Lives Journal 6

Branko J. Hribovšek

 

O IMENU SLOVANI

 (I)

»Največ sveta otrokom sliši Slave ...«

Prešeren

 

 

Kateri Slovenec ne pozna te vrstice iz Uvoda h Krstu pri Savici! France Prešeren je s podobnim izrazom tudi v Zdravljici prispeval, da je to najbolj znana razlaga imena Slovani. Oglejmo si še ostale …

 

Veda o zgodovini besed, posebno njihovega izvora in pomena, tj. etimologija1, bi morala biti samo akademska, znanstvena zadeva. Vendar pa ni tako. Nastanek in razvoj plemena, ljudstva, naroda in skupine narodov, tj. etnogeneza1 je neločljivo povezana z etimologijo njihovih imen. Etnogeneza je zgodovinski proces, ki je najtesneje povezan tudi s politiko, v preteklosti, sedanjosti in v prihodnosti. To odseva tudi navedeni Prešernov verz.

Ta politična stran je posebej značilna za etimološke raziskave o imenu Slovanov. Pri tem niso toliko spolitizirane slovanske razlage imena, kolikor so spolitizirane tuje. Lahko celo trdimo, da je slovanska stran te zadeve bolj obramba in odgovor na tuje razlage. Te segajo od mogoče resnično le znanstvenih poizkusov prek razlag, ki so popolnoma nesmiselne, pa do takih, ki jih lahko označimo le kot povsem politično propagandne ali celo namenoma žaljive. Ostali, tudi nekateri naši avtorji, jih posnemajo – nekoč morda iz samoobrambe in političnega pritiska – danes pa iz »politične uvidevnosti«. Zaradi tega je tudi več zadevnih tujih del, kakor pa tistih s slovanske strani. Ne pozabimo, da so bile te tuje razlage in z njimi povezana psevdoetnogeneza Slovanov glavna vsebina fašističnega in nacističnega propagandnega stroja v drugi svetovni vojni.

V času hladne vojne so bile te razlage dobrodošla politična protislovanska (tj. protikomunistična) propaganda, ki jo danes nekateri krogi nadaljujejo malo bolj prikrito. To je razvidno iz dnevnega tiska. V uglednih knjižnicah zahodnoevropskih visokošolskih zavodov najdemo tudi najbolj nesmiselna dela v tej smeri, če so le izpod zahodnega peresa ali tipke. Slovanska dela, tista politično konformna, najdemo samo v slavistiki posvečenih oddelkih ali pa sploh ni najti ničesar. Viri, ki jih navaja večina zahodnih del, se v glavnem začnejo in končajo pri Šafařiku2.

To stanje lahko spodbudi vsakogar, ki se hoče seznaniti z dejstvi, da se poglobi v dotične vire. Ti so spoštovanje vzbujajoče debele knjige, polne podrobnosti, in dajejo vtis, da zaradi dreves ni videti gozda. Kot povsod v znanosti pa velja – če so o nekem problemu napisane debele knjige, potem je ta problem še zelo daleč od rešitve. Drugo, kar nepoklicnega – pustimo izraz amater ob strani, saj vsebuje preveč čustven zven – (ne)zgodovinarja ali pa (ne)jezikoslovca naravnost izziva, so navajanja istih zgodovinskih virov, letopisov, potopisov ipd., ki jih ihtavi strokovnjaki uporabljajo vsak po svoje, da bi svojim kolegom dokazali ravno nasprotno, kot so bili ti že prej »dokazali«.

Pri tem pade v oči prav neverjetno število sklepov pri ključnih zgodovinskih »ugotovitvah«, oblikovanih z besedami – drugače to ni sprejemljivo, je lahko samo tako, je bolj ali manj verjetno in podobno, pa čeprav za svoje trditve ne morejo navesti nikakršnih dejanskih dokazov. Naravoslovno izobražen človek, tuda tak z najbolj površno izobrazbo, tega ne more sprejeti. Bolje bi bilo reči – tako je bilo, ker nam je tako bolj všeč ali pa tako ustreza našim gospodarjem. To je posebno značilno za nemško zgodovinopisje in jezikoslovje. Le redki so iz tega kroga, ki to priznavajo3. Seveda to ne pomeni, da na naši strani ni tudi takih del. So pa veliko bolj nedolžna.

