Lives Journal 5

Damir Globochnik

 

CHASHCHENJE NARODOTVORNIH PESNIKOV

VODNIKA IN PRESHERNA

 

V procesu izoblikovanja narodne identitete oziroma spreminjanja slovenskega ljudstva v sodoben narod v drugi polovici 19. stoletja je osrednjo povezovalno vlogo odigrala misel o samosvojosti slovenskega jezika in literature. Ozemeljsko-upravna enota z imenom Slovenija namrech uradno ni obstajala, ni se bilo mogoche opreti na ideologijo zgodovinskega prava, ni bilo nacionalno osredinjenega plemstva.

Angleshki zgodovinar Alan John Percival Taylor meni, da naj bi Slovenci imeli manj preteklosti kot katerokoli drugo ljudstvo v habsburshki monarhiji – z izjemo Malorusov (Ukrajincev).1 Zato ni presenetljivo, da je bil program Zedinjene Slovenije (prvi slovenski politichni program) edini narodni program v habsburshki monarhiji, ki je temeljil samo na naravnem pravu z jezikom kot nacionalnim oznachevalcem. Osrednja vloga jezika, literature in kulture v procesu narodnega konstituiranja ni bila le slovenska posebnost. Taylor poudarja, da so mnoga srednjeevropska nacionalna gibanja od konca 18. stoletja dalje ustvarili in vodili pisci.2

Meshchanski izobrazhenci in voditelji, ki so bili tvorci in nosilci slovenskega kulturnega, narodnega in politichnega vzpona v drugi polovici 19. stoletja, so se odlochili mitizirati kulturo oziroma jo postaviti na mesto zgodovine. Nekoliko poenostavljena misel bi se lahko glasila: che so se zheleli zoperstaviti oznachevanju Slovencev kot pripadnikov »nezgodovinskega« naroda in utemeljiti narodni program, so morali umetno ustvariti herojska obdobja slovenske zgodovine in se nasloniti na mozhe, ki so ta program napovedovali. Namesto da bi oblikovali umetni spomin na domnevno slavno zgodovinsko preteklost, opozarjali na velike politichne dogodke, vojashke zmage in davno samostojnost, so se oprli predvsem na narodnobuditeljsko in zdruzhevalno vlogo slovenskega jezika in pisne kulture. Za slovensko nacionalno samovzpostavitev naj bi bili bolj kot zgodovinska zavest, drzhava, dinastija, vera in razni programi zasluzhni avtentichni literarni dosezhki. Govorimo seveda o umetno ustvarjenem mitu o jeziku, pisateljih in pesnikih, ki naj bi bili glavni, edini pravi tvorci in aktivni oblikovalci slovenstva.

K identiteti vsakega naroda sodijo narodotvorni junaki, tega se je dobro zavedala tudi slovenska izobrazhenska in politichna elita. Pod vplivom misli o samosvojosti jezika in literature kot nadomestku za politichne uspehe, bleshcheche zgodovinske dogodke, vojskovanja, zmage in poraze, so vlogo, ki so jo pri drugih narodih imeli veliki vladarji, voditelji, politiki, pri Slovencih prevzeli ustvarjalni posamezniki, kulturni delavci, knjizhevniki, pesniki. Vodilne pesnike poznajo tudi drugi narodi, a jim marsikdaj ne pripisujejo osrednje zdruzhevalne in narodotvorne vloge.

Takole je v znamenitem eseju v prvem ponatisu Preshernovih Poezij razmishljal pesnik, pisatelj, urednik in kritik Josip Stritar (1836–1923): »Vsak omíkan narod ima v literaturi mozha, kterega ne chestí, ne hvali samo, kterega zares ljubi, kakor svojega prijatelja; vse mu je lepo na njem, vse ljubo, she celó njegove napake; rad se díchi in ponasha zh njim in gorje mu tujcu, kteri bi se lotil njegovega ljubljenca – gréh se mu zdi vsaka beseda, ktera bi ga kolikaj grajala; gréh se mu zdi she premrzla hvala. Vsak narod ima mozha, kterega si misli s sveto, chisto glorijo okoli glave. Kar je Anglezhem Shakespeare, Francozom Racine, Italijanom Dante, Nemcem Göthe, Rusom Pushkin, Poljakom Mickiewicz – to je Slovencem Preshiren! Vreden je vsaj, da ga chasté in ljubijo ter se ponashajo zh njim in hvalijo nebesa, ki so jim zhe tako zgodaj, tako nenadoma 'z domachimi pesmami Orfeja poslale’.«3

