Lives Journal 4

Tatjana Pregl Kobe

 

NISI IN SI

 

 

V izložbi vidim reklamo, ki najavlja, kaj vse nam bo spremenilo

življenje in iz vseh nas ustvarilo ljudi prihodnosti. In zavem se

tvojega obstoja, neskaljene podobe, ki jo nosim v srcu. Med nama

se več ne iskri, tudi erotike več ni, ampak nenehno gibanje duha,

 

ki kot dim izginja skozi središče steklene kupole tam zgoraj,

visoko. Tako je, kakor bi videl skozi tančico lastne bolečine,

a bi mi vseeno skušal pomagati. Pišeš oporoko in ne postavljaš

nobenega pogoja. Zdi se mi, da vidim, kako zreš vame, toda

 

nisem prepričana. Kako bi lahko zrl v vse moje čudaške sanje,

v moje drzno hrepenenje, v lažno nedolžnost in se nasmehnil?

Morda gledaš z očmi duha, morda je svet skoznje spremenjen?

 

Ne verjamem. Zato pojem in plešem, kričim in krilim z rokami

– za oba. Očitno uspešno. Glavna ulica, prekrita z obokanim

stropom iz stekla in jekla, izgine. Nisi in si. Naj se dogaja karkoli.

 

 

 

1

 

Skozi okno lije velik dan, zabrisuje poteze in odseva v očesni belini.

Govoriš. Nagnjen naprej, z obrazom, moško drhtečim od zanosa, z

radostnim izzivanjem v očeh, da ves trepetaš. In kar na lepem, brez

razloga, navdušenje mine, kot bi odrezal, kot kadar se utrga preveč

 

napeta nit ali dež iz oblaka. To jutro je najina ljubezen absolutna in

dokončana, a preveva me gotovost, da je to prvič in zadnjič. Obraz

si umijem z ledeno vodo iz pipe in gledam svoj odsev v zamegljenem

ogledalu. Ob vrnitvi v stvarnost, ki grozi iz raztezajočih se senc,

 

se drhteči čar razblinja in ostaja le boleča želja in nemir brez imena.

S trdo, nevajeno kretnjo v tišini, ki prekriva vonj po smehu in goloto

razvnetih teles, zmaješ z glavo in zmigneš z rameni, odhitiš proti oknu,

 

ga sunkoma odpreš in se nagneš ven, ne glede na dež, kakor kdo,

ki se poskuša rešiti iz luknje brez zraka. Nekaj samovoljnih misli,

porojenih iz utripa krvi, še plahuta zdaj sem, zdaj tja po površini.

 

 

 

2

 

Zadnje ure minevajo v nekem drugem svetu, v vesolju bežnih

dotikov, spogledovanj, ki jih ne razumem in mi grizejo misli.

Strmo pot od pomola do kamnite hiše na vrhu otoka prehodiva

v tišini, ne da bi si upala izreči tisto, kar imava v mislih. Hodiva

 

narazen, skrivajoč se drug pred drugim. Slediš slanemu okusu

mojih ustnic in za seboj vlečeš vprašujoč pogled, ki me sprašuje,

ali se mi vsaj malo svetlika, kaj počnem. Ura je že skoraj polnoč,

ko obstaneva pred vhodom in se spogledava, ne da bi se vsaj

 

skušala pretvarjati. Dovolj je, da te le ošinem s pogledom, vem,

da je moja razburjenost le piš v viharju, ki divja v tebi. Tega mi

ne boš nikoli odpustil. Grenka luna z rumenimi žarki potuje po

 

planjavi moje kože, tvoji lasje se dotikajo mojih, veter poje čez

tlakovan pločnik in s sten neslišno odpada plesniv omet. Moja

tišina se trzajoč odbija od tvoje. Obrneš se proč in odideš v noč.

 

 

 

3

 

Drobna iskrica, stokrat manjša od kresnice, pristane na kapljici

plina nekje blizu motorja. Najprej zaprasketa, nato se prikaže

plamen. Ogenj se odbija od luže do luže, tli in cvrči, plameni

dosežejo rezervoar za gorivo, vse zažari in odleti v zrak. Natrgam

 

cvetove vrtnic in z lističi napolnim košaro iz protja. Okrog mogočnih

hrastov, kjer si zamišljam grob, jih, cvetne liste, posujem kot pepel.

Bele breze na jasi pred hišo te pogrešajo bolj, kot mi povedo. Drobno

listje pada na tla, ki so jih poljubljali tvoji koraki, ne da bi očitalo.