 

V naslednjem bomo pregledali dosedanje razlage o imenu Slovani. Pregled nikakor ni popoln, vendar pa vsebuje razlage, ki jih večina najpogosteje navaja ali pa so pomembne za oceno sodobnega političnega stanja. Mogoče bo bralcu tudi kaj preveč dolgočasno, saj moramo zaradi nepristranosti in popolnosti včasih ponoviti že znano. S spremno kritično besedo pa bomo verjetno povedali tudi kaj novega.

Na splošno bolj ali manj velja mnenje, da se pri vsaki razlagi imena Slovanov pojavljajo etimološka, semantična kakor tudi zgodovinska protislovja. Ta bomo poskusili na kratko obrazložiti.

Smisel tega celotnega spisa je tudi podati novo razlago imena Slovani. Tu in tam si bomo prav tako ogledali razlago kakšne druge besede, da bi zaokrožili naše trditve ali pa odstranili stare »klišeje«.

Jezikoslovna orodja – predvsem uporaba pravil o glasovnih spremembah – so privedla do ugotovitev, ki so bolj ali manj splošno sprejete, vendar pa prevladuje mnenje, da razlage še vedno niso povsem zadovoljive. Zaradi tega bomo uporabili iste metode, kot sem jih uporabil v4. Naj ponovim – glasovni premik je bil zelo uspešen pri raziskavi razvoja indoevropskih korenov, vendar pa je lahko tudi zmoten zaradi neprilagodljivih šem. Besedne korene na ta način le sami zgradimo in so zaradi tega umetni. Temu se bomo pri novih razlagah izogibali. Za nas ne bo imel posebne veljave pojem razlike med besedo in besednim korenom.

Sanskrt in slovenščina sta naravno nastala, obstajajoča jezika. Sanskrt je star nekaj tisočletij in je zaradi tega najbolj podoben domnevnemu indoevropskemu jeziku ali prajezikom. Slovenščina je dokazano zelo stara5,6 in vsebuje pogosto v skoraj isti ali rahlo spremenjeni obliki veliko besed (odvisno od vira do 30%7) s skoraj istim ali podobnim pomenom kot v sanskrtu.

Iskali bomo besedne korene in ustrezne pomene kakor tudi pomen njihovih zloženk v sanskrtu ter slovenskih sorodnic v pomenskih zvezah. Tako nam bosta oba jezika orodje za oceno razvoja, ki ga lahko jemljemo, da je najbližji dejanskemu.

Med besedami katerega koli jezika se najdlje ohranijo lastna imena v prvotni ali tej podobni obliki4 – to dejstvo bomo upoštevali tudi tukaj.

 

 

Ime Slovani

 

Pregled oblike imena in njegovih sorodnic v najbolj znanih slovanskih jezikih8 kakor tudi razvojno pomembnih vzporednic v nekaj drugih jezikih je podan v razpredelnici. Prazna polja ne pomenijo povsod, da ustreznica ne obstaja, marveč le, da ni pomembna za naše nadaljnje razpravljanje.

 

Troje glavnih postavk izvaja ime Slovani iz besede slovo, iz besede slava in iz latinske besede sclavus (suženj). Zato sta v razpredelnici besedi slovo in slava kakor tudi nekaj njunih sorodnic. K njima in k besedi sclavus pa se bomo vrnili kasneje.

Najstarejši ohranjeni starocerkvenoslovanski zapisi so iz 10. in 11. stoletja. Zapustili so nam jih slovanska apostola Ciril in Metod 9 ter njuni učenci. Njuno misijonarsko poslanstvo je bilo v letih 862/863 na Moravskem pri knezu Rastislavu. Jezik in pisavo glagolico sta učila na velikomoravski akademiji (Veľkomoravské učilište). Oboje so uporabljali za vladne in verske zadeve med letoma 863 in 865, nakar so akademijo uničili Germani. Svoje delo sta apostola nadaljevala pri knezu Spodnje Panonije Koclju; njuni učenci pa kasneje še v Preslavu in Ohridu, kjer so uvedli cirilico. Tako so najstarejši ohranjeni zapisi imena Slovani v današnji obliki v starocerkvenoslovanščini in iz te dobe.

Splošno mnenje je, da so takrat govorili precej enoten slovanski jezik in da so posamezni slovanski jeziki nastali šele po 9. stoletju. Cirilica je zelo natančna pisava, zato sta zven in izgovor strocerkvenoslovanščine jasna10. Bor meni, da apostola tega slovanskega jezika nista priredila, marveč da je jezik večinoma več stoletij starejši11. Potemtakem bi to še posebej veljalo za ime etnije.

