Lives Journal 5

Ivo Antič

 

ŠČURKI

 

Ob širitvi Emone proti jugu so v mestnem svetu sklenili, da bodo med Gradom in Barjem, se pravi na obeh straneh v betonski kanal ukročene reke Equrne (v praslovanskem času se je imenovala Ljubljanica), zgradili naselje stanovanjskih blokov »za našo inteligenco«. Ta namembnost je bila še posebno poudarjena in zaradi pogoste rabe formulirana tudi s kratico BLOZANI, ki je zaradi svoje spevnosti v hipu tako rekoč ponarodela kot nekakšna magična formula za reševanje vsakršnih, zlasti pa urbanističnih problemov.

Ob svečani razglasitvi sklepa o gradnji je župan Wolfgang Karamehmedowitsch v posebej za to priložnost okrašeni (velikanski lovorjev venec z lučkami okoli Admiralovega portreta nad govorniškim odrom) glavni dvorani mestnega sveta zadevno odločitev utemeljil z naslednjimi začetnimi besedami govora, ki je sicer trajal natanko pet ur:

»Drage mestne svetnice, dragi mestni svetniki, vsi se popolnoma nedvoumno zavedamo, da je danes prav poseben praznični dan tako za naše mesto kot za celotno našo državo, kajti BLOZANI, monumentalno melodično zveneči simbolično pojmovni povzetek za našo v tem trenutku najbolj pomembno nalogo, je naše tako doslej kot tudi poslej unikatno zgodovinsko emblematično geslo, s katerim pred očmi vsega sveta manifestiramo nezlomljivo evropsko sozvočje naše domovine z imperativom globalne demokratične zavesti, v zmagoviti delovni praksi nacionalno-državotvorno uresničujoč iniciativno voljo najvišje točke naše oblasti, da je treba uresničiti konkretno razviden napredek v preseganju tradicionalne, vsemu in vsakomur usodno škodljive notranje delitve prebivalcev naše prestolnice na tako imenovane graščake in tako imenovane barjance, se pravi v visokoizšolanih posledicah na humanomistično in tehnomistično inteligenco, toda obenem varujoč kot punčico očesa možnost plodonosnega razlikovanja v delikatnosti naše skupne zavesti o dragocenosti nespregledljivega dokaza za avtentično vitalistično raznolikost družbenega bogastva, ki ga med drugim v posebno pomembnem smislu pomeni sloj inteligence, za katere izobraževalno oblikovanje vsi delovni državljani prispevamo določeno kapljo znoja v obliki davčnih prispevkov, kajti volja najvišje točke naše oblasti je hkrati naša skupna volja, namreč volja vsakogar od nas, da naše hum-teh-inteligence ne prepuščamo več nenadzorovanemu nekvalitetnemu bivanju po vsakršnih, še od praslovanskih zaničevalcev izobraženstva podedovanih bivališčih, temveč da jo v najkrajšem možnem času enkrat za vselej združimo v izbranem in dostojno opremljenem mestnem prostoru …«

 

Ob vsaki županovi omembi »najvišje točke naše oblasti« (pri tem je seveda vsakdo vedel, da se to nanaša na Admirala, ki pa ga zaradi posebnega spoštovanja ni kazalo po nepotrebnem neposredno omenjati) so mestni svetniki vstali s svojih sedežev in govor prekinili s petminutnim ploskanjem in marševskim topotanjem na mestu.

