Lives Journal 5

Iztok Vrhovec

 

SLOVO

 

Sredi razbrazdane njive je sedela starka. V roki je držala šopek rož, ki so ji ga bili prinesli otroci. Lansko jesen ji je umrl mož. Sedemdeset let sta živela skupaj. Potem je nenadoma zbolel in odšel s tega sveta. Ni minil dan, ko ne bi bila mislila nanj. Ko je bil še živ, ni razmišljala o tem, kako zelo sta navezana drug na drugega. To leto, ko ga ni bilo več, je imela več ko preveč časa, da se je tega zavedla. Njemu je bilo to prikrajšano. Ali pač ne? Pogosto je sanjala o njem in v sanjah sta se pogovarjala – kot takrat, ko je bil še živ. Soseda ji je dejala, da so sanje prav tako resnične kot budnost. Starka ni vedela, ali je to res ali ne, a je vsak večer vendar vedno znova z vznemirjenim srcem legla v posteljo. V pričakovanju, da bo ponoči zopet s svojim dragim možem.

V sanjah ji je pogosto govoril, da bosta kmalu spet skupaj. Res? Kaj je bilo zanj kmalu? To ga je vedno pozabila vprašati, pa čeprav si je, preden je zaspala, venomer dopovedovala, da ga mora vprašati, kdaj bo ta kmalu. A je vendar vedno znova pozabila. Morda ji bo uspelo danes...

Pritekla je mala Ana, petletna vnukinja njenega sina.

»Kaj delaš, babi?« je vprašala in se nasmehnila.

Starki so stopile solze v oči, ko se je zagledala v to drobno, razigrano bitjece... Zadnje čase je tako pogosto jokala. Ne zato, ker bi bila žalostna. Vse jo je ganilo na tako poseben način, da je v trenutku imela solzne oči... – Kako lepi so otroci, je pomislila! In kako krute jih lahko potem naredi svet, ko odrastejo! Nekateri pravijo, da je ta svet pač tak in da tako mora biti. Včasih se je starki od vseh teh »mora« kar malo zvrtelo v glavi...

»No, babi?« jo je Ana zdramila iz zatopljenosti. »Mi boš odgovorila ali bo prej padel mrak in bom morala spat?«

Starka se je nasmehnila. »Razmišljam, ljubica,« je odvrnila prijazno in jo pogladila po dolgih modrih laseh.

»O čem?« je zanimalo Ano.

»Oh, o čem?« je ponovila starka. »O vsem.«

»Na primer?« je vztrajala Ana.

»O tvojem pradedku, Ana... Pa tudi o tebi, veš. Kako prijazna in ljubezniva punca si.«

Ana je za trenutek pomislila, potem pa vprašala: »Zakaj jokaš, babi?«

»Ker sem tako srečna, ljubica, ko vidim tvoje lepo srčece, veš,« je dejala starka in jo potrepljala tam, kjer je Ana imela svoje srčece. »Ti tega danes morda ne razumeš tako kot jaz, a ko boš malo starejša in se boš spomnila današnjega dne, boš že vedela, kaj sem mislila... Veš, tvoja babi te ima zelo, zelo rada.« In starka je objela drobno deklico in jo poljubila na razgreta lica.

»Tudi jaz te imam zelo rada, babi,« je dejala mala Ana, in tudi ona poljubila starko na zgubano čelo.

»Ti, babi, dedka zelo pogrešaš, kaj?« je čez čas vprašala Ana. Ana je svojega pradedka klicala kar dedek, tako kot prababico babi – tako je bilo laže.

»Ja, Ana, zelo zelo ga pogrešam,« je tiho odvrnila starka. »Ko je bil še živ, se nisem niti zavedala, kako zelo ga imam rada. Ni bilo časa. Vedno je bilo treba kaj narediti, veš...«

»Kaj misliš, babi, kje je dedek zdaj?«

»Nekateri pravijo, da je sedaj tam, kjer živijo sanje,« je odgovorila čez čas babi.

