Lives Journal 4

Rajko Šuštaršič

 

GLAS VPIJOČEGA V PUŠČAVI

(gnostični evangelij Janeza Glasnika)

 

Zgodba o Janezu Glasniku,

kot jo je videl njegov učenec,

ki ga je zapustil.

 

Ob reki Jordan

 

Težko je pričati resnico o Janezu Glasniku,

a učenec, ki ga je Jezus ljubil, jo je vendarle pričal.

To se je zgodilo v Betaniji, onkraj Jordana,

reke očiščenja, kjer je Janez krščeval.

 

 

1.1      V začetku je bila beseda,

in Beseda je bila pri Bogu,

in Bog je bila Beseda.

 

V začetku je bilo vse,

in vse je bilo v vsem,

in vse je bilo sámo Vse.

Vse je bilo v začetku sámo v sebi.

 

V začetku je bil Absolutum,

in ves Um je bil v njem.

In Umu je bila to beseda:

za vse in nič.

Vse in Nič je bilo v začetku v Njem.

 

V začetku je bil Bog,

in Bog ni bil le beseda,

ker je bila beseda še vsa v Njem.

 

3         Vse je po njej postalo,

in Nič ni brez nje postalo,

kar je postalo.

 

4         V njej je bilo življenje,

in življenje je bilo luč ljudem.

 

5          In luč sveti v temi,

in tema se je ni polastila.

Sedaj luč sveti v temi,

in tema se je nje polastila.

In Nič pravi: luč je zaradi teme,

in tema se je polastila luči,

in tej temi se pravi človek.

 

In pravi on:

na začetku je bil Nič,

in da je On prva beseda,

da ta je bila v začetku,

v Niču.

 

6          Nastopil je človek,

3          prišel je na pričevanje,

da priča za Luč,

da bi verovali po njem.

 

8          On ni bil Luč,

on prišel je, da priča za Luč.

9          Luč razsvetljuje vsakega človeka,

tako je pričeval Janez;

je že prihajala na svet,

a svet je ni spoznal.

10        Svet je postal po njej,

a svet je ni spoznal,

spoznal je ni človek.

 

11        V svoj dom je prišel,

a svojci ga niso sprejeli vase:

v sebi ga niso spoznali.

 

12        Ti pa, ki so ga sprejeli,

so spoznali,

da oni so to, kar so iskali,

Iskra božanska, otroci Boga;

sprejeli so ime njegovo;

13        ti, ki se ne vidijo

rojene iz krvi in mesa,

po volji duha moči;

ti vidijo, da so le:

utrinek bežen,

njega iskra,

iskra Boga.

 

14        In Beseda je postala simbol iz mesa,

in je bivala med nami,

dokler nismo videli slave njene,

polne milosti resnice po Njem,

ki poslal ga je Oče.

 

In Bog je postal le beseda, simbol;

polnimo jo s pomeni praznine,

vseeno je, katera beseda je to,

pomen njen  –

ostaja

isti.

 

In beseda je postala posoda,

posoda je prazna,

prazni smo mi;

globoko v praspominu pričevanje ostane.

 

15        Janez pričuje zanj, kliče, govori;

zaman. 

15        Boga ni nikoli nihče videl,

edinorojeni Sin ga je oznanil,

On je v naročju milosti Njega;

ga je On videl?

 

17        Beseda je zopet postala polna po Njem,

polna milosti in resnice;

po Mojzesu je bila dana postava,

postala je zakon;

milost njegove ljubezni pa je postala resnična

po Njem, po Jezusu Kristusu.

 

16        In od polnosti Besede njegove

smo mi vsi sprejeli

nje milost za milost,

ljubezen za ljubezen.

 

19        V Betanijo onkraj Jordana,

kjer je Janez krščeval in pričeval,

so poslali Judje iz Jeruzalema duhovne in levite,

naj vprašajo ga:

Kdo si ti?

