Lives Journal 5

Iztok Vrhovec

 

SLOVO

 

Sredi razbrazdane njive je sedela starka. V roki je drzhala shopek rozh, ki so ji ga bili prinesli otroci. Lansko jesen ji je umrl mozh. Sedemdeset let sta zhivela skupaj. Potem je nenadoma zbolel in odshel s tega sveta. Ni minil dan, ko ne bi bila mislila nanj. Ko je bil she zhiv, ni razmishljala o tem, kako zelo sta navezana drug na drugega. To leto, ko ga ni bilo vech, je imela vech ko prevech chasa, da se je tega zavedla. Njemu je bilo to prikrajshano. Ali pach ne? Pogosto je sanjala o njem in v sanjah sta se pogovarjala – kot takrat, ko je bil she zhiv. Soseda ji je dejala, da so sanje prav tako resnichne kot budnost. Starka ni vedela, ali je to res ali ne, a je vsak vecher vendar vedno znova z vznemirjenim srcem legla v posteljo. V prichakovanju, da bo ponochi zopet s svojim dragim mozhem.

V sanjah ji je pogosto govoril, da bosta kmalu spet skupaj. Res? Kaj je bilo zanj kmalu? To ga je vedno pozabila vprashati, pa cheprav si je, preden je zaspala, venomer dopovedovala, da ga mora vprashati, kdaj bo ta kmalu. A je vendar vedno znova pozabila. Morda ji bo uspelo danes...

Pritekla je mala Ana, petletna vnukinja njenega sina.

»Kaj delash, babi?« je vprashala in se nasmehnila.

Starki so stopile solze v ochi, ko se je zagledala v to drobno, razigrano bitjece... Zadnje chase je tako pogosto jokala. Ne zato, ker bi bila zhalostna. Vse jo je ganilo na tako poseben nachin, da je v trenutku imela solzne ochi... – Kako lepi so otroci, je pomislila! In kako krute jih lahko potem naredi svet, ko odrastejo! Nekateri pravijo, da je ta svet pach tak in da tako mora biti. Vchasih se je starki od vseh teh »mora« kar malo zvrtelo v glavi...

»No, babi?« jo je Ana zdramila iz zatopljenosti. »Mi bosh odgovorila ali bo prej padel mrak in bom morala spat?«

Starka se je nasmehnila. »Razmishljam, ljubica,« je odvrnila prijazno in jo pogladila po dolgih modrih laseh.

»O chem?« je zanimalo Ano.

»Oh, o chem?« je ponovila starka. »O vsem.«

»Na primer?« je vztrajala Ana.

»O tvojem pradedku, Ana... Pa tudi o tebi, vesh. Kako prijazna in ljubezniva punca si.«

Ana je za trenutek pomislila, potem pa vprashala: »Zakaj jokash, babi?«

»Ker sem tako srechna, ljubica, ko vidim tvoje lepo srchece, vesh,« je dejala starka in jo potrepljala tam, kjer je Ana imela svoje srchece. »Ti tega danes morda ne razumesh tako kot jaz, a ko bosh malo starejsha in se bosh spomnila danashnjega dne, bosh zhe vedela, kaj sem mislila... Vesh, tvoja babi te ima zelo, zelo rada.« In starka je objela drobno deklico in jo poljubila na razgreta lica.

»Tudi jaz te imam zelo rada, babi,« je dejala mala Ana, in tudi ona poljubila starko na zgubano chelo.

»Ti, babi, dedka zelo pogreshash, kaj?« je chez chas vprashala Ana. Ana je svojega pradedka klicala kar dedek, tako kot prababico babi – tako je bilo lazhe.

»Ja, Ana, zelo zelo ga pogresham,« je tiho odvrnila starka. »Ko je bil she zhiv, se nisem niti zavedala, kako zelo ga imam rada. Ni bilo chasa. Vedno je bilo treba kaj narediti, vesh...«

»Kaj mislish, babi, kje je dedek zdaj?«

»Nekateri pravijo, da je sedaj tam, kjer zhivijo sanje,« je odgovorila chez chas babi.