Mladoslovenci Stritar, Jurchich in Levstik, ki so leta 1866 pripravili ponatis Preshernovih pesmi, so Presherna postavili na visok pesnishki in narodni piedestal. Vendar je Presheren mesto najvechjega pesnika ter simbola narodne in jezikovne eksistence, ki naj bi si ga pridobil z vlogo v procesu konstituiranja slovenske skupnosti, nesporno zasedel shele na zachetku 20. stoletja. V drugi polovici 19. stoletja je pesnishki Parnas moral deliti s prvim slovenskim pesnikom in »znamenitim buditeljem k zhivljenju narodnem«4 Valentinom Vodnikom (1758–1819) in staroslovenskim pesnishkim prvakom Jovanom Veselom Koseskim (1798–1884). Pesnik, chasnikar, jezikoslovec in prevajalec, franchishkan Valentin Vodnik – »pervi budnik narodnega duha in pervi Vodnik k Parnasu, kamor so doslej she vsi narodi hodili, si lovorovih vencov slave in ponosnosti iskat«,5 ki si je v duhu razsvetljenstva prizadeval za kulturni razvoj slovenskega naroda in v chasu Ilirskih provinc za uveljavljanje slovenshchine v sholah, je bil v dobrshnem delu 19. stoletja delezhen vechjih chasti kot Presheren. Vodnik je leta 1806 izdal pesnishko zbirko Pesme za pokushino, urejal pa je tudi prvi slovenski chasnik Lublanske novice (1798 do 1800).

V 19. stoletju so bili na voljo razlichni nachini javnega chashchenja pesnishkih vodníkov in glasnikov narodnega prebujenja (objave, ponatisi in prevodi njihovih del, chlanki v chasnikih in revijah, proslave, predavanja, likovne upodobitve, postavljanje javnih spomenikov …). Slovenci so se s tem lahko seznanili pri vechjih narodih, od katerih so postopoma prevzeli vse mehanizme, organizacijske in manifestativne oblike chashchenja zasluzhnih velmozh. Sklicevali so se na domache ustvarjalne osebnosti, na njihov pomen za afirmacijo slovenstva, in se hkrati ozirali k tujim zgledom. Razlichni tuji vzorci in mehanizmi slavljenja so narekovali formo in vsebino slovenskega ravnanja. Pri tem seveda ni shlo za goli tehnichni prenos nekega vzorca na slovenska tla, temvech za prilagoditev potrebam slovenskega narochnika, ki je v 19. stoletju prihajal iz meshchanskih vrst.

Tudi upodobitve narodotvornih pesnikov (slike, kipi, grafike, tiskane reprodukcije, spomeniki …) so nastajale pod vplivom zgledov pri drugih evropskih narodih (Nemci v habsburshki monarhiji in v drugem nemshkem cesarstvu, Chehi idr.); tega seveda ni mogoche oznachiti kot izjemen pojav. Slovenska likovna umetnost praviloma prevzema motivni svet in nachine njegove interpretacije od likovnih del in vzorcev, ki so nastali v tujih umetnishkih centrih. Vendar povzemanje tujih vzorcev ni imelo le shablonskega znachaja. Slovensko okolje je zmoglo dati svoj pechat importiranim umetnishkim oblikam.

Najpomembnejsho vlogo pri utrjevanju pomena nekega velmozha so imeli javni spomeniki (nacionalni spomeniki), predvsem po zaslugi svoje simbolne pomenljivosti. Do konca 18. stoletja so bili spomeniki predvsem privilegij zasluzhnih oseb plemenite krvi, v 19. stoletju pa se je z njimi zachelo potrjevati tudi meshchanstvo. V Evropi se je pojavil pravi spomenishki kult. Tudi habsburshko monarhijo je zajela spomenishka vnema. Enajst narodov, zhivechih pod zhezlom habsburshkih monarhov, je zhelelo poskrbeti za spomenike svojih znamenitih osebnosti. Vzor za spomenike v vechjih mestih monarhije so bili spomeniki, ki so nastajali na Dunaju.

