Lev Detela
KAJ JE POVEDALA NOCH
Zakleta hisha na Oxfordski cesti
Chrni dezhevniki v osamljenem vecheru.
Veter vreshchi pod turobnim napushchem.
Lakaji se premikajo brez notranje elektrike.
Ura stoji zhe petindvajset let.
Pod kletjo stalno strashijo shumi.
Parket gori v neunichljivi strasti.
Grof sedi pod lastnim portretom, podoben poshasti.
Bled in pozabljen je umrl v dezhevnishko gnusnem vecheru.
Zakleta hisha poskakuje chez dezhevno pokrajino.
Buldogi se je izogibajo.
Samo slepi zaljubljenci jo srechujejo na vecher,
ubito, unicheno, v temi brez ochi.
Hvalnica mesecu
Rdechi meseci nas obiskujejo zvecher,
a vechkrat so iz samega srebra,
toda tuji, mrzli, nejasni v jasnosti.
Zdi se nam, to je chudezhna,
a grozljiva mojstrovina:
ta mesec brez strasti,
ta hladna konstrukcija
iz najtrdnejshe kovine.
Vse mine, samo mesec ostane.
Ko nas zhe davno vech ne bo,
bo zemlja razpadla na petintrideset mesecev
in ne bo vech nikakrshnega ognja.
V mesechini
Mileni
Nocoj v mesechini
je lepo.
Chakash na skrivnosti.
Bivanje
zori zate.
Globoko spodaj
je ime boga,
utrip peruti, niti in tishina,
vonj stvari,
ozki krizh, skrivna pot.
Danes je noch
rumena melona.
Kaj je povedala noch
Vchasih zaslishimo pred spanjem steklene ukaze,
tedaj so zrcala chrna kot noch.
Vchasih se v zrcalih prav nich ne prikazhe,
chetudi krichish vso noch na pomoch.
Chudezhne rechi se gode najgloblje v koreninah,
toda tega ne vidish, ker si slep.
Chudezhen mrtvec si v steklenih globinah,
vso noch te spremlja mrtvashki pogled.
Toda zrcala ne spregovorijo.
Chudezh se tu nikoli ne zgodi.
Niti device niti zelene pokrajine
ni v nashi smrti na robu nochi.
Ciklus pesmi Leva Detele Kaj je povedala noch korespondira z istonaslovno pesmijo njegove pokojne soproge Milene Merlak v Lives 1-2010 (enak naslov ima njuna tandemska zbirka, izdana v Celovcu 1985); pesem Hvalnica mesecu, tokrat v prevodu Carle Kraus, korespondira s prevodom Herberta Kuhnerja v Lives 3-2011. (Op. ur. I. A.)