Ana je malo pomislila, potem pa rekla: »Tudi moja mami mi je nekoch dejala isto. Pa mislish, da je to res?«

Babi se je nasmehnila. »Rada bi verjela, da je to res. Ko sanjam in se pogovarjam z dedkom, sem srechna. In takrat verjamem, da je vse, kar se dogaja, resnichno. Prav tako, kot verjamem, da je zdaj vse resnichno.«

»No, saj sedaj je res vse resnichno,« je dejala malce razdrazheno Ana. »Mislish, da so sanje prav tako resnichne kot pravi svet?«

»Nekateri pravijo, da morda celo she bolj,« se je nasmehnila babi.

»Kaj pa mislish ti?« je zanimalo Ano.

Babi je globoko vdihnila, potem pa dejala: »Da pogresham tvojega dedka, Ana. To mislim... In da si ti tako fajn punca, da je vsak, ki te pozna, zaradi tega lahko zelo vesel.« Starki so se zopet orosile ochi, ko je pripovedovala vse te rechi. »Vesh, nisem vech tako mlada, pa mi pogosto uhaja,« se je zasmejala.

»Saj me nich ne moti, babi,« je resno odvrnila Ana. »Tudi jaz pogosto jokam, che mi kaj ni vshech ali che me kdo uzhali, pa sploh she nisem tako stara. – Ampak, povej mi no, ali pogosto srechash dedka v sanjah?«

»Ja, zelo pogosto, Ana,« je pokimala starka. »Zadnje chase skoraj vsak dan. Pravi, da se mu bom kmalu pridruzhila. Pravi, da je zhe vse pripravil za naju, in pravi, da bova she bolj srechna, kot sva bila tu. Pravi tudi, naj se od vseh lepo poslovim, in naj jim pojasnim, da tam sploh ni tako slabo. Pravi, da je njemu tam celo bolj vshech kot tukaj, le da pogresha mene...«

»Joj, to je pa krasno, babi! Jaz te bom seveda tudi pogreshala, ampak che mi povesh, kako te lahko v sanjah obishchem, bom rade volje kdaj prishla tudi jaz na obisk!«

Starki so se v ocheh zopet zalesketale solze. »Oh, ti moja ljuba, draga deklica,« je dejala in jo pobozhala po vihravih kodrih. »Dedek pravi, da si moram le zheleti, da ga vidim. Najbolje takrat, ko lezhem v posteljo. Preden zaspim. Pravi, da je zadnja misel, preden zaspimo, zelo pomembna. Da se lahko v sanjah zgodi vse tako, kot si zazhelimo.«

»Tudi moj ochka pravi, da se lahko zgodi vse, kar si zazhelim, babi. Samo che si to zhelim dovolj mochno in iskreno.«

»Che tako pravi tvoj ochka, Ana, bo zhe res, kaj?«

»Chisto tako, kot pravish ti za sanje. In – deluje?«

»Najvechkrat ja. Cheprav se vchasih zgodi, da se zjutraj chisto nich ne spomnim. Dedek mi potem pripoveduje, kaj vse sva pochela prejshnjo noch, pa se chudim kot tepka, ker se nich ne spomnim – sem pach zhe stara. Cheprav mi dedek pravi, da starost nima prav nich s tem. Pravi, da gre za spremembo zavesti. Da je stanje zavesti zjutraj drugachno kot v sanjah, ali nekaj takega. V zadnjem letu se je kar malce spremenil, vesh. Prej ni nikoli tako govoril. Vchasih se kar malce zbojim. Potem pa si rechem, da moram hitro za njim, da mi ne bo chisto pobezljal tam na oni strani. Chlovek nikoli ne ve...«

»Kako to mislish: chlovek nikoli ne ve, babi?« se je namrshchila Ana.

»Ah, Ana, to se samo tako reche, vesh. Mislila sem pach, da se chlovek lahko tudi spremeni. In che ga nekaj chasa ne vidish, potem je morda potrebno nekaj chasa, da se zopet navadish nanj.«

»Ja, imash prav,« je zdaj razumela tudi Ana. »Z mano je isto. Vchasih ochka ne vidim nekaj dni, ker mora na sluzhbeno potovanje, potem pa, ko se vrne, vchasih potrebujem tudi pol ure ali pa she vech, da se zopet navadim nanj. Ja, babi, imash popolnoma prav,« je prikimavala Ana.

Babi se je nasmehnila in se she enkrat zazrla v zhametne ochi svoje pravnukinje.

