Lives Journal 5

Ivo Antich

  

SHCHURKI

 

Ob shiritvi Emone proti jugu so v mestnem svetu sklenili, da bodo med Gradom in Barjem, se pravi na obeh straneh v betonski kanal ukrochene reke Equrne (v praslovanskem chasu se je imenovala Ljubljanica), zgradili naselje stanovanjskih blokov »za nasho inteligenco«. Ta namembnost je bila she posebno poudarjena in zaradi pogoste rabe formulirana tudi s kratico BLOZANI, ki je zaradi svoje spevnosti v hipu tako rekoch ponarodela kot nekakshna magichna formula za reshevanje vsakrshnih, zlasti pa urbanistichnih problemov.

Ob svechani razglasitvi sklepa o gradnji je zhupan Wolfgang Karamehmedowitsch v posebej za to prilozhnost okrasheni (velikanski lovorjev venec z luchkami okoli Admiralovega portreta nad govornishkim odrom) glavni dvorani mestnega sveta zadevno odlochitev utemeljil z naslednjimi zachetnimi besedami govora, ki je sicer trajal natanko pet ur:

»Drage mestne svetnice, dragi mestni svetniki, vsi se popolnoma nedvoumno zavedamo, da je danes prav poseben praznichni dan tako za nashe mesto kot za celotno nasho drzhavo, kajti BLOZANI, monumentalno melodichno zvenechi simbolichno pojmovni povzetek za nasho v tem trenutku najbolj pomembno nalogo, je nashe tako doslej kot tudi poslej unikatno zgodovinsko emblematichno geslo, s katerim pred ochmi vsega sveta manifestiramo nezlomljivo evropsko sozvochje nashe domovine z imperativom globalne demokratichne zavesti, v zmagoviti delovni praksi nacionalno-drzhavotvorno uresnichujoch iniciativno voljo najvishje tochke nashe oblasti, da je treba uresnichiti konkretno razviden napredek v preseganju tradicionalne, vsemu in vsakomur usodno shkodljive notranje delitve prebivalcev nashe prestolnice na tako imenovane grashchake in tako imenovane barjance, se pravi v visokoizsholanih posledicah na humanomistichno in tehnomistichno inteligenco, toda obenem varujoch kot punchico ochesa mozhnost plodonosnega razlikovanja v delikatnosti nashe skupne zavesti o dragocenosti nespregledljivega dokaza za avtentichno vitalistichno raznolikost druzhbenega bogastva, ki ga med drugim v posebno pomembnem smislu pomeni sloj inteligence, za katere izobrazhevalno oblikovanje vsi delovni drzhavljani prispevamo dolocheno kapljo znoja v obliki davchnih prispevkov, kajti volja najvishje tochke nashe oblasti je hkrati nasha skupna volja, namrech volja vsakogar od nas, da nashe hum-teh-inteligence ne prepushchamo vech nenadzorovanemu nekvalitetnemu bivanju po vsakrshnih, she od praslovanskih zanichevalcev izobrazhenstva podedovanih bivalishchih, temvech da jo v najkrajshem mozhnem chasu enkrat za vselej zdruzhimo v izbranem in dostojno opremljenem mestnem prostoru …«

 

Ob vsaki zhupanovi omembi »najvishje tochke nashe oblasti« (pri tem je seveda vsakdo vedel, da se to nanasha na Admirala, ki pa ga zaradi posebnega sposhtovanja ni kazalo po nepotrebnem neposredno omenjati) so mestni svetniki vstali s svojih sedezhev in govor prekinili s petminutnim ploskanjem in marshevskim topotanjem na mestu.

