Lives Journal 5

Ivan Trinko

 

BENEŠKA SLOVENIJA

 

I – ŠOLSTVO POD ITALIJO

 

Poglejmo šole. Šempeterski (Šempeter / Špeter Slovenov – San Pietro al Natisone; op.ur.) Slovenci jih imajo kakih 25. Ali kakšne so? Od prve do zadnje vse popolnoma in čisto italijanske!

Pomisli, dragi bralec! Naš paglavec v šestem letu svojega življenja stopi kot redni slušatelj — na ljudsko univerzo, kjer mora ostati po zakonu tri leta. Učiteljica ga posadi v klop in ga prične takoj obdelovati s pristno toskanščino, kakor da bi se bil otrok rodil in rastel tam kje med Sieno in Firencami. A drobni učenec, kateremu se ni doslej nikoli sanjalo o drugem jeziku, kakor o domači slovenščini, buli in zija v učiteljico nekako tako, kakor teliček, če mu pride kaj nenavadnega pred debele oči. Za Boga milega! Kaj se more naučiti, če niti učiteljice ne razume? Najprej bi moral postati zmožen povsem tujega mu jezika, potem šele bi se iz knjig navadil kaj drugega. Ali je to mogoče v treh letih?

Mislim, da nikoder ne cvetejo tako bujno pedagoške neumnosti, kakor v naših šolah. Pameten človek bi rekel: Če hočeš otroka kaj naučiti, ne govori nepoznanega mu jezika, drugače bo zastonj ves trud. Idi od znanega do neznanega — a noto ad ignotum. No pa, pri nas velja drugačno načelo: od neznanega do neznanega — ab ignoto ad ignotum! To je vendarle nekaj, kajne?

Učiteljskemu osebju (navadno so le učiteljice) je prepovedano rabiti slovenščino v šoli. Sploh šolski nadzornik v Čedadu, kateremu so izročene v nadziranje naše šole, najbolj skrbi za to, da se čimprej zatre uboga slovenščina. Marsikaj zanimivega bi bilo povedati v tem oziru. Toda čemu? Poglejmo rajši, kam napredujejo v treh letih naši šolski bosopetci.

Resnici na ljubo in na čast bistrim glavicam naših učencev ter nadčloveškemu naporu naših učiteljic moram priznati, da se otroci naučijo brati in pisati, in tudi si vtepejo v glavo marsikako posamično besedo italijansko; kdor je priden, te na poti lahko pozdravi z »Buon giorno« ali pa z »Riverisco!« – Toda to je vse in drugega nič; in pa še to kmalu pozabijo. Otrok je sicer zmožen čitanja, a knjige ne razume in prav nič ga ne mika, da bi čital po končanem šolanju. Na koncu tretjega leta odvrže knjige in mu ne preostaja drugega, kakor polagoma se odvaditi vse svoje učenosti, tako da čez kako leto marsikateri več ne ve, kaj je a in kaj b.

In za tak uspeh morajo naše občine potrošiti čez 25 tisoč lir na leto!

Kdor po končani ljudski šoli namerava nadaljevati študij, ali kdor samo želi naučiti se laščine in računstva za svojo potrebo, ta se vpiše takoj na meščanske šole v Čedadu ali pa v Vidmu, dobro vedoč, da z domačimi šolami nikamor ne pride.

Za nadaljevanje imajo učiteljski kandidati normalke v Šempetru, katere je vlada ravno tu ustanovila z očitnim namenom, da bi poitalijančila ljudstvo.

Dijakom so na razpolago gimnazija in nižje tehniške šole v Čedadu, v Vidmu pa dve popolni gimnaziji z licejem ter višje tehniške šole. Od dveh videmskih gimnazij je ena vladna, druga zasebna nadškofovska, združena z bogoslovskim semeniščem. Na tej zadnji se šola največ Slovencev (sedaj kakih 18), in sicer vsi taki, ki mislijo nadaljevati z bogoslovjem, čeprav imamo tudi več takih, ki so končali osmi razred v semenišču, potem pa to ali ono fakulteto na padovanskem vseučilišču, in so sedaj v odličnih državnih službah.

Žal, da je takim, vzgojenim že od mladih nog v laškem duhu, malo mar za domači jezik; večkrat nočejo vedeti in morda celo res ne vedo, da so sinovi velike majke Slave. Kje naj bi se kaj takega naučili? Kdo naj bi jim pojasnil slovanske razmere? Kdo naj bi jim izbil iz glave nesramno lažnive in skrajno absurdne nazore o Slovanih, nazore, katerih se do sita napajajo iz sovražnih nam knjig in časnikov? Ni mogoče, ni priložnosti, ker slovenske knjige so jim nedostopne.

Pisec teh skromnih podatkov ve najbolje, kako je obstal, ko je dobil slučajno v roke prvo slovensko tiskovino in je tako zvedel, da imajo tudi Slovenci knjige; prav tako dobro pomni, kaj je moral prestati, preden se je naučil brez učitelja, brez slovnice in brez slovarja malce slovenščine.

