Lives Journal 5

Ivo Antič

  

KDAJ SO SLOVENCI  PRIŠLI V SVOJO SEDANJO DOMOVINO?

 

V nemško-slovenskem zborniku razprav o (pretežno) koroški zgodovini Karantanien-Ostarrichi: 1001 Mythos (Mohorjeva; Celovec-Dunaj-Ljubljana, 1997) je Peter Štih v svojem pregledu z naslovom Avtohtonistične in podobne teorije pri Slovencih in na Slovenskem (kot tretji zgodovinar po Francu Kosu in Bogu Grafenauerju, prvi že 1896, drugi 1982) kritično obračunal z Davorinom Trstenjakom kot vodilnim med starejšimi slovenskimi zagovorniki t. i. avtohtonistične teorije; v tem smislu je ilustrativna naslednja navedba iz omenjene Štihove razprave:

 

»Med vsemi temi pa je po obsegu svojega dela, vztrajnosti in odmevnosti izstopal Davorin Trstenjak (1817-1890) … (…) Njegov popolni znanstveni dilentatizem se je kazal v nemogočem etimologiziranju in tudi mitologiziranju … (…) Toda kljub gorečnosti s katero je branil avtohtonistično teorijo je Trstenjak v starejših letih zmogel toliko poguma in poštenja, da se ji je vsaj posredno odpovedal, ko je v razgovoru z Matijom Murkom, slavistom, literarnim zgodovinarjem in klasikom slovenske etnologije, dejal: Vi imate Miklošičeve in druge jezikoslovne knjige, kaj pa smo imeli mi, ko smo začeli?« (cit. n. d. str. 30, natanko po predlogi, brez slovnično-pravopisnih popravkov).

 

V Murkovem članku z naslovom Rodoljubna knjiga brez rodoljubja (Veda, 1911), ki je sicer ironično uničujoča recenzija knjige drugega »zloglasnega« avtohtonista Martina Žunkoviča (Die Slaven, ein Urvolk Europas, Wien, 1911), mimogrede pa je omenjen tudi Trstenjak, poleg navedene, čisto anekdotične aluzije ni nobenega sledu o tem, da bi se Trstenjak »odpovedal« svojemu delu, kateremu je posvetil življenje. Lucijan Vuga v svoji knjigi Veneti v Troji (2006), ki je poglobljena, korektna in izčrpna predstavitev poglavitnih avtohtonističnih (hipo)tez, navaja določeno pozitivno mnenje Franceta Bezlaja, znanega kot največjega slovenskega etimologa, o Trstenjaku, ter opozarja na nekatere markantne sodobne tuje »avtohtoniste« (Alinei, Pešič, Renfrew, Semerano itd.), katerih pogledov spričo tudi formalno neoporečnih strokovnih referenc nikakor ne bi bilo mogoče označiti kot »popolni znanstveni diletantizem«.

 

Vsekakor je res, da so se že v času Trstenjakovega življenja poleg upoštevanja (celo navdušenja – zlasti iz patriotičnih slovanofilskih razlogov) pojavljali tudi kritični odmevi na njegovo znanstveno raziskovalno-razlagalno delo. V zvezi s tem je slikovit naslednji »pesniški primer«: Trstenjaka omenja Fran Levstik v svoji satirični pesnitvi Slovenska literatura (1859), ki je v celoti dokaj kruto humoren, zgoščen pregled slovenske literarne zgodovine v verzih. Na Trstenjaka se nanašajo naslednji verzi (Levstik piše: Turstenjak – po razlagi urednika A. Slodnjaka naj bi ga tako preimenoval »zaradi njegovih etimoloških saltomortalov, izvajajoč njegovo ime od besede tur – prabik«; cit. F. Levstik, ZD 2, 1952, opombe, str. 415; Slodnjak pri tem ne razloži nenavadne Levstikove besede »šeststogubca«, ki jo sicer citira: »šestogubca«; gre za t. i. devetogub, del želodca prežvekovalcev; prim. Pleteršnik, Slovensko-nemški slovar: šestogbəc, -bca, m. der Blättermagen der Wiederkäuer, der Psalter):

 

(…)

 

pa Turstenjak slavni mehove pritiska /

 

(…)

 

Iz šeststogubca turjega kuha

Slovanom zgodbo kuhar Turstenják;

mi padamo pred njim na kolena,

al praska se v grobu Kollár Slovak.