V bifeju »Zlata kletka« (tako so ga neuradno imenovali zaradi nenavadne kovinske opreme iz mnogih pozlačenih mizic, stebričev in opažnih mrež) v Inštitutu za humanomistiko- tehnomistiko (IN-ZA-HU-TE) je skupina raziskovalcev med delovnim odmorom spremljala županov govor prek megaekrana na eni od sten. Bife je bil poleg direktorjeve pisarne edini skupni prostor za vse uslužbence v palači, sicer razdeljeni na dve polovici s posebnima vhodoma. Med kakšnimi tridesetimi navzočimi znanstveniki in tremi znanstvenicami sta ob svoji visoki mizici stala tudi dr. Johannes Schwabitsch in dr. Janez Švabić (slednji je dosledno zahteval tako imenovani »mehki ć« v konici svojega priimka, trdeč, da gre za individualno identitetno spoštovanje do spomina na lastnega očeta Jovana, ki naj bi bil »pravi Srb« iz Lužiške Srbije). Ozračje je bilo tukaj bolj sproščeno kot v mestnem svetu, spremljanje govora ni bilo obvezno, pri županovi omembi »najvišje točke naše oblasti« nihče ni ploskal ali topotal z nogami. Johannes in Janez sta bila ne le po imenu ali priimku, marveč tudi po podobnem videzu in topo brezizraznem vedenju posebneža med uslužbenci Inštituta, med katerimi sicer ni manjkalo zlasti vsakršnih nenavadnih značajskih potez, nasploh značilnih za visokokvalificirane učenjake.

Poznala sta se že iz otroštva; po družinskem izročilu, ki so ga spoštovali starši obeh, sta bila celo v nekakem daljnem sorodstvu, saj je tudi Johannesov oče Johann prišel iz Lužiške Srbije, le da je zase trdil, da je »pravi Nemec tisoč let nazaj«. Johannes je bil jezikoslovec in literarni zgodovinar, torej humanomistični znanstvenik, Janez pa matematik in specialist za raketne turbine, torej tehnomistični znanstvenik. Johannesova družina je živela na Gradu, Janezova na Barju, pobliže pa sta se spoznala šele v istem razredu gimnazije, saj se družini nista družili, ker je v času njune mladosti, se v pravi v dobi praslovanstva, v glavnem veljalo nasprotje, pravzaprav sovraštvo med stalnimi prebivalci obeh bregov Ljubljanice, sedanje Equrne. Tistim, ki so živeli na desnem bregu pod Gradom in na njem, so v ljudski govorici rekli graščaki, ker so veljali za nekakšno bolj ali manj namišljeno meščansko elito, onim na levem bregu in naprej po Barju vse do gore Krim pa barjanci, in to je imelo bolj podeželsko-proletarski prizvok. Zlasti otroci so se radi zbadali in zmerjali; med izzivalnimi popevkami se je ena od tistih, ki so jo spesnili na grajski strani, začenjala takole: »Barjanci močvirci, barjanci sibirci, močvirija sibirija, onkraj Krima ruska zima …« Z barjanske strani so jim vračali: »Graščaki bedaki, grad gori, graščak beži, se za rit drži …«

 

V skladu s to delitvijo so si tisti otroci, ki so šli študirat, tudi izbirali študijske smeri: graščaki predvsem humanomistične, barjanci pa tehnomistične. Pri tem je bilo značilno, da je le redkokateri od njih izbral kakšno biomistično smer; biomistiki so v neprimerljivo večjem številu izvirali iz drugih mestnih predelov.

Nasprotje med stranema se je še prav posebno slikovito pokazalo vsako leto na Sventovidov dan (sedanji Sveti Vid, petnajsti junij), ko so prirejali boje med čolnarji tako iz grajske kot iz barjanske občine; ti čolnarski boji niso bili čisto nedolžni, bojeviteži so se obdelovali z vesli, stoječ v čolnih, marsikateri jo je hudo skupil, nekateri so celo utonili. Ti boji, čeprav so jih stoletja izvajali kot obredno ohranjanje borbene psihofizične kondicije, so puščali svoj pečat v ljudeh; Johannes in Janez sta se bolj kot drugi z nasprotnih bregov družila le zaradi svaštva. Vsak je bil namreč poročen z eno od dveh sester Kitajk, priseljenih kuharic v eni od kitajskih restavracij, ki jih ni bilo malo v Emoni, nekako tri do pet v vsaki četrti; sestri sta bili dvojčici, Johannes in Janez, ki sta jima ženi segali do pasu, pa si nikoli nista bila čisto na jasnem, s katero sta se poročila. V tolažbo sta jima ženi pojasnjevali, da so tudi Kitajcem »vsi belci videti enaki«.