 

Predstavljam si, kako me v zadnjem jutru življenja po vsem telesu

obliva vročina, nekaj silnega, poželjivega. Nočna lučka v počasi

odhajajoči temi še vedno igrivo osvetljuje strop z jantarjevo

 

svetlobo, ki kot oblak prahu lega na tvoja gola ramena. Po strastnem

ljubljenju leživa na postelji, in v bleščavi jutranjega sonca gledava

v razcvetel kostanjev drevored. A vsi znaki kažejo, da to jutro laže.

 

 

 

4

 

Stojim nepremična, nema in tresoča se. Izmislim si pretvezo,

ki naj bi te odvrnila od misli, da se poslavljam za vselej.

Nenadoma se ti spremenijo poteze na obrazu, glas zamira

v hropenje, na čelo stopi mrzel pot. Pomislim, da je to

 

konec. Smrtni krč, ki trzne skozi telo, se za hip umiri, znova

me pogledaš s široko odprtimi očmi. Brezbarvne ustnice se

smehljajo, nato glava omahne. Sklonim se, poiščem svečo,

jo prižgem in jo primem z obema rokama, da ne bi kapljalo

 

z nje in da ne bi ugasnila. Stopim k postelji in zrem v odtis

telesa na odeji, v polprazen kozarec na polici, na zmečkano

brisačo z izvezenim monogramom. Začutim lahne sunke vetra,

 

sveča trepeta kot ljubezen. V morečem obupu za nekaj trenutkov

otrpnem, potem hipoma planem ven, v noč. Samo še lučka

na temnem hodniku gori. Počutim se bedno, beže iz obroča.

 

 

 

5

 

Za hip postanem pri odprtem oknu, obsijana s škrlatnim žarom

zahajajočega sonca, in vsa prevzeta strmim na vrt, ki se kopa v

rdečkasto oranžni svetlobi, dokler ne začutim hladu večernega

zraka. Še sapica se ne zgane. Ni pomembno, da te nikoli več

 

ne srečam, da podoba, ki jo že tako dolgo nosim v svojem srcu,

vse bolj bledi. Še vedno obstajajo nebo, zvezde in čudovite,

večne, neumrljive sanje, kjer me – jetnico na otoku svojih sanj –

lahko kadarkoli pokličeš, ko hodiš s svojo knjigo pod roko,

 

in mi ponudiš bonbone. Ne vem, ali me opojni zvok piščali vabi,

da mu sledim, ali pa sem ga v zmešnjavi svojih spominov

pograbila kot rešilno bilko, da bi se otresla samote, in mu sledim.

 

Razposajen nočni čuvaj se naglo približuje, prepevajoč kancone,

spremljajoč se s sladkim pozvanjanjem ključev in s koraki,

ki jim ugaja rdeč plamen. S tvojim imenom na ustih zaspim.

 

 

 

6

 

Nedeljsko dopoldne je sončno, obeta se lep dan. Z lahkotnim

korakom – kot da nimam nobenih problemov – se sprehajam

po glavni ulici mesta, izmikajoč se mladeničem s telefoni

v rokah in njihovim mrzličnim pogovorom, urejenim uradnicam,

 

ki se vračajo z dopoldanske kavice v bližnji kavarni, prodajalcem

srečk, ki smehljaje se poplesavajo med množico pred semaforjem,

in baletu pometačev, ki ustvarjajo sliko, kot bi mesto čistili s

čopiči, brez naglice in s premišljenimi, filigransko natančnimi

 

potezami. Brez cilja tavam, ne vem, kam grem. Hodim mimo

izložb trgovin, ne da bi jih zares videla, ne da bi vstopila.

Prebijam se med avtomobili in brezimno množico ljudi na

 

prehodu za pešce, ne da bi na karkoli mislila, brez posebnih

namenov. Bežim pred sabo, ko se srečava. Nasmehneva se drug

drugemu, a vem, da se pri sebi smehljava različnim stvarem.

 

 

 

7

 

Ostra sapa je popila oglušujoče piske izplulih ladij. Umito nebo se

neizmerno in vedro razpenja nad mestom z za spoznanje modrikasto

belino. Ulice so snažne, pročelja se smejijo v prvomajskem soncu.

Bele naoknice se svetlikajo, ker jih je dež polakiral. Prazničen dan.

 

Množica se zgrinja, njen jezik polni zrak. Vedno mi je tesno, kadar

se znajdem na robu mrmrajočih pomenkov in se moram potopiti vanje.

