slovanskim, so najbolje potrdile raziskave Gregorja Dankovskega (Dankovszky) iz leta 1829. Torej pisava odkriva jezik, a jezik pomaga odkriti jezikovno identiteto.

V zadnjem času so aktualne teorije o dozdevnem »ilirskem« izvoru Albancev. Ta hipoteza ne sodi v območje znanosti, kajti ne jezik ne drugi sledovi ne povezujejo Albancev ne z Iliri ne s Tračani. Albanci izvirajo iz Albanov (Afgani), katerih domovina je v Azerbajdžanu, na Kavkazu. Sicer pa so Albanci, ki živijo v današnji Albaniji ter tisti na področju Kosova in Metohije, svojo prvo pisavo dobili v drugi polovici 18. stoletja in se imenuje »elbasanska pisava«. Drugo varianto pisave so dobili leta 1840, dal pa jim jo je Beitha Kukju (Butha Kukye), po njem je tudi dobila ime. Po raziskavah Johannesa Friedricha sta tidve varianti albanske pisave nastali iz novogrških in srbskih črk. Pred tem ne obstajajo nikakršni zapisani sledovi o albanski pismenosti, toda v znanosti je znano, so bili Iliri in Tračani pismeni. Pisava, ki jo danes uporabljajo Albanci, je latinska in njena uporaba se začne leta 1908. Podobno velja tudi za jezik. Toda kadar znanost ne reagira pravočasno in argumentirano, tedaj konstrukcije in zmešnjave dobivajo nekakšno državljansko pravico ter vnašajo še večjo zmedo, ki ima pogosto tudi tragične posledice. Eden največjih lingvistov današnjega časa, Francoz André Martinet, izrecno pravi, da »albanski jezik ni zapisan pred 16. stoletjem« ter da v njem »mrgoli sposojenk iz slovanskega, turškega, grškega jezika in iz romanskih govorov, tako da je komaj desetina slovarja v pravem smislu indigena«. Po vsem tem je absurdno še naprej zadrževati se pri nekakšni »ilirski« hipotezi o izvoru Albancev.

Obstajajo mnoge zgodovinopisne šole z različnimi tezami, toda zgodovina ni teorija. Obstajajo tudi pisane zgodovine, katerih argumentacija se skoraj v celoti zoperstavlja že uveljavljenim spoznanjem. Zanimivo je, da gredo moderni zgodovinarji mimo njih ali pa jih omalovažujejo brez ustrezne argumentacije, utemeljene na znanstveni metodologiji. Obstaja prepovedana zgodovinska literatura, zapostavljena in pozabljena. Obstajajo zgodovinske raziskave, ki so v skladu s takim odnosom vnaprej znanstveno anatemizirane in gotovo je to eden od pomembnih vzrokov, ki povzroča posledice tragičnih razsežnosti. Zgodovina Balkana nedvomno ni predstavljena v pravi luči.

Pisal sem o avtohtonosti Slovanov na Balkanu in poudaril pomen tripoljske kulture, ki to avtohtonost dokumentira od začetka četrtega tisočletja pred Kr. Odkrite so bile namreč skupne značilnosti, vezane za slovanski svet, ki ga tripoljska kultura razkriva na zelo širokem prostoru od Dnepra in Dnestra do Krete. Nekateri zgodovinopisci so ta svet videli kot slovanski svet. To kažejo tudi antropološke raziskave, v najnovejšem času pa še neka nova metoda, ki vsebuje preučevanje razširjenosti krvnih skupin. Če vsemu temu dodamo pisavo in jezik, se približamo ugotovitvi, ki nakazuje avtohtonost Slovanov na Balkanu. Tu je vsekakor treba vključiti tudi razširjenost Venetov prav na celotnem področju Balkana; o njih je že zdavnaj potrjeno, da so Slovani ravno toliko kot Anti. Nedavno so bili objavljeni rezultati raziskovanja venetske zgodovine in jezika, ki sta ga opravila Matej Bor in Jožko Šavli. Toda njune raziskave so zajele le severozahodni del Balkana in del severne Italije. O Venetih ob Donavi, Timoku, Moravi in do izvira Vardarja še nimamo popolnejše zgodovinske podobe.

Zveza med ljudstvi na Balkanu in na Bližnjem Vzhodu obstaja že v prazgodovini, saj je znano, da mnoga razseljena plemena lahko najdemo ravno na Apeniskem, Balkanskem in maloazijskem polotoku. Toda tisto, kar je v zadnjih letih vzbudilo posebno zanimanje v znanosti, je arheološka lokacija Ekrom v bližini Jeruzalema. Na tej lokaciji je bilo ugotovljeno filistejsko mesto z visokim nivojem organiziranega življenja. Poleg tega je bilo odkrito tudi veliko število napisov na keramičnih tablicah, ki še vedno pomenijo uganko za raziskovalce te lokacije. Upoštevajoč, da so Filistejci zelo bližnji sorodniki Pelazgov, morda pa so tudi sami Pelazgi, se naše raziskave gibljejo v tej smeri. Morfologija filistejske pisave v marsičem spominja na pelazgijsko oziroma vinčansko pisavo.

Prazgodovinski človek se je s čisto zavestjo istovetil z naravo, torej kot del narave. Raven njegovega duhovnega življenja nikakor ni na nekakšni nižji ali primitivni stopnji. Živel je v dobi odkrivanja in je bil naravnan sam nase. Učil se je in je bil obenem tudi sam sebi učitelj. Sporočila, ki jih je pustil o sebi, so sporočila prihodnjim naraščajem, ki jih je videl v svoji zavesti. Ni raziskoval resnice, kajti ta je živela v njem. Svoje življenje je osmišljal s samoobrambo pred neresnico, ki vodi v uničenje. Taka so njegova sporočila. Človeštvo bi ta sporočila moralo spoznati in sprejeti v imenu lastnega obstoja.

Moje raziskave imajo izhodišče v etruskologiji, ki ji sledijo analogije z znamenji vinčanske kulture in sistematizacija vinčanske pisave. Tisto, kar moram neizogibno reči, je to, da mi je pri vseh teh preučevanjih neizrekljivo veliko pomagalo poznavanje sanskrta, natančneje rečeno – nenehno izpopolnjevanje v tem jezika. Svojim študentom sem se trudil pokazati pomen njegovega preučevanja ne le v interesu lastne razgledanosti in možnosti odkrivanja odgovorov na bistvena vprašanja, ki se vsiljujejo, temveč predvsem kot nujno potrebo za tiste, ki ostajajo na področju lingvističnih raziskovanj. Torej, velja se učiti sanskrt.

 

 

Prevod iz srbščine Ivo Antič

(iz knjige: Optužujem čutanje, Beograd, 2003)

 

 

 

English