 

20        On: Jaz nisem Kristus.

21        Judje: Kaj si ti? Si prerok ti?

On: Nisem.

Judje: Zakaj si prišel? Si prišel, da bi prerokoval?

On: Ne. Nisem zato prišel.

Judje: Kako si prišel? Si prišel, kot je Elija odšel?

On: Nisem. Nisem tako prišel.

22        Rekó mu torej Judje: Povej, kdo si, kaj praviš

sam o sebi,

da damo odgovor tem, ki so nas poslali.

23        On: Jaz sem, ki sem; a vi niste.

Jaz sem “glas vpijočega v puščavi:

Poravnajte pot Gospodovo” v sebi,

kakor napovedal vam je Izaija prerok.

 

24        Judje farizeji mu očitajo tako:

25        Krščuješ, pričuješ, prerokuješ;

a nisi Kristus, ne Elija, ne prerok.

26        On: Jaz krščujem z vodo,

moj jaz krščuje z vodo;

sredi vas pa je ta, ki ga vi ne poznate,

27        On, ki gre za menoj,

sem jaz le senca njegova,

On krščuje z Duhom svetim.

28        To se je zgodilo v Betaniji,

onkraj Jordana,

reke očiščenja,

kjer je Janez pričeval sebi:

Na vprašanje njih jasno: Kdo si? nisem odgovoril.

Rekel sem: Jaz nisem Kristus, in kako se mi je mudilo,

zakaj sem moral reči tako?

Saj ne bi razumeli, če bi jim rekel resnico,

vendar razlog to ni, da bi jo utajil.

Saj me niso vprašali: kdo jaz nisem?

In kdo sploh tako vprašuje?

Vedel sem, kaj so hoteli vprašati,

vprašanja so oni postavljali pravilno,

pravilneje bi ne mogli.

In potem sem še rekel:

Med vami je,

sredi vas je, ki ga vi ne poznate.

Če to sem lahko rekel,

in če so to razumeli,

bi lahko povedal vso resnico,

resnica je bila poslanstvo moje.

Njega nisem utajil, a v sebi sem ga utajil,

in to ni bila resnica; resnica je vsa,

ali pa ni resnica.

Jaz krščujem z vodo;

voda je tako mehka in čista;

ona valovi drugače kot misel,

ona očisti za pot,

na kateri vidi duhovno oko:

svoje oko, kot oko tujca, ki ne vidi.

On pa je krstil z vodo živo življenja,

s studencem, ki teče v večno življenje;

in z ognjem,

in z zemljo,

z vetrom,

in z etrom.

 

30        On je bil tu daleč pred menoj,

in je oznanil pot,

in resnico,

in milost ljubezni, ki prejeli smo jo vsi po njem.

In On je oznanil:

če veruješ po Bogu v sebi,

si ga videl?

Si videl iskro njegovo v sebi?

Če veruješ po drugem,

ga je videl on?

In ti mu veruješ,

ti je tako lažje verjeti?

Boš lahko kdaj videl sam?

Čemu se čudiš, človek,

le čudežem?

Kako lepi so čudeži, če jih vidiš v sebi,

po sebi si čudež.

Če Boga nihče ni videl,

a vseeno veruješ, je čudež.

Odkod tvoja vera,

če ni prepričanost tebe, prepričevanje sebe,

je nekaj več;

je slutnja v tebi?

Kaj ni bistvo vere čudež,

če sam veruješ sebi,

v sebi,

globoko iz sebe,

iz vednosti svoje,

vednosti praspomina?

A mišljenje je čudno,

samo po sebi je čudež,

in umiranje vednosti je,

in zgodba je le njen okvir,

okvir senc,

simbolni prikaz nje je.

In jaz sem le senca Njega.

On je bil prej, kakor sem jaz bil,

On je bil tu, ko jaz nisem bil.

 

Tako je pričeval Janez resnico o sebi prvi dan;

in vedel je, da se bodo sestali Avatarji na gori.