Nesreča za beneške Slovence je, da sploh niti slovenske abecede ne poznajo, in torej ne morejo pravilno čitati slovenskih knjig. To in slovnične ovire smo nedavno premagali s slovensko slovnico v italijanskem jeziku. A morda še bolj potreben bi bil slovensko-laški ali vsaj slovensko-latinski slovar, brez katerega ni možna uporaba slovenskih knjig. Toda če bi res izšel, kdo naj bi ga kupoval? Poleg kakega duhovnika najbrž le slovenski dijaki in bogoslovci videmskega semenišča, katerim je potrebna slovenščina za poznejše službe med našim ljudstvom. A teh kupcev je premalo, da bi kazalo tiskati slovar samo zanje; saj že izdana slovnica leži in bo ležala nerazprodana do sodnega dne!

Med šempeterskimi Slovenci je okoli 70 % takih, ki ne znajo čitati, a to sicer še ni najhujše v Italiji, kjer je analfabetov povprečno kakih 67 %. Nekateri se še v poznejših letih učijo, da bi mogli dobiti volilno pravico. Tudi vojaki si pridobijo nekaj znanja. »Literatura« pa najbujnejše cvete med onimi, ki hodijo po svetu s trebuhom za kruhom. Ti namreč pišejo domov, kakor morejo in znajo seveda, sedaj laški, sedaj nemški, a sedaj zopet po domače, čeprav v slovenskih pismih ni ne duha ne sluha o gajici, ali o bohoričici, ali sploh o kakem drugem pametnem pravopisu.

Zanimivo je to, da je več žensk, ki znajo čitati, nego moških. Ženske se učijo same med seboj. Učna knjiga jim je slovenski molitvenik. Njim je največ do tega, da pridejo k maši z molitvenikom, medtem ko se moški za to ne menijo. Sicer pa ženske rade čitajo tudi druge primerne slovenske knjige. Žal, da jih imajo malo in da jim jih malokdo lahko priskrbi.

Poleg knjig Družbe sv. Mohorja naši Slovenci skoraj ne poznajo drugih. Družba sv. Mohorja ima na Beneškem približno kakih 200 udov. Število je neznatno; lahko bi jih bilo še najmanj petkrat toliko, če bi ne bilo raznih ovir. Glavna ovira se meni zdi pomanjkanje zadostnega pojasnila in priporočila ali agitiranja za Družbo s strani duhovščine. Druga, še večja od prve, je v tem, da zlasti v dolinah le malo razumejo knjižno slovenščino, in je skoraj še čitati ne znajo. Tretja je nasprotovanje z vladne strani, nasprotovanje, h kateremu priganja vlado lokalna šolska oblast in pa z zlim duhom navdano časnikarstvo, kateremu se ne studi nobeno, tudi najpodlejše sredstvo, samo da more naščuvati z njim laško občinstvo in vlado zoper mirne beneške Slovence in zoper Družbo svetega Mohorja, ki baje širi med njimi svoje »panslavistične« ideale!

Sicer je nedavno neki čedadski časnikar sam priznal, da lahko knjige sv. Mohorja veliko koristijo našim Slovencem in jim izdatno pomagajo do gmotnega in duševnega blagostanja in napredka bodisi s svojim poučnim bodisi s pobožnim ali celo z zabavnim berilom. In nadaljuje nekako takole: »Mi (namreč časnikarji, šolska oblast, vlada itd.) smo se poskusili na vse načine postaviti proti temu, a doslej nam je izpodletelo; treba je novih načrtov, novih sredstev itd.« – Dragi bralec, ali ni to nekaj posebnega, da se na koncu razsvetljenega XIX. stoletja poskuša odstraniti edino sredstvo, s katerim bi moglo vsaj malce napredovati naše zapuščeno ljudstvo, in sicer iz strahu pred »panslavizmom«! Skrajna naivnost, če bi ne bila barbarska hudobnost!

Dogodilo se je tudi, da so napadli slavno Družbo sv. Mohorja celo v državnem zboru v Rimu. V tej povsem neupravičeni in nazadnjaški vojni se je odlikoval poslanec Morpurgo, ki zastopa čedadsko-šempeterski volilni okraj. Za Boga milega! Človek bi rekel, da je v Rimu dovolj drugih skrbi in perečih vprašanj. Česa se boje ti ljudje? Da jim peščica Slovencev prekucne res nekoliko preveč šepavo barako italijansko? Gotovo ne poznajo zgodovine male deželice, kjer je nekoč beneška republika in potem nova Italija imela in ima še vedno najzvestejše državljane, katerim nihče ne more in ne sme očitati najmanjše trohice nezvestobe. Slovenska lojalnost je obče znana; Slovenci niso bili in ne bodo nikoli izdajalci. To naj si priveže na nos Žid Morpurgo ter naj prihodnjič poskrbi za blagostanje svoje zastopane dežele povsem drugače, ne pa z zatiranjem uboge slovenščine!

Da bi vlada preprečila vpliv Mohorjevih knjig, je ravno teh dni, po nasvetu Morpurga, med drugim sklenila ustanoviti v Črnem Vrhu novo šolo na lastne stroške. No, dobrodošla! Koristila pa bo kakor vse ostale do zdaj. Škoda denarja! Bolj čudno je to, da je ista vlada nakupila kakih tisoč izvodov raznih italijanskih knjig, da bi se brezplačno razdelile med šolsko mladino. Med njimi je tudi 300 molitvenikov. No pa, – e se non ridi, di che rider suoli? Smešno res, da italijanska vlada kupuje molitvenike svojim podanikom. »Il diavolo s'è fatto frate« (vrag je postal menih), kakor pravi italijanski pregovor.

