Lives Journal 6

Branko J. Hribovshek

 

O IMENU SLOVANI

 (I)

»Najvech sveta otrokom slishi Slave ...«

Presheren

 

 

Kateri Slovenec ne pozna te vrstice iz Uvoda h Krstu pri Savici! France Presheren je s podobnim izrazom tudi v Zdravljici prispeval, da je to najbolj znana razlaga imena Slovani. Oglejmo si she ostale …

 

Veda o zgodovini besed, posebno njihovega izvora in pomena, tj. etimologija1, bi morala biti samo akademska, znanstvena zadeva. Vendar pa ni tako. Nastanek in razvoj plemena, ljudstva, naroda in skupine narodov, tj. etnogeneza1 je nelochljivo povezana z etimologijo njihovih imen. Etnogeneza je zgodovinski proces, ki je najtesneje povezan tudi s politiko, v preteklosti, sedanjosti in v prihodnosti. To odseva tudi navedeni Preshernov verz.

Ta politichna stran je posebej znachilna za etimoloshke raziskave o imenu Slovanov. Pri tem niso toliko spolitizirane slovanske razlage imena, kolikor so spolitizirane tuje. Lahko celo trdimo, da je slovanska stran te zadeve bolj obramba in odgovor na tuje razlage. Te segajo od mogoche resnichno le znanstvenih poizkusov prek razlag, ki so popolnoma nesmiselne, pa do takih, ki jih lahko oznachimo le kot povsem politichno propagandne ali celo namenoma zhaljive. Ostali, tudi nekateri nashi avtorji, jih posnemajo – nekoch morda iz samoobrambe in politichnega pritiska – danes pa iz »politichne uvidevnosti«. Zaradi tega je tudi vech zadevnih tujih del, kakor pa tistih s slovanske strani. Ne pozabimo, da so bile te tuje razlage in z njimi povezana psevdoetnogeneza Slovanov glavna vsebina fashistichnega in nacistichnega propagandnega stroja v drugi svetovni vojni.

V chasu hladne vojne so bile te razlage dobrodoshla politichna protislovanska (tj. protikomunistichna) propaganda, ki jo danes nekateri krogi nadaljujejo malo bolj prikrito. To je razvidno iz dnevnega tiska. V uglednih knjizhnicah zahodnoevropskih visokosholskih zavodov najdemo tudi najbolj nesmiselna dela v tej smeri, che so le izpod zahodnega peresa ali tipke. Slovanska dela, tista politichno konformna, najdemo samo v slavistiki posvechenih oddelkih ali pa sploh ni najti nichesar. Viri, ki jih navaja vechina zahodnih del, se v glavnem zachnejo in konchajo pri Shafaøiku2.

To stanje lahko spodbudi vsakogar, ki se hoche seznaniti z dejstvi, da se poglobi v dotichne vire. Ti so sposhtovanje vzbujajoche debele knjige, polne podrobnosti, in dajejo vtis, da zaradi dreves ni videti gozda. Kot povsod v znanosti pa velja – che so o nekem problemu napisane debele knjige, potem je ta problem she zelo dalech od reshitve. Drugo, kar nepoklicnega – pustimo izraz amater ob strani, saj vsebuje prevech chustven zven – (ne)zgodovinarja ali pa (ne)jezikoslovca naravnost izziva, so navajanja istih zgodovinskih virov, letopisov, potopisov ipd., ki jih ihtavi strokovnjaki uporabljajo vsak po svoje, da bi svojim kolegom dokazali ravno nasprotno, kot so bili ti zhe prej »dokazali«.

Pri tem pade v ochi prav neverjetno shtevilo sklepov pri kljuchnih zgodovinskih »ugotovitvah«, oblikovanih z besedami – drugache to ni sprejemljivo, je lahko samo tako, je bolj ali manj verjetno in podobno, pa cheprav za svoje trditve ne morejo navesti nikakrshnih dejanskih dokazov. Naravoslovno izobrazhen chlovek, tuda tak z najbolj povrshno izobrazbo, tega ne more sprejeti. Bolje bi bilo rechi – tako je bilo, ker nam je tako bolj vshech ali pa tako ustreza nashim gospodarjem. To je posebno znachilno za nemshko zgodovinopisje in jezikoslovje. Le redki so iz tega kroga, ki to priznavajo3. Seveda to ne pomeni, da na nashi strani ni tudi takih del. So pa veliko bolj nedolzhna.

 

V naslednjem bomo pregledali dosedanje razlage o imenu Slovani. Pregled nikakor ni popoln, vendar pa vsebuje razlage, ki jih vechina najpogosteje navaja ali pa so pomembne za oceno sodobnega politichnega stanja. Mogoche bo bralcu tudi kaj prevech dolgochasno, saj moramo zaradi nepristranosti in popolnosti vchasih ponoviti zhe znano. S spremno kritichno besedo pa bomo verjetno povedali tudi kaj novega.

Na sploshno bolj ali manj velja mnenje, da se pri vsaki razlagi imena Slovanov pojavljajo etimoloshka, semantichna kakor tudi zgodovinska protislovja. Ta bomo poskusili na kratko obrazlozhiti.

Smisel tega celotnega spisa je tudi podati novo razlago imena Slovani. Tu in tam si bomo prav tako ogledali razlago kakshne druge besede, da bi zaokrozhili nashe trditve ali pa odstranili stare »klisheje«.

Jezikoslovna orodja – predvsem uporaba pravil o glasovnih spremembah – so privedla do ugotovitev, ki so bolj ali manj sploshno sprejete, vendar pa prevladuje mnenje, da razlage she vedno niso povsem zadovoljive. Zaradi tega bomo uporabili iste metode, kot sem jih uporabil v4. Naj ponovim – glasovni premik je bil zelo uspeshen pri raziskavi razvoja indoevropskih korenov, vendar pa je lahko tudi zmoten zaradi neprilagodljivih shem. Besedne korene na ta nachin le sami zgradimo in so zaradi tega umetni. Temu se bomo pri novih razlagah izogibali. Za nas ne bo imel posebne veljave pojem razlike med besedo in besednim korenom.

Sanskrt in slovenshchina sta naravno nastala, obstajajocha jezika. Sanskrt je star nekaj tisochletij in je zaradi tega najbolj podoben domnevnemu indoevropskemu jeziku ali prajezikom. Slovenshchina je dokazano zelo stara5,6 in vsebuje pogosto v skoraj isti ali rahlo spremenjeni obliki veliko besed (odvisno od vira do 30%7) s skoraj istim ali podobnim pomenom kot v sanskrtu.

Iskali bomo besedne korene in ustrezne pomene kakor tudi pomen njihovih zlozhenk v sanskrtu ter slovenskih sorodnic v pomenskih zvezah. Tako nam bosta oba jezika orodje za oceno razvoja, ki ga lahko jemljemo, da je najblizhji dejanskemu.

Med besedami katerega koli jezika se najdlje ohranijo lastna imena v prvotni ali tej podobni obliki4 – to dejstvo bomo uposhtevali tudi tukaj.

 

 

Ime Slovani

 

Pregled oblike imena in njegovih sorodnic v najbolj znanih slovanskih jezikih8 kakor tudi razvojno pomembnih vzporednic v nekaj drugih jezikih je podan v razpredelnici. Prazna polja ne pomenijo povsod, da ustreznica ne obstaja, marvech le, da ni pomembna za nashe nadaljnje razpravljanje.