 

Naj Miklošič se na Dunaju smeja,

naj Dežman v Ljubljani gleda v stran,

naš Turstenjak svojo pot dokazuje,

da nekdaj še v Afriki bil je Slovan.

 

(…)

 

(cit. ZD, 2, str. 206-207)

 

V pesnitvi so zoper Trstenjaka naravnana pomembna imena, a njih relevantnost je tej v zvezi specifično pogojena. Zakaj naj bi se Kollár tako rekoč obračal v grobu zaradi Trstenjakovega »kuhanja« slovanske zgodbe (zgodovine) iz govejega želodca, ni jasno, saj je bil ta Slovak, pesnik in profesor arheologije, kot znamenit zagovornik t. i. vseslovanstva (mdr. avtor knjige Staroitalia slavjanska, 1853) eden od Trstenjakovih (hrestomatičnih) vodnikov. Sicer naj bi se Trstenjak z idejo avtohtonosti Slovencev najprej seznanil neposredno pri prijatelju Antonu Kremplu, ki je imel v svoji knjižnici tudi Kollárjeva dela; pozneje pa je Trstenjak prevzel neobjavljeni opus preminulega Matevža Ravnikarja Požénčana, raziskovalca podobne usmeritve.

 

Miklošič, velikan slavistike, je v strokovno-poklicno-kariernem smislu tako rekoč »stvaritev« Jerneja Kopitarja, ki velja za utemeljitelja slovenistike (s slovnico, ki svoj predmet obravnava kot eno od slovanskih narečij, in to v izrazito okrnjeni obliki – brez besedotvorja in sintakse; v uvodu je, sledeč Dobrovskemu, četrto skupino narečij slovanskega jezika označil: »Hrvaščina s slovenščino na Kranjskem, Štajerskem in Koroškem«; izv.: »Die Kroatische, mit dem Windischen in Krain, Steyermark und Kärnten.«); oba sta bila po študiju pravnika, radikalno formalno vzeto torej »ljubiteljska filologa«. Iz odvetništva v filologijo je Miklošiča pritegnil Kopitar, ki je sicer gojil neko skupno slovansko perspektivo, najprej na osnovi skupnega latiničnega pravopisa, toda pravoslavja in Rusije ni maral (v končnem povzetku so Kopitarjeve zamisli o avstroslavizmu in Dunaju kot – vsaj znanstvenem – središču vsega slovanstva videti kot svojevrstne »fantazije«, katerih problematičnost je, kot kaže, deloma čutil tudi sam; prim. spis: Domoljubne fantazije nekega Slovana – Patriotische Phantasien eines Slaven, 1810). Ne Miklošič ne Kopitar v sijajni dunajski službi in praktično nemška (v nemščini pišoča) znanstvenika nista mogla podpirati izrazitejšega protiavstrijskega vseslovanstva, ki je že tako imelo za Nemce zlovešč, celo alarmanten prizvok (poudarjati dejstvo, da so Slovani največja etnična enota v habsburški monarhiji, ni bilo priporočljivo; prim. jezikovno razmerje leta 1910: nemščina ok. 12 mil., madžarščina . ok. 10 mil., slovanski jeziki ok. 20 mil.). Jedro Miklošičeve in Kopitarjeve filologije je panonska teorija (o stari cerkveni slovanščini), ki jo je temeljito razveljavil Vatroslav Oblak, lingvist po študiju (slavistika in primerjalno jezikoslovje, z doktoratom) s svojo makedonsko teorijo.