Vlada bi bila storila dosti bolj potrebno in človekoljubno delo, če bi bila z onimi novci nakupila malce kruha lačnemu ljudstvu v Romagni in na Siciliji, kjer so bili ravno tiste dni veliki izgredi zaradi lakote.

In vendar je v isti videmski provinci poleg Slovencev tudi peščica Nemcev, ki uporabljajo svoj poseben jezik. Njim so bile dovoljene mešane laško-nemške šole, ne da bi se kdo spotikal obnje. Toda Veliko-Nemci, ki so si izmislili in pred naivno Evropo razobesili grozno strašilo panslavizma, prav dobro skrbijo, da se nihče ne prestraši nič manj groznega pangermanizma.

Sicer pa, ko bi ne bilo avstrijskih psevdolaških židovskih hujskačev, tedaj se pravi, čistokrvni, kulturo ljubeči Italijani gotovo ne bi vznemirjali, če bi pri preprostem in vsaki politični težnji nedostopnem beneškem Slovencu zasačili nedolžno slovensko knjigo. Ta pomislek razjasnjuje vso stvar. Questo è tutto — in škoda drugih besed.

Če pa slovenščina ne dobi zavetišča v šolah in priznanja od vlade, ima polno veljavo vsaj v cerkvi. Pridiguje se povsod slovensko, zakaj drugače nikakor ni možno. Žal, da duhovniki sami, nevešči prave slovenščine in njenih slovniških pravil, čestokrat pačijo, kar še sicer ni popačeno v našem narečju. Priznati pa vendar moram, da gre zadnje čase tudi v tem oziru na bolje, ne samo zato, ker se mlajši pomalem začenjajo pripravljati še preden nastopijo službo, ampak ker tudi starejši bolj pazijo na pravilnost, tako da marsikak duhovnik, čeprav v narečju, vendar povsem pravilno pridiguje.

Krščanski nauk se prav tako slovensko uči, v cerkvi seveda, ker v šolah ga ni treba. Za naše tri župnije imamo poseben katekizem, katerega sta s pomočjo rajnkega goriškega monsignorja Kocijančiča priredila in izdala župnik Mučič in kaplan Peter Podreka, oba pokojna. Toda knjigo uporabljajo le duhovniki in otrokom ne pride v roke.

Zanimivo je to, da je v rabi slovenščina tudi pri krstnem obredu za vsa vprašanja krščencu ter za Oče naš in Vero. Enako se pri sveti maši takoj za latinskim evangelijem bere ljudstvu tudi slovensko. Še večja posebnost je ta, da kadar duhovnik obhaja vernike, izgovarja besede Domine, non sum dignus etc. po slovensko takole: »Gaspuod, jest niesan uriedan, de stopiš pod mojo strieho, pa raci 'no samo besjedo an ozdravjena bo moja duša.« (v knjižni slov.: Gospod, nisem vreden, da stopiš pod mojo streho, toda reci eno samo besedo in ozdravljena bo moja duša. – Op. ur.)

Kar se tiče petja v cerkvi, je vse slovensko, ako izvzamemo slovesno latinsko mašo in Tantum ergo pri blagoslovu. Pojemo pri tihi maši, pred in po Tantum ergo, ko je blagoslov. Poleg navadnega petja imamo tudi posebne pesmi za božič, za veliko noč in za druge priložnosti. Poje pa naskrivaj vse ljudstvo z veliko pobožnostjo in s pravim čutom. Napevi so sploh preprosti, počasni in strogo v cerkvenem duhu. Kdo ve, kdaj so nastali! Človek, ki ni navajen takega petja, nehote ostane presenečen, kadar ga sliši. Pomislite: mešani zbor iz več sto glasov, od najvišjih delikatno se prelivajočih ženskih in otroških glasov, v vseh gradacijah, barvah in niansah, do najmogočnejših basov, vse lepo zlito v popolno soglasje, brez pretiravanja in kričanja, skoraj polglasno, in vse z znakom lahke, mirno v dušo segajoče otožnosti! Človek mora biti res kamenitega srca, če ne občuti močnega vpliva tega petja.

Ker že govorim o petju, naj omenim še, kako je s posvetnim petjem. Rekel sem že, da beneški Slovenci radi pojejo; toda manjka jim slovenskih pesmi in ustreznih napevov. Stare stvari so se porazgubile; na njihovo mesto vse bolj stopajo poulične, čestokrat skrajno nesramne laške poskočnice. Pevskih društev nimamo, zato pa petje ne napreduje, ampak se samo spreminja, in sicer na slabo, tako da je vsaka nova popevka zopet nova muzikalna neumnost. Mladina sama si ne zna pomagati drugače kakor s tem, da prinaša domov, kar sliši tu in tam pri Furlanih in vojakih. Nikogar ni, ki bi osnoval kako društvo ter uvedel petje v pravem pomenu besede.

No pa, čemu bi dalje razlagal, kako je z omiko pri beneških Slovencih? Častiti bralci lahko iz teh raztresenih podatkov sami vidijo in sklepajo, da so beneški Slovenci brez kulturne organizacije. Edino, kar jih veže skupaj, je vera in sorodnost v širšem pomenu. Kdaj pride kaj boljšega tudi zanje ? Kdor jim trga iz rok edino sredstvo za napredovanje, namreč slovensko knjigo, misli, da bodo srečni samo tedaj, kadar se utopijo v morju italijanske narodnosti; potemtakem ne bo tako kmalu sreče med njimi. Po eni strani se beneški Slovenci trdno držijo svojega jezika in svojih navad, po drugi strani pa je njihov značaj ves drugačen kakor značaj njihovih neposrednih sosedov Furlanov, zato ni mogoče, da bi se z njimi združili in pomešali v narodno skupnost. Eh, Boga mi! Po Nadiži steče še marsikak val, preden se uresniči kaj takega!