V bifeju »Zlata kletka« (tako so ga neuradno imenovali zaradi nenavadne kovinske opreme iz mnogih pozlachenih mizic, stebrichev in opazhnih mrezh) v Inshtitutu za humanomistiko- tehnomistiko (IN-ZA-HU-TE) je skupina raziskovalcev med delovnim odmorom spremljala zhupanov govor prek megaekrana na eni od sten. Bife je bil poleg direktorjeve pisarne edini skupni prostor za vse usluzhbence v palachi, sicer razdeljeni na dve polovici s posebnima vhodoma. Med kakshnimi tridesetimi navzochimi znanstveniki in tremi znanstvenicami sta ob svoji visoki mizici stala tudi dr. Johannes Schwabitsch in dr. Janez Shvabić (slednji je dosledno zahteval tako imenovani »mehki ć« v konici svojega priimka, trdech, da gre za individualno identitetno sposhtovanje do spomina na lastnega ocheta Jovana, ki naj bi bil »pravi Srb« iz Luzhishke Srbije). Ozrachje je bilo tukaj bolj sproshcheno kot v mestnem svetu, spremljanje govora ni bilo obvezno, pri zhupanovi omembi »najvishje tochke nashe oblasti« nihche ni ploskal ali topotal z nogami. Johannes in Janez sta bila ne le po imenu ali priimku, marvech tudi po podobnem videzu in topo brezizraznem vedenju posebnezha med usluzhbenci Inshtituta, med katerimi sicer ni manjkalo zlasti vsakrshnih nenavadnih znachajskih potez, nasploh znachilnih za visokokvalificirane uchenjake.

Poznala sta se zhe iz otroshtva; po druzhinskem izrochilu, ki so ga sposhtovali starshi obeh, sta bila celo v nekakem daljnem sorodstvu, saj je tudi Johannesov oche Johann prishel iz Luzhishke Srbije, le da je zase trdil, da je »pravi Nemec tisoch let nazaj«. Johannes je bil jezikoslovec in literarni zgodovinar, torej humanomistichni znanstvenik, Janez pa matematik in specialist za raketne turbine, torej tehnomistichni znanstvenik. Johannesova druzhina je zhivela na Gradu, Janezova na Barju, poblizhe pa sta se spoznala shele v istem razredu gimnazije, saj se druzhini nista druzhili, ker je v chasu njune mladosti, se v pravi v dobi praslovanstva, v glavnem veljalo nasprotje, pravzaprav sovrashtvo med stalnimi prebivalci obeh bregov Ljubljanice, sedanje Equrne. Tistim, ki so zhiveli na desnem bregu pod Gradom in na njem, so v ljudski govorici rekli grashchaki, ker so veljali za nekakshno bolj ali manj namishljeno meshchansko elito, onim na levem bregu in naprej po Barju vse do gore Krim pa barjanci, in to je imelo bolj podezhelsko-proletarski prizvok. Zlasti otroci so se radi zbadali in zmerjali; med izzivalnimi popevkami se je ena od tistih, ki so jo spesnili na grajski strani, zachenjala takole: »Barjanci mochvirci, barjanci sibirci, mochvirija sibirija, onkraj Krima ruska zima …« Z barjanske strani so jim vrachali: »Grashchaki bedaki, grad gori, grashchak bezhi, se za rit drzhi …«

 

V skladu s to delitvijo so si tisti otroci, ki so shli shtudirat, tudi izbirali shtudijske smeri: grashchaki predvsem humanomistichne, barjanci pa tehnomistichne. Pri tem je bilo znachilno, da je le redkokateri od njih izbral kakshno biomistichno smer; biomistiki so v neprimerljivo vechjem shtevilu izvirali iz drugih mestnih predelov.

Nasprotje med stranema se je she prav posebno slikovito pokazalo vsako leto na Sventovidov dan (sedanji Sveti Vid, petnajsti junij), ko so prirejali boje med cholnarji tako iz grajske kot iz barjanske obchine; ti cholnarski boji niso bili chisto nedolzhni, bojevitezhi so se obdelovali z vesli, stojech v cholnih, marsikateri jo je hudo skupil, nekateri so celo utonili. Ti boji, cheprav so jih stoletja izvajali kot obredno ohranjanje borbene psihofizichne kondicije, so pushchali svoj pechat v ljudeh; Johannes in Janez sta se bolj kot drugi z nasprotnih bregov druzhila le zaradi svashtva. Vsak je bil namrech porochen z eno od dveh sester Kitajk, priseljenih kuharic v eni od kitajskih restavracij, ki jih ni bilo malo v Emoni, nekako tri do pet v vsaki chetrti; sestri sta bili dvojchici, Johannes in Janez, ki sta jima zheni segali do pasu, pa si nikoli nista bila chisto na jasnem, s katero sta se porochila. V tolazhbo sta jima zheni pojasnjevali, da so tudi Kitajcem »vsi belci videti enaki«.

