Lives Journal 5

Rajko Šuštaršič

 

ZGODBA O PILATU I

Pilatove sanje

 

Pilatove sanje

 

Ta noč je bila čudna noč,

ena tistih, ki človeku ne pusti spati.

Oko ni videlo ničesar,

pa je vseeno vedel, da nekaj je v zraku,

veter je vel bolj tiho v krošnjah dreves,

nekaj je hotel ta veter njemu reči, a kaj?

 

Do pogovora z ljudmi ni mu bilo,

on je bil sam sebi tujec.

Govoril bi Pilat s psom,

ki ga je, njega, ljubezni učil,

do ljudi, in drugih bitij, ki niso ljudje;

a to noč ni mogel govoriti z nikomer,

še sam s seboj ne.

Utrujen, je Pilat legel,

morda bo le malo zaspal.

 

Sanjal je,

sanjal je Pilat najbolj čudne sanje, ki jih je kdaj sanjal;

sanjal je samoto.

Bil je sam tisto noč,

noč pred pripravljalno nočjo;

in drugo noč, na pripravljalno noč,

je bil še bolj sam;

in tretjo noč, na Veliko noč,

tako sam, da to izreči ni mogoče.

Pilat je sanjal, da to noč ni zatisnil očesa,

da se je vrnil k premišljevanju svojemu, govoru ožjemu,

se trudil, da v njem bi ostal;

vse je hotel pustiti za sabo,

pa ni mogel, bilo je v njem;

ko bi mogel zaspati, oditi v svet sna,

in svet naslednji, kamor sen ne seže,

kot vse druge noči dnevov,

do tega dne, ko srečal je Njega.

 

Bilo je v Njem nekaj,

česar videlo ni njegovo izkušeno oko

še nikoli v človeku

med toliko ljudmi, a poznal jih je mnogo.

 

Sedaj zopet sanja tesnobo samote:

Odšli so učenci Njegovi skupaj,

a vsak njih je bil sam;

tako sam pa kot on osamljen

bil ni nihče njih.

Samo on je vedel, ne da bi verjel čudežem,

njemu edinemu, čudežev ni bilo treba,

a bil je zato, tako strahotno:

sam.

 

Še v sanjah si je rekel Pilat:

te sanje bom pozabil. Spoznal se je Pilat na ukaze

svojemu duhu noči, ki sanje po njem se ravnajo.

Potem se Pilat preseli v svet onstran sanj,

zaspal je s trdnim snom.

 

Vstal je čil, in vesel je bil tega,

ker čakal ga je naporen dan.

Poročila, ki so mu jih prinašali, so govorila,

da med Judi vre; nekatera so omenjala mogočost vstaje,

a Pilat vedel je, da te nevarnosti ni, da to poročajo tisti,

ki preveč si pohvale žele, napredovanja še bolj.

Sanj svojih se ni spominjal, ukaz je torej deloval.

 

 

 

 

Pilatova druga noč

 

To noč Pilat ni zatisnil očesa.

Premišljeval je;

pa zopet se mučil, kako bi zaspal,

da vse bi pozabil, kar se zgodilo je tega dne,

in dan nadaljeval z jutrom,

kot vse druge dni,

do dne tega, ko srečal je njega.

Bilo je v njem nekaj,

česar videlo ni njegovo izkušeno oko še nikoli v kakem človeku

med toliko ljudmi, ki poznal jih on ni malo.

Pa tudi tega bi ne mogel z gotovostjo reči sebi:

ni njega poznal že od nekod?

Morda pa je sanjal o njem, vendar ne;

takih sanj bi se Pilat spominjal.

Na sanje je dal veliko, ne manj kot na resničnost vsakdanjo;

v sanjah razbral je dvakrat resnično resničnost.

Če nekdo ima rad sanje, raje kot resničnost,

potem so mu sanje bolj resnične od resničnosti same,

tako je mislil Pilat, da ne bi se zasanjal podnevi,

da ostal bi na trdnih tleh; ker še tako lepe sanje,

ki v njih si svoboden; imajo to pomanjkljivost;

da v njih rišeš in brišeš sam, kakor je volja tvoja

svobodna.