 

(prva objava: Dom in svet, 1898, str. 248-252; zadnje nadaljevanje)

 

 

II – REZIJA

 

Rezijani so bistroumni in zelo samozavestni. Ponosni so tudi, če se kdo zanima zanje in za njihovo deželo. Da bi dajali vtis pomembnosti, pravijo, da so njih predniki prišli iz Rusije, toda ta je prazna in pozna izmišljotina brez stvarne podlage in se opira samo na navidezno sorodstvo med imeni Rezija (Resia) in Rusija. Prave narodne zavesti v širšem pomenu med njimi ni. Kadar prilika nanese, da so dobre volje in so v družbi kakega Slovana, sicer radi poudarjajo: »My nysömö Laške, my sömö Slavinske, Rozojanuvi!« (v knjiž. slov.: Mi nismo Lahi, mi smo Slovani, Rezijani! – Op. ur.) A najbrž ima prav Rezijanka, ki je rekla dobro znanemu uredniku češkega Slovanskeha přehleda, gospodu Černemu (Černý), ko je bil v Reziji: »Naši možje, kadar se napijejo vina, vpijejo Živeli Slovenci!, ali kaj to pomaga, ker smo vendar Lahi!« – V resnici so Rezijani dobri Italijani, kakor sem že povedal. Kadar imajo med seboj odličnejše laške goste, kar se pogostoma zgodi, se tudi takrat lahko navdušujejo ter pravijo: »Noi siamo italiani«! (Mi smo Lahi.) Seveda je za to navdušenost iskati pravi razlogi v dobičku. Če tujec pride mednje, jim da zaslužka; torej – Živio! če je Slovan; Evviva! če je Lah. A oni ostanejo »Rozojanuvi« (Rezijani), zvesti svoji vladi. Ta zvestoba jim je prešla v kri, kakor tudi ostalim beneškim Slovencem, iz hvaležnosti do beneške republike, ki je svoj čas dobro ravnala z njimi in si jih z lepimi prednostnimi pravicami in ugodnimi koncesijami privezala, da so ji zvesto stražili državne meje in vhode proti zunanjim sovražnikom na severovzhodu. Benečani so bili prebrisani ter so znali z modro politiko vladati. Seveda, republika je že davno propadla, tudi pravice in koncesije so splavale po vodi in razlogov za posebno hvaležnost in vdanost ni več, a duševna nagnjenost na Laško je ostala in ostane, kakor ostanejo zemljepisne posebnosti, lega in naravne težnje, ki spajajo in integralno dopolnjujejo furlansko deželo s tako imenovano italijansko Slavijo.

Knjižne slovenščine v Reziji ne poznajo. Obče razširjena Družba sv. Mohorja med tamkajšnjim prebivalstvom nima članov. Slovenske knjige so nepristopne že zato, ker je rezijansko narečje preveč oddaljeno od knjižne slovenščine, silno pokvarjeno in prepleteno s tujkami, da preprosto ljudstvo take knjige ne bi razumelo. Niti mali slovenski katekizem za Slovence videmske nadškofije jim ne more ustrezati. Razmere so v tem oziru neizrekljivo slabše kot med šempeterskimi Slovenci, in so celo enake razmeram pri večini terskih (reka Ter) Slovencev. Iz tega ne sklepam, da bo v jezikovnem oziru kmalu konec Rezijanov; terski (po reki Ter; tudi: čentarski ali tarčentski, po slov. Čenta, ital. Tarcento – op. ur.) Slovenci na primer bodo že zdavnaj pofurlanjeni, a Rezija bo ostala še tedaj, kakršna je danes. Zemljepisne okolnosti, etnična odpornost in pa živa zavednost svojega rezijanstva bodo še dolgo ohranile narodne in jezikovne razmere »in statu quo«. Godi se z Rezijo kakor z nemškimi naselbinami v Saurisu in Sappadi pod isto videmsko provinco, ki se vzdržujejo izvrstno, čeprav so od vseh strani obkoljene od Lahov. Zemljepisne posebnosti jih uspešno branijo. Vendar pa so tamkajšnji Nemci bolj zavedni in so si izprosili nemške šole; a poleg tega nihče ne zatira njihovega narečja.

Kar se rezijanskega narečja tiče, omenim na kratko, da ima v sebi dokaj zanimivosti. V marsičem se razlikuje od slovenščine, a ima nekaj analogije s hrvaščino. Z ostalimi beneškoslovenskimi narečji se ne ujema veliko. Ohranilo je stari aorist. Kot nekaj posebnega in evropskim jezikom tujega kaže harmonično spremembo samoglasnikov. Ti se delijo na čiste (e, i, o, u) in na zamolkle (ae, y, ö, ü); na ozke (i, u, y, ü, e) in na široke (e, o, ae, ö, a). Vokalna harmonija obstaja v tem: če v besedi prevladuje npr. zamolkli samoglasnik, tudi ostali, njemu podrejeni, morajo biti zamolkli; če prevladuje čisti samoglasnik, so ostali tudi čisti; prav tako široki kliče širokega, ozki ozkega. Npr.: žaná, dajalnik: žaenè, množinski rodilnik: žiní itd. Zanimivo je tudi, kako štejejo. Do 20 gre kakor povsod; potem: dvajsti anu dan, dvajsti anu dva, in tako do 39; 40 je dvakrat dvajsti, 60 trikrat dvajsti itd.