»Po glasu bi sodil, da govori zhupan,« je pochasi in zamishljeno spregovoril Johannes, strmech v kozarec mineralne vode pred sabo.

»Tudi jaz bi po glasu sodil, da govori zhupan,« je prav tako pochasi in zamishljeno odvrnil Janez, enako strmech v kozarec mineralne vode pred sabo.

»Res je nerodno, che je chlovek tako kratkoviden, da kljub naochnikom skoraj nich ne vidi,« je rekel Johannes.

»Res je nerodno, che je chlovek tako kratkoviden, da kljub naochnikom skoraj nich ne vidi,« je kot v odmev pritrdil Janez.

Za sosednjo mizico je sam zase stal dr. John Gril, raziskovalec iz Inshtituta za higieno (IN-ZA-HI), nameshchenega v posebni stavbi nedalech od IN-ZA-HU-TE. V Inshtitut za higieno so bile uvrshchene vse znanosti, ki jih ni bilo mogoche povsem zanesljivo uvrstiti ne med humanomistiko ne med tehnomistiko: v glavnem je shlo za razlichne veje biomistike, kot so biologija, biokemija, biofizika, biogeologija, biogeografija, bioekologija, biogenetika, biohigienika, bioekonomija, biomedicina … Gril je bil zelo ponosen na svoje rojstvo v ZDA v emigrantski druzhini, ki se je pozneje vrnila v domovino, on pa se je sholal v Emoni, ohranjujoch amerishko ime; doktoriral je iz medicine in se na zachudenje znancev zaposlil v IN-ZA-HI. »Le kaj zgublja chas v nashi zahojeni luknji, che je pa Americhan?« so se sprashevali mnogi, on pa je, kadar je slishal kaj takega, zmeraj nekako shaljivo skrivnostno odgovarjal, da gre pach za »vishje poslanstvo«.

 

Marsikomu se je zdel chuden tudi nadimek Ciklo, s katerim so ga nagovarjali le kolegi iz IN-ZA-HI; med tipi, ki za shanki »vse vedo«, so eni trdili, da je kakor kiklop slep na eno oko, po drugih naj bi bil nadimek nekakshna polilegalna operativna shifra za Grilovo poklicno specializacijo, ampak vsega tega nihche ni jemal posebno resno, tudi zato ne, ker je bil John druzhaben in do vsakogar prijazen mozhak.

Gril je kar pokal od zdravja s prav vsakim delchkom svojega telesa, she zlasti dobro je videl in slishal. Trenutno je bil na sluzhbenem obisku v IN-ZA-HU-TE in je po konchanem opravku zavil v bife; kot chlovek vedrega in drzno odkritega znachaja se tudi tokrat ni mogel zadrzhati, ko je bil slishal pogovor med Johannesom in Janezom. Glasno se je zasmejal, pristopil tesno med njiju, vsakemu polozhil eno roko na ramo in vzkliknil:

»Ha-ha, fanta, pa sta res posrechena … OK, boys, dajmo bolj veselo, saj nismo zombiji, ha-ha … Pozabila sta, da je zhe vash direktor, ko smo bili zjutraj pri njem na sestanku, napovedal zhupanov govor … Bila sta v direktorjevi pisarni, tam sem bil tudi jaz … Pa ne bi vama shkodilo, che bi spet enkrat obiskala okulista …«

Johannes in Janez, oba vishja od njega, sta se od blizu zastrmela navzdol vanj, kot da si hocheta posebej ogledati nenadnega sogovornika, rekla pa nista nobene.

Gril se je ob njunem skoraj zagrobno zloveshchem molku malce zmedel, postalo mu je neprijetno, pomislil je celo, da sta morda posebna zunanja zaupnika Esteka (Sluzhba tajnega knjigovodstva), zato je chez chas nekako ohlajeno bleknil:

»Ja, pa je res bil zhe chas, da se to uredi … Namrech, to je zelo dobro … nova stanovanja za vas, humanomistike in tehnomistike … No, malce ste bili odrinjeni tudi zaradi te vashe delitve levo-desno … Mi, higienci, imamo to pach zhe urejeno …«

Johannes in Johan she vedno nista spregovorila; Gril je z zachudenim izrazom na obrazu neslishno plosknil z rokama, se z rahlim priklonom opravichil, ker je motil, in odshel plachat k shanku.