»Vesh, lepo je bilo na tem svetu,« ji je dejala nekako ganjeno. »Zdaj pa se mi zdi, da je zhe res skrajni chas, da odidem tudi jaz.«

»Vseeno mi bo dolgchas po tebi, babi,« je nekako zhalostno dejala Ana.

»Che me bosh zhelela videti ali pa slishati, moja mala Ana, si zvecher, preden lezhesh v posteljo, to samo zazheli. In takoj, ko bosh vstopila v sanjske svetove, bom pri tebi. Zmenjeno?« je dejala prijazno starka.

»Velja,« se je strinjala Ana. » A che te vendarle ne bo?« se je potem zbala.

»Che me ne bo, vedi, da me le ti ne vidish. Jaz bom gotovo tam, kadarkoli me bo tvoje srchece zhelelo videti. Poglej za kakshen grm ali pa kakshno drevo, morda se ti bom hotela malce skriti, da bo bolj zabavno. Velja?«

»Velja,« je bila zadovoljna Ana. »A che te bom predolgo iskala, se mi bosh pokazala, kaj?«

»Seveda, ljubica,« je dejala starka in jo spet nezhno pobozhala po laseh. »Pozno je zhe, mislim, da je chas, da greva v hisho.«

In sta odshli.

V hishi so bili tisti vecher zbrani vsi starkini sinovi in hcherke, pa njihovi sinovi in hchere ter njihovi sinovi in hcherke. Bila je obletnica smrti njenega mozha. Starka jih je cel vecher opazovala in vsake toliko se ji je v ocheh zalesketala kakshna solza. Koliko spominov! Spomnila se je, kako so na svet prihajali njeni otroci. Trije sinovi in dve hcherki. Spomnila se je, kako so na svet prihajali njeni vnuki in vnukinje, njeni pravnuki in pravnukinje. Mala Ana je bila najmlajsha med njimi. In ona – njena prababica – je bila najstarejsha. In danes je napochil trenutek slovesa. Veselila se je, da bo ponovno s svojim mozhem, a vendar ji je bilo tudi tesno pri srcu, ko je pomislila, kaj vse bo zapustila in koga vse ne bo nikoli vech videla. Vsaj ne tako kot sedaj.

Ura je odbila devet. Starka je pochasi vstala, v sobi je za trenutek vse utihnilo. Pogledala je zbrane, se nezhno zazrla v ochi vsakemu posamezniku, potem pa dejala: »Dragi moji, morda se danes vidimo poslednjich.« Nekdo ji je hotel ugovarjati, a mu ni pustila do besede. »Sin moj,« mu je dejala, »vedno si ugovarjal – tak pach si – a prosim te, tokrat se vzdrzhi. Pusti me, prosim, da dokoncham.« In sin je razumel in je utihnil. »Vash oche, dedek, pradedek me zhe zelo dolgo pripravlja na dan, ko vas bom zapustila in se mu pridruzhila... In zdi se mi, da je prav danes napochil ta dan... Vedite, da ne morem opisati svoje sreche, ko vas gledam. Ko vidim plamteti vasha zhivljenja, ki sem jih pomagala zanetiti tudi sama... Vedite, da vas imam neskonchno rada in da bom vedno z vami, kadarkoli me boste potrebovali. Zdaj pa vas prosim, da ne rechete prav nich. Samo spomnite se tega vechera, kadar se boste hoteli spomniti name. Spomnite se tega lepega, mirnega trenutka in tega, kako zelo imam rada prav vsakega od vas.«

Potem je starka pochasi odkrevsljala mimo mize in skozi vrata do svoje izbe. In zdelo se je, da so se njene besede dotaknile prav vseh. Nemo in ganjeno so zrli za svojo mamo, babico, prababico.

Naslednje jutro starke ni bilo k zajtrku. Zdravnik je dejal, da je umrla pred nekaj urami, najbrzh sredi nochi. »Prav nich se ne bi chudil,« je dejal, »che je odshla natanko ob polnochi, tako kot njen Franc.« Rekel je she, da je imela lepo smrt. Brez bolechin.

Sinovi in hchere, vnuki in vnukinje, pravnuki in pravnukinje so tiho jokali.

»Zdaj je spet z dedkom,« je dejala tiho mala Ana in se zazrla v svojega ochka.

»Ja, moja mala Ana,« je odvrnil njen ochka in jo ljubeche objel, »zdaj je nasha babi spet z dedkom.«

 

 

 

English