»Po glasu bi sodil, da govori župan,« je počasi in zamišljeno spregovoril Johannes, strmeč v kozarec mineralne vode pred sabo.

»Tudi jaz bi po glasu sodil, da govori župan,« je prav tako počasi in zamišljeno odvrnil Janez, enako strmeč v kozarec mineralne vode pred sabo.

»Res je nerodno, če je človek tako kratkoviden, da kljub naočnikom skoraj nič ne vidi,« je rekel Johannes.

»Res je nerodno, če je človek tako kratkoviden, da kljub naočnikom skoraj nič ne vidi,« je kot v odmev pritrdil Janez.

Za sosednjo mizico je sam zase stal dr. John Gril, raziskovalec iz Inštituta za higieno (IN-ZA-HI), nameščenega v posebni stavbi nedaleč od IN-ZA-HU-TE. V Inštitut za higieno so bile uvrščene vse znanosti, ki jih ni bilo mogoče povsem zanesljivo uvrstiti ne med humanomistiko ne med tehnomistiko: v glavnem je šlo za različne veje biomistike, kot so biologija, biokemija, biofizika, biogeologija, biogeografija, bioekologija, biogenetika, biohigienika, bioekonomija, biomedicina … Gril je bil zelo ponosen na svoje rojstvo v ZDA v emigrantski družini, ki se je pozneje vrnila v domovino, on pa se je šolal v Emoni, ohranjujoč ameriško ime; doktoriral je iz medicine in se na začudenje znancev zaposlil v IN-ZA-HI. »Le kaj zgublja čas v naši zahojeni luknji, če je pa Američan?« so se spraševali mnogi, on pa je, kadar je slišal kaj takega, zmeraj nekako šaljivo skrivnostno odgovarjal, da gre pač za »višje poslanstvo«.

 

Marsikomu se je zdel čuden tudi nadimek Ciklo, s katerim so ga nagovarjali le kolegi iz IN-ZA-HI; med tipi, ki za šanki »vse vedo«, so eni trdili, da je kakor kiklop slep na eno oko, po drugih naj bi bil nadimek nekakšna polilegalna operativna šifra za Grilovo poklicno specializacijo, ampak vsega tega nihče ni jemal posebno resno, tudi zato ne, ker je bil John družaben in do vsakogar prijazen možak.

Gril je kar pokal od zdravja s prav vsakim delčkom svojega telesa, še zlasti dobro je videl in slišal. Trenutno je bil na službenem obisku v IN-ZA-HU-TE in je po končanem opravku zavil v bife; kot človek vedrega in drzno odkritega značaja se tudi tokrat ni mogel zadržati, ko je bil slišal pogovor med Johannesom in Janezom. Glasno se je zasmejal, pristopil tesno med njiju, vsakemu položil eno roko na ramo in vzkliknil:

»Ha-ha, fanta, pa sta res posrečena … OK, boys, dajmo bolj veselo, saj nismo zombiji, ha-ha … Pozabila sta, da je že vaš direktor, ko smo bili zjutraj pri njem na sestanku, napovedal županov govor … Bila sta v direktorjevi pisarni, tam sem bil tudi jaz … Pa ne bi vama škodilo, če bi spet enkrat obiskala okulista …«

Johannes in Janez, oba višja od njega, sta se od blizu zastrmela navzdol vanj, kot da si hočeta posebej ogledati nenadnega sogovornika, rekla pa nista nobene.

Gril se je ob njunem skoraj zagrobno zloveščem molku malce zmedel, postalo mu je neprijetno, pomislil je celo, da sta morda posebna zunanja zaupnika Esteka (Služba tajnega knjigovodstva), zato je čez čas nekako ohlajeno bleknil:

»Ja, pa je res bil že čas, da se to uredi … Namreč, to je zelo dobro … nova stanovanja za vas, humanomistike in tehnomistike … No, malce ste bili odrinjeni tudi zaradi te vaše delitve levo-desno … Mi, higienci, imamo to pač že urejeno …«

Johannes in Johan še vedno nista spregovorila; Gril je z začudenim izrazom na obrazu neslišno plosknil z rokama, se z rahlim priklonom opravičil, ker je motil, in odšel plačat k šanku.