 

Čeprav Rezija ni zelo obširna, vendar ima vsaka vas znatne jezikovne posebnosti in razlike. Kar pa hudo kvari staro in samostojno razvito narečje, je že zgoraj omenjena preobilica tujih, posebno laško-furlanskih besed. Mnogo se jih je vrinilo zaradi jezikovne nespretnosti duhovnikov, posebno pri krščanskem nauku. Sledi naj za primer, z opazko, da še ni tako hudo pokvarjena, narodna pobožna pesmica, ki jo je g. Černý zapisal v Njivi:

 

Devica Marija, vy mati božja,

prosite za nas Ježuša,

Ježuša, našaha höspuda,

ti, ka talyko nas amà!

Ježuša vy stoe dojila,

z vášimi roki ha previla;

muć tympa stoe pátela

za Ježuša dòržat živaha.

Vy ste ha bila zübila,

muć tympa vy stoe ha jiskala,

stoe ha naloezla tuv cerkvè

tami toemi sapjenc možmí.

Si von boešoe valyky kontent

ha vydeštoć tami sapjenc,

koj a na moešoe šće dvanijst lit.

Vàs čisto pópol an vüčaše,

an höjaše dišépule,

an dílaše mirákole

an mortve žive dilaše

po svitu üčaše muć judi,

o vy, Marija vérdjina!

 

Rezija je zanimiva v marsičem in zato obrača nase pozornost učenjakov in jih vabi v svoje krilo. Mnogo se je že v različnih jezikih in v različnem duhu in oziru pisalo o njej. Geološko in zemljepisno so jo na mestu preučevali znameniti laški strokovnjaki profesorji Taramelli, Marinelli, oče in sin, Musoni in drugi. Z narodnega in jezikovnega stališča so se že v prejšnjih časih zanjo zanimali razni Slovani, npr. Pyšeli, Kopitar, Hanka, Šafařik, Kociančič in drugi. Naš Rutar jo je opisal v knjigi Beneška Slovenija (1899). Osebno so si jo ogledali in o njej poročali poljski grof Potocki, Rus Sreznjevski, Sloveno-Hrvat Stanko Vraz, Čeh Černý, a najimenitnejše med vsemi poljski jezikoslovni učenjak vseučiliški profesor Baudouin de Courtenay, ki je dolgo časa bival v Reziji ter se je bil tamkaj malodane udomačil. On se je korenito naučil rezijanskega narečja ter je nabral, obdelal in pri peterburški carski akademiji dal na svetlo ogromno gradivo, posebno v jezikovnem oziru. V rokopisu hrani še gradivo za popolni rezijanski slovar. Tudi gospa Šulc-Adajevska je sodelovala, kakor rečeno, nekaj časa z njim ter nabrala narodne pesmi in njim ustrezajoče melodije.

Med poslednjimi odličnimi gosti so obiskali Rezijo ruski vseučiliški profesor dr. Francev in Čeha – vseučiliški profesor dr. Kadlec in višji finančni uradnik Kohout. O navadnih turistih raznih narodnosti niti ne govorim. Še najmanj so se doslej za Rezijane zmenili Slovenci. Če ti površni zapiski vzbudijo kaj zanimanja za malo, a slikovito deželico in za njene svojevrstne prebivalce, bo moj namen dosežen.

 

(prva objava pod naslovom Hajdimo v Rezijo! v Dom in svet, 1907; zadnje nadaljevanje)

 

 

III – ZGODOVINSKI ORIS

 

Določiti, kdaj so se Slovenci naselili v Furlaniji, ni lahka reč; do kod so segali po širni ravnini, je možno vsaj približno ugotoviti iz toponomastike; kaj in kako se je z njimi godilo, se ve in se ne ve.

Najbrž so začeli siliti v Italijo že v drugi polovici šestega stoletja skupno z Avari ali pa tudi sami na svojo roko. Za gotovo se ve (iz Pavla Diakona), da so imeli prve čase pogoste boje z Langobardi, pod katerih oblast so bile prišle Furlanija in beneško-lombardske pokrajine. Zdi se pa, da so se Slovenci nastanili s presledki in v raznih skupinah. Podkaninski (po goro Kanin) Rezijani niso veliko sorodni ostalim beneškim Slovencem, a ti se zopet razlikujejo med seboj, ker eni se zdijo bolj hrvaško-srbskega značaja, drugi pa so bolj očitno Slovenci.

Prvotno zasedeno slovensko ozemlje je bilo precej obširnejše kot sedanje. Tako se lahko trdi, da je bil dobršen del ali pa tudi celoten tako imenovani Železni kanal (Canale del Ferro) od Pontebe navzdol slovenski, a se danes nahaja slovenski živelj samo v postranski rezijski dolini. Furlanska ravnina pa ni ohranila nobenega kotička za Slovence.