Ana je malo pomislila, potem pa rekla: »Tudi moja mami mi je nekoč dejala isto. Pa misliš, da je to res?«

Babi se je nasmehnila. »Rada bi verjela, da je to res. Ko sanjam in se pogovarjam z dedkom, sem srečna. In takrat verjamem, da je vse, kar se dogaja, resnično. Prav tako, kot verjamem, da je zdaj vse resnično.«

»No, saj sedaj je res vse resnično,« je dejala malce razdraženo Ana. »Misliš, da so sanje prav tako resnične kot pravi svet?«

»Nekateri pravijo, da morda celo še bolj,« se je nasmehnila babi.

»Kaj pa misliš ti?« je zanimalo Ano.

Babi je globoko vdihnila, potem pa dejala: »Da pogrešam tvojega dedka, Ana. To mislim... In da si ti tako fajn punca, da je vsak, ki te pozna, zaradi tega lahko zelo vesel.« Starki so se zopet orosile oči, ko je pripovedovala vse te reči. »Veš, nisem več tako mlada, pa mi pogosto uhaja,« se je zasmejala.

»Saj me nič ne moti, babi,« je resno odvrnila Ana. »Tudi jaz pogosto jokam, če mi kaj ni všeč ali če me kdo užali, pa sploh še nisem tako stara. – Ampak, povej mi no, ali pogosto srečaš dedka v sanjah?«

»Ja, zelo pogosto, Ana,« je pokimala starka. »Zadnje čase skoraj vsak dan. Pravi, da se mu bom kmalu pridružila. Pravi, da je že vse pripravil za naju, in pravi, da bova še bolj srečna, kot sva bila tu. Pravi tudi, naj se od vseh lepo poslovim, in naj jim pojasnim, da tam sploh ni tako slabo. Pravi, da je njemu tam celo bolj všeč kot tukaj, le da pogreša mene...«

»Joj, to je pa krasno, babi! Jaz te bom seveda tudi pogrešala, ampak če mi poveš, kako te lahko v sanjah obiščem, bom rade volje kdaj prišla tudi jaz na obisk!«

Starki so se v očeh zopet zalesketale solze. »Oh, ti moja ljuba, draga deklica,« je dejala in jo pobožala po vihravih kodrih. »Dedek pravi, da si moram le želeti, da ga vidim. Najbolje takrat, ko ležem v posteljo. Preden zaspim. Pravi, da je zadnja misel, preden zaspimo, zelo pomembna. Da se lahko v sanjah zgodi vse tako, kot si zaželimo.«

»Tudi moj očka pravi, da se lahko zgodi vse, kar si zaželim, babi. Samo če si to želim dovolj močno in iskreno.«

»Che tako pravi tvoj očka, Ana, bo že res, kaj?«

»Chisto tako, kot praviš ti za sanje. In – deluje?«

»Največkrat ja. Cheprav se včasih zgodi, da se zjutraj čisto nič ne spomnim. Dedek mi potem pripoveduje, kaj vse sva počela prejšnjo noč, pa se čudim kot tepka, ker se nič ne spomnim – sem pač že stara. Cheprav mi dedek pravi, da starost nima prav nič s tem. Pravi, da gre za spremembo zavesti. Da je stanje zavesti zjutraj drugačno kot v sanjah, ali nekaj takega. V zadnjem letu se je kar malce spremenil, veš. Prej ni nikoli tako govoril. Včasih se kar malce zbojim. Potem pa si rečem, da moram hitro za njim, da mi ne bo čisto pobezljal tam na oni strani. Chlovek nikoli ne ve...«

»Kako to misliš: človek nikoli ne ve, babi?« se je namrščila Ana.

»Ah, Ana, to se samo tako reče, veš. Mislila sem pač, da se človek lahko tudi spremeni. In če ga nekaj časa ne vidiš, potem je morda potrebno nekaj časa, da se zopet navadiš nanj.«

»Ja, imaš prav,« je zdaj razumela tudi Ana. »Z mano je isto. Včasih očka ne vidim nekaj dni, ker mora na službeno potovanje, potem pa, ko se vrne, včasih potrebujem tudi pol ure ali pa še več, da se zopet navadim nanj. Ja, babi, imaš popolnoma prav,« je prikimavala Ana.

Babi se je nasmehnila in se še enkrat zazrla v žametne oči svoje pravnukinje.