»Župan pravi, da bodo te bloke postavili čim prej, torej ne bomo predolgo čakali na nova stanovanja,« se je čez čas z zamolklo enoličnim glasom oglasil Johann.

»Da, župan pravi, da bodo te bloke postavili čim prej, torej ne bomo predolgo čakali na nova stanovanja,« se je z enakim glasom odzval Janez.

Čez petnajst let, po hudih, tudi čisto kriminalnih zapletih z različnimi domačimi in tujimi investitorji in gradbeniki, so med starimi hišami in vilami na obeh straneh reke naposled vendarle zrasli dolgi, trinadstropni bloki (višji zaradi barjanskih tal niso bili dovoljeni), sestavljeni iz neometanih betonskih plošč.

 

Čeprav so bili bloki očitno konfekcijski, tako rekoč provizorični, so bili njihovi stanovalci, med njimi pa še prav posebno otroci, nadvse ponosni na svoj status ter so na prebivalce bližnjih razpadajočih hiš gledali kot na »nižjo kasto«. Bloki so imeli po več vhodov s stopnišči; da bi hkrati presegali in ohranjali tradicijo, so stanovanja vsake strani stopnišča dodelili tako, da so bili na desni strani (gledano s ceste, z dvorišča je bilo seveda obratno) humanomistiki, na levi pa tehnomistiki.

Takoj ko sta se vselila vsak na svojo stran stopnišča, sta se Johannes in Janez, vsem znana kot skrajno mirna prijatelja, strahovito sprla zaradi Admiralove slike, kakršna je visela v sredini vmesnega zidu po vseh nadstropjih. Johannes kot odločni humanomistik je trdil, da slika na tem mestu absolutno ni potrebna, da je tukaj ta »primitivna idolatrija« popolnoma odveč, Janez kot dosleden tehnomistik pa, da »državljanski red mora biti za vse enak«, zato je slika nujna kot opomin humanomističnemu anarhizmu. Eden je z besnim kričanjem sliko snemal, drugi jo je obešal; kadar sta se vsakodnevnim prepirom pridružili tudi njuni kitajski ženi, je nastal tak vrišč in hrup, da je za ostale stanovalce tega stopnišča kmalu postalo nevzdržno. Nekateri so celo menili, da sta se zaradi slike pravzaprav najprej sprli ženi, potem pa sta prepir »prešaltali« na svoja moža, za katera je bila slika le sprožilna vzmet že prej dolga leta tlečega, genetično pogojenega sovraštva med bregovoma Equrne. Nekdo je telefoniral na policijo, a obisk dveh uniformiranih policistov je ostal povsem brez učinka; enako je bilo tudi potem, ko sta se s prepirljivci pogovorila uslužbenca Esteka v civilnih, tesno prepasanih usnjenih plaščih in s klobukoma na očeh. Potem se je nekega dne pred blokom ustavil bel kombi z zatemnjenimi stekli; nevidni šofer je ostal za volanom, iz avta pa je izstopil dr. John Gril s črno torbo na levi rami. Naglo je zakoračil skozi vhod v blok in se povzpel v tretje nadstropje. Ogledal si je prazen kovinski okvir, prislonjen ob zid na tleh med Johannovim in Janezovim stanovanjem; nato je pozvonil pri obeh. Ko sta mu odprla vsak na svoji strani, jima je rekel:

»Fanta, pa sta res posrečena … Eden sliko gor, drugi sliko dol … Saj v okviru sploh ni več slike, niti opazila še nista, da sta jo uničila ... Sicer pa, no, prišel sem opravit pregled vajinih stanovanj … Vesta, razkužiti je treba … Dezinfekcija, dezinsekcija, ciklonizacija … Po hiši se nabirajo ščurki … Taki, no, tudi švabi jim pravijo …«

 

 

 

_____

(iz rokopisne zbirke kratke proze Zlata kletka; ibid. Zlata kletka, SRP 49-50/2002, Slepa ptica, SRP 69-70/2005; op. avt.)

 

 

 

English