Brez dvoma pa sta »potujčeno«, sedanjemu imenu najbližjo obliko zabeležila že Armenec Mojses iz Chorene (l. 407-433) in Jordanes (l. 552), pa tudi Ptolomej (2. stol.), seveda precej spremenjeno. Sporno je, ali je pomen besede cluveni v etruščanskem napisu na pyrgijskih zlatih ploščicah (6. ali 5. st. pr. n. št.) ime, ki naj bi bilo povezano s Slovani. Vprašljivo je tudi, ali ime vasi v Noriku Solvense, ki jo omenja Plinij (1. st. p. n. št.), izvira iz imena Slovenci, tj. Slovani 12.

Ime samo pa je veliko starejše; to bomo tudi dokazali. Njegova starost in navzočnost v vseh slovanskih jezikih pričata, da je samooznaka.

 

slovensko:

slovan

slovenec

slovak

beseda

črka

slovó

slava

 

 

 

 

 

pismenka

 

 

 

hrvaško:

slaven

slovenac

[slavonac]

slovak

riječ

slovo

oproštaj

slava

srbsko:

sloven

slovenac

slovak

reč

slovo

oproštaj

slava

makedonsko:

словен

словенец

словак

збор

буква

разделба

слава

bolgarsko:

cловен

словенин

словенец

словак

слово

(бесeда)

буква

раздяла

слава

 

poljsko:

słowianin

słowen

słowak

słowo

(biesiada)

czcionka

pożegnanie

słаwа

lužiško:

 

 

 

słowo

pismik

boženje

słаwа

polabsko:

slüövenske

 

 

slüvü

 

 

 

češko:

slovan

slovinec

slovák

slovo

litera

rozčod

slava

slovaško:

slovan

slovinec

slovák

slovo

litera

rozlučenje

slava

 

st. rusko:

 

словeне

словяне

 

слово

 

 

слава

rusko:

славянин

словенец

словак

cлово речъ

буква

прощание

слава

ukrajinsko:

слов’янин

словенець

словак

слово

буква

прощання

слава

 

 

 

 

(бесiда)

 

 

 

belorusko:

 

 

 

слово

боукваед

літара

бывай

здароў

слава

 

st. cerkveno

slovansko:

cловъне

 

 

глаголъ

слово

(бесъда)

боукъве 

 

слава

protoslovansko:

*sloveninъ

 

 

slovo

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

litvansko:

 

 

 

žodis

raide

 

šlave

latvijsko:

 

 

 

vards

burts

 

slava

 

proto-balto-

slovansko:

(rekonstrukcija)

 

 

 

slouo

 

 

 

 

st. grško:

Σθλαβηνοί

 

 

λyγος

 

 

κλsος

st. ind.:

 

 

 

 

 

 

zravas

avesta:

 

 

 

sravah-

 

 

 

st. irsko:

 

 

 

 

 

 

clu

 

indoevr. koren:

(rekonstrukcija)

*slauos

 

 

kleu(H)-os

(kleu-Hs-??)

 

 

 

 

Protoslovanska kakor tudi indoevropska rekostrukcija13,14 sta umetni in sta prav klasičen primer jezikoslovne zagate. Beseda beseda pa samo še dodatno kaže razliko v razvoju slovanskih jezikov, saj v vsakem pomeni nekaj drugega, vendar sorodnega. Tudi črka in slovó sta pomensko precej različni besedi v posameznih slovanskih jezikih. Izraz za slavo pa nas ne more presenetiti – je zelo star in prav neverjetno dobro ohranjen v skoraj isti obliki v vseh slovanskih jezikih.

 

Vidimo, da sta v vseh različicah imena Slovenec nespremenljivo navzoča soglasnika sl in soglasnik v, nato pa soglasnik n. Slednjega ni le v imenu Slovak. Samoglasniki pa so precej spremenljivi. Spremembe o v a ali pa obratno, kakor tudi med drugimi samoglasniki, so značilne za razlike med slovanskimi jeziki in njihovimi dialekti. Tako je tudi z imenom Slavonac, seveda ime za slavonske Hrvate, ki ga zaradi zelo ozke sorodnosti ne omenjamo posebej. Končnice pa so si seveda podobne ter so značilne za vsak jezik posebej. Ime Slovenec je pravzaprav jezikovno »težje« kot Slovan. Vsebuje več črk in je zato tudi boljše merilo. Kolikor je beseda krajša, toliko je manj veljavna za oceno nekega razvoja, saj je kratka črkovna vrsta statistično bolj verjetna kot pa dolga.