Pred mračnostjo glasov padam v globino. Vidim ljudi, nasilne, surove,

pijane od iluzij, hlastajoče po varnosti in navidezni sreči. Vse te ljudi,

 

ki hodijo naravnost naprej z na pol zaprtimi očmi med plašnicami

in niso imeli še nikoli toliko poguma, da bi pogledali globoko noter,

vase. Čutim nered, negotovost, nepriznan strah pred neznanim. Nebo

 

je še vedno modro kot zastava, veter čist in svež, dišeč po morju. V

sipkem pesku se bleščijo stopinje. Z množico sva zdaj kot ogledalo,

ki vse vidi in vse odseva. Ne ona ne jaz ne veva, kje sva ne kam greva.

 

 

 

8

 

Hodim proti središču mesta, ne da bi se ves čas prestrašeno

ozirala nazaj. Polašča se me absurdna gotovost, da je vse

mogoče, zdi se mi, da zapuščene beneške ulice z zapeljivih

ustnic nikoli zaspanih hiš ponujajo spodbuden nasmeh, in

 

da sovražni veter z morja, ki prinaša zle slutnje in strahove,

diši po upanju. V katedrali odzvanja polnoč. Ko pridem pred

cerkev sv. Marka opazim, da se je na prazni, le z mesečino

osvetljeni ploščadi pred njo zbrala jata golobov. Pokrivajo

 

trg kot plašč belih kril, ki se pozibava v skrivnostni tišini.

Hočem se jim v loku umakniti, zato stopam dalje in čutim,

kako se ptice – ne da bi se prestrašile in vzletele – odmikajo

 

ob mojih korakih in kako za menoj ponovno stopajo

skupaj in prhutaje sklepajo obroč. V oceanu srebrnkastih

senc obstanem. V objemu plašča noči varna, daleč od ljudi.

 

 

 

9

 

Ura na trgu iz daljave z udarci skriva dojetje odmevajočih korakov

in odhajajočega časa. Morda sanjam o sebi in se bom nato zbudila?

Moj čas ni izgubljen, je resnica na meji med stvarjo in ničem. Morda

sem zunaj sebe, v prihodnosti? Moje telo je napeto od pričakovanja,

 

vsak moj gib stremi k luči. Jaz sama sem ta pričakovanja, čakam se

pod uličnimi svetilkami, na cestnih križiščih, na vogalih renesančnih

hiš, na stopniščih velikih galerij. V hiši ob jezeru čakam, da pridem

tja s sinjo svetlobo v očeh, oblečena v presojno obleko. Vstanem,

 

vsa prerojena – pomladna in krhka – kot iz Botticellijeve školjke.

Obstanem negibna, z rokami ob telesu, s kepo v grlu, ki se razširja

v neznosno sladkost tega, da sem. Začutim, da v meni spet oživlja

 

želja po ničemer. Moja samota je tako popolna pod lepim nebom,

prijetna kot čista vest sredi nemirne množice zvezd, da osupnem

nad svojim bivanjem. Rdečkasti mesec drsi na blazinah oblakov.

 

 

 

10

 

Med prihajajočim in odhajajočim dnem trzajo krila metuljev,

ki prečkajo pokopališče mojih minulih življenj in vstopajo v

sanjsko vročico. Pri kraju poželenja, pri mestu, kamor me tako

vleče, zagledam veličastne gore in visoke griče, ki se vzdigujejo,

 

in reko, prekrito z rahlo meglico. Piha tako, da gozd odnaša

glasove ljudi, ki mi prihajajo nasproti, v kakšno drugo smer ali

jih meša v vsesplošno šumenje tako dolgo, da pridejo čisto blizu.

Mlajšim skupinam se lažje izognem, saj ženejo tak vik in krik,

 

da lahko še tako močno šumi, pa se kljub temu celo proti vetru

sliši njihove živo razigrane glasove. Najbolj zahrbtno je, ko se

mi čisto potiho približaš sam in te začutim šele tik ob srečanju.

 

To ustvari nepričakovano napetost, tako da mi začne srce prav

tako nepričakovano močno razbijati in ni časa za umik. Iz rečne

struge je slišati žuborenje vode, ki komaj gasi najin vroči dotik.

 

 

 

11

 

V svetlobi jutranjega svita si videti kot prijazen, le rahlo

postaran otrok. Skrit pod obok, nasmejan, z rožo v gumbnici.