 

Troje glavnih postavk izvaja ime Slovani iz besede slovo, iz besede slava in iz latinske besede sclavus (suzhenj). Zato sta v razpredelnici besedi slovo in slava kakor tudi nekaj njunih sorodnic. K njima in k besedi sclavus pa se bomo vrnili kasneje.

Najstarejshi ohranjeni starocerkvenoslovanski zapisi so iz 10. in 11. stoletja. Zapustili so nam jih slovanska apostola Ciril in Metod 9 ter njuni uchenci. Njuno misijonarsko poslanstvo je bilo v letih 862/863 na Moravskem pri knezu Rastislavu. Jezik in pisavo glagolico sta uchila na velikomoravski akademiji (Ve¾komoravské uchilishte). Oboje so uporabljali za vladne in verske zadeve med letoma 863 in 865, nakar so akademijo unichili Germani. Svoje delo sta apostola nadaljevala pri knezu Spodnje Panonije Koclju; njuni uchenci pa kasneje she v Preslavu in Ohridu, kjer so uvedli cirilico. Tako so najstarejshi ohranjeni zapisi imena Slovani v danashnji obliki v starocerkvenoslovanshchini in iz te dobe.

Sploshno mnenje je, da so takrat govorili precej enoten slovanski jezik in da so posamezni slovanski jeziki nastali shele po 9. stoletju. Cirilica je zelo natanchna pisava, zato sta zven in izgovor strocerkvenoslovanshchine jasna10. Bor meni, da apostola tega slovanskega jezika nista priredila, marvech da je jezik vechinoma vech stoletij starejshi11. Potemtakem bi to she posebej veljalo za ime etnije.

Brez dvoma pa sta »potujcheno«, sedanjemu imenu najblizhjo obliko zabelezhila zhe Armenec Mojses iz Chorene (l. 407-433) in Jordanes (l. 552), pa tudi Ptolomej (2. stol.), seveda precej spremenjeno. Sporno je, ali je pomen besede cluveni v etrushchanskem napisu na pyrgijskih zlatih ploshchicah (6. ali 5. st. pr. n. sht.) ime, ki naj bi bilo povezano s Slovani. Vprashljivo je tudi, ali ime vasi v Noriku Solvense, ki jo omenja Plinij (1. st. p. n. sht.), izvira iz imena Slovenci, tj. Slovani 12.

Ime samo pa je veliko starejshe; to bomo tudi dokazali. Njegova starost in navzochnost v vseh slovanskih jezikih prichata, da je samooznaka.

 

slovensko:

slovan

slovenec

slovak

beseda

chrka

slovó

slava

 

 

 

 

 

pismenka

 

 

 

hrvashko:

slaven

slovenac

[slavonac]

slovak

rijech

slovo

oproshtaj

slava

srbsko:

sloven

slovenac

slovak

rech

slovo

oproshtaj

slava

makedonsko:

словен

словенец

словак

збор

буква

разделба

слава

bolgarsko:

cловен

словенин

словенец

словак

слово

(бесeда)

буква

раздяла

слава

 

poljsko:

s³owianin

s³owen

s³owak

s³owo

(biesiada)

czcionka

po¿egnanie

s³аwа

luzhishko:

 

 

 

s³owo

pismik

bozhenje

s³аwа

polabsko:

slüövenske

 

 

slüvü

 

 

 

cheshko:

slovan

slovinec

slovák

slovo

litera

rozchod

slava

slovashko:

slovan

slovinec

slovák

slovo

litera

rozluchenje

slava

 

st. rusko:

 

словeне

словяне

 

слово

 

 

слава

rusko:

славянин

словенец

словак

cлово речъ

буква

прощание

слава

ukrajinsko:

слов’янин

словенець

словак

слово

буква

прощання

слава

 

 

 

 

(бесiда)

 

 

 

belorusko:

 

 

 

слово

боукваед

літара

бывай

здароў

слава

 

st. cerkveno

slovansko:

cловъне

 

 

глаголъ

слово

(бесъда)

боукъве 

 

слава

protoslovansko:

*sloveninъ

 

 

slovo

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

litvansko:

 

 

 

zhodis

raide

 

shlave

latvijsko:

 

 

 

vards

burts

 

slava

 

proto-balto-

slovansko:

(rekonstrukcija)

 

 

 

slouo

 

 

 

 

st. grshko:

Σθλαβηνοί

 

 

λyγος

 

 

κλsος

st. ind.:

 

 

 

 

 

 

zravas

avesta:

 

 

 

sravah-

 

 

 

st. irsko:

 

 

 

 

 

 

clu

 

indoevr. koren:

(rekonstrukcija)

*slauos

 

 

kleu(H)-os

(kleu-Hs-??)

 

 

 

 

Protoslovanska kakor tudi indoevropska rekostrukcija13,14 sta umetni in sta prav klasichen primer jezikoslovne zagate. Beseda beseda pa samo she dodatno kazhe razliko v razvoju slovanskih jezikov, saj v vsakem pomeni nekaj drugega, vendar sorodnega. Tudi chrka in slovó sta pomensko precej razlichni besedi v posameznih slovanskih jezikih. Izraz za slavo pa nas ne more presenetiti – je zelo star in prav neverjetno dobro ohranjen v skoraj isti obliki v vseh slovanskih jezikih.

 

Vidimo, da sta v vseh razlichicah imena Slovenec nespremenljivo navzocha soglasnika sl in soglasnik v, nato pa soglasnik n. Slednjega ni le v imenu Slovak. Samoglasniki pa so precej spremenljivi. Spremembe o v a ali pa obratno, kakor tudi med drugimi samoglasniki, so znachilne za razlike med slovanskimi jeziki in njihovimi dialekti. Tako je tudi z imenom Slavonac, seveda ime za slavonske Hrvate, ki ga zaradi zelo ozke sorodnosti ne omenjamo posebej. Konchnice pa so si seveda podobne ter so znachilne za vsak jezik posebej. Ime Slovenec je pravzaprav jezikovno »tezhje« kot Slovan. Vsebuje vech chrk in je zato tudi boljshe merilo. Kolikor je beseda krajsha, toliko je manj veljavna za oceno nekega razvoja, saj je kratka chrkovna vrsta statistichno bolj verjetna kot pa dolga.

Ime Slovenec najdemo izkljuchno na meji slovanskega z neslovanskim svetom. Tako je to tudi veliko bolj verjetno ime, ki je vplivalo na tuje poimenovanje Slovanov. Pripona –ec je obichajna pri izpeljavi samostalnikov iz glagolov; npr. gledalec, poslushalec, pevec itd. V tem primeru je slovitiSlovenec ravno tako kot peti – pevec. To ni posebnost slovenskega jezika, saj je na primer slovenski Jugoslovan v rushchini – Jugoslavec (Юугославьец).

Torej lahko napishemo medjezikovno nespremenljivko iz imena Slovenec kot sl-v-n-(c,k), kjer pomishljaji pomenijo spremenljive samoglasnike ali pa dvoglasnike. Tako nam bo ime Slovenec merilo za oceno med razlichicami imena Slovani.

 

 

Zgodovinske razlichice poimenovanj Slovanov

 

Samo nashteli jih bomo. Podrobnosti – seznam dokumentov, kronik in njihovih avtorjev – bralec lahko najde v 7,15,16,17,18.