Da so bili Slovenci v starih časih razširjeni v širokih plasteh po srednji in dolnji Furlaniji do reke Tilmente (Tagliamento) in še čez, o tem priča veliko število do zdaj ohranjenih, ponekod na furlansko zaokroženih, čisto slovenskih krajevnih imen. Tudi stare listine iz XII. in XIII. stoletja pričajo o navzočnosti obilnega slovenskega življa v onih krajih, kajti vsebujejo lepo število krasnih staro slovenskih krajevnih in osebnih imen. Toda zgodovina tega slovenskega elementa je precej nejasna in nepopolna. Ne ve se zagotovo, kdaj in kako so bili zasedli Slovenci one kraje. Morda so bile proste naselbine razvrščene po zemljiščih, opustošenih in zapuščenih zaradi burnega prehoda selečih se narodov; morda so to bili ostanki slovenskih vojakov, ki so se borili v Italiji skupno z Avari in so se na povratku ustavili, kjer so dobili neobljuden in za poljedelstvo ugoden prostor. Poleg tega so bila njihova naselja pomešana z romanskimi; zato ni čudno, da so se polagoma potujčili. Sicer pa je bila v XV. stoletju slovenščina še zelo razširjena po Furlaniji. Kdaj je izginila, o tem se ne da nič gotovega povedati.

Sedanji Slovenci prebivajo po dolinah in hribih, raztezajočih se od goriških Brd do Kaninovega pogorja. Razdeljeni so v tri glavne skupine: v Rezijane, v Tarčentske (Terske) in Šempeterske Slovence.

Zgodovina Rezijanov je v zvezi z zgodovino Možniške opatije (Abbazia di Moggio), ki je bila ustanovljena leta 1115 po želji in oporoki koroškega grofa Kocelja, v njegovi lasti je bil Železni kanal. Opatiji je bilo darovanih mnogo posestev, med njimi tudi Rezija. Benediktinci so imeli polno cerkveno in posvetno oblast nad to deželico, ki jim je nosila precej koristi. Leta 1409 je nastala iz opatije prosta komenda, ki pa si je pridržala vse prejšnje pravice. Med onimi, ki so jo uživali, je bil tudi sv. Karol Boromejski. Leta 1777 si je beneška republika prisvojila vse skupaj in od tedaj je postala Rezija samosvoja občina in župnija.

Tarčentski ali Terski Slovenci so bili zaradi neurejene razdelitve svojih zemljišč vedno razkosani med seboj ter podvrženi raznim fevdalcem in v cerkvenem oziru priklopljeni raznim furlanskim župnijam. Zato pa nimajo skupne zgodovine.

Najzanimivejša je zgodovina Šempeterskih Slovencev, ki so imeli posebno upravno organizacijo. Sprva so prišli pod vlado Frankov, ki so bili uničili langobardsko kraljestvo in so bili raztegnili svojo oblast čez vse slovenske in tudi hrvaške dežele. Pozneje so Slovenci prišli pod oglejske patriarhe, katerim so bili nemški cesarji podelili knežjo oblast nad vso Furlanijo. Ker so bili vsi ti patriarhi posebno v začetku iz nemških rodovin, so večkrat podajali svojcem v fevde razne kraje, tudi slovenske; zaradi tega nosijo stari, razrušeni gradovi po gorskih obronkih večinoma nemška imena. Navzlic tem fevdalcem so si bili Slovenci zasnovali polagoma za svojo potrebo posebno upravo, ki so si jo ohranili in okrepili tudi tedaj, ko je patriarhat prišel v roke Benetkam. Modra beneška republika je Slovencem pustila precejšnjo svobodo, jih ščitila pred fevdalci ter jih obdarila z novimi privilegiji, posebno z oprostitvijo različnih davkov in dajatev. Njihova dolžnost je bila čuvati beneško mejo proti Nemcem, kar so Slovenci zvesto izpolnjevali, tako da jih vlada v listini iz leta 1492 imenuje: Fideles nostri incolae montanearum et convallium.

Imeli so torej precejšnjo avtonomijo, čeprav so bili tu in tam podvrženi še vedno jurisdikcijski, sicer bolj navidezni kot pa dejanski pravici starih furlanskih fevdalcev. Organizacija slovenskih skupnosti je bila strogo demokratična. V najlepši obliki, precej modro in natančno zamišljena, je obstajala med Šempeterskimi Slovenci. Hišni gospodarji posameznih vasi so skrbeli za skupne vaške zadeve, ki so jih obravnavali v sosednjah, to je v vaških zborih, katerim je predsedoval dekan, ki so ga med sabo izbrali hišni gospodarji. Vasi, katerih je bilo približno 40, so bile združene v dve skupini, poimenovani Banka (miza) po središčnih vaseh Landar in Mersa: Landarska Banka in Merska Banka. Vsaka Banka je imela svojega glavnega dekana, ki so ga volile podrejene vasi. Landarski Banki so bili podvrženi prebivalci Nadiške (Nadiža) in Sovodnjiške (Sovodnje) doline, Merski pa prebivalci Šentlenarške in Kožiške doline. Vsaka vas je imela svoje zastopnike pri svoji Banki, ki so se zbirali v sejo, kadar so to zahtevale skupne zadeve.

Enkrat in, če je bila potreba, tudi večkrat na leto so se zbirali zastopniki obeh Bank na prostem pod slovanskimi lipami pri cerkvici sv. Kvirina v Šempetru. Pri teh občnih zborih so se obravnavale skupne zadeve cele dežele, pod predsedništvom obeh glavnih dekanov. Pri obravnavah je imel besedo sleherni zastopnik raznih vasi, a zapisnik je sestavljal javni notar ali kancelir. Evo torej starega, strogo demokratičnega, malega, a pravcatega parlamenta!

