Lives Journal 5

Radivoje Peshić 

 

SLOVANSTVO IN MI V NJEM

 

NA PRAGU TRETJEGA TISOČLETJA – CIVILIZACIJA BREZ MILOSTI

 

Raziskovanja zgodovine bolezni naše civilizacije trajajo že dolgo in tako se tudi sámo to raziskovanje spreminja v bolezen, ki paralizira njegova prizadevanja že v izhodišču. Univerzalni sistemi so opuščeni. Prenasičenost z artificialnimi znamenji je privedla do zelo težko ozdravljivih ali sploh neozdravljivih možganskih zastrupitev. Svet ne more pomiriti vseh svojih moči. Uporaba čutil je zakrnela. Funkcija jezika je tako obrabljena, tako nestvarna, da sploh več ne obstaja. Prizadevamo si za nove oblike, ki že s samim tem prizadevanjem postajajo antioblike, ker več ne opažamo oblik okoli sebe. Iščemo substancialne analogije, ki nas vlečejo v koncentrične kroge. Zdavnaj zastareli modeli šole so izmaličili še tisto malo preostale energije. Vzhodna civilizacija doživlja nova duhovna in materialna uničevanja. Zahodna civilizacija, tako kaotično in spačeno skonstruirana, ima eminenten cilj, da človeku vzame dušo. Preveč je zožen prostor med Vzhodom in Zahodom. Ta prostor ni zožen v smislu približevanja, temveč v smislu neprepoznavanja. Velja kot razpoka, ki bi jo bilo po možnosti potrebno zapolniti z radioaktivnimi odpadki Evrope, ne pa kot sveta zemlja, na kateri edino lahko pride do pomiritve pobesnelih strasti tako imenovane nove civilizacije ali še nedefiniranega, toda surovo ponujenega novega svetovnega reda.

Vsi kontinenti so odkriti. Moramo se sprijazniti s tem dejstvom. Prazni otoki ne morejo dolgo obstajati v svoji idili, ker jih naveličani iskalci silijo v asimilacijo s to našo, v vsakem primeru poraženo civilizacijo. Pot v vesolje ne obeta nove Zemlje. Vse možnosti bega in izolacije so izčrpane. Preostaja nam le novi duhovni kontinent, ki resnično obstaja in presega naše ponesrečeno upanje in potrpljenje.

Tako religije kot ideologije so porazile same sebe. Ljudem so odveč posredniki za komunikacijo z Bogom. Še manj potrebe čutijo ljudje do posrednikov, ki bi jih odtujevali od Boga. Zagovorniki evolucije in revolucij, novih ideologij in idealov, hkrati smešni in bedni, še naprej sejejo svoje jalove viruse, ki se ljudem gnusijo in se jih izogibajo. Lastniki kapitala in orožja, ki so zmaličili svojo vest z nezadržno pohoto, v svojem obupu in veseljačenju lahko le uničijo ves svet, ki mu zagotovo sploh ne pripadajo, toda v njegovem uničenju bodo naposled lahko našli tudi lastno smrt.

Ali je človeštvo lahko še naprej izpostavljeno temu brutalnemu ponižanju, temu krutemu koncu? Ali je človeštvo zares tako nemočno, da se ne more zoperstaviti lopovom in nevednežem, ki mu vladajo. Konec koncev, ali se je človeštvo sploh sprijaznilo s tako črno lastno usodo?

Množica religij in sekt je preplavila človeštvo povsod po planetu. Množica trgovcev s človeškimi dušami ponuja rešitev sveta. Seansa mračnjaštva ne ponehuje. Življenje se že zdavnaj dogaja v duhovni kataklizmi. Energija sovraštva na svetu, nenehno spodbujana z novimi medsebojnimi spori v svetu, je povzročila spremembo klime. Zbujanje vulkanov, premiki zemeljskih tal, pohod smrtonosnih bolezni v človeškem organizmu in celotni naravi.

Ker ni vajen videti sebe takega, kot je, človek samemu sebi pomeni ničevost. Ko tvega svoje življenje, nima nobenega občutka za tveganja, na katera je obsodil svoje prihodnje naraščaje. Prežet z občutkom odtujenosti, je odtujil vse okrog sebe. Nima svoje preteklosti, odreka se svoje prihodnosti. Živi v trenutku, ki ni njegov, v trenutku, ki mu manjka. Živi v nekakšnem medčasu, ker je lastni čas izničil, hiteč k nekemu cilju, ki ga ni na obzorju, ki ga nima niti v lastni iluziji.