Razlichice imen za Slovane v grshkih virih do leta 1025 (razen tistih o Venetih) po »abecednem« redu in s priblizhnim shtevilom letopisov, v katerih so ta imena zabelezhena, so17:

 

Άθλάβοι 1, άσκλαβηνο 1, είσλαβίνετξα 1, έσθαβώθην 1,έσθλαβώθην 1, έσθλαβωμένος 1, θλαβικός 1, θλαβινός 1, κλαύινοι 1, Λαβίνετξα 1, Σαβήνοι 1, Σθλαβηνοί 1, σθλαβηνοί 2, Σθλαβησιάνοί 5, Σθλαβιανοί 1, σθλαβικός 3, Σθλαβινίαι 1, σθλαβίνικος 1, σθλαβινίκος 1, σθλαβινικός 2, Σθλαβϊνοι 15, σθλαβινός 1, Σθλάβοι 7, Σθλάβος 2, σθλαβενικός 3, Σθλοβενοί 1, σκαβικός 1, Σκλαβάρχοντες 1, Σκλαβηνία 4, Σκλαβηνίαι 7, σκλαβενικός 1, Σκλαβηνιστ 1, Σκλαβήνσι 7, Σκλαβηνσί 51, σκλαβηνός 10, Σκλαβησιάνοι 1, Σκλαβησιανοί 1, σκλαβικός 5, σκλαβιναριος 1, Σκλαβινία 2, Σκλαβίνιαι 1, Σκλαβινίαι 9, σκλαβινικαριος 1, σκλαβίνικος 1, σκλαβινικός 1, Σκλαβίνιοι 3, σκλαβινισιος 1, σκλαβινισκιος 1, σκλαβινιστή 1, σκλαβινιστί 1, Σκλαβίνοι 32, Σκλαβϊνοι 13, σκλαβϊνοί 1, σκλαβίνος 2, σκλαβϊνος 2, Σκλαβινός Σκλαβινοί 7, Σκλαβισία 1, Σκλαβισιάνοι 1, Σκλαβισιανοί 1, Σκλαβογενής 1, Σκλάβοι 64, Σκλαβοί 4, Σκλαβόοι 1, Σκλάβος 8, Σκλαβουνοί 1, Σκλαβοΰνος 1, σκλαβώνοι 1, σκλαηνοί 1, , Σκλαυηνία 2, Σκλάυηνοι 1, Σκλαυηνοί 20, Σκλαυηνός 1, Σκλαυινία 1, Σκλαυινίαι 4, Σκλαυίνοι 1, Σκλαυινοί 14, Σκλαυινός 3, Σκΰθαι Σκλάβοι 1, Σκλαβήνοι 1, Σκλαβίνετξα 1.

 

Prav tako v latinskih virih do leta 900 po abecednem redu s priblizhnim shtevilom letopisov18:

 

claui 1, esclaui 1, esclavi 1, exclaveni1, flavi 1, isclaui1, scaui 2, scavani 1, scavi 2, scavii 1, schlavi 1, sclabi 2, sclabus (?)1, sclafi 1, sclauani 2, sclauanii 1, sclaucrus 1, sclaueni 1, sclaui 32, sclauiani 1, sclauin...1, sclauini 2, sclauinienses 1, sclauinus*1, sclauis 1, sclauus 2, sclavani 2, sclavanii 1, sclaveni 6, sclaves 1, sclavi 239, sclavini 6, sclavitini 1, sclavonenses 1, sclavones 1, sclavoni 1, sclavunus 1, sclavus 4, sclawi 1, scovi 1, slaui 12, slavani 1, slavi 26, slawi 2, slaws 1, slcavi 1, solani 1, zlaveni 1, slaus 1, slawus 1, alani 1, avari 1, gothi 2, guandali 1, guenedi 1, guinedes 2, guinedi 1, guinidi 2, guinidini 1, hunni 1, huninidi 1, hwinidi 1, inmidi (?)1, umid 1, uuandali 1, uuinades 1, uuinedi 1, uuinida 2, uvinedi 1, vandali 4, vandalici 1, venedi 2, venethae 1, venethi 2, veneti 1, venetiae 2, venetiani 1, venetii 1, vinedi 1, vinidi 2, vionudi 1, vuinedi 1, vuinidi 1, vvinidi 1, vvinit 1, wandali 5, wandalitae 1, wandalus 1, wandelici 1, wenedi 3, wenedus 2, wimodii 5, windi 1, winedi 3, winedus 1, winethi 1, winida 1, winidi 26, winidones 1, winithi 2, winiti 1, winnetes 1, winodi 2, wynidi 1, winuli 2.

 

Shtevilo letopisov je priblizhno, ker ne vemo:

 

– koliko letopisov je bilo dejansko, vemo samo za ohranjene;

– koliko letopisov je resnichno originalnih (pomislimo samo na dvajset tisoch lazhnih nemshkih19);

– koliko letopisov je bilo preprosto prepisanih, vir pa je pravzaprav en sam;

– koliko je razlichic samo zato, ker je vsak kronist pisal po svoje;

– vsi viri so pravzaprav najmanj iz druge, che ne iz tretje roke;

– vech razlichic je lahko tudi v istem viru, ki je tako shtet vechkrat.

 

Tako nam vse te razlichice in njihova pogostnost rabijo samo za pregledno oceno oblike razlichice in za njeno uporabo. Najbolj vazhne razlichice, chetudi z najnizhjo shtevilko v zgornjem seznamu, so tiste najstarejshe, nato tiste, ki so najblizhje resnichnemu imenu, sledijo mu pa najbolj pogoste.

 

Pri grshkih virih moramo uposhtevati, da se kljub grshkim sredozemskim in chrnomorskim kolonijam ime Slovanov z glasom s v zachetku pojavi pozneje kot razlichice za ime (H)Enetoi, to pa kazhe na dolocheno dushevno razdaljo piscev do Slovanov, ki je sploh znachilna za odnos starih Grkov do barbarov. Razlichice s sth- so starejshe kot tiste z skl- in jih lahko prishtevamo prej k bizantinskim kot pa h grshkim. Te kazhejo na dejstvo, da so bili Slovani prebivalci na podrochju Bizanca, saj je bila daljsha oblika, to je ime Slovani in ne slav-, izvor pretezhno vseh grshkih razlichic. Izvor kratkih oblik si bomo ogledali kasneje. Razlichice kazhejo tudi to, da je ime res slovanska samooznaka – v grshchini ni bilo nobene podobne besede. Kasneje bomo tudi poizkushali najti odgovor na vprashanje, zakaj se je uveljavila zachetnica skl – ne pa kaj drugega, kot je npr. sth-.

 

Pregled nashtetih imen po zgornjih merilih nam daje naslednje:

 

Σθλαβηνοί 1 Σθλαβϊνοι 15 Σκλαβήνσι 7, Σκλαβηνσί 51, σκλαβηνός 10 Σκλαβίνοι 32, Σκλαβϊνοι 13 Σκλάβοι 64, Σκλαβοί 4, Σκλάβος 8, Σκλαυηνοί 20, Σκλαυινοί 14

(pribl. Sthlabenoi, Sthlabinoi, Sklabensi, Sklabensi, sklabenos, Sklabinoi, Sklabinoi, Sklaboi, Sklaboi, Sklabos, Sklauenoi, Sklauinoi)

 

V teh besedah sta jezikovni stalnici sthl-b-n- in skl-b(u)-n-. Navzoche so tudi npr. kratke oblike Σθλάβοι 7, Σθλάβος 2, Σκλάβοι 64, Σκλαβοί 4, ki dajo stalnici sthl-b- in skl-b-. Konchnic ne uposhtevamo, te so popolnoma lastne grshchini.