Poleg upravne organizacije so imeli tudi sodnijsko. Za Landarsko Banko so volili hišni gospodarji, za Mersko Banko pa odsluženi sodniki vsako leto po 12 sodnikov (dvanajstijo), ki so sodili v malih in v velikih zadevah, celo morilci so prišli pred nje. Vse to navzlic pravu jurisdikcije, ki so ga imeli po slovenskih krajih stari fevdalci, katerim pa je, kakor se zdi, za ugotovitev svojih pravic zadostovalo, da so prišli enkrat na leto v Šempeter ter se tam skupno in mastno pogostili na stroške svojih podanikov. Kaj so hoteli drugega? Slovenci so bili v popolnem miru z beneško republiko, ta pa se jim ni marala zameriti in jih je ščitila proti vsakomur. Celo sodne prizive so delali, kolikor je bilo mogoče, od Banke do Banke, čeprav bi bili morali redno prizivati prvič v Čedad, potem v Videm in kot na najvišjo stopnjo v Benetke. Hujše zločine so kaznovali z ječo, za manjše so vklepali obsojence v klado na javnem mestu ali pa so jih kaznovali z denarno globo.

Vsa ta upravna in pravna organizacija je veljala od dobe oglejskih patriarhov do avstrijske vlade. Avstrijski absolutizem je vse razdrl ter na mesto stare razdelitve zasnoval sedanje občine.

V cerkvenem oziru so Šempeterski Slovenci prvi dobili lastno župnijo, in sicer najprej v Šempetru, ki jo omenja neka listina (Bulla Coelestini III) že leta 1192. Potem so dobili drugo pri Sv. Lenartu; zapisnik župnikov šentlenarških sega nazaj do leta 1400, toda župnija je že prej omenjena. Koncem XVIII. stol. je bila ustanovljena tretja župnija v Drenkiji, ki je prej spadala pod Volče ob Soči. Vse tri so podrejene čedajskemu (Čedad) kapitlju.

Ena najstarejših cerkva je starogorsko svetišče (Stara gora – Castel del Monte), ki je tudi slovenska župnija, spadajoča pod Čedad. Prapotska (Prepotto) župnija je bila tudi slovenska, a zdaj je mešana. Slovenci teh dveh župnij ne spadajo k Šempeterskim, ampak tvorijo nekako podaljšanje goriških Bricev.

Za vse druge Slovence so imeli pri starih furlanskih župnijah slovenskega vikarja (Vicarius Sclaborum); šele pozneje so dobile slovenske podružnice lastnega duhovnika.

Po slovenskih cerkvah je bila od starih časov v navadi slovenščina. Še zdaj se je ohranila marsikaka melodija s pripadajočim besedilom, ki sega precej nazaj v stare čase, saj je očitno gregorijanskega značaja in izvora. Tako npr. pesem za Božič, za Veliko noč, za sv. Rešnje Telo in še kaka druga. Ljudstvo prav rado poje v cerkvi tudi pri tihih mašah, in v tem se povsem odlikuje od Furlanov.

Duhovniki so si sami pisali ali pa prevajali katekizme in pridige in druge potrebne stvari. Ko so se začele tiskati slovenske pobožne knjige, so si jih radi priskrbovali. Žalibog, da se stari rokopisi niso ohranili! Pač pa obstaja še zdaj silno zanimiv, mešan latinsko-slovensko-laški zapisnik iz leta 1497, v katerem pravi neki Johanes civis Vegle, da je prevedel »de latino in sclabonico lingua« letne zapuščine »Bratine sfete marie szergneu« (Bratovščine sv. Marije v Cernjevu). Ta rokopis, kakor tudi nekaj novejših rezijanskih tekstov, je obelodanil v Petrogradu poljski učenjak vseuč. prof. Baudouin de Courtenay. Obširno razpravo o černejskem, prvem slovenskem datiranem rokopisu, je napisal pokojni dr. Oblak.

 

(prva objava: Jadranski almanah 1923, Trst)

 

 

 

IVAN TRINKO – ZAMEJSKI (1863-1954), rojen in umrl v Trčmunu (Tercimonte, Beneška Slovenija, Italija), iz kmečke družine, teologijo študiral v Vidmu (Udine), nato duhovnik in profesor, poslanec v videmski pokrajinski skuščini, pisal pesmi (Poezije, 1897), prozo, poljudne razprave (tudi v ital. in lat.), prevajal Prešerna, Stritarja, Gregorčiča, Tavčarja ter poljske in ruske pisce v italijanščino; ukvarjal se je tudi z glasbo in likovno umetnostjo. Najpomembnejši kulturni delavec Beneške Slovenije, imenovan »oče Beneških Slovencev«. Njegov potopisno-sociološki spis Beneška Slovenija je klasična predstavitev te na skrajni zahod odmaknjene, v osrednji Sloveniji skoraj pozabljene pokrajine; pisanje o njej je utemeljil z besedami: »Upam, da bo vrlo zanimalo ostale Slovence spoznati brate, ki se kakor predstraža vsega Slovanstva nahajajo pod italijansko krono. In skrajnji čas je, da jih spoznajo, ker morajo prej ali slej poginiti pod navalom laške narodnosti, ako se ne predrugačijo razmere.« (cit. DiS, 1900, str. 284). Tukajšnja predstavitev je sestavljena iz treh zaokroženih odlomkov iz treh tematsko sorodnih, v različnih publikacijah objavljenih spisov.