Resničnost vsakdanja pa je trdna, ne izbrišeš tako

lahko zapisa, dejanj svojih.

 

Začel je spraševati Pilat sebe samega,

tistega torej, na kogar se je on najbolj zanesel,

na čigar misli je največ dal.

Kdaj storil sem danes tisto veliko napako?

Kdaj zamudil sem priložnost svojo,

da ravnal bolje bi, bolj elegantno,

ker tudi na estetiko sojenja sodbe,

Pilat dal je veliko, ko že pravičnost mu uhajala z rok je.

Ena misel bila je tu, ki vplivati nanjo ni mogel;

vrela je v glavi njegovi, utrujeni od teže življenja,

ki naprtil si ga je zaradi slave blede;

ta grozila je uničiti smisel vseh njegovih naporov,

življenja njegovega celoto:

Temu človeku sem storil krivico;

pa dobro, saj prvi ni, ki sem mu jo storil,

je morda zadnji človek on?

Je ta, ki sem mu sodil,

zato tako pomemben zame?

 

Ko tako je mislil, je vedel, da je blizu.

Ta misel na človeka bila je ključ,

morda bila je rešitev vseh njegovih vprašanj;

ravno v njej?

Sedaj je vedel, da bo našel,

samo zastaviti mora vprašanje pravilno.

Sem mu sploh kdaj skušal verjeti?

Ne, nikoli mu nisem verjel.

Pa, če bi mu verjel?

Potem bi on vodil proces, in jaz,

moj jaz bi bil njegova igrača.

Saj on ni bil sam.

On ni sam vodil sebe.

Neka žalost, hrepenenje bilo je v njega očeh;

a tega Pilat ni bil vajen videti,

na procesih že ne.

Vsak človek pred njim,

pred njegovo močjo se je bal;

strah je sijal iz oči sojenih,

vsaj glavni ton in lesk jim je dajal.

A ta človek ne,

zopet je bil drugačen.

On ni se bal,

to je vedel Pilat z gotovostjo,

on ni se bal smrti,

niti boga se ni bal.

Jaz pa,

sem kot višek domiselnosti svoje izrekel množici

nekaj lepih, res lepih rekel.

Ta rekla imela so magično moč v sebi,

in delovala so z njo na množico,

vso maso to,

na drhal celo.

A nanj niso delovala ta rekla, niti malo ne.

Eno pa morda je le delovalo, da to je bilo:

Glejte, človek je!

Kaj ni nekako drugače pogledal vame,

ko sem to reklo izrekel?

Kaj hotel je reči, kaj govoril z očmi?

Je hotel reči: Tako se s človekom ne dela.

Ne.

Morda pa on sam ni bil čisto gotov vase,

če človek je, kralj je:

kaj bi bil lahko še on?

Kaj bi bil on sebi,

kaj bil je on za sebe resnično?

Pa saj nisem dejal: Glejte, le človek je!

Niti dejal nisem: Le glejte, človek je!

Vseeno ni mogel slepiti sebe Pilat;

njegov ton je bil tak, ki vse je dejal,

več kot besede samo.

In kdaj sem se z njim pogovarjal?

je premišljeval Pilat,

Sploh nikoli?

Tedaj bil je ta pogovor močnega, gluhega,

z nekom, ki nima nobene moči;

pa jo vendar ima, izžareva jo, kot bil bi kraljev kralj.

Govoril je on njemu, Pilatu največ, ko molčal je;

in najbolj globok je bil njegov molk dvakrat.

Dvakrat je njega, Pilata užalil tako,

kot nihče pred njim še užalil ga ni,

in samo dvakrat je bil Pilat, v vsem svojem ponosu življenja,

resnično užaljen:

in slišal ga nisem, je doumel Pilat, ne zato,

ker me resnično je ranil, prizadel ponos moj,

slišal ga nisem, ker ga v tem govoru molka njegovem

nisem poslušal.