Težko je pričati resnico Janezu,

a učenec, ki ga je Jezus ljubil, jo je vendarle pričal.

28        To se je zgodilo v Betaniji, onkraj Jordana,

reke očiščenja, kjer je Janez krščeval.

29        Drugi dan je čakal Njega, in ko ga je ugledal,

da gre k njemu, je vzkliknil:

O, glej, Jagnje Božje, ki gre, da prevzame grehe

tega sveta! Prišel si, da mi odvzameš greh moj, sveta.

31        Prišel si, ti, ki sem te utajil, jaz te nisem priznal.

In rekel sem, da prihajaš za menoj, da ti prihajaš drugi.

To rekel sem jaz, ki sem prišel pričevat resnico,

očiščevati jo, jo z vodo izmiti, da se ona razodene

čista Izraelu; sem zato prišel, da bi jo zatajil?

32        In pričeval je Janez učencema svojima:

»Videl sem Duha njegovega,

da prihaja, ko golob z neba,

33        a jaz ga nisem poznal,

nisem ga hotel poznati.

On pa, ki je mene poslal,

mi rekel je:

To tvoje je poslanstvo:

Na komer boš videl, da njegov Duh je ožarjen z Njim,

on ves je z Duhom prežet; ta krstil bo z duhom

svetlim,

posvečal bo s svetim; ta je; On je.«

34        To videl sem; in pričujem, da je On Sin Boga;

in On me je krstil z duhom svojim,

in jaz sem njega posvetil v resnico mojo.

 

35        Tretji dan je bil Janez poslednjič z učencema svojima,

ko ugledal je Njega.

36        Pogledal ga je, pogled njegov bil je proseč in otožen,

govoril je, a učenca tega nista še slišala. On pa je šel

mimo.

Slišala sta le, kako jima je rekel:

Glejta, On je Jagnje Božje, On vama bo pastiroval.

Ta dan se je Janez odrekel dveh učencev svojih,

ki bila sta mu najbolj ljuba.

Žaloval pa je Janez za njima,

in žaloval je Janez, ker On je šel mimo njega.

 

37        Eden od učencev pa je slišal vse, in pričal je:

Stali smo ob slovesu, Janez Krstnik, in midva,

učenca njemu ljuba; midva sva slišala vse,

in trgalo nama je srce, a odšla sva, za Njim.

38        Ugledal ju je, preden se je obrnil;

videl ju je,

videl je njuno senco,

videl je njuno srce;

vprašal ju je: Kaj iščeta?

Onadva odgovorita: Dom tvoj,

kjer stanuješ, iščeva.

39        On: Pridita in poglejta.

Prišla sta in videla, dom njegov v naročju Boga,

in tisti dan sta bila pri Njem, potem sta pozabila.

Bilo je to okoli desete ure tistega dne. In tako je bilo

z vsemi učenci njegovimi, razen z enim;

vedno je tako, da je z enim drugače.

40        Drugi od učencev, ki sta šla za Njim, ko sta videla to,

o čemer je pričeval Janez, je bil Andrej, brat Simona Petra.

41        Ko odšla sta učenca za njim, je žalost v njiju prešla

v radost pričevanja, da našla sta Mesija; kajti onadva

sta iskala učitelja največjega, Mesija sta iskala že, ko

tega še nista vedela. Vendar eden od njiju Janeza,

učitelja svojega do tega dne, ni tako zlahka pozabil kot

drugi, ki hitel je k svojemu bratu, da sporoči mu

42        vse in pa to, da našli so Mesijo. Njega pripelje k Jezusu.

Ko ga Jezus pogleda, mu reče:

Trd si kot Skalnik, Simon, sin Jonov, ime ti bo Kefa

(po naše Peter).

43        Ko je hotel Jezus že oditi v Galilejo, najde še Filipa

44        iz Betsaide; in reče mu: Pojdi z menoj!