Slovenski javni spomeniki so slavili zlasti osebnosti s kulturnega podrochja. Dokazovali naj bi dolgo pot, ki jo je v preteklosti prehodil slovenski ustvarjalni duh, in bili bodrilo za bodochnost. Rabili naj bi potrjevanju kulturne, ne politichne identitete, vendar je bila meja med kulturnim in politichnim pogosto zabrisana. Spomenike so Slovenci seveda lahko postavljali le v okoljih, v katerih so si pridobili dovolj politichnega vpliva. Nemci so v shtajerskih mestih postavili nekaj monarhichnih spomenikov.

Spomenishka prizadevanja so Slovence zajela z nemajhno zamudo. Shirsha slovenska javnost je zachela o spomenishkih vprashanjih resneje razmishljati shele sredi 19. stoletja. Po letu 1848 so se vrstili pozivi za spomenike Vodniku, Valvasorju, Vegi, Slomshku, Wolfu, Linhartu, Knobleharju, Kopitarju, Zhigi Herbersteinu in drugim pomembnim Slovencem.

Prve spomenike so pogojno predstavljali bolj ali manj umetnishko zasnovani nagrobniki (Chopov, Korytkov in Vodnikov nagrobni spomenik). Preshernov nagrobnik iz leta 1852 na pokopalishchu v Kranju je bil prvi spomenik (spomenishki nagrobnik), ki je zrasel iz mnozhichne narodnozavedne pobude (ustanovitev posebnega odbora, povabilo za zbiranje prispevkov, ki je potekalo po vseh slovenskih dezhelah). Cheprav je shlo za nagrobnik na mestnem pokopalishchu, je to znamenje zhe dobivalo znachaj javnega spomenika.

Slovenci so v chashchenju svojih velmozh precej zaostajali za vechjimi evropskimi narodi. Leta 1859 so sicer izdali Vodnikov album (Vodniku posvechen zbornik s slovenskimi in nemshkimi prispevki), z javnim kipom pa so leta 1852 oziroma 1859-1860 pochastili avstrijskega feldmarshala grofa Radetzkega, ki je bil tudi chastni meshchan Ljubljane.6 Spomenik Radetzkega je bil prvi reprezentativni javni spomenik v Ljubljani. Medtem pa so Nemci leta 1859 praznovali 100-letnico Schillerjevega rojstva kot narodni praznik, ki naj bi se ga udelezhile vse stranke in vsi sloji naroda.7 Friedrich Schiller je tudi na Kranjskem od zachetka 19. stoletja veljal za najpopularnejshega nemshkega pesnika, za »velikana nemshkega Parnasa«. Levstik omenja, da so ljubljanski Nemci imeli v mislih postavitev Schillerjevega spomenika.8

 

 

 

Slovesnost pred Vodnikovim spomenikom, 13. oktober 1929

 

Prvi nacionalni spomenik in zachetek slovenskega spomenishkega kiparstva pomeni Vodnikov spomenik v Ljubljani. Denar zanj so zbirali vech kot trideset let. Slovesno so ga odkrili leta 1889. Avtorju celopostavnega Vodnikovega kipa Alojziju Ganglu (1859–1935), ki se je sholal pri znamenitih dunajskih kiparjih Casparju von Zumbuschu in Edmundu Hellmerju, je uspelo ujeti korak s tedanjimi spomenishkimi snovanji v prestolnici. V neobarochni maniri izdelani Vodnikov spomenik je odrazhal Zumbuschev koncept spomenishke figure ali kompozicije na mogochnem arhitekturnem podstavku. Vodnikov kip v nadnaravni velikosti je Gangl oblikoval po shemi, ki je bila, kar se tiche upodabljanja pisateljev, znachilna zlasti za nemshko spomenishko kiparstvo prve polovice 19. stoletja. Nemshki strogi realizem je razrahljal z neobarochno razgibanostjo.

Glede kostuma je Vodnikov spomenik sledil tendencam po predstavitvi slavljenca v sodobnih oblachilih. Vprashanje kostuma (t. i. »Kostümstreit«), v katero so se zapletli zagovorniki antichnih in zagovorniki sodobnih oblachil spomenishkih figur, se je pojavilo zato, ker je bilo vedno vech spomenikov posvechenih znanstvenikom in umetnikom. Na liniji sprememb umetnishkega okusa se je neoromantichni koncept moral umakniti slavljenchevi figuri v sodobni opravi. Tudi Ganglov osnutek za spomenik Vodniku je imel »antichni« dodatek (del stebra), ki pa ga pri konchni verziji ni bilo vech.