Ime Slovenec najdemo izključno na meji slovanskega z neslovanskim svetom. Tako je to tudi veliko bolj verjetno ime, ki je vplivalo na tuje poimenovanje Slovanov. Pripona –ec je običajna pri izpeljavi samostalnikov iz glagolov; npr. gledalec, poslušalec, pevec itd. V tem primeru je slovitiSlovenec ravno tako kot peti – pevec. To ni posebnost slovenskega jezika, saj je na primer slovenski Jugoslovan v ruščini – Jugoslavec (Юугославьец).

Torej lahko napišemo medjezikovno nespremenljivko iz imena Slovenec kot sl-v-n-(c,k), kjer pomišljaji pomenijo spremenljive samoglasnike ali pa dvoglasnike. Tako nam bo ime Slovenec merilo za oceno med različicami imena Slovani.

 

 

Zgodovinske različice poimenovanj Slovanov

 

Samo našteli jih bomo. Podrobnosti – seznam dokumentov, kronik in njihovih avtorjev – bralec lahko najde v 7,15,16,17,18.

Različice imen za Slovane v grških virih do leta 1025 (razen tistih o Venetih) po »abecednem« redu in s približnim številom letopisov, v katerih so ta imena zabeležena, so17:

 

Άθλάβοι 1, άσκλαβηνο 1, είσλαβίνετξα 1, έσθαβώθην 1,έσθλαβώθην 1, έσθλαβωμένος 1, θλαβικός 1, θλαβινός 1, κλαύινοι 1, Λαβίνετξα 1, Σαβήνοι 1, Σθλαβηνοί 1, σθλαβηνοί 2, Σθλαβησιάνοί 5, Σθλαβιανοί 1, σθλαβικός 3, Σθλαβινίαι 1, σθλαβίνικος 1, σθλαβινίκος 1, σθλαβινικός 2, Σθλαβϊνοι 15, σθλαβινός 1, Σθλάβοι 7, Σθλάβος 2, σθλαβενικός 3, Σθλοβενοί 1, σκαβικός 1, Σκλαβάρχοντες 1, Σκλαβηνία 4, Σκλαβηνίαι 7, σκλαβενικός 1, Σκλαβηνιστ 1, Σκλαβήνσι 7, Σκλαβηνσί 51, σκλαβηνός 10, Σκλαβησιάνοι 1, Σκλαβησιανοί 1, σκλαβικός 5, σκλαβιναριος 1, Σκλαβινία 2, Σκλαβίνιαι 1, Σκλαβινίαι 9, σκλαβινικαριος 1, σκλαβίνικος 1, σκλαβινικός 1, Σκλαβίνιοι 3, σκλαβινισιος 1, σκλαβινισκιος 1, σκλαβινιστή 1, σκλαβινιστί 1, Σκλαβίνοι 32, Σκλαβϊνοι 13, σκλαβϊνοί 1, σκλαβίνος 2, σκλαβϊνος 2, Σκλαβινός Σκλαβινοί 7, Σκλαβισία 1, Σκλαβισιάνοι 1, Σκλαβισιανοί 1, Σκλαβογενής 1, Σκλάβοι 64, Σκλαβοί 4, Σκλαβόοι 1, Σκλάβος 8, Σκλαβουνοί 1, Σκλαβοΰνος 1, σκλαβώνοι 1, σκλαηνοί 1, , Σκλαυηνία 2, Σκλάυηνοι 1, Σκλαυηνοί 20, Σκλαυηνός 1, Σκλαυινία 1, Σκλαυινίαι 4, Σκλαυίνοι 1, Σκλαυινοί 14, Σκλαυινός 3, Σκΰθαι Σκλάβοι 1, Σκλαβήνοι 1, Σκλαβίνετξα 1.