 

Miklošič je v Slavische Bibliotek II (1858) kritično zavrnil Trstenjakove poglede na slovensko prazgodovino, doktor prava Karel Dežman pa jih je odklanjal v kritikah in v nastopih v ljubljanskem Zgodovinskem društvu (Dežman kot načelni odpadnik od slovenstva in glasnik nemškutarstva bi seveda še toliko teže soglašal s Trstenjakom). Tudi Levstikova formalna izobrazba (gimnazijec brez mature) je po svoje »iz druge zgodbe« ter vsaj v nekaterih potezah prav tako vsebuje nekaj tistega, kar kritiki običajno očitajo tako Trstenjaku kot sploh avtohtonistom in »venetologom«: amaterizem, diletantizem, fantaziranje. Sicer pa Levstikova satirična pesnitev tako ali tako ostaja zunaj lingvistične stroke, v polju literature, se pravi, da niti ni rečeno, da se vse v njej povsem pokriva z avtorjevimi »pravimi pogledi«.

 

V zvezi s Trstenjakom se potem afriška asociacija utrne tudi zgodovinarju Francu Kosu v razpravi: Kdaj so Slovenci prišli v svojo sedanjo domovino? (Izvestja muzejskega društva za Slovenijo, 1896; tudi: Franc Kos, Izbrano delo, 1982). Tam pravi: »Z enako pravico bi lahko kdo trdil, da so bili afrikanski Zuavi nekdaj tudi Slavi ali Slovani.« – Značilnost te opombe je seveda v tem, da navaja en sam primer, medtem ko Trstenjak niza kupe podatkov za svoje (hipo)teze. Kosova ad hoc domislica je povsem neprimerljivo in brezpredmetno »duhovičenje«.

 

Teoriji priselitve se logično zastavlja vprašanje, koga so »izpodrinili« Slovani v 6. stoletju? Morda »Vlahe«, kot so nekoč rekli romaniziranim predhodnikom? Morda »Ilire«, katerih pravi potomci naj bi bili (po albanski razlagi) Albanci? Za Kopitarja so bili Srbi in Hrvati ilirski vrinek med prvotnimi strnjeno naseljenimi Slovani, ki naj bi bili avtohtoni na svojem ozemlju od izvira Drave, ob Donavi do Črnega morja (v tem je sledil bizantinskemu Porfirogenetu in ruskemu Nestorju). So Slovani (Slovenci) prišli v prazen prostor ali so izvedli edinstveno temeljit genocid nad prvotnimi prebivalci, le deloma romaniziranimi pod rimsko upravo? O prihodu Slovencev Franc Kos pravi: »Kamor so prišli, tam so ropali, požigali in morili.« (v že omenjeni razpravi Kdaj so Slovenci prišli v svojo sedanjo domovino?; ID, str. 101). In še: »Kmalu potem je zadela južni Norik huda nesreča. Slovenci so pridrli v to pokrajino ter se polastili zemlje ob Dravi in Muri. Razrušili so Tiburnijo, uničili ondotno škofijo, prebivalce pa pomorili ali pa odvedli v sužnost.« (ibid. str. 79). K temu pripominja: »Po pravici lahko trdimo, da so Slovenci, ko so prišli v Panonijo in Norik, postopali mnogo krvoločnejše in okrutnejše, kakor Langobardi, Goti in drugi germanski narodi.« (ibid. str. 79, opomba 28). Ta podoba Slovencev-Slovanov kot priseljencev v 6. stoletju se očitno razlikuje od pravljične podobe slovanskih dobričin, ki so igrali na citre, prepevali in pili medico … (Kos tudi o Madžarih: »Kamor so Madžari prišli, tam so vse požgali; pobili so vse, kar se jim je moglo ustavljati.« … ID, str. 251).

 

Vprašanje o »prihodu« ali »ne-prihodu« Slovencev-Slovanov tako, po vsem sodeč, vendarle ostaja odprto – vsaj kot nenehen historiografski izziv. 

 

 

English