»Zhupan pravi, da bodo te bloke postavili chim prej, torej ne bomo predolgo chakali na nova stanovanja,« se je chez chas z zamolklo enolichnim glasom oglasil Johann.

»Da, zhupan pravi, da bodo te bloke postavili chim prej, torej ne bomo predolgo chakali na nova stanovanja,« se je z enakim glasom odzval Janez.

Chez petnajst let, po hudih, tudi chisto kriminalnih zapletih z razlichnimi domachimi in tujimi investitorji in gradbeniki, so med starimi hishami in vilami na obeh straneh reke naposled vendarle zrasli dolgi, trinadstropni bloki (vishji zaradi barjanskih tal niso bili dovoljeni), sestavljeni iz neometanih betonskih ploshch.

 

Cheprav so bili bloki ochitno konfekcijski, tako rekoch provizorichni, so bili njihovi stanovalci, med njimi pa she prav posebno otroci, nadvse ponosni na svoj status ter so na prebivalce blizhnjih razpadajochih hish gledali kot na »nizhjo kasto«. Bloki so imeli po vech vhodov s stopnishchi; da bi hkrati presegali in ohranjali tradicijo, so stanovanja vsake strani stopnishcha dodelili tako, da so bili na desni strani (gledano s ceste, z dvorishcha je bilo seveda obratno) humanomistiki, na levi pa tehnomistiki.

Takoj ko sta se vselila vsak na svojo stran stopnishcha, sta se Johannes in Janez, vsem znana kot skrajno mirna prijatelja, strahovito sprla zaradi Admiralove slike, kakrshna je visela v sredini vmesnega zidu po vseh nadstropjih. Johannes kot odlochni humanomistik je trdil, da slika na tem mestu absolutno ni potrebna, da je tukaj ta »primitivna idolatrija« popolnoma odvech, Janez kot dosleden tehnomistik pa, da »drzhavljanski red mora biti za vse enak«, zato je slika nujna kot opomin humanomistichnemu anarhizmu. Eden je z besnim krichanjem sliko snemal, drugi jo je obeshal; kadar sta se vsakodnevnim prepirom pridruzhili tudi njuni kitajski zheni, je nastal tak vrishch in hrup, da je za ostale stanovalce tega stopnishcha kmalu postalo nevzdrzhno. Nekateri so celo menili, da sta se zaradi slike pravzaprav najprej sprli zheni, potem pa sta prepir »preshaltali« na svoja mozha, za katera je bila slika le sprozhilna vzmet zhe prej dolga leta tlechega, genetichno pogojenega sovrashtva med bregovoma Equrne. Nekdo je telefoniral na policijo, a obisk dveh uniformiranih policistov je ostal povsem brez uchinka; enako je bilo tudi potem, ko sta se s prepirljivci pogovorila usluzhbenca Esteka v civilnih, tesno prepasanih usnjenih plashchih in s klobukoma na ocheh. Potem se je nekega dne pred blokom ustavil bel kombi z zatemnjenimi stekli; nevidni shofer je ostal za volanom, iz avta pa je izstopil dr. John Gril s chrno torbo na levi rami. Naglo je zakorachil skozi vhod v blok in se povzpel v tretje nadstropje. Ogledal si je prazen kovinski okvir, prislonjen ob zid na tleh med Johannovim in Janezovim stanovanjem; nato je pozvonil pri obeh. Ko sta mu odprla vsak na svoji strani, jima je rekel:

»Fanta, pa sta res posrechena … Eden sliko gor, drugi sliko dol … Saj v okviru sploh ni vech slike, niti opazila she nista, da sta jo unichila ... Sicer pa, no, prishel sem opravit pregled vajinih stanovanj … Vesta, razkuzhiti je treba … Dezinfekcija, dezinsekcija, ciklonizacija … Po hishi se nabirajo shchurki … Taki, no, tudi shvabi jim pravijo …«

 

 

 

_____

(iz rokopisne zbirke kratke proze Zlata kletka; ibid. Zlata kletka, SRP 49-50/2002, Slepa ptica, SRP 69-70/2005; op. avt.)

 

 

 

English