Naslednja osrednjeslovenska spomenishka akcija je bila postavitev Preshernovega spomenika v Ljubljani. Kipar Ivan Zajec (1869–1952), ki je prejel prvo nagrado na natechaju leta 1899, je kipa pesnika in muze izdelal med letoma 1900 in 1904. Zajec si je pesnika zamislil v salonskem oblachilu, s peresom in knjizhico Poezij v rokah. Spomenik so slovesno odkrili 10. septembra 1905 na osrednjem krizhishchu v mestu, saj naj bi opozarjal na vseslovenski znachaj glavnega mesta osrednje slovenske dezhele Kranjske.

 

 

 

Odkritje Preshernovega spomenika v Ljubljani, 10. september 1905

 

Preshernov spomenik je z nekaterimi secesijskimi detajli na podstavku, za katere je bil bolj kot Zajec zasluzhen arhitekt Maks Fabiani (1864–1962), poskushal dohitevati razvoj spomenishkega kiparstva. Toda alegorija (pesnik in muza), akademski realizem in pozni historizem na prelomu stoletja niso bili tedaj najaktualnejsha spomenishka reshitev.

Muza izvira iz grshko-rimske tradicije. Utelesha izpeljavo motiva »poeta laureatus« (lat.; pri Grkih in Rimljanih na tekmovanju med pesniki z lovorovim vencem ovenchan zmagovalec). Delno razgaljena mladenka, ki ima v roki lovorovo vejico, slavi pesnika in bdi nad njegovo genialnostjo.

Spomenik je naletel tako na hvalospeve (pesnikovi ljubitelji in liberalna stranka) kot na ostro kritiko (predstavniki moderne, katolishki krogi). Ochitno pa je bilo, da je moral Zajec, ki je podobno kot njegov oche, kipar France Zajec (mdr. avtor prvega Vodnikovega doprsnega kipa, 1858, in serije kipcev slavnih slovenskih mozh iz patiniranega mavca, okrog 1870), ustvarjal v tradicionalni spomenishki liniji Rauch-Rietschel (od klasicizma Christiana Daniela Raucha do realistichnih prizadevanj njegovega uchenca Ernsta Rietschla), ustrechi prichakovanjem narochnikov ter sploshnim slogovnim in reprezentanchnim merilom dobe. Na konchni videz spomenika je poleg raznovrstnih svetovalcev in dunajskih profesorjev vplivalo tudi javno mnenje, ki se je zavzemalo za stvaritev po vzoru Goethejevega in Schillerjevega spomenika. Preshernov kip na primer spominja na enega izmed dvornih ministrov Marije Terezije na Zumbuschevem spomeniku na dunajskem Ringu, ter tudi na Schillerja in Goetheja pred gledalishchem v Weimarju, figura muze pa na Benkovo dunajsko arhitekturno plastiko Fortune, ki se zgleduje po Makartovi Ariadni.

 

 

 

 

 

 

Opombe:

1 Po: A. J. P. Taylor, »Videz demokratichnosti: Pozno poletje habsburshke monarhije, 1897–1908«, Habsburshka monarhija 1809–1918, Ljubljana 1956, str. 228.

2 Po: A. J. P. Taylor, »Narodi«, prav tam, str. 32.

3 Josip Stritar, »Preshirnove poezije«, Pesmi Franceta Preshirna, Ljubljana 1866, str. 15–16.

4 Po: Sh., »Vodnik«, Novice, 1865/6.

5 »Slovésnosti, obhajane v spomin stoletnega rojstnega dneva Valentina Vodnika, ocheta slov. pesnishtva«, Novice, 1858/6.

6 Ljubljanchani so leta 1852 postavili kip Radetzkega v naravni velikosti. Ker ni bil dovolj imeniten (shlo je zgolj za odlitek), so ga leta 1859 zamenjali z novim doprsjem, ki je delo tedaj najslavnejshega dunajskega kiparja Antona Dominika Fernkorna. Upodobljenchevo oblachilo krasijo odlikovanja, okrog glave ima lovorov venec kot simbol zmage in slave. Podstavek je izdelal domachi kamnosek Ignacij Toman ml.

7 Po: Franz Mehring, »Goethe in danashnji chas«, Prispevki k zgodovini knjizhevnosti, Ljubljana 1952, str. 28 (prvich objavljeno 1899 v Neue Zeit).

8 Po: Fran Levstik, »Iz Ljubljane, 29. oktobra«, Slovenski narod, 1868/90. 

 

 

 

English