Človeštvo se zaveda svoje nesreče. In najpogosteje jo jemlje le kot modno resničnost. Na vsakem koraku potekajo pogovori o usodi sveta, na vsakem koraku vsi ponujajo rešitve ne glede na stopnjo lastnega osnovnega znanja. Nešteto norih projekcij sveta je v dosegu roke. Podivjana mašinerija destruktivnosti in laži ne ustavlja svojega delovanja, ko izpira človeško zavest na različnih koncih sveta. Pojavlja se na tisoče mogočnikov, na tisoče rešiteljev. Ljudje pa vseeno ostajajo osamljeni in nemočni v svojem trpljenju, osamljeni in nemočni pred lastno končno katastrofo.

Vse ponujene nove utopije vodijo v novo, vse bolj surovo nasilje. Osvajalci tuje svobode vsiljujejo svojo svobodo v imenu namišljene svobode osebnosti. Tako nasilneži prevzemajo vlogo osvoboditeljev in vodijo svet v nov sistem suženjstva.

Vsi imperiji so le navidezno mrtvi. Nikoli jih ni bilo toliko na vseh področjih življenja, kot jih je zdaj v tej naši današnji civilizaciji. In vsi gojijo iste sanje, iste težnje, ista orodja in orožja, s katerimi vsak dan pohabljajo ljudi, da bi jih obdržali v pokorščini, v vsakdanjem strahu in trepetu, v negotovosti glede pravice do lastnega življenja.

Življenje pa se dogaja, kakor da se to dogaja tam nekje nekomu drugemu, kakor da bo vse to šlo mimo nas in naših najbližjih. Svet ne sme obtičati v tragični ravnodušnosti, v katero je zašel. Po drugi strani pa so samotna iskanja smisla vnaprej anatemizirana kot neubogljivost, kot nevarna igra in bogokletstvo.

Kdo so sodniki?

Uporabimo Sokratov sklep: »Tisti, ki jih je obsodila narava.«

Ali je po vsem tem sploh še mogoče oklevati? Ali ni že prepozno za kakršen koli poskus iztreznitve? Ali je možno ponuditi kakšno novo projekcijo sveta, ne da bi se pri tem zašlo v še eno protislovje v slepi ulici, v katero so zašle vse dosedanje projekcije? Ali je v obstoječi konstelaciji mogoče uporabiti tisti zmeraj prisotni žarek neizprosne resnice dostojnega bivanja?

Martin Luther je v trenutku svojega razsvetljenja vzkliknil: »Pojdimo na Vzhod, pojdimo k izvirom!« – Toda na Vzhod ni mogoče oditi z domišljavo namero vsiliti mu svojo svobodo, ker ravno Vzhod je svoboda »par lui même«. Na Vzhodu je prva oseba ednine tvad (ti), ne pa mad (jaz); jušmad (ti, vi, vidva), ne pa asmad (jaz, mi, midva). Ali se svet zmore sprijazniti s to gramatiko filozofije življenja in pristopiti k izvirom, ni zanesljivo. Pot do resnice je težka, a je vendarle edina. Vse drugo je brezpotje. Svet pa se nahaja na križišču neskončnosti.

A kljub vsemu, tudi če bi bili to pripravljeni sprejeti, ne moremo podleči agresiji nesmisla, ki nam vsiljuje skepso. Kajti ta agresija izvaja udarce na narobno stran, na tisto namreč, v kateri živimo. Obraz resnice pa je onkraj te narobne strani. Neviden je prav za nas, ker se ne obračamo k njemu, da bi ga prepoznali. Neprepoznaven je tudi za agresijo. Mi sami smo ga zavrgli, da bi lahko sprejeli narobno stran, ki je spremenljiva in jo kar naprej spreminjamo. A edino na tisti drugi strani smo lahko sami sebi učitelji, sami sebi sodniki in gospodarji. Le tam se lahko zavarujemo pred agresijo nesmisla.

Kmalu bo za nami ostal krvavi ocean drugega tisočletja. V tem oceanu so potonili mnogi svetovi. Za nami bosta ostala Hirošima in Nagasaki. Ampak je vprašanje, ali bosta res ostala za nami.

Predvsem je nujno obvladati okamenelo institucijo in osvoboditi voljo, ki so jo zvezali dosedanji sistemi izobraževanja in vzgajanja. Nujno je soočiti se z novimi kulturami in sprevideti, da so vse skupaj podobne druga drugi. Zdi se, kot da so bile izgovorjene že vse besede, kot da so že zajete vse razsežnosti, kot da so blokirane vse možnosti za razvoj kreativnega duha. Nujno je osvoboditi se mehaničnega delovanja zavesti.

Protislovne kulture naše civilizacije so zmotile strukturo biološkega spomina. Duhovno in materialno asimetrične, obremenjene edino le s skrbjo za lastno dvorišče in za lastne mitologije, korakajoč prek trupel, ne morejo več ponuditi ničesar razen svoje psevdomoralnosti.