Je bila to užaljenost druga, z dna duše, ki mi zaprla je

oči in ušesa, in nisem ga slišal po njej?

Sedaj je Pilat vedel, da bi moral govoriti z njim;

vedeti bi moral, kaj misli ta človek.

Saj ni vedel ničesar o njem;

niti tega ne, koliko jih je, njih, ki so v resnici z njim.

Vsa ta poročila o njem; poročila najboljše službe tajne,

ki imel jo je kdaj kdo, v cesarstvu rimskem, ki bila je njegova;

so prazna.

Tako obilna so, a prazna;

govorila niso ničesar o njem, človeku;

o tem, kar on je, ničesar;

o vsem drugem da,

o malenkostih in podrobnostih,

in bolj kot o njih, o slepoti poročevalcev, bedi njih uma.

Žalostno je vladati z orožjem tajnosti;

v tajnosti je moč izredna, vsa moč cesarstva, njega organizacija

temelji na njej.

A tako žalostno je vladati z ovadbo, s strahom pred njo;

zahrbtno je tako vladanje, a to ni najhuje;

hudo je, ker vladanje tako je bedno,

ko misli, da največ vidi, takrat ne vidi ničesar več,

to vladanje je slepo.

V mislih odšel je Pilat k njemu:

očiščen napuha moči, žalosten reven;

oropan svojega življenja smisla;

utrujen od ene noči misli,

težjih on do te noči pred nočjo imel ni.

Čudno občutenje, njemu neznano doslej:

Pilat je bil svoboden,

svoboden tako bil ni nikoli dotlej,

da svoboda se lahko občuti, tega ni vedel,

občutil tako je on ni še.

 

Tako ponosen je bil Pilat na svojo svobodo nekoč;

a sedaj je vedel, da on ni vedel, kaj ona je,

niti sanjalo se mu ni o njej.

Ko je mislil, da je vedel od vseh drugih največ o njej;

je bil on šele ta, ki je bil v vsem cesarstvu prvi,

po ravnanju svobodnem;

ker vse svoje življenje podredil je volji svobodni,

on ravnal je sebe po njej, in cesarstvo bi lahko ravnal,

po njej, pa tega ni hotel,

ker hotel je več,

po tem je bil on svojsko svoj;

in to mu je bilo več,

kot če bi bil prvi na dvoru Rima.

 

Ta človek pa imel je moč,

da vzel mu je največ, kar imel je,

vsaj mislil je tako do dne tega;

on vzel mu je sebe samega;

jaz njegov,

oholi.

Sedaj je Pilat vedel, da ustavil bo vrenje misli,

ki grozile so mu vzeti noč, in spanje njemu tako potrebno,

in sanje,

in to, kar je onkraj sanj.

 

 

 

 

Pilatove sanje

 

On je bil sam,

čakal ga je, vedel je, da bo prišel.

Nedorečene, a vseeno izrečene misli

so bile te, ki so izmučile Pilata;

in ga privedle k Njemu,

bil je sedaj čist,

očiščen balasta vednosti svoje,

ki ni bila majhna.

 

Gledala sta se in molče govorila.

Ni bilo opravičevanja, ne posipanja s pepelom;

morda le solzi,

še to ne,

le rahlo so oči sanjajoče grozile Pilatu,

da orose se,

in zamegle zor njih

še globlji.

 

Bila sta tako,

drug z drugim,

govorila sta si, sebi, o drugem,

in ni priče, ki pričevala bi,

o govoru njunem.

Za priče je bil pogovor njun:

molk.

 

Se bo sploh lahko še ločil od Njega,

se je vprašal Pilat?

On pa ga je samo gledal,

morda malo globlje.

Pilat pa je hotel preveriti svoje spoznanje,

in izmenjala sta nekaj stavkov

po uri molka in zrenja, zveneli so tako tuje.

Potem se je ločil Pilat od Njega.

 

Odšel je Pilat,

in tisti solzi sta kanili,

v ječi na tlak,

bili sta svetli kot iskri,

vsaj tako ju je videl stražar.