 

Oglejmo si bolj natachno latinske vire. Ti vsebujejo tudi podatke iz grshkih virov, posebej pa je zanimiva povezava z Veneti, Vandali ipd. Iz zgornjega seznama razlichic dobimo naslednje:

 

 

cl

u

 

 

 

1

 

escl

u

 

 

 

1

 

escl

v

 

 

 

1

 

excl

v

n

 

 

1

 

fl

v

 

 

 

1

 

iscl

u

 

 

 

1

 

sc

u

 

 

 

2

 

sc

v

n

 

 

1

 

sc

v

 

 

 

2

 

sc

v

 

 

 

1

 

schl

v

 

 

 

1

 

scl

b

 

 

 

2

 

scl

b

 

 

us(?)

1

 

scl

f

 

 

 

1

 

scl

u

n

 

 

2

 

scl

u

n

 

 

1

 

scl

u

 

 

crus

1

 

scl

u

n

 

 

1

 

scl

u

 

 

 

32

sclaui

scl

u

n

 

 

1

 

scl

u

n...

 

 

1

 

scl

u

n

 

 

2

 

scl

u

n

 

ns - s

1

 

scl

u

n

 

us*

1

 

scl

u

 

 

s

1

 

scl

u

 

 

us

2

 

scl

v

n

 

 

2

 

scl

v

n

 

 

1

 

scl

v

n

 

 

6

sclaveni

scl

v

 

 

s

1

 

scl

v

 

 

 

239

sclavi

scl

v

n

 

 

6

sclavini

scl

v

 

t

n

1

 

scl

v

n

 

ns-s

1

 

scl

v

n

 

s

1

 

scl

v

n

 

 

1

 

scl

v

n

 

us

1

 

scl

v

 

 

us

4

 

scl

w

 

 

 

1

 

sc

v

 

 

 

1

 

sl

u

 

 

 

12

slaui

sl

v

n

 

 

1

slavani

sl

v

 

 

 

26

slavi

sl

w

 

 

 

2

 

sl

w

 

 

s

1

 

slc

v

 

 

 

1

 

s-l

 

n

 

 

1

 

zl

v

n

 

 

1

zlaveni

sl

u

 

 

s

1

 

sl

w

 

 

us

1

 

 

al

 

n

 

 

1

 

 

av

 

 

r

1

 

 

g

 

th

 

2

gothi

 

gu

n

d

l

1

 

 

gu

n

d

 

1

 

 

gu

n

d

s

2

 

 

gu

n

d

 

1

 

 

gu

n

d

 

2

 

 

gu

n

d

n

1

 

 

hunn

 

 

 

1

 

 

hun

n

d

 

1

 

 

hw

n

d

 

1

 

 

inm

 

d(?)

 

1

 

 

um

 

d

 

1

 

 

uu

n

d

l

1

 

 

uu

n

d

s

1

 

 

uu

n

d

 

1

 

 

uu

n

d

 

2

 

 

uv

n

d

 

1

 

 

v

n

d

l

4

vandali

 

v

n

d

l-c

1

 

 

v

n

d

 

2

venedi

 

v

n

th

 

1

 

 

v

n

th

 

2

venethi

 

v

n

t

 

1

 

 

v

n

t

 

2

venetiae

 

v

n

t

 

1

 

 

v

n

t

 

1

 

 

v

n

d

 

1

 

 

v

n

d

 

2

vinidi

 

v

n

d

 

1

 

 

vu

n

d

 

1

 

 

vu

n

d

 

1

 

 

vv

n

d

 

1

 

 

vv

n

t

 

1

 

 

w

n

d

l

5

wandali

 

w

n

d

l-t

1

 

 

w

n

d

lus

1

 

 

w

n

d

l-c

1

 

 

w

n

d

 

3

wenedi

 

w

n

d

us

2

wenedus

 

w

m

d

 

5

wimodii

 

w

n

d

 

1

 

 

w

n

d

 

3

winedi

 

w

n

d

us

1

 

 

w

n

th

 

1

 

 

w

n

d

 

1

 

 

w

n

d

 

26

winidi

 

w

n

d

n

1

 

 

w

n

th

 

2

winithi

 

w

n

t

 

1

 

 

w

nn

t

s

1

 

 

w

n

d

 

2

winodi

 

wy

n

d

 

1

 

 

w

n

 

ul

2

winuli

 

 

 

Iz te razpredelnice dobimo naslednje jezikovne stalnice:

 

cl,sc,scl,sl   – u,v,b,w-

cl,sc,scl,sl   – u,v,b,w                                  – n,(t)-

                      u,v,b,w,gu,hu,hw                  – n,m – t,th,d –

 ki dajo skupaj:

 

 cl,sc,scl,sl    – u,v,b,w,gu,hu,hw                – n,m – t,th,d –

 

 

Zanimiva je tudi delitev na cl, sl in sc, scl, med njimi pa na tiste z in brez n.

 

Verjetno je razlichic manj, kot pa je videti na prvi pogled. Nekaj jih je zelo verjetno nastalo samo z razlichnim nachinom zapisa istega imena. Seveda tega za posamezno razlichico ne moremo tochno ugotoviti. Tudi to, kako je kronist »slishal« ime, je prineslo marsikatero razlichico. Za naslednje razlage to ni toliko pomembno, saj so osnovne glasovne lastnosti v zapisih povsod ohranjene. Pa si oglejmo kronoloshko najvazhnejshe primere15 ter dodajmo she arabske oznake in imena sosedov za Slovane ali pa za katerega od slovanskih narodov.

 

(H)Enetoi, Henetoi, (Uenedai), Ouenetai Homer (9. st. pr. n. sht.) Herodot, (5. st. pr. n. sht.), Polibij (2. st. pr. n. sht.)

cluveni – v etrushchanskem napisu na pyrgijskih zlatih ploshchicah (6. ali 5. st. pr. n. sht.), po razlagi M. Bora12; muzej Villa Giulia v Rimu. Ta razlaga delno nasprotuje dejstvu, da so Etrushchani sami sebe imenovali Raseni. Che pa pomeni shirshi pojem – namrech oznako ljudi, h katerim so se shteli Etrushchani – potem bi ta razlaga imela svoje zelo tehtno opravichilo.

 

(Eneje)

(V)Enete Veneti

Veneti

Veneti

Venedi Veneade enetulane (Eningija), Solvense

Stavanoi, Soubenoi Uenedai

Sklavajin

Venethi, Sclaueni, Antes, Vinidae

Veneti

Vinedi, Sclavi

Winuli, Vandali

Vandale, Wende, Winule

Vandali

(Eneja)

Vandali

Wandali, Wendi

Slaui,Wandali 

Wendi,Veneti, Sklaveni

Dimitrij Skepsijski (2. st. pr. n. sht.)

Strabon (1. st. pr. n. sht.)

Julij Cezar (1. st. pr. n. sht.)