 

 

 

 

Dodatek

 

DEVICA MARIJA

 

Devica Marija, vi mati božja,

prosite za nas Jezusa,

Jezusa, našega gospoda,

tega, ki nas toliko ljubi!

Jezusa vi ste dojila,

z vašimi rokami ga previla;

mnogo časa ste trpela

za Jezusa obdržat živega.

Vi ste ga bila zibala,

mnogo časa vi ste ga iskala,

ste ga našla tu v cerkvi

tam med temi modrimi možmi.

To vam je bilo veliko zadovoljstvo

ga videti tam modrega,

ko je imel šele dvanajst let.

Čisto ves narod on je učil,

on je vodil učence,

on je delal čudeže

in mrtve žive je delal,

po svetu je učil mnogo ljudi,

o vi, Marija devica!

 

 

 

 

 

OPOMBA K TRINKOVIM REZIJANOM

 

Ob Trinkovem tekstu o Rezijanih (gl. zgoraj II) se zdi primerno omeniti »koroško navezo« tega fenomena. Poleg čisto jezikovne plati (značilnosti, ki so rezijansko narečje zlasti v starejši dobi povezovale s koroško slovenščino, pozneje je prevladala primorska beneškoslovenska komponenta) je še določena literarna: Andrej Einspieler (1813-1888), slovenski koroški duhovnik in kulturno-politični delavec, imenovan »oče koroških Slovencev« (kot Trinko »oče Beneških Slovencev«), ustanovitelj časopisov Šolski prijatelj, Slovenec in Mir ter Mohorjeve družbe (skupaj s Slomškom in Janežičem leta 1851; v letu 2011 ta legendarna založba, ki je »Slovence naučila brati«, obhaja 160-letnico), je objavil dva Trinkovima sorodna spisa: Beneški Slovenci (Š. prijatelj, 1852) in Reziani (ibid., 1856). Zlasti slednji je ilustrativen glede na Trinkovo odločno zavračanje »navideznega sorodstva« med imeni Rezija (Resia) in Rusija, zato sledi daljši tozadevni citat iz Einspielerja:

»Stari ljudje pravijo, da so Reziani iz Rusovskega prišli v svoje današnje kraje. V časih hudih vojsk so neki Rusi v to dolino pribegnili, kjer ni do tistih dob še nobeden prebival; tu so se ustavili, hiše zidali in v miru živeli, in po njih se je ta kraj klicati jel Resia ali Rezia. Rezianski jezik je zares tudi zlo podoben Rusovskemu; zakaj ko so Rusi se po teh straneh nazaj pomikali, je neki Rus tudi na Reziansko prišel, in ko je s starejšimi Reziani govoril, kateri svoj domači jezik bolj čisto govoré, je dobro umel njih govorjenje, in tudi Reziani so njega razumeli. Verjetno je tadaj, da je jezik Rezianski prav za prav Rusovsko podnarečje, ali sadaj je zlo popačen zavoljo tega, ker živé Reziani v sredi Lahov in hodijo po svetu, kjer moraju mnogo druzih jezikov saj za silo govoriti. Je tadaj Reziansko narečje zmes slavjanskih, menda Rusovskih, nemških in laških ali furlanskih besed, kterim dajajo slavjanske končnice in slavjansko sklanjanje. Ker pa kupčujejo z Nemci in z Lahi, govoré kakor smo uže omenili, tudi za silo nemško in laško.

Tudi slavni Kolar v svojem slovutnem delu Staroitalia slovanska (díl I. hlava II. članek II. § 2. str. 209-212) govori od teh naših Rezianov. On izpeljuje ime Rezianov od starih Etruskov tako le: »Prebivavci Etrurje so imeli tri imena, dva, da tako rečem, zunanja, namreč: Turi, Turii, Turanje, Tursci, Tusci od tur‚ vol, ogenj’; in Etrusci ali častivci vatre, ognja pod podobo tura ali vola’; tretje ime znotrajno in domače, to je: Raseni, Razeni, to je‚ Rodjeni« ... itd.

(…)

Sreznevski pak piše na omenjenem mestu: »Zlasti to je spomina vredno od dvora Gospodnice, da je živel tukej, kakor pravi ustno sporočilo, pervi začetnik Rezianov, ki je prišel iz Rušije, t. j. iz Rusije, kakor to razlaga Reverendissimus Dominus Odorico Buttolo« – « [cit.: Reziani; Šolski Prijatel – časopis za šolo in dom, 1856].

Kljub določeni problematičnosti tovrstne etimologije je simptomalna sorodnost besed Rezija, Retija (Retijci ali Retoromani v Švici), Reti in Raseni (oboji Etrurci), Raša (reka in naselje v Istri), Raška (reka in naselje v JZ Srbiji, Sandžak, ime Rascia za staro Srbijo s prestolnico Ras) tako z variantami imena Rusija (Rossija, Rasija) kot tudi z imenom venetske boginje Reitija (Rehtia, Reisia) in praslovanskega svetišča Retra (Rhetra, Rethtra) na področju Lužice (o tem prim.: Branko J. Hribovšek, Imeni Raetia in Schwyz, SRP 75-76/2006 in 77-78/2007).

(Izbor, priredba, prevod pesmi Devica Marija v knjižni jezik in opomba ur. I. A.)

 

 

 

English