 

Prav tako v latinskih virih do leta 900 po abecednem redu s približnim številom letopisov18:

 

claui 1, esclaui 1, esclavi 1, exclaveni1, flavi 1, isclaui1, scaui 2, scavani 1, scavi 2, scavii 1, schlavi 1, sclabi 2, sclabus (?)1, sclafi 1, sclauani 2, sclauanii 1, sclaucrus 1, sclaueni 1, sclaui 32, sclauiani 1, sclauin...1, sclauini 2, sclauinienses 1, sclauinus*1, sclauis 1, sclauus 2, sclavani 2, sclavanii 1, sclaveni 6, sclaves   1, sclavi 239, sclavini 6, sclavitini 1, sclavonenses 1, sclavones 1, sclavoni 1, sclavunus 1, sclavus 4, sclawi 1, scovi 1, slaui 12, slavani 1, slavi 26, slawi 2, slaws 1, slcavi 1, solani 1, zlaveni 1, slaus 1, slawus 1, alani 1, avari 1, gothi 2, guandali 1, guenedi 1, guinedes 2, guinedi 1, guinidi 2, guinidini 1, hunni 1, huninidi 1, hwinidi 1, inmidi (?)1, umid 1, uuandali 1, uuinades 1, uuinedi 1, uuinida 2, uvinedi 1, vandali 4, vandalici 1, venedi 2, venethae 1, venethi 2, veneti 1, venetiae 2, venetiani 1, venetii 1, vinedi 1, vinidi 2, vionudi 1, vuinedi 1, vuinidi 1, vvinidi 1, vvinit 1, wandali 5, wandalitae 1, wandalus 1, wandelici 1, wenedi 3, wenedus 2, wimodii 5, windi 1, winedi 3, winedus 1, winethi 1, winida 1, winidi 26, winidones 1, winithi 2, winiti 1, winnetes 1, winodi 2, wynidi 1, winuli 2.

 

Število letopisov je približno, ker ne vemo:

 

–  koliko letopisov je bilo dejansko, vemo samo za ohranjene;

–  koliko letopisov je resnično originalnih (pomislimo samo na dvajset tisoč lažnih nemških19);

–  koliko letopisov je bilo preprosto prepisanih, vir pa je pravzaprav en sam;

–  koliko je različic samo zato, ker je vsak kronist pisal po svoje;

–  vsi viri so pravzaprav najmanj iz druge, če ne iz tretje roke;

–  več različic je lahko tudi v istem viru, ki je tako štet večkrat.

 

Tako nam vse te različice in njihova pogostnost rabijo samo za pregledno oceno oblike različice in za njeno uporabo. Najbolj važne različice, četudi z najnižjo številko v zgornjem seznamu, so tiste najstarejše, nato tiste, ki so najbližje resničnemu imenu, sledijo mu pa najbolj pogoste.

 

Pri grških virih moramo upoštevati, da se kljub grškim sredozemskim in črnomorskim kolonijam ime Slovanov z glasom s v začetku pojavi pozneje kot različice za ime (H)Enetoi, to pa kaže na določeno duševno razdaljo piscev do Slovanov, ki je sploh značilna za odnos starih Grkov do barbarov. Različice s sth- so starejše kot tiste z skl- in jih lahko prištevamo prej k bizantinskim kot pa h grškim. Te kažejo na dejstvo, da so bili Slovani prebivalci na področju Bizanca, saj je bila daljša oblika, to je ime Slovani in ne slav-, izvor pretežno vseh grških različic. Izvor kratkih oblik si bomo ogledali kasneje. Različice kažejo tudi to, da je ime res slovanska samooznaka – v grščini ni bilo nobene podobne besede. Kasneje bomo tudi poizkušali najti odgovor na vprašanje, zakaj se je uveljavila začetnica skl – ne pa kaj drugega, kot je npr. sth-.

 

Pregled naštetih imen po zgornjih merilih nam daje naslednje:

 

Σθλαβηνοί 1 Σθλαβϊνοι 15 Σκλαβήνσι 7, Σκλαβηνσί 51, σκλαβηνός 10 Σκλαβίνοι 32, Σκλαβϊνοι 13 Σκλάβοι 64, Σκλαβοί 4, Σκλάβος 8, Σκλαυηνοί 20, Σκλαυινοί 14

(pribl. Sthlabenoi, Sthlabinoi, Sklabensi, Sklabensi, sklabenos, Sklabinoi, Sklabinoi, Sklaboi, Sklaboi, Sklabos, Sklauenoi, Sklauinoi)

 

V teh besedah sta jezikovni stalnici sthl-b-n- in skl-b(u)-n-. Navzoče so tudi npr. kratke oblike Σθλάβοι 7, Σθλάβος 2, Σκλάβοι 64, Σκλαβοί 4, ki dajo stalnici sthl-b- in skl-b-. Končnic ne upoštevamo, te so popolnoma lastne grščini.