Tit Livij (1. st. pr. n. sht.)

Plinij starejshi (1. st. pr. n. sht.)

Klaudios Ptolemaios (100-178)

Armenec Mojses iz Chorene( 407-433)

Jordanes (l. 552)

J. Bobbiensis(l. 615)

Fredegar (7. st.), Isidor Sevillski

Adam Bremenski (11. st.)

Helmold (12. st.)

Wincenty Kad³ubek (12. st.)

Heimskringla, Kronika norveshkih kraljev (12. st.)

Miersuae Chronicon (13. st.)

Albert Crantz (15. st.)

Thomas Kantzow(1505-1542)

Christophorum Entzelt von Saluelt (16. st.)

Wandali, Sclaven,Wenden

Heneti, Sloveni

Henete, Vene(d)te, Vinde, Vandale, Slovani

Venete, Vende, Vandale

Wenden, Sclaven, Wandalen

Seljabe

Sglau or Sglou

Saklab, Sakalib, Saqaliba, as-Saqaliba, Saqlab, Siqlab, Saqlabi

Slavije, Slavijun

Vendek

Vene

Venäläinen

Vindr

vena

Vinedas, Veonedas

Vinida

Sebastian Münster (16. st.)

Antol Vramec (16. st.)

Adam Bohorich(16. st.)

Mavro Orbin (16. st.)

Janez Vajkard Valvasor /Jochann Weikhard Valvasor (1689)

anonymus: Hodud al-’âlam (pribl. 982) perzijski zemljepis

patriarch Michael the Syrian (1166-1199)

arabsko /arab.: al-Ya’qubi, Ibn Hurdadbeha

 

arabsko: pozneje

madzharsko

(Rusi) estonsko

(Rusi) finnsko

staroislandsko

(rrushchina) staroprusko

staroangleshko

starovisokonemshko

 

Vse to lahko primerjamo s stalnico sl-v-n-(c,k) in z zgornjimi soglasnishkimi skupinami. Seveda ne pozabimo, da se nahaja vechina teh kronoloshko nashtetih imen tudi v prejshnji razpredelnici. Naslednja razpredelnica pa nam omogocha videti bolj zgoshcheno primerjavo imen iz najvazhnejshih virov. (V zadnjem stolpcu so pripombe za primerjavo; da pa ne bi izgubili pregleda, so vneshene skupine stalnic iz prej nashtetih grshkih in latinskih razlichic.)

 

sl

v

n

c,k

 

ime Slovenec

 

 

 

 

 

 

sthl,skl

b,u

n

 

 

grshki viri

sthl,skl

b

 

 

 

grshki viri

 

 

 

 

 

 

cl,sc,scl,sl

u,v,b,w

 

 

 

latinski viri

cl,sc,scl,sl

u,v,b,w

n

(t)

 

latinski viri

 

u,v,b,w,gu,hu,hw

n,m

t,th,d

 

latinski viri

 

 

 

 

 

 

 

(u)

n

t(d)

 

Homer,Herodot

cl

v

n

 

 

pyrgijske plo.

 

 

n

j

 

 

 

 

n

t

 

 

 

v

n

t

 

 

 

v

n

d

 

 

 

v

n

t

l-n

 

s-l

v

n

s

 

Plinij

st

v

n

 

 

 

skl

v

j-n

 

 

 

 

v

n

d

l-c

 

scl

v

n

 

 

Jordanes

 

 

n

t

 

Jordanes

 

v

n

th

 

Jordanes

 

v

n

t

 

 

 

w

n

d

 

 

 

v

n

d

 

 

 

v

n

 

 

 

 

w

n

l

 

 

-skl

b(u)

n

 

 

 

sthl

b(u)

n

 

 

 

scl

(u)

n

 

 

 

skl

b

 

 

 

 

scl

v

 

 

 

 

scl

v

n

 

 

 

sl

v

 

 

 

Saxo, Helmold

s-lj

b

 

 

 

 

sgl

(u)

 

 

 

 

s-kl

b

 

 

 

 

s-q-l

b

 

 

 

 

 

v

n

d

k

 

 

v

n

 

 

 

 

v

n

l

n-n

 

 

v

n

d

r

 

 

v

n

d

s

 

 

Iz tabele je razvidno zhe znano dejstvo, da imajo vsa ta imena isti izvor20. V zadnjem stolpcu so vechinoma konchnice, ki so odvisne od jezika, v katerem je bilo ime zabelezheno. V soglasnikih c(k),th,t in d lahko nedvomno slishimo glasovni premik enega samega soglasnika, v nekaj primerih pa je zagotovo vzrok samo razlichna pisava. V skupini s samoglasnikom in v,w,u in b spoznamo betatizem. Skupin soglasnikov sl, cl,st, scl, skl, sthl, sgl, skl, s-q-l in s-lj pa ne moremo pojasniti samo z glasovnim premikom. Ta je navzoch pri sl in cl – mogoche je razlika samo v pisavi. Zanimivo je, da razlaga imena cluveni pravzaprav ne izkljuchuje samopoimenovanja. Tezhko pa nadaljujemo pri st ali sthl. Skupine scl, skl, sgl in s-q-l so med seboj nedvomno sorodne, a glasovno so precej dalech od sl. Najstarejsha imena so vechinoma tvorjena iz zadnjega dela imena Slovani, mlajsha pa iz prednjega dela. Razliko med njimi premosti Jordanes21, kar vodi k najverjetnejshi razlagi22: Slovani, Slo-Veneti in Slov-Anti.

 

Seveda moramo odgovoriti she na naslednje ugovore ali vprashanja:

 

– Nekatera teh imen so res sorodna, vsa pa ne.

– Imena Veneti, Enetoi, Henetoi, Uenedai, Ouenetai so pravzaprav isto ime, ki pa je »vechkrat« neodvisno uporabljeno (merfach belegt23).

– Ime Veneti je preshlo na Slovane od istoimenih Keltov, ker so Slovani prishli iz iste smeri in so jih asimilirali24.

– Ime Wenden in podobno nima nichesar opraviti z Veneti, nomadski Slovani so ga dobili od Germanov kot Weidende (pasochi, weiden – pasti, Weide – pasha)25.

– Ime Veneti so kronisti pomotoma pripisali Slovanom26.

 – Ime Slovani je nastalo iz grshkega sklabenoi kot zemljepisna oznaka27

 

Vidimo, da je vechina teh imen tvorjena iz treh soglasnikov, lochenih s samoglasniki, lahko pa je prvi soglasnik tudi skupina soglasnikov, ki jih shtejemo za enega. Rachun variacije28 nam omogocha izrachunati verjetnost za nakljuchno podobnost imen. Vzemimo, da je najmanjshe mozhno shtevilo soglasnikov v jeziku 20, pa dobimo za skupino treh soglasnikov verjetnost 1:6840; pri n-imenih je verjetnost 1: 6840 exp (n-1). Tako je pri treh imenih verjetnost zhe manjsha od 10 exp (-6).

Enak rachunski postopek uporabimo tudi pri imenu, ki je »vechkrat uporabljeno«. V danashnjih strokovnih slovarjih katerega koli jezika najdemo najmanj 20 000 besed. Z velikim podcenjevanjem prednikov katerega koli naroda vzemimo, da je bilo v vsakdanji uporabi priblizhno 5000 besed. Od teh naj bi bilo – verjetno pod spodnjo mejo dejanskega shtevila – 100 besed primernih za samopoimenovanje. Tako lahko trdimo, da je najvechja verjetnost, da bi dva naroda neodvisnih in razlichnih jezikov imela pomensko isto poimenovanje 1:100 (in tja do 1:5000). Za isto glasovno vrednost imena s tremi soglasniki pa imamo zgoraj verjetnost 1:6840. Ti dve verjetnosti se seveda mnozhita, torej imamo zopet red velikosti verjetnosti nekaj okrog 10 exp (-6), pri treh pa 10 exp (-12) in tako dalje ...

Vidimo, da sta prva ugovora popolnoma nesmiselna. Bralcu prepushcham zakljuchek o strokovnosti profesorjev zgodovine in jezikoslovja na nemshkih kakor tudi avstrijskih visokih sholah.

Podobno je tudi z znanstvenostjo trditve, da so prishleki dobili ime nekega keltskega naroda, ki so ga preplavili in asimilirali – kar je zopet trditev nemshkih zgodovinarjev. Seveda pa ne pojasnijo, zakaj imajo ugrofinski narodi isto (ob razlikah, lastnih vsakemu od njihovih jezikov) ime za Slovane. Pri tem so neposredni sosedje Slovanov, vsi pa ne Germanov – a kljub temu naj bi od slednjih prevzeli ime za Slovane. Seveda je to she posebej nenavadno, ker Slovani zanje ne »bivajo« v isti smeri.

Enako tudi glede imena WendenWeidende. So to ime ugrofinski narodi prevzeli od Nemcev, s katerimi so prishli v dotik veliko pozneje kot pa s Slovani?

Tudi razlaga, da je enachenje Venetov in Slovanov napaka kronistov, ne drzhi. Enachenje je pogosto, napaka pa bi pomenila, da so lahko tudi ostali podatki vira napachni. Kar pach komu ustreza, je pravilno, kar pa ne, je napaka! Semkaj sodi zlasti kritika Jordanesa, ki naj bi bil zelo slab kronist. Dober pa naj bi bil za dokazovanje slovanske selitve – prav pomilovanja vredna je risba Balkanskega polotoka z Jordanesovim ochesom tam nekje pod Rodopi27. Tako naj bi videl le, da Slovani prihajajo s severa, izza treh gorskih grebenov – Rodopov, Balkana in Karpatov – ni pa videl, da ostala Evropa prav mrgoli od Germanov. Te seveda komajda omenja in jih ima za zelo nejunashke v primeri z drugimi29.

Znachilno za vechino mlajshih zgodovinskih virov je, da je ime vedno dano z glasovnim parom sk-, pri starejshih tudi st- ali pa samo s-, najmlajshi pa uporabljajo tudi slovanski sl- in izpushchajo zadnji del imena. Slovanski sl- naj bi bil v grshchini iz jezikovnih razlogov – grshchina nima glasovne zveze sl - spremenjen v stl, sthl ali pa skl 2 in drugi.

 

Edina skupina narodov, ki je prevzela za svoje skupinsko poimenovanje tuje ime, so Germani, in to po rimski zemljepisni oznaki, nastali iz posmehljivega latinskega prevoda pomena imena Raetov4. Romani so ga »zgodovinsko naravno« podedovali in Kelti obdrzhali, obe poimenovanji pa sta za vechino zadevnih narodov le nadnarodna tuja oznaka. Germani sami se tako niso nikdar imenovali. Cheprav je izvor imen jezikoslovno she vedno sporen – bolj iz politichnih kot iz jezikoslovnih razlogov – je potek poimenovanja zgodovinsko popolnoma jasen in ima tudi svoj politichni vzrok. Nekateri poizkushajo prenesti27 na Slovane omenjeno germansko »posebnost«, a to zaradi slovanskega samopoimenovanja ni dopustno. Tako je tudi trditev, da so Slovani prevzeli ime po grshkem sklabenoi kot bizantinsko zemljepisno oznako, nesprejemljiva.

 

 

 

Ime Slovani po Lozinskem

 

V naslednjem bolj ali manj na kratko povzemam odlichno razpravo Lozinskega30 o razlichnih razlagah izvora imena Slovani kakor tudi njegovo razlichico razlage. Njegova razprava je posebno vazhna ne toliko zaradi sklepa, ki je, kakor bomo dokazali, zelo verjetno napachen, marvech zaradi nachina. Je eden redkih, ki imena ne izvaja le z jezikoslovne ali pa le z zgodovinske strani, ampak uposhteva vse njemu znane mozhne vplive brez kakrshnih koli pristranskih nagibov. Bralec lahko vire najde v izvirni razpravi.

Lozinski meni, da izvor imena Slovani doslej ni bil nikdar popolnoma zadovoljivo pojasnjen. Sam v svoji razlagi izhaja iz protoslovanske oblike slovenin*. Iz razpredelnice vidimo, da to obliko imena uporabljajo pretezhno Rusi, Poljaki in Bolgari. Dodal bi, da je ta oblika kot protooblika imena Slovani nesprejemljiva, saj ostaja pomen prvobitne besede nejasen.

»Troje glavnih postavk izvaja ime Slovani iz besede slovo, iz besede slava in iz latinske besede sclavus (suzhenj). Vse te razlage pa vsebujejo etimoloshka, semantichna in zgodovinska protislovja«.

 

 

Izpeljava imena Slovani iz besede slovo v pomenu besede je po Lozinskem nelogichna.

 

»Skupino jezikov moremo komajda oznachiti s samostalnikom beseda. Za tako poimenovanje bi prej prichakovali besedo jezik, govor ali kaj podobnega. Edina uporaba besede je beseda kot logos ali Biblija. V tem primeru bi ime Slovani imelo verski pomen. Poimenovanje kot logos bi bilo pretirano ime za ljudi, ki, kolikor nam je znano, nikoli niso imeli krizharskih verskih nagnjenj niti niso pustili nikakrshnih verskih sledov v svoji tradiciji, pa cheprav bi morda bila njihova vera monoteistichna. Vsekakor pa je mozhno, da so verski pojmi (sooznake) povezani z imenom.«

Uporaba pojma, kot je slava, za poimenovanje prebivalstva je po Lozinskem brez mozhne primerljivosti. Tako poimenovanje bi lahko bilo del naziva vladajoche druzhine, komajda pa skupine narodov, katerih pisana zgodovina ne pozna nikakrshnega dokaza za kaj podobnega.

Tudi tukaj lahko Lozinskemu ugovarjamo. Na primer ime Arijci Plemeniti izvira iz sanskrta:

arya – prijazen, priljubljen, vdan, drag, odlichen, gospodar, vladar (odtod nem. Ehre, irsko erin), ki po vrednosti ni dalech od slave. Sorodno je tudi ime Iran.

Lozinski opozarja, da enachenje z latinskim izrazom sclavus, ki je bil v poznem srednjem veku povezan z imenom Slovani, privede do tezhav zgodovinske narave. Ne oporeka namrech slovanski selitvi.