»Veš, lepo je bilo na tem svetu,« ji je dejala nekako ganjeno. »Zdaj pa se mi zdi, da je že res skrajni čas, da odidem tudi jaz.«

»Vseeno mi bo dolgčas po tebi, babi,« je nekako žalostno dejala Ana.

»Che me boš želela videti ali pa slišati, moja mala Ana, si zvečer, preden ležeš v posteljo, to samo zaželi. In takoj, ko boš vstopila v sanjske svetove, bom pri tebi. Zmenjeno?« je dejala prijazno starka.

»Velja,« se je strinjala Ana. » A če te vendarle ne bo?« se je potem zbala.

»Che me ne bo, vedi, da me le ti ne vidiš. Jaz bom gotovo tam, kadarkoli me bo tvoje srčece želelo videti. Poglej za kakšen grm ali pa kakšno drevo, morda se ti bom hotela malce skriti, da bo bolj zabavno. Velja?«

»Velja,« je bila zadovoljna Ana. »A če te bom predolgo iskala, se mi boš pokazala, kaj?«

»Seveda, ljubica,« je dejala starka in jo spet nežno pobožala po laseh. »Pozno je že, mislim, da je čas, da greva v hišo.«

In sta odšli.

V hiši so bili tisti večer zbrani vsi starkini sinovi in hčerke, pa njihovi sinovi in hčere ter njihovi sinovi in hčerke. Bila je obletnica smrti njenega moža. Starka jih je cel večer opazovala in vsake toliko se ji je v očeh zalesketala kakšna solza. Koliko spominov! Spomnila se je, kako so na svet prihajali njeni otroci. Trije sinovi in dve hčerki. Spomnila se je, kako so na svet prihajali njeni vnuki in vnukinje, njeni pravnuki in pravnukinje. Mala Ana je bila najmlajša med njimi. In ona – njena prababica – je bila najstarejša. In danes je napočil trenutek slovesa. Veselila se je, da bo ponovno s svojim možem, a vendar ji je bilo tudi tesno pri srcu, ko je pomislila, kaj vse bo zapustila in koga vse ne bo nikoli več videla. Vsaj ne tako kot sedaj.

Ura je odbila devet. Starka je počasi vstala, v sobi je za trenutek vse utihnilo. Pogledala je zbrane, se nežno zazrla v oči vsakemu posamezniku, potem pa dejala: »Dragi moji, morda se danes vidimo poslednjič.« Nekdo ji je hotel ugovarjati, a mu ni pustila do besede. »Sin moj,« mu je dejala, »vedno si ugovarjal – tak pač si – a prosim te, tokrat se vzdrži. Pusti me, prosim, da dokončam.« In sin je razumel in je utihnil. »Vaš oče, dedek, pradedek me že zelo dolgo pripravlja na dan, ko vas bom zapustila in se mu pridružila... In zdi se mi, da je prav danes napočil ta dan... Vedite, da ne morem opisati svoje sreče, ko vas gledam. Ko vidim plamteti vaša življenja, ki sem jih pomagala zanetiti tudi sama... Vedite, da vas imam neskončno rada in da bom vedno z vami, kadarkoli me boste potrebovali. Zdaj pa vas prosim, da ne rečete prav nič. Samo spomnite se tega večera, kadar se boste hoteli spomniti name. Spomnite se tega lepega, mirnega trenutka in tega, kako zelo imam rada prav vsakega od vas.«

Potem je starka počasi odkrevsljala mimo mize in skozi vrata do svoje izbe. In zdelo se je, da so se njene besede dotaknile prav vseh. Nemo in ganjeno so zrli za svojo mamo, babico, prababico.

Naslednje jutro starke ni bilo k zajtrku. Zdravnik je dejal, da je umrla pred nekaj urami, najbrž sredi noči. »Prav nič se ne bi čudil,« je dejal, »če je odšla natanko ob polnoči, tako kot njen Franc.« Rekel je še, da je imela lepo smrt. Brez bolečin.

Sinovi in hčere, vnuki in vnukinje, pravnuki in pravnukinje so tiho jokali.

»Zdaj je spet z dedkom,« je dejala tiho mala Ana in se zazrla v svojega očka.

»Ja, moja mala Ana,« je odvrnil njen očka in jo ljubeče objel, »zdaj je naša babi spet z dedkom.«

 

 

 

English