 

 

 

 

Sanjsko poročilo

 

V poročilu tajne policije cesarske,

tiste, ki bila je, da nadzira Pilata,

za katero je on vedel, a ga ni motila,

ker taka so pravila te igre mračne,

je pisalo vse.

 

Pilat je pazljivo prebral obe inačici,

dasi bi mu kdo oporekal, da sta to inačici pričevanja

o isti zadevi.

Obe torej ne prideta v poštev,

katero od njiju bo pravo,

to bo še premislil.

Dejal si je:

če to kdo razume, prav,

meni je prav tako.

 

V prvi inačici tajnega poročevalca,

ki je bil, mimogrede rečeno, najboljši,

ki ga je premoglo cesarstvo,

in res ni bil slab,

a kako bi mogel zapisati molk?

Torej vse, kar je pisalo v prvi inačici,

je bilo povsem nepomembno za drugo.

In vse, kar je pisalo v drugi inačici,

je bilo nepomembno za prvo,

ker je že v njej pisalo vse.

 

 

Pisalo je torej ...

 

 

 

 

Zaslišanje pred usmrtitvijo

 

Zasliševalec: Pilat sam, osebno

Zaslišani: Inkriminirani Nazarenčan – Rimski

 

Pilat O svobodni volji moja vednost po njej ni bila zmotna,

sem dojel jo?

Nazarenčan Ja.

Pilat Kaj ni potem svobodna volja v protislovju z božjo voljo?

Nazarenčan Ni.

Pilat Je Bog dal človeku svobodno voljo, ga je takega ustvaril?

Nazarenčan Ni mu je dal, in mu je ne jemlje, ni ga takega ustvaril,

več kot stvaritev je on, on je ta, ki je ustvaril; on je to,

kar je ustvaril.

Pilat Sta potem svobodna volja in božja volja isto, med njima

ni razlike, je ista volja to?

Nazarenčan Vseeno je, kako ti praviš,

lahko ju zamenjaš, pogosto tako je, a nista isto.

Za tebe nista isto, a postaneta isto, a do tja je še daleč,

tako bi rekel ti.

V resnici pa je tu, ves čas je prisotna, le doseči do nje ne

more človek.

Pilat In ti, ki pravijo, da ravnajo po njej,

po najvišji volji, ti varajo?

Nazarenčan Njega ne varajo, mene ne varajo, tudi tebe bi težko.

Varajo sebe, a sebe, sebstvo svoje je najtežje varati.

Pilat Zdi se mi, da sedaj razumem.

Nazarenčan Sedaj umevaš. A umeš ne enkrat za vselej; tvoje

umevanje se izgubi, z vsakim dihom tvojim, kot dih

izpuhti, in že naslednji hip se zdi ti, da ne umevaš, da

nikoli nisi umel. A ko enkrat najdeš, jo vedno najdeš,

če hočeš.

Pilat Potem ni tako pomembno, kako ji rečemo, ampak s čim jo

polnimo, gotovost, s katero jo občutimo. Tega nam ne

more nihče drug reči.

Nazarenčan Tvoja pot je pot svobodne volje, dasi se je malo čudno

začela. A končati se ni mogla; če je nekomu resnično

res do nje, bo poletela. Poletela bo sama, poletela bo,

ker je svobodna, in poletela bo v neskončno, proti Njemu.

V neskončnem se vse poti strnejo.

Pilat V eno pot? Ti boš sedaj šel po poti trpljenja, mučen

boš, križan, po svoji volji svobodni?

Nazarenčan Taka je volja Njegova, Boga Očeta, a mojo voljo svobodno

bi moral iskati drugje. Ti bi rekel, da je to daleč, in prej,

preden prišel sem, da jo izpolnim; to je bila moja svobodna

volja in pred njo hrepenenje. A ti bi rekel hrepenenju želja,

pa ni več želja, ker je nepojmljivo več kot želja, in ta prej

je: sedaj, le da je neizmerno močnejši. To pa, kar vidiš ti,

je volja Njegova.

Pilat Bi lahko v svojem poslanstvu ravnal tudi drugače, bolj svobodno?

