Lives Journal 5

Tatjana Pregl Kobe

 

SKOZI PERSPEKTIVO LIKOVNIH ZAKONITOSTI

 

S fotografijami iz cikla Abstraktni segmenti narave (2005-2011) se že vrsto let predstavlja dr. Damir Globočnik, umetnostni zgodovinar in likovni kritik, ki se sicer predvsem ukvarja s prirejanjem razstav in jih spremlja tudi z likovnokritiškimi zapisi. Sodeloval je z vrsto galerij, pri Slovenskem bienalu mesta Kranja, na razstavi Risba in slika v prostoru Alpe-Jadran, na bienalnih fotografskih razstavah Pokrajina in Fotominiatura ter drugih razstavah Kabineta slovenske fotografije pri Gorenjskem muzeju v Kranju, na Triglavskem slikarsko-kiparskem taboru, na likovnih delavnicah in v žirijah likovnih del. Je tudi likovni urednik Revije SRP in njene dvojezične »vzporednice« Lives. Raziskovalno se posveča preučevanju slovenske karikature in satirične ilustracije ter zvezam med kulturno-politično zgodovino in likovno umetnostjo v 19. in 20. stoletju na Slovenskem.

Pri svojem vizualnem ustvarjanju Globočnik uporablja fotografijo, ta najbolj množični vizualni medij, ki se zmagovito uveljavlja v času, ko vizualna umetnost išče nove poti in se še zdaleč ne prepušča mišljenju, da je izpeta. Njegov fotografski projekt Abstraktni segmenti narave, ki nastaja že šest let, predstavlja široko zastavljeno serijo posnetkov z enakim naslovom in konceptom. Pri naboru motivov se naslanja na intuitivno opazovanje pokrajine, ki je stalnica njegovega ustvarjanja. Navidez trenutne impresije so plod njegovih vnaprej zamišljenih zaznav fotografirane podobe. Zbrani motivi iz določenih delov pokrajine zaradi svoje likovno ustvarjene podobe prehajajo v univerzalno vizualno abstraktno pripoved.

Prirojeni občutek za detajl in kompozicijo ter digitalni fotografski aparat sta bila osnova za Globočnikove izpovedno zanimive fotografske zapise z izrazitim likovnim nagovorom. Preproste in hkrati veličastne motive za fotografije je našel v okolju bazena za mokro separacijo peska na okljuki Save pod Radovljico. Za te fotografije je značilna čista likovnost, saj bi podobno lahko vizualno delovale v tradicionalnem slikarskem mediju, pa tudi čutno doživetje. Izbral je posamezne segmente in jih po svojem občutku oblikoval v ustrezne kompozicije. V posnetkih ni konkretnih oblik, čeprav gledalcu omogočajo različne asociacije. Globočnikov likovni nagovor je zavestno abstrakten, išče lepoto in skladnost oblik. Iz neposredne bližine fotografira resnični svet, kakršnega navadno ne vidimo. Očiščeno likovno polje prikazuje mikrostrukture, nastale ob denudaciji, v pesku zapisane sledi gibanja vode in živali ter nenavadno zrnatost in barvitost sedimentnih usedlin. Podobe čistih linij niso metaforične, čeprav je v njih očitna simbolika. Pri fotografiranju Globočnik igra na posebne barvne efekte, za katere izbira svetlobo v določenih trenutkih dneva. Oblika in barva sta enakovredni, posebnega pomena pa je svetloba.

Barvo podoživi v njeni materialni in simbolni moči, izbrana svetloba pa oživi telo podobe. Ko v določenem trenutku premišljeno zaustavi trenutek pripovedi, ki jo ustvarja poudarjeno estetska oblika izbranih segmentov narave, deluje kontrastna menjava mehkih in trdih linij predvsem na osnovi harmoničnih prehodov. Reliefnost tekstur je poudarjena z ustreznim zornim kotom fotografiranja, s premišljeno osvetlitvijo proti svetlobi in z osredotočenostjo na izbrani detajl, izkoriščen pa je tudi učinek odbleskov z mokrih površin. Posnetki niso dodatno obdelani, spremenjena je le intenzivnost svetlobnih učinkov. Izbrani cikel abstraktnih fotografij gledalca nagovarja s čistim estetskim ugodjem, v katerem so optično zanimive oblike poetično sugestivne in izražajo avtorjevo globoko občutenje bivanja v današnjem, z vizualnimi podatki nasičenem času.

Damir Globočnik kot umetniški fotograf išče in odkriva bogastvo oblik resničnega sveta, ki se izrisuje z delovanjem svetlobe in svetlobnih učinkov na tistem delu izbranega motiva, ki si ga je zavestno izbral. Mikajo ga detajli narave, pogled v minimalni izsek pokrajine, s katerim iz primerne razdalje in pod precizno izbranim kotom posname magično privlačne podobe, ki so toliko resnične kot izmišljene. Motiv išče toliko časa, da je vreden njegove pozornosti, in da bi dosegel zaželeno, se pri fotografiranju tako umiri, da doseže prepričljivo izpovednost svojih podob. Šele ko najde pravo kompozicijo, s svojo avtorsko poetiko doseže končno uravnoteženost podobe. S pomočjo svojega strokovnega poznavanja slikarstva lušči iz splošnih likovnih zakonitosti določena slikarska pravila in jih vključuje v svoje osebno zaznamovane fotografske kompozicije. Zato je v njih plemenita harmoničnost in tiha veličina preproste, a vizualno učinkovite likovnosti. Jasno opredeljene kompozicije zapolnjujejo slikovno površino tako, da je ohranjena in vidna njena struktura in elementarna barva. Oblikovne strukture, ki se nahajajo v resnični naravi in se iz nje napajajo, pa omogočajo le slutnjo konkretnega motivnega izhodišča.

Spoštovanje tradicije v umetnostnozgodovinskem pogledu je v Globočnikovi fotografski ustvarjalnosti gotovo prepoznavna vrednota. Njegovo iskanje lepote se na fotografiranih podobah kaže kot prefinjen občutek za prepoznanje kompozicijskih značilnosti, usklajenosti barv in struktur. Zaznamujejo jih močni kontrasti in skrbno iskanje žarečih barvnih poudarkov, v mehkih potezah valovitih tal pa presenečajo ostre, skoraj nasilno prekinjene linije, ki s svojo dramatičnostjo dajejo slikam pravo energijo. Postopno odkrivanja sveta, kakršnega beleži s fotografskim aparatom, vključuje tudi njegovo posebno željo po premišljenem izboru. Večja izbira motivov, ki se mu odpira na njegovih pohodih po izbrani pokrajini, pomeni tudi zanj večjo možnost, da najde kompozicijo, ki jo išče. S svojimi inventivnimi fotografskimi izseki išče lepoto in posvečeno vzvišenost skozi perspektivo likovnih zakonitosti. Ko se mu v določenem trenutku zazdi, da je odkril to, kar išče in kar ga pritegne, se podobe rodijo skorajda same od sebe.

 

 

 

English