»Ni nikakrshnega rimskega vira, ki bi vseboval ime Slovani v kateri koli obliki. Najprej ga najdemo v bizantinskih virih iz shestega stoletja, napisanih v grshchini, v obliki Sklavini. Bizantinci, ki naj bi bili prvi, ki so prishli v stik s selechimi se Slovani, so zabelezhili njihov obstoj in njihovo ime. Imena pa niso dobili od Grkov. Bizantinski zgodovinarji so obichajno zabelezhili lastno ime tujih prebivalcev tako, kakor so ga tujci sami uporabljali ali pa tako, kot so ga dobili od posrednika. Pri tem ne smemo pozabiti, da so dolochene slovanske skupine obdrzhale ime Slovani kot svoje lastno ime. To so Slovaki, Slovenci in novgorodski Slovieni. Prav to imamo lahko za zadosten dokaz, da ime ni bilo izposojeno iz latinshchine z grshko pomochjo, temvech da gre za samopoimenovanje.«

 

 

O arabski obliki imena za Slovane (po Lozinskem):

 

»Ni pomembno, da je ime Slovanov v arabshchini Saqlaba videti, kakor da bi bilo izpeljano iz latinskega sclavus. Tudi ni zgodovinskih dokazov, da bi si Arabci sposodili ime od latinsko govorechih narodov ali pa od Bizantincev. Arabski zapisi o Slovanih so bili, che ne starejshi, pa gotovo veliko bolj obshirni in tochni kot tisti bizantinskih zgodovinarjev. Arabci, ki so bili v neposrednem stiku s Slovani, bi si komajda verjetno sposodili ime od Bizantincev. She manj verjetno je, da so ga prevzeli od latinsko govorechih, s katerimi niso imeli neposrednega stika. Oblika imena, kot ga uporabljajo Arabci in Bizantinci, ostaja nepojasnjena. Le bodoche raziskave bodo morda pokazale, zakaj je ime Slovanov Grkom zvenelo kot Sklavini in Arabcem kot Saqlaba

Lozinski tudi she domneva, da sta obe obliki istega izvora.

Mozhno je, da imamo dvoje imen razlichnega izvora, ki sta uporabljeni za iste ljudi. Eno je samopoimenovanje. Saqlaba ni arabska beseda in je ne moremo izpeljati iz imena Slovani v nikakrshni obliki. Verjetno je ime povezano s kakshnim podrochjem, podobno kot na primer ime Germani. Kasneje se bomo vrnili k tej domnevi.

Lozinski je predlagal tudi svojo razlago imena Slovani. V tej razlagi je uposhteval poleg jezikoslovnih tudi druga dejstva.

 

»Osnove za razlago vsakega imena moramo iskati v njegovem druzhbenem pomenu za ljudi, ki ga uporabljajo, v mozhni tradiciji uporabe ter predvsem v semantiki in kulturnem pojmovanju v kontekstu nekdanje dobe in ne danashnjih dni.

Slovansko lastno poimenovanje mora biti izpeljano iz slovanske besede, ki naj bi opisovala najbolj vazhno lastno znachilnost te etnije in ki bi jo razlikovala od ostalih skupin ljudstev. Ne more biti le ime jezika, ki je obichajno izpeljano iz samopoimenovanja ljudstva. Zemljepisna razlaga se zdi neprimerna, ker so taka imena krajev, cheprav veljavna, nepomembna. Imena krajev, che niso topografski opisi, izvirajo vedno iz imen ljudi in ne obratno … Ime Slovani bi bilo lahko ime druzhine ali pa plemena, toda nimamo nikakrshnega zgodovinskega dokaza, da bi kakshno pleme kadar koli vladalo celotni slovanski skupini narodov. V vsakem primeru pa je ime moralo imeti dolochen pomen, preden je postalo ime druzhine, plemena ali plemenske skupnosti.«

Tako Lozinski zakljuchi, da je potrebno iskati pomen imena v slovanskih jezikih.

»Ime Slovanov naj bi bilo po najnovejshih jezikovnih raziskavah izpeljano iz indoevropskega korena slov-, s kratkim samoglasnikom o. Protoslovanska oblika naj bi bila Slovenin*. Vzhodnoslovanske oblike brez o-ja naj bi bile posledica kasnejshega razvoja, mogoche povezanega z ruskim izgovorom nenaglashenega o kot a, tj. akanja. To naj bi se zgodilo od 12. do 13. stoletja. Vaillant trdi, da je bil to pojav zhe v obichajni (?) slovanshchini. To le dokazuje, da vsa jezikoslovna dolochila nimajo vsesploshne podpore in da so vse rekonstrukcije hipotetichne ter se lahko menjajo. Dalech so od dokonchnih reshitev, ker nashe znanje o prvotni obliki slovanskega jezika ni zanesljivo. Vzhodnoslovanska oblika je lahko bila obichajna v predpismenem chasu, takrat pa je bilo tudi vse vzhodnoslovansko zelo blizu zahodnoslovanskemu.

 

Slovan – Slovenin je zagotovo slovansko ime in je preshlo v druge jezike iz slovanshchine. Zahodni Evropejci so najprej srechali zahodne Slovane, ki so verjetno uporabljali obliko z o. Toda kljub temu vsi zahodni Evropejci od desetega stoletja uporabljajo obliko z a. Kakor vemo, bi ta a lahko izhajal iz slovanskega dolgega a in ne iz kratkega o. Prva razlichica se zdi bolj verjetna, ker jo podpirajo zlozhena lastna imena, kot so Boguslav ali Svjatoslav, Jaroslav itd., kjer del –slav vsebuje a in ne o, enako v vzhodnoslovanski kakor tudi v zahodnoslovanski obliki.

Lozinski domneva, da je bil koren originalnega poimenovanja Slovanov prej slav- kot slov-, in predlaga drugo razlago pomena imena v njegovem semantichnem in zgodovinskem okviru.

Katere so bile najvazhnejshe lastnosti neke zgodnje druzhbe? To ni bila narodnost, ker tega sodobnega pojma ni bilo v zgodnjih druzhbah; tude ne jezik, ker je njegovo ime izpeljano iz imena skupine in ne obratno. Najmochnejshe vezi, ki so razlikovale skupino od drugih, so bile verske in so dajale osnovo za celotno kulturno enoto.

V prvem tisochletju n. sht. so bili evropski kristjani sodobniki mohamedancev in budistov v Aziji; Judje so tvorili posebno skupino glede na svojo vero in ne glede na jezik, druzhbene ali »narodne« lastnosti. Druge oznake za ljudi ali za drzhave so bila pretezhno imena dinastij ali pa posameznih vladarjev. Pogani so imeli svojo lastno oznako za pripadnike drugih verstev in seveda tudi ime za svoje sovernike. Vera je bila v tej dobi najpomembnejsha.

 

Ime Slovani se je prvich pojavilo v drugi polovici prvega tisochletja. Lahko je imelo verski prizvok, pomen ali pa veljavo. Ta navada verske oznake je med Slovani prezhivela do danashnjega dne. V vzhodni Poljski in v zahodni Rusiji se oznachujejo samo izobrazhenci v skladu z njihovo narodnostjo ali pa z jezikom. V ljudski uporabi niso imena Poljak, Belorus ali Ukrajinec. »Narodnostne« razlike so bile in so she vedno izrazhene v verski pripadnosti: katolichan je Poljak, ortodoksen ali pravoslavny pa pomeni Rus, Ukrajinec, Malorus ali Belorus.

Izraz prawoslawny, pravoslavny – pravoslavni je videti kljuchen za ime Slovani. Sestavljata ga dve besedi: pravo, kar pomeni zakon, pravica, desnica ali desna stran, in slavni iz korena slav-, tj. slaviti v smislu chastiti. Che pravoslavni pomeni desni, pravi ali chastilec zakona, je vseeno. Nas zanima le v zvezi z imenom Slovani, glede katerega predlagam, da je izvedeno iz prvobitne samooznake Slovanov kot pravovernih ali chastilcev.

Izraz pravo-slavni je sestavljenka in je kot vse sestavljenke v slovanskih jezikih neposreden prevod iz tujega jezika, v tem primeru grshkega. V grshki besedi orthodoxos je doxa obdrzhala oznako chashchenja, slavljenja ali vere, zlasti v srednjeveshki grshchini. Tako je pomen slovanskega dela v chasu prevoda moral biti tudi chashchenje. Seveda ima tak pomen koren slav-. Slovan je »ta, ki chasti – chastilec«, »ta, ki slavi«, s pridevnishko pripono; ima trpni in tvorni pomen, cheprav je samo prvi v rabi. Pomen imena Slovan bi potemtaken bil vernik, »ta, ki slavi Boga«. V zlozhenki, prevedeni iz grshchine, je vernik postal pravovernik ali »ta, ki pravilno veruje«. Zlozhenko so morda uporabljali, da bi razlochevali kristjane ali prave krshchshanske vernike od ljudi, imenovanih Slovanichastilci, ki so bili pogani, ali, kot je tudi v soglasju z mnogimi arabskimi zgodovinarji, od krshchanskih sekt pred uradno konverzijo, zlasti od jakobitov, to je od heretichnh, nepravih chastilcev.«

Lozinski nato podpira svojo razlago z zgodovinskimi dejstvi, ki zadevajo pokristjanjevanje ter odnose med razlichnimi sektami in veroizpovedmi kakor tudi njihov politichni vpliv v tedanji druzhbi.

Lozinski ne izkljuchuje, da bi ime Slovani po njegovi razlagi lahko nastalo zhe v predkrshchanski, tj. v poganski dobi. Zato njegovi razlagi ne morem ugovarjati z dejstvom, da je ime Slovani veliko starejshe od dobe pokristjanjevanja in je bilo zapisano veliko prej, kar smo omenili zhe zgoraj. Pri tem tudi ni pomembno, ali »verjamemo« v slovansko selitev ali pa ne. Za pretezhno poljedelske Slovane je bilo znachilno, da so v svojem poganskem verovanju ohranili kult Velike Matere in so se tako versko precej razlikovali od svojih sosedov. Primer so Reti4. To bi lahko samo potrdilo razlago Lozinskega. Tako ostane med ugovori proti njegovi razlagi le vprashanje, ali sta razlichici slov- in slav- res le razlichici ali pa izvirata iz pomensko razlichnih besed. Je zahodnoevropski Slav, Slawe samo polepshana oblika iz besede sklave?

 

 

 

Viri, literatura in reference

 

1 Slovar slovenskega knjizhnega jezika, SAZU, DZS, Ljubljana 2000

2 P. J. Shafaøik: Slovanske starozhitnosti, Praga 1837

3 O. Kronsteiner: Notizen aus der Steinzeit, European Editions, Saint Petersburg 2002, str. 90

4 B. J. Hribovshek: Imeni Raetia in Schwyz, Revija SRP, sht. 75/76, 77/78, Ljubljana 2006, 2007;

Edicija Pogum: Branko J. Hribovshek IMENI RAETIA IN SCHWYZ

5 To je dnevna uporaba dvojine, 42 narechij v 7 skupinah

6 Brizhinski spomeniki, Monumenta Frisingensia (9./10. stol.); najstarejshi ohranjeni spis v slovenshchini (kopija she starejshega) dobro razumejo celo dandanes slovensko govorechi. Hranijo ga v Bavarski drzhavni knjizhnici, München.

7 Shavli J., Bor M., Tomazhich I.: Veneti, Editiones Veneti, Wien, Boswell 1996

8 Tudi shtevilo slovanskih jezikov je bolj dolocheno s politiko kakor pa z jezikoslovnim in literarnim vrednotenjem.

9 Enciklopedija Slovenije, 2. del, Ciril in Metod, Mladinska knjiga, Ljubljana 1987-2002

10 gl. 7 str. 212

11 gl. 7 str. 334

12 gl. 7 str. 321

13 M. Snoj: Slovenski etimoloshki slovar, Mladinska knjiga, Ljubljana 1977

14 J. Pokorny : Indogermanisches etymologisches Wörterbuch, Bern 1959

http://www.ieed.nl/cgi-bin/startq.cgi?flags=endnnnl&root=leiden&basename=%5Cdata%5Cie%5Cpokorny

15 Veneti.info zgodovina/history/Geschichte

16 gl. 7 str. 365

17 G. Weiss, A. Katsanakis: Das ethnikon sklabenoi, sklaboi in den griechischen Quellen bis 1025; Beiheft nr. 5, Glossar zur frühmittelalterlichen Geschichte im östlichen Europa; Franz Steiner Verlag Wiesbaden GmbH, Stuttgart 1988

18 J. Reisinger, G. Sowa: Das Ethnikon Sclavi in den lateinischen Quellen bis zum Jahr 900; Beiheft Nr. 6, Glossar zur frühmittelalterlichen Geschichte im östlichen Europa; Franz Steiner Verlag, Stuttgart 1990

19 Fälschungen im Mittelater: Internationaler Kongress der Monumenta Germanie Historica, München, 16.-19. september 1986, v 5 delih, Hannover

20 gl. 7 str. 319

21 Jordanes: De origine actibusque Getarum, v. knjiga

22 gl. 7 str. 320

23 S. Zimmer: Germani und Benennungsmotive für Völkernamen in der Antike, Ergänzungsbände zum Reallexikon der Germanischen Altertumskunde, Band 34: Zur Geschichte der Gleichung „germanisch – deutsch”, Herausgb. H. Beck et al., Walter de Gruyter GmbH & Co. KG, Berlin 2004, str. 9

24 gl. 18 str. 11: »...Veneter sind im Slaventum aufgegangen. Der name Wenidi wurde von den Germanen somit auf die Slaven uebertragen.«

25 napr. F. Dahn: Die Germanen, Emil Vollmer Verl. Phaidon, Essen, str. 22

26 Slawen - Wikipedia

27 S. Brather: Ethnische Interpretationen in der fruehgeschichtlichen Archaeologie; Ergänzungsbände zum Reallexikon der Germanischen Altertumskunde, band42, str. 135,136

28 J. N. Bronshtein, K. A. Semendjajev: Matematichni prirochnik, ZHIT, Ljubljana 1963, str. 185

29 gl. 21 III. knjiga

30 B. P. Lozinski: The Name SLAV* in “Essays in Russian History”; edited by Alan D. Ferguson and Alfred Levin, Archon Books, Hamden, Connecticut 1964, © 1964, The Shoe String Press, Inc. URL: http://www.kroraina.com/fadlan/lozinski.html

 

 

__________

aprila 2007

 

 

 

_________________

Branko J. Hribovshek, O imenu Slovani, I, II; Revija SRP, sht. 79-80/2007; sht. 81-82/2007

 

Edicija Pogum: Branko J. Hribovshek O IMENU SLOVANI

 

 

 

English