 

Oglejmo si bolj natačno latinske vire. Ti vsebujejo tudi podatke iz grških virov, posebej pa je zanimiva povezava z Veneti, Vandali ipd. Iz zgornjega seznama različic dobimo naslednje:

 

 

cl

u

     

 

 

1

 

escl

u

     

 

 

1

 

escl

v

     

 

 

1

 

excl

v

n

     

 

1

 

fl

v

     

 

 

1

 

iscl

u

     

 

 

1

 

sc

u

     

 

 

2

 

sc

v

n

     

 

1

 

sc

v

     

 

 

2

 

sc

v

 

     

 

1

 

schl

v

     

 

 

1

 

scl

b

     

 

 

2

 

scl

b   

 

 

us(?)

1

 

scl

f

     

 

 

1

 

scl

u

n

    

 

2

 

scl

u

n

 

     

1

 

scl

 

 

crus

1

 

scl

u

n

     

 

1

 

scl

u

     

 

 

32

sclaui

scl

u

n

 

     

1

 

scl

u

n... 

 

 

1

 

scl

u

n

     

 

2

 

scl

u

n

 

ns - s

1

 

scl

u

n    

 

us*

1

 

scl

u

     

 

s    

1

 

scl

u    

 

 

us

2

 

scl

v

n

     

 

2

 

scl

v

n

 

 

1

 

scl

v

n

     

 

6

sclaveni

scl

v

     

 

s

1

 

scl

v

     

 

 

239

sclavi

scl

v

n

     

 

6

sclavini

scl

v

 

t

n    

1

 

scl

v

n

 

ns-s 

1

 

scl

v

n

     

s

1

 

scl

v

n

     

 

1

 

scl

v

n    

 

us

1

 

scl

v    

 

 

us

4

 

scl

w

     

 

 

1

 

sc

v

     

 

 

1

 

sl

u

     

 

 

12

slaui

sl

v

n

     

 

1

slavani

sl

v

     

 

 

26

slavi

sl

w

     

 

 

2

 

sl

w   

 

 

s

1

 

slc

v

     

 

 

1

 

s-l

 

n

     

 

1

 

zl

v

n

     

 

1

zlaveni

sl

u    

 

 

s

1

 

sl

w

 

 

us

1

 

 

al

 

n

 

     

1

 

 

av

 

 

r    

1

 

 

g

 

th   

 

2

gothi

 

gu

n

d

l    

1

 

 

gu

n

d

     

1

 

 

gu

n

d

s    

2

 

 

gu

n

d

     

1

 

 

gu

n

d

     

2

 

 

gu

n

d

n

1

 

 

hunn

     

 

 

1

 

 

hun

n

d

     

1

 

 

hw

n

d

     

1

 

 

inm

 

d(?)

 

1

 

 

um

     

d

 

1

 

 

uu

n

d

l   

1

 

 

uu

n

d

s      

1

 

 

uu

n

d

     

1

 

 

uu

n

d

    

2

 

 

uv

n

d

    

1

 

 

n

d

l   

4

vandali

 

n

d

l-c

1

 

 

n

d

     

2

venedi

 

n

th

 

1

 

 

n

th

     

2

venethi

 

n

t

     

1

 

 

v

n

t

 

2

venetiae

 

v

n

t

 

1

 

 

v

n

t

 

1

 

 

v

n

d

     

1

 

 

v

n

d

     

2

vinidi

 

v

n

d

     

1

 

 

vu

n

d

    

1

 

 

vu

n

d

    

1

 

 

vv

n

d

    

1

 

 

vv

n

t    

 

1

 

 

w

n

d

l    

5

wandali

 

w

n

d

l-t

1

 

 

w

n

d    

lus

1

 

 

w

n

d

l-c

1

 

 

w

n

d

     

3

wenedi

 

w

n

d    

us

2

wenedus

 

w

m

d

 

5

wimodii

 

w

n

d    

 

1

 

 

w

n

d

     

3

winedi

 

w

n

d    

us

1

 

 

w

n

th

     

1

 

 

w

n

d

     

1

 

 

w

n

d

     

26

winidi

 

w

n

d

n

1

 

 

w

n

th

    

2

winithi

 

w

n

t

     

1

 

 

w

nn

t

s    

1

 

 

w

n

d

     

2

winodi

 

wy

n

d    

 

1

 

 

w

n

     

ul

2

winuli

 

 

 

Iz te razpredelnice dobimo naslednje jezikovne stalnice:

 

cl,sc,scl,sl   – u,v,b,w-

cl,sc,scl,sl   – u,v,b,w                                  – n,(t)-

                      u,v,b,w,gu,hu,hw                  – n,m – t,th,d –

 ki dajo skupaj:

 

 cl,sc,scl,sl    – u,v,b,w,gu,hu,hw                – n,m – t,th,d –

 

 

Zanimiva je tudi delitev na cl, sl in sc, scl, med njimi pa na tiste z in brez n.

