Lives Journal 4

Rajko Šuštaršič

 

NAŠE RAZMERJE S SISTEMOM –

NEODVISNI SRP

 

Sejal je veliko, žel malo, skoraj nič,

zagotovo ničesar, kar bi želel sistem.

 

Uresničili pa smo: svojo neodvisnost –

svobodo misli in pisanja.

 

Naslednje leto bo dvajseti letnik Revije SRP, s koncem leta 2012 bo ali bi revija izpolnila svoj program. Devetnajst ali dvajset let izhajanja neke revije pa ni ravno majhna doba, posebej ne revije, ki ima za vrednotno orientacijo Svobodo, Resnico, Pogum; ki jo je sistem od ustanovitve naprej ukinjal, revija pa je to ukinjanje vestno beležila in sproti objavljala v dokumentih.1 Veliko besed smo porabili, da bi obranili oziroma ohranili neodvisnost, svobodo misli in izražanja individuumov, se pravi individualnih umov, ki se v svojem mišljenju in ustvarjanju ne udinjajo sistemu. Formalno-pravno smo neodvisnost dosegli šele leta 2003, ko je Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije revijo zavrglo oziroma diferenciralo, po šestih letih pa je sistem še potrdil ta sklep s pravnomočno sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 10. septembra 2009. (Ta proces je še posebej natančno opisan v e-knjigi Zhigosana ustvarjalnost.2) Svojo dejansko neodvisnost pa smo zapisali že ob ustanovitvi, bolj določno sem jo poskušal izraziti leta 1999.3 Danes jo le reflektiram (primerjam) s svojimi takrat zapisanimi ugotovitvami.

Še prej pa poglejmo na zadevo z druge strani. Nekaj let je bila Revija SRP celo prejemnik subvencij MzK RS (čeprav zgolj simboličnih, natančneje rečeno: sramotno nizkih). Sistem nam je na vsak način hotel pomagati, da bi se uveljavili na tržišču blaga in storitev. Pravi odnos pa je bil že od ustanovitve naprej zgolj prizadevanje, kako se s čim manj hrupa znebiti nadležne revije – kako jo diferencirati. Za sistem smo namreč bili le skrajno sumljivi osebki, potrebni nadzora, sistemske kontrole; zgolj neudomačeni, tj. nesocializirani individui (posamezniki), malodane teroristična svojat (tudi to nam je bilo perfidno servirano z najavo odločbe in s samo odločbo, obe datirani na isti dan, in to ravno na »obletnico« – 11. sept. 2002, dokumenta pa nista bila izdelek kogarsibodi, ampak višjega inšpektorja za čistunstvo – svetovalca vlade Republike Slovenije).4

Za nas pa je bistvo seveda ravno nasprotno: problematičen je sistem, njegova duhovna neobčutljivost za človeka, sistemski redukcionizem individuumov na zgolj vlogo posameznikov in skrajno neutemeljena (nelegitimna) hierarhija povzpetnikov v vsakokratnem sistemu.

Potemtakem bi bilo morda še najbližje resnici, ko bi rekli, da si neodvisnosti nismo ne priborili ne pri-svojili (ker ni bila v lasti nikogar, razen nas samih), in da je bil SRP tudi pri tem osamosvajanju svojski, se pravi samo-svoj. Sistemski vlogoslovci bodo seveda trdili, da neodvisnih revij ni, tudi Revija SRP naj bi bila odvisna, vsaj od nekoga, npr. od mene (odgovornega urednika). A jaz sam, ne kdo drug, brez sodelavcev – avtorjev, posebej ne brez aktualnega uredništva – bi ne mogel izdajati revije. Torej smo odvisni samo drug od drugega. Taka revija je mogoča le s spontanim sodelovanjem individuumov, tj. individualnih umov.

Morda pa bodo nekoč neke druge individuume v nekem drugem sistemu še najbolj zanimala zgoraj omenjena dokumentirana dejstva, ki pričujejo, kako je v post-totalitarnem sistemu (in v kakem post-drugačnem tudi) sploh mogoče obstati kot neodvisna revija. Naša vrednotna orientacija, objavljana na koncu vsake številke revije, je okvirno vzdržala preizkušnjo, vsaj tako se to meni kaže. Vsebine za nadaljevanje take revije, ki ji je okvirno vodilo svobodno in pogumno iskanje resnice o človeku v sistemu, ne bo nikoli zmanjkalo. Tudi prikrivanih, zabrisanih in ideološko izkrivljenih dejstev iz naše zgodovine ne bo mogoče kar tako na hitro izčrpati. Kajti sistem se neizmerno trudi, da bi na vsak način brisal zanj neprimerna dejstva iz našega Zgodovinskega spomina in prav tako dejstva, pričujoča za naš Zgodovinski spomin (to sta bili namreč v reviji rubriki, še posebno pomembni za naše razmerje s sistemom). Za tretjo rubriko – Človekov razvoj – pa je značilna nekoliko večja raznolikost glede njenih vsebin, zato velja biti nekoliko strpnejši tudi pri njenem razumevanju. V tej rubriki se avtorji in naši prispevki v njej še najbolj razlikujemo: od prispevkov o konkretnih posameznih dejstvih, indikativnih za sistem (včasih ironičnih – po pripovednem izrazu), do takih, ki so blizu utopičnim zamislim, pa vendar to niso. Kdaj pa kdaj je bilo neizogibno tudi kaj povprašati mogočne administratorje, čeprav v našem razmerju odgovora niti nismo pričakovali. Pa tudi sami smo se spraševali, kajti vprašanj je vedno veliko več kot pravih odgovorov; do slednjih se ni lahko dokopati. Hvalili in slavili smo karseda malo; hvalospevi bi bili še najbolj dopadljivi skrbnikom – usmerjevalcem kulture na Minikultu, a verjetno ni treba reči, da taka poroka, tudi če bi jo hoteli, ni bila možna. Ni pa mogoče pričakovati, da bi taka revija svobodomiselnih individuumov (»frajgajstov«) imela kak skupen program v smislu uglašenosti oziroma enoumnosti ali celo jasno izražene cilje, posebej ne takih za današnjo rabo. Takoj bi nas zaneslo v vode sistema, njegove ideologije. Zagotovo pa ima SRP jasno izražene smotre. Sicer pa, ne glede na svojskost sodelavcev-individuumov in vsebinskih sestavin revije, je bilo temeljno prizadevanje skupno:

 

Iskali smo odtenke duše in iskre duha. Zakaj bi bilo to zavrženo početje? Koliko tega smo nabrali in priobčili na svojski način, pa bodo, če bodo, razbrali bralci-zapisovalci čez kar nekaj let; počakati velja vsaj dotlej, ko bo premenil sistem. Prej pa bi bilo nesmiselno, vnaprej bi bilo ujeto v zameglje(val)ne razprave sistemskih vlogoslovcev.

 

_______________

Tako sem razumel neodvisni SRP, nas in naše temeljno razmerje s sistemom: kot individuum – Rajko Šuštaršič. Vsak od individuumov pa ga vidi drugače – po svoje! (Op. avt.)

 

 

V Ljubljani, 10. julija 2011

 

 

 

 

________________

1 Dokumenti urednishtva v Revijah SRP (od leta 1993)

2 Zhigosana ustvarjalnost [Elektronski vir]; Rajko Shushtarshich, Franci Zagorichnik, Matjazh Hanzhek

- Ljubljana : Revija SRP , 2003-2009

3 Vrednote socialne stratifikacije Matjazh Hanzhek, Rajko Shushtarshich;  Uvod ali predgovor  - Ljubljana, 1999 

4 Dokument 1: Najava odlochbe ; Dokument 3: Odlochba vishjega inshpektorja ; Vprashalnica, Chemu taki toni?

 

 

 

 

3 UVOD ALI PREDGOVOR

(iz leta 1999 )

 

Res nepotreben je, tale uvod ali predgovor, kakor

hočete, pa vendar, za vsak primer ...,

ker vem, da se večina bralcev danes najprej vpraša:

 

»Kaj je zdaj to?«

in

»Kdo je za tem?«

ter

»Kaj hočejo, že spet?«

itn.

ipd.

 

vam bom vseeno poskusil pojasniti, pa čeprav, malo vas je,

ki bi še verjeli zgolj besedi, preveč besed je bilo

zlaganih doslej.

 

Ne, ne,

ni program kake politične stranke,

ne njeno nabiranje glasov volivcev;

ne vodi nas kaka skrivna loža,

ne katera od mogočnih institucij;

ne duhovni vodniki,

ne agitatorji,

ne propagandisti, nismo;

 

niti civilna družba ni za tem, ker njeni predstavniki so že razporejeni

– med Njimi so – pa saj ni čudno,

ko se danes pri nas skoraj vsi, ki dajo kaj nase, ukvarjajo z mislimi:

kako do oblasti, se ji posoditi, in zopet odposoditi,

ne da bi plačal ceno svoje zveze – zaveze;

drugi pa: kako čim več na hitro polastniniti, ne da bi

se vprašal, kaj je z bednimi in obubožanimi, saj eno

gre z drugim – bogastvo gre z bedo – enega brez drugega ni;

in tretji (skupaj, z že omenjenimi): kako čim več potrošiti,

da se vidi »Who is Who« (kdo je kdo).

 

 

Ne, politika,

ne, religija,

ne, znanost,

še kultura ne;

niso za to,

 

kar hočemo, čeprav bi v slednjo naravno sodili, pa nas noče, in sama sebe tudi ne.

»Kaj pa, če nas mamite v kako novo gibanje?«

boste morda še vprašali. Žal ne, čeprav, morda nekoč,

ne bi se branili, če bi bilo spontano, in bi ne bil animator kdo od že omenjenih.

Je tako gibanje sploh

mogoče?

 

Morda, nekoč.

 

»Kaj pa vrednote, ki jih prodajate?«

se boste gotovo še vprašali.

Prodajamo samo »artikel«?

 

Ne!

Vrednote niso na prodaj!

Vrednot vam nihče ne more prodati;

ne prodati, ne vsiliti,

ne vzeti, če jih vsaj slutite v sebi,

če tega sami nočete.

To je to!

Tako!

 

 

Rajko Šuštaršič

Ljubljana, februar 1999

 

 

 

English