Novi naraščaji ne morejo biti več na zatožni klopi. Naša civilizacija nima pravice do časa, ki prihaja, saj ni imela pravice niti do svojega časa, ki ga je pohabila, iz njega je naredila puščavo. Novi naraščaji imajo pravico do lastne šole, do raziskovanja lastne raziskovalne energije, do uporabe lastne zavesti. Ta šola bo vsekakor brez ubogljivcev in šarlatanov. Ne bo razdedinjena od lastne identitete, ki se ne more več poistovetiti s katero koli obliko programiranja svetlobe in svetosti.

Edini korak, ki ga ta civilizacija lahko naredi na pragu tretjega tisočletja, je v osvobajanju iz ujetosti, na katero obsojajo prihodnje naraščaje. Vse priprave na sprejem tretjega tisočletja obsojajo prihodnje naraščaje. Vse priprave na sprejem tretjega tisočletja so bile, kot se je pokazalo, napačno usmerjene. Sicer pa tretje tisočletje niti ne pripada svetu te sedanje civilizacije. Tujega časa si ni mogoče nasilno prilaščati.

Ni jasno, ali je naša civilizacija zmožna narediti ta korak. A gotovo je, da smo najprej in predvsem določeni za razumevanje nas samih. Da pa bi razumeli sami sebe, je nujno osredotočiti energijo v razumevanje drugih. Tako bi prišli do razumevanja same duše. Potrebno je torej iti do same duše. Iti tudi do duš vseh ljudi, do duš živali in rastlin, do duše materije. Iti do duše vesolja.

Edino to nas lahko vrne iz lastnega izgnanstva. Nas, tukaj v Evropi, in nas, tam na drugih celinah. Nas v naši preteklosti in nas pred zadnjo preizkušnjo. Človeške možnosti so neomejene, kot je že opominjal Shakespeare. Toda človek naše civilizacije mora končno dojeti, da ne more več biti superioren nad naravo.

 

 

 

SLOVANSTVO IN MI V NJEM

 

Slovanstvo – in mi v njem – je šlo zlasti v zadnjih nekaj letih skozi zelo težko fazo svojega razvoja. Teh nekaj let v bistvu pomeni odločilni trenutek, od katerega je odvisno, kako bo in ali sploh bo obstala slovanska civilizacija. Uresničevanje mračnega projekta za uničenje slovanske civilizacije traja že dolgo s spremenljivim uspehom, toda zdi se, da je v sedanjem trenutku dosegla svojo najbolj okrutno raven. Razdiranje se je začelo od znotraj in je zajelo vse strukture, vse institucije, prodirajoč v najglobljo preteklost, ki jo zanikuje in ji vsiljuje obup in brezupnost. Za dosego takega stanja je bilo potrebno pridobiti številne slovanske izrodke. Ti so zavrgli sleherno moralno komponento in sprejeli vlogo uresničevalcev projektov, ki v koreninah uničujejo identiteto ljudstva, iz katerega so tudi oni sami vzniknili. Zarota anglosaksonske koalicije zoper slovansko civilizacijo ima svoje izvire v globlji preteklosti, toda danes je razgaljena kot še nikoli doslej. Njeni hlapci so na vsakem koščku našega okolja prepoznavni po svoji metodologiji degradiranja sleherne vrednosti slovanske civilizacije. Ti privrženci ponižnosti in strahu so zavzeli ključne položaje v vseh institucijah družbenega, kulturnega, prosvetnega in znanstvenega življenja in tako uspeli vsiliti tolikšno duhovno sterilnost in umsko odvisnost, da se jim je težko zoperstaviti brez posledic. Zaščiteni s plaščem uradnosti in zvenečih nazivov, ki so jih dosegli kot politično primerni, še naprej v imenu nekakšne nove demokracije umazano varajo narod ter mu nakazujejo navidezne izhode iz težke situacije, v katero so ga pravzaprav ravno oni zapeljali, in to z namenom, da bi ga v tem tudi pustili, saj bi tako izpolnili zaobljubo svojim gospodarjem.