Obril si se, si nadel obleko, edino spodobno, ki jo premoreš,

bombažno in krem barve, na pogled ponošeno, a elegantno.

 

Poslušam te, kako mi pripoveduješ o mračnih skrivnostih

Angelskega gradu, o nekem domnevnem čolnu, ki ponoči

pluje po Tiberi, pobirajoč duše obupanih ljubimcev, ki so

skočili v deročo vodo in utonili, o tem, kako poje črni kos

 

in kako zapeljuje drobna sinička, o tisoč in enem čudežu,

ki si jih sproti izmišljaš, da te ne bi mogla ničesar vprašati.

Molče te opazujem in v tebi iščem moškega, pisca knjig,

 

ki jih znam skoraj na pamet, ker sem jih tolikokrat prebrala,

fanta valovitih las, ki je – prikupno iskriv, a nikoli bos –

nekoč poznal to najino večno mesto do zadnjega kotička.

 

 

 

12

 

Zjutraj, ko stopim na prag prijaznega toskanskega hotela,

ulice še vedno počivajo v meglicah in rosi. Svetilke utripajo

v počasnih vzdihljajih tako, kot se mesto počasi preteguje

in slači svojo akvarelno masko. Jasnina jutra prenika čez

 

polkna in skozi žaluzije v presojnih pihljajih poševne svetlobe,

ki ne prispejo do tal. Ustavim se pred izrezljanim lesenim

portalom, počrnelim od časa in vlage. Podoba, ki se dviga

pred menoj, je v mojih očeh videti kot truplo neke palače,

 

muzej odmevov in očitajočih senc. Leta so vse spremenila.

Kaj je resnično? In kaj vizija? Svet, ki ga vidim, ali svet, kakor

ga vidim? Sonce brez žarkov, mesta brez parkov, vrtovi brez

 

trave? Ali ljubezen omamna? Hiše na Piazza della Signoria

se še vedno zavedajo svoje veljave. Tudi David iz kamna.

Spogledava se in iščeva prave besede v času, ki ne obstaja.

 

 

 

13

 

S trudnim pogledom romam po obzorju, samo da bi se izvila

iz notranjega miselnega mlina, kjer sem med trenji kamnitih

besed pozabila na lastno vizijo. Jate radoživih kavk s hruščem

preletavajo ruševine solinarskih hiš, kjer skrivajo svoja varna

 

gnezdišča, in si sladostrastno izbirajo najčistejši kraj za lovišča.

Kakor hitro naletijo na oviro, ki ni po njihovem okusu, se vreščeč

dvignejo in v enakomernih zaganjajočih se manjših skupinah

spuščajo na naslednjo sipino. Tam brkljajo po tleh, se nato malo

 

dvignejo, in to ponavljajo znova in znova. Prilaščam si njihovo

samozavestno gibanje in svobodo in ravnino. V razplamtelosti

razdalje, na zibajočih se valovih široko razprtih kril, je slika jasna,

 

vidim, kako hitro zahaja dan, kako hitro gre življenje mimo. Zdaj

plujem po zelenih očeh na obrežju zgodovine. Na baldahinu neba

udomačene zvezde mi, čiste, spočite, zvečer berejo svojo poezijo.

 

 

 

14

 

Na obe strani je videti milje daleč, še posebej, ker teče pot po vrhu.

Daleč stran stoječe hiše so kot pike na obzorju, na videz nič večje

kakor majhne škatle. Stopam skozi žalostno noč, v temnih nevihtnih

oblakih tam daleč pred mano kdaj pa kdaj zagrmi, kar me vznemirja.

 

Tako je, kot da je moje življenje nenadoma zapustilo privajeno

stezo in ubralo novo smer. Še pred svitom nekdo skrbno grabi

po tleh. Poteguje z grabljami, da ostajajo za njim ravne in tanke

globoke sledi. Z rastočim dnem raste tudi toplota in listje postaja

 

temno zeleno. Rdeče slive se mehčajo in se sladijo, hruške se medijo.

V roke vzamem grozdje. Slastne, velike grozde. Moj jezik strastno

srka in liže sladkost. Rosa na češminovih grmih se zlato svetlika

 

v prvih sončnih žarkih. Še nikoli nisem videla takega jutra. Še nikoli

se me luč ni tako dotaknila. Spoznanje, da nebo ni prazno, ampak da

s tihim veseljem strmi v vsak nov razcvet stvarstva, pomirja. Nekje si.

 

 

 

English