Nazarenčan Misliš, če bi lahko drugače umrl?

Lahko bi drugače odšel, pa povej mi ti sedaj:

bi potem izpolnil poslanstvo svoje?

Če vidiš mojo pot, in hrepenenje, ono svetlejše je kot sama

pot zase. Vi bi zopet rekli, da želel sem več, kot sem mogel.

Kaj pa oni, kaj je njihova svoboda? Oni so mogli, kar so

hoteli; oni so zmogli to pot, pot ljubezni je bila jim blizu;

Njemu najbližje prišli so po njej.

Pilat Še nekaj me muči.

Nazarenčan Vem, reci, odleglo ti bo.

Pilat Če si videl, da se je že zgodilo, kar se neizbežno mora

zgoditi,kar se za nas šele bo zgodilo, potem vsaj v tem

nimaš svobode; ne mogel bi storiti, ravnati drugače.

Nazarenčan Če bi res resnično in zares hotel, bi lahko ravnal drugače;

a potem bi tudi videl drugače.

Pilat Potem tudi ti nisi popoln?

Nazarenčan Ne. Nihče ne more biti popoln na tem svetu, če bil bi,

ne bi prišel nanj.

Pilat Tudi s poslanstvom ne?

Nazarenčan Ne.

Pilat Prišel si s poslanstvom, da bi jim vrnil smisel, smisel, ki

jim je zbledel, kaj ni to poslanstvo popolno?

Nazarenčan Bila je to moja pot, če jo vidiš, če vidiš pot, potem vidiš

nepopolnost mojo, vidiš vso pot: od začetka nje do sedaj,

kje je tu popolnost?

Pilat Tvoja pot na začetku je manj popolna, da bi kazal njim pot

naprej, samo tako lahko vidijo; vendar bila je to pot

neverjetne svobode; volje svobodne pot je svetla, vedno

svetlejša.

Nazarenčan Moja pot je bila pot ljubezni;

bila je svobodna pot

zame edina resnična pot.

V Njem je to ena pot, le On je popoln.

Pilat A krivda naša ostaja; in večja je, zakaj je tako?

Nazarenčan Nihče ne more z višjim dobrim v sebi

opravičiti nižje podlosti svoje. Vsaka raven sebe se mora

očistiti, ravnati po sebi, po ravni svoji, tu je.

Sklicevati se na Boga ob priložnosti vsaki, je tako,

kot bil bi On tu, da bi se nanj sklicevali, da vključili bi

Njega v račun svoj.

Pilat Največ napak naših je: tu.

Nazarenčan Iz njih morda, včasih kdo nekaj malega vidi, a tudi to ni

razlog za njih opravičilo.

Ne moreš si umiti rok z vodo nevidno, če umazal si jih,

v vodi kalni. Tudi jaz si jih ne umivam z dvakrat nevidno,

resnično resnično vodo čisto.

Pilat Misliš na Judovo žrtev?

Nazarenčan Ja, nanjo mislim.

Pilat Bog je s teboj.

Nazarenčan In jaz nisem z njim.

Pilat To je tvoja moč?

Nazarenčan To je moja pot.

To je pot moje svobodne volje,

od tam daleč, kamor ne seže um tvoj, a segel bo; tudi moj

bo dosegel sebe.

Pilat Tudi to vidiš?

Nazarenčan Vidim.

A ne bo ti koristilo, če povem ti.

Pomni: koristiti ti ne sme, kar rekel sem ti.

 

 

Preden je Pilat odšel od Njega,

sta dve solzi človeški zalili njemu oči;

nista se svetili,

njih videl

nihče ni.

V zapisniku jih ni

bili sta samo njegovi.

 

Sedaj je bil Pilat zopet sam.

Samo ti dve solzi sta ostali Pilatu.

A ti dve solzi sta bili, resnično samo njegovi.

Zdaj je vedel, da ga je izdal tudi on.

Kako bi lahko še slepil sebe,

da poročila ni pisal on sam,

Pilat.  

 

 

 

English