 

Verjetno je različic manj, kot pa je videti na prvi pogled. Nekaj jih je zelo verjetno nastalo samo z različnim načinom zapisa istega imena. Seveda tega za posamezno različico ne moremo točno ugotoviti. Tudi to, kako je kronist »slišal« ime, je prineslo marsikatero različico. Za naslednje razlage to ni toliko pomembno, saj so osnovne glasovne lastnosti v zapisih povsod ohranjene. Pa si oglejmo kronološko najvažnejše primere15 ter dodajmo še arabske oznake in imena sosedov za Slovane ali pa za katerega od slovanskih narodov.

 

(H)Enetoi, Henetoi, (Uenedai), Ouenetai Homer (9. st. pr. n. št.) Herodot, (5. st. pr. n. št.), Polibij (2. st. pr. n. št.)

cluveni – v etruščanskem napisu na pyrgijskih zlatih ploščicah (6. ali 5. st. pr. n. št.), po razlagi M. Bora12; muzej Villa Giulia v Rimu. Ta razlaga delno nasprotuje dejstvu, da so Etruščani sami sebe imenovali Raseni. Če pa pomeni širši pojem – namreč oznako ljudi, h katerim so se šteli Etruščani – potem bi ta razlaga imela svoje zelo tehtno opravičilo.

 

(Eneje)

(V)Enete Veneti

Veneti

Veneti                                                  

Venedi Veneade enetulane (Eningija), Solvense

Stavanoi, Soubenoi Uenedai

Sklavajin                                                

Venethi, Sclaueni, Antes, Vinidae

Veneti                                                       

Vinedi, Sclavi                                          

Winuli, Vandali                                       

Vandale, Wende, Winule                         

Vandali                                                     

(Eneja)                                            

Vandali                                                     

Wandali, Wendi                                        Slaui,Wandali                                           Wendi,Veneti, Sklaveni      

Dimitrij Skepsijski (2. st. pr. n. sht.)

Strabon (1. st. pr. n. sht.)

Julij Cezar (1. st. pr. n. sht.)

Tit Livij (1. st. pr. n. sht.)

Plinij starejshi (1. st. pr. n. sht.)

Klaudios Ptolemaios (100-178)

Armenec Mojses iz Chorene( 407-433)

Jordanes (l. 552)

J. Bobbiensis(l. 615)

Fredegar (7. st.), Isidor Sevillski

Adam Bremenski (11. st.)

Helmold (12. st.)

Wincenty Kadłubek (12. st.)

Heimskringla, Kronika norveshkih kraljev (12. st.)

Miersuae Chronicon (13. st.)

Albert Crantz (15. st.)

Thomas Kantzow(1505-1542)

Christophorum Entzelt von Saluelt (16. st.)

Wandali, Sclaven,Wenden

Heneti, Sloveni

Henete, Vene(d)te, Vinde, Vandale, Slovani

Venete, Vende, Vandale

Wenden, Sclaven, Wandalen,

Seljabe

Sglau or Sglou

Saklab, Sakalib, Saqaliba, as-Saqaliba, Saqlab, Siqlab, Saqlabi

Slavije, Slavijun

Vendek

Vene

Venäläinen

Vindr

vena

Vinedas, Veonedas

Vinida           

Sebastian Münster (16. st.)

Antol Vramec (16. st.)

Adam Bohorich(16. st.)

Mavro Orbin (16. st.)

Janez Vajkard Valvasor /Jochann Weikhard Valvasor (1689)

anonymus: Hodud al-’âlam (pribl. 982)

perzijski zemljepis /Persian geography

patriarch Michael the Syrian (1166-1199)

arabsko /arab.: al-Ya’qubi, Ibn Hurdadbeha

Arabian: later

Hungarian

(Ruses) Estonian

(Ruses) Finnish

Old Icelandic

(Russian) Old Prussian

Old English

High German

 

Vse to lahko primerjamo s stalnico sl-v-n-(c,k) in z zgornjimi soglasniškimi skupinami. Seveda ne pozabimo, da se nahaja večina teh kronološko naštetih imen tudi v prejšnji razpredelnici. Naslednja razpredelnica pa nam omogoča videti bolj zgoščeno primerjavo imen iz najvažnejših virov. (V zadnjem stolpcu so pripombe za primerjavo; da pa ne bi izgubili pregleda, so vnešene skupine stalnic iz prej naštetih grških in latinskih različic.)