Slovanska historiografija 19. stoletja je poskušala razsvetliti mnoge strani zgodovine slovanske civilizacije. Toda historiografija 20. stoletja je odločno zavrgla te raziskave kot nezanesljive. Pravzaprav je historiografija 20. stoletja sprejela tako imenovano nordijsko zgodovinsko šolo, ki je skonstruirala preteklost evropske civilizacije, nakazujoč vsestransko prednost nordijskih plemen in narodov. V tej skonstruirani zgodovini Slovani niso imeli niti sekundarne vloge v razvoju evropske civilizacije. Tako falsificirana zgodovina pa je bila vsiljena tudi Slovanom kot njihova edina zgodovina in usoda. S to falsificirano zgodovino še danes manipulirajo protagonisti imaginarne nove svetovne ureditve. Po drugi strani pa suženjska ubogljivost njihovih tukajšnjih služabnikov ne odneha v svojem mračnem pohodu zoper resnico, in to je privedlo do najnovejšega trpljenja slovanskih narodov, še posebej nas med njimi.

In medtem ko imamo na eni strani falsifikatorje in protagoniste teh falsifikatov, imamo na drugi strani množico strokovnih jalovcev, ki prav tako s svojo osupljivo nevednostjo skušajo vnašati zmedo, da bi se z negiranjem vsega vključili v tokove znanosti. S pomočjo političnih zvijač mnogi nosilci znanstvenih kompetenc pri nas še naprej blokirajo vsako novo znanstveno misel, vsak nov korak, ki bi nas približal resnici na poti k identiteti. Naredili so neznosno ustvarjalno ozračje, ki je iz naše dežele odgnalo mnogo nadarjenih ljudi. Take nosilce kulture in znanosti, ki so kot politično primerni zavzeli vodilna mesta v ključnih institucijah znanosti in kulture, bi bilo treba naravnost pregnati iz teh institucij, če res želimo, da se naši izgnani misleci vrnejo k svojim ognjiščem. Če res želimo, da bi imeli znanost in kulturo. Tudi danes so znane mnoge osebnosti iz tega sveta znanosti in kulture, ki svojo nevednost in svojo nenadarjenost branijo prek medijskih institucij z izsiljevanjem, grožnjami, s peticijami, kakor nekoč v času cirkularnih pisem ideoloških komisij; tako zlorabijo institucije, ki so jih svojčas uzurpirali s svojo politično vdanostjo režimu. Škodo, ki jo naši znanosti in kulturi povzročajo te garniture mogočnikov, je nemogoče oceniti. Ti mogočniki so taka sramota za našo znanost in kulturo v očeh sveta, da jo bo težko izbrisati v doglednem času.

Mladim generacijam je nujno podariti vse zaupanje in jim priporočiti, naj ne sledijo zgledom svojih učiteljev. To je tragično, toda to je usoda naših mladih naraščajev na področju znanosti in kulture ter na vseh področjih življenja. Le mladi naraščaji, ki bodo izolirani od svojih konservativnih učiteljev, lahko prinesejo novo ustvarjalno ozračje. To so tudi že potrdili s svojim delom po svetu.

Nova zgodovinska šola pri nas je nastala ravno kot nujna potreba za naš obstoj. Dogmatična šola v znanosti, zlasti v zgodovinopisju, je v zadnjih petdesetih letih privedla do katastrofalnih posledic za znanost. Obremenjena le s trenutnimi ideološkimi in političnimi zahtevami, je ta šola prevzemala vlogo superiornega razsodnika pri razlagah zgodovinskih resnic, pri tem pa je služila izključno le vladajoči ideologiji, ne pa znanosti. Nova zgodovinska šola popolnoma in dokončno zavrača tako znanost ter se posveča svobodnemu raziskovanju in interpretiranju novih zgodovinskih virov, pri tem pa svojo orientacijo osmišlja transhistorično in jo utemeljuje v strogo znanstveni zakonitosti.

Rezultati te nove zgodovinske šole so bili predstavljeni na nekaj znanstvenih srečanjih pri nas kot tudi z osebnim delovanjem posameznih privržencev te šole. Ti rezultati so vzbudili veliko zanimanje v širših krogih pri nas, pa tudi v znanstvenih krogih po svetu.

To potrjujejo ravno vabila k sodelovanju z mnogih univerz po svetu. Iz vsega tega pa je vzniknilo konstituiranje Slovanskega inštituta v Novem Sadu. Ta inštitut ravnokar uresničuje veliki projekt zgodovine slovanske civilizacije skozi pet tisočletij pred Kristusom do danes. Vrata Slovanskega inštituta so odprta za vse zainteresirane strokovnjake, ki se ukvarjajo z raziskovanjem slovanske civilizacije. V zadnjem času je to zanimanje naraslo tako pri nas kot v svetu. Delo Inštituta je naletelo na zelo resen sprejem pri mnogih znanstvenikih. Sicer pa Inštitut želi izkazati zaupanje mladim znanstvenim naraščajem in v tem smislu deluje z vso pozornostjo.

 

(iz knjige Obtožujem molk, Beograd, 3. izd., 2003)

 

Prevod iz srbščine Ivo Antič

 

 

 

English