Tudi Filip je šel, ne da bi se obotavljal,

tudi Filip ni mislil na Janeza, svojega učitelja

do tega dne.

45        In tako so Janeza zapuščali njemu zvesti učenci, ker

oni so hoteli učitelja največjega, a tako je to moralo

biti.

Malo se je le zataknilo pri Natanaelu.

Ko Filip najde Natanaela, mu pove: Našli smo ga,

Njega, ki o njem je pisal Mojzes, ki o njem so govorili

preroki; Jezus je iz Nazareta.

46        Natanael pa: More iz Nazareta priti kaj dobrega?

Filip: Pridi, poglej!

47        Ko je Natanael prihajal k Njemu, ga je Jezus videl,

in vanj je videl, in pozdravil ga je tako:

Glej, prvi Izraelec, v katerem ni zvijače, izdaje tihe,

zagnanosti stremuške.

48        Natanael: Odkod me poznaš, mar vidiš vame?

Jezus hudomušno: Ko si bil pod smokvo, sem te videl;

potem pa resneje: Bilo je to, preden te je Filip poklical.

49        Natanael: O, Rabi, ti Sin Božji, ti si kralj Izraelov.

50        Jezus: Ker sem ti dejal, da sem te videl pod smokvo,

veruješ; in ko boš zopet videl nebo odprto, in angele Božje,

ki se dvigajo in padajo, spuščajo do sina človekovega,

kaj boš takrat rekel?

Resnično, resnično, dvakrat resnično vam pravim:

glejte z duhom svojim, z očmi duha, z duhovnimi očmi;

in videli boste.

 

In tako je bilo z videnjem vseh učencev Njegovih,

za hip so videli,

potem so pozabili, še sebi niso mogli verjeti, da

videli so.

Hoteli so pa videti čudežev veliko, čudeže neverjetne,

da bi verjeli.

Z enim pa ni bilo tako,

vedno je tako, da je z enim drugače.

In mnogo čudežev je storil, da bi videli,

a omenil bo učenec, ki ga je On ljubil, samo nekatere.

 

 

 

V Enonu

 

3.23     Ko je Janez opravljal poslanstvo svoje,

povsod tam, kjer je bilo veliko vode,

in očiščene, izmite z njo resnice,

se mu je drugič križala pot z Njim,

v Enónu blizu Salíma.

Ljudje so bili žejni resnice,

trumoma so prihajali, se dali posvetiti.

22        Tudi Jezus je prišel in učenci njegovi

v Judejo. Prebival je tu, in krstil

z Duhom; po duhu učencev svojih,

ker duha je bilo v ljudeh teh res veliko,

in žeje duhovne veliko.

 

24        Kmalu bo Janez vržen v ječo,

a sedaj bil je še tu.

 

25        Nastal je prepir med učenci Janezovimi

in nekim Judom, o očiščevanju, že drugi.

26        Učenci gredo k Janezu in tožijo tako:

Rabi, ta, ki je bil s teboj onkraj Jordana,

velike vode očiščenja, glej, vsi gredo zdaj k njemu,

a ti si pričal zanj.

27        Samo opomnil jih je Janez na pričevanje svoje,

in dodal še:

30        On mora rasti, jaz pa se manjšati.

Njemu Bog ne daje Duha na mero;

Njega Bog ljubi, vse mu je dal v roke:

vodo, zemljo, ogenj, veter in eter,

v Duhu ima On vse, in večno življenje vidi;

in Njemu nevernim bo vzel vse.

Ne bodo videli življenja večnega,

ogenj jih žge in večna žeja po njem;

naj ostane v njih večno jeza Boga?

31        Kdor prihaja od zgoraj, ta je nad vsemi.

Kdor je iz zemlje, prizemljen je,

in govori zemske reči;

le kdor je prišel iz neba, ta je nad vsemi.

32        On priča, kar je videl in slišal, le to priča;

pa njegovega pričevanja nihče ne sprejema.

33        Le kdor je resnično sprejel pričevanje Njegovo,

je potrdil resničnost Boga v sebi.

34        Kajti ta, ki ima božansko poslanstvo Boga,

govori besede Božje, njega Duh je božanski.

35        Oče ljubi Sina in vse mu je dal v roke,

ker njega Bog ljubi, ker njemu je Bog vse.

36        Le kdor veruje v Sina Boga,

vidi večno življenje, večno ljubezen;

kdor ne veruje Sinu Boga,

veruje v večno trpljenje sebe,

v večno jezo Boga v sebi.

Naj ostane ta večno na njem?

 

4.1       In ko se je to zgodilo, je Jezus odšel iz Judeje.

 

 

 

 

 

 

________

Opombe:

– Označeno besedilo je iz knjige Janezovo razodetje ali O treh vrednotah (v primeri s tekstom iz knjige v izdajah iz leta 1986, 1990, 1994 so spremembe minimalne). [Celotna knjiga je kompleksno sovisno sporočilo. Alegorije so v bistvu šifrirano doživetje, ni jih lahko dešifrirati; sporočilo, razdeljeno na posamezne zgodbe, pa je nekoliko lažje.]

– Sporočilo Janezovega evangelija je po bistvu gnostični tekst. Pisal (ali prepisal) ga je gnostik. Evangelij po Janezu je gnostični evangelij. Tudi pri prepisovanju ali redakciji sv. Ireneja (Irenaeus, škof iz Lugdunuma, Galija, c. 130-202; zdaj Lyon, Francija) je bistvo tega sporočila nedvoumno: spoznavanje boga – gnoza. Posebej pa to velja za prvo poglavje.

– Janez Krstnik ni bil le krstitelj z vodo, bil je Glasnik – učitelj gnoze. Zgodba o Janezu Glasniku (Krstniku) – prvo poglavje Janezovega evangelija (učenca, ki ga je Jezus ljubil) – je gnostični evangelij Janeza Glasnika. V njem je zapisano bistvo gnoze tako, kot ga je učil Janez Glasnik, prvi Janezov učitelj. Za prvo poglavje Janezovega evangelija lahko torej rečemo, da je evangelij Janeza Glasnika.

– Avatarji na gori – (glej: Dopolnitev spremne besede za tretjo izdajo knjige Janezovo razodetje; Sporočilo Avatarjev na gori)

 

Morda nepotrebna opomba: Gnostična sporočila nam sama govore, v prispodobi rečeno, govore nam trikrat resnično: prvič, kot zgodba, če jo beremo neobremenjeno; drugič, v duhu – ko gledamo z duhovnimi očmi, lahko bi tudi rekli – z intuicijo, ker zgodba je le okvir za vrednote – neposredna dejstva zavesti; tretjič, s srcem čistim, nekateri bi rekli – s čistim umom. Vera v gnostičnem tekstu (navadno ali večinoma) pomeni gotovost iz spoznanja, je gotovost intuicije uma, drugače rečeno: intuitivna gotovost je vednost, gotovost, ki govori sama zase.

Težko bi zase dejal, da sem veren, prej, da sem rojen skeptik, da ničesar ne verjamem, še sebi samemu ne. »Najtežje je verjeti sebi – samemu.« Svoji intuiciji, če hočete.

Metafiziko imam raje kot filozofijo; hermenevtika je čudovita metoda; gnoza pa je skrivnostna, skoraj nedoumljiva. Bistvo gnoze je vednost iz spoznavanja (ne vere), ta vednost je čudež. Sam se venomer znova čudim temu, kar presega človekov razum, in daje spoznanju posebno gotovost. (Op. avt.)

 

 

_______

Glej: Jn 1.26; 1.28; 1.30; 3.2; 21.14; 21.25; 21.26;  

        Iz 11.2 (Jn 1.33); 40.3 (Jn 1.23).

 

 

 

English