 

sl

v

n

c,k

 

ime Slovenec

 

 

 

 

 

 

sthl,skl

b,u

n

 

 

grški viri

sthl,skl

b

 

 

 

grški viri

 

 

 

 

 

 

cl,sc,scl,sl

u,v,b,w

 

 

 

latinski viri

cl,sc,scl,sl

u,v,b,w

n

(t)

 

latinski viri

 

u,v,b,w,gu,hu,hw

n,m

t,th,d

 

latinski viri

 

 

 

 

 

 

 

(u)

n

t(d)

 

Homer,Herodot

cl

v

n

 

 

pyrgijske plo.

 

 

n

j

 

 

 

 

n

t

 

 

 

v

n

t

 

 

 

v

n

d

 

 

 

v

n

t

l-n

 

s-l

v

n

s

 

Plinij

st

v

n

 

 

 

skl

v

j-n

 

 

 

 

v

n

d

l-c

 

scl

v

n

 

 

Jordanes

 

 

n

t

 

Jordanes

 

v

n

th

 

Jordanes

 

v

n

t

 

 

 

w

n

d

 

 

 

v

n

d

 

 

 

v

n

 

 

 

 

w

n

l

 

 

-skl

b(u)

n

 

 

 

sthl

b(u)

n

 

 

 

scl

(u)

n

 

 

 

skl

b

 

 

 

 

scl

v

 

 

 

 

scl

v

n

 

 

 

sl

v

 

 

 

Saxo, Helmold

s-lj

b

 

 

 

 

sgl

(u)

 

 

 

 

s-kl

b

 

 

 

 

s-q-l

b

 

 

 

 

 

v

n

d

k

 

 

v

n

 

 

 

 

v

n

l

n-n

 

 

v

n

d

r

 

 

v

n

d

s

 

 

Iz tabele je razvidno že znano dejstvo, da imajo vsa ta imena isti izvor20. V zadnjem stolpcu so večinoma končnice, ki so odvisne od jezika, v katerem je bilo ime zabeleženo. V soglasnikih c(k),th,t in d lahko nedvomno slišimo glasovni premik enega samega soglasnika, v nekaj primerih pa je zagotovo vzrok samo različna pisava. V skupini s samoglasnikom in v,w,u in b spoznamo betatizem. Skupin soglasnikov sl, cl,st, scl, skl, sthl, sgl, skl, s-q-l in s-lj pa ne moremo pojasniti samo z glasovnim premikom. Ta je navzoč pri sl in cl – mogoče je razlika samo v pisavi. Zanimivo je, da razlaga imena cluveni pravzaprav ne izključuje samopoimenovanja. Težko pa nadaljujemo pri st ali sthl. Skupine scl, skl, sgl in s-q-l so med seboj nedvomno sorodne, a glasovno so precej daleč od sl. Najstarejša imena so večinoma tvorjena iz zadnjega dela imena Slovani, mlajša pa iz prednjega dela. Razliko med njimi premosti Jordanes21, kar vodi k najverjetnejši razlagi22: Slovani, Slo-Veneti in Slov-Anti.

 

Seveda moramo odgovoriti še na naslednje ugovore ali vprašanja:

 

–  Nekatera teh imen so res sorodna, vsa pa ne.

–  Imena Veneti, Enetoi, Henetoi, Uenedai, Ouenetai so pravzaprav isto ime, ki pa je »večkrat« neodvisno uporabljeno (merfač belegt23).

–  Ime Veneti je prešlo na Slovane od istoimenih Keltov, ker so Slovani prišli iz iste smeri in so jih asimilirali24.

–  Ime Wenden in podobno nima ničesar opraviti z Veneti, nomadski Slovani so ga dobili od Germanov kot Weidende (pasoči, weiden – pasti, Weide – paša)25.

– Ime Veneti so kronisti pomotoma pripisali Slovanom26.

 – Ime Slovani je nastalo iz grškega sklabenoi  kot zemljepisna oznaka27

 

Vidimo, da je večina teh imen tvorjena iz treh soglasnikov, ločenih s samoglasniki, lahko pa je prvi soglasnik tudi skupina soglasnikov, ki jih štejemo za enega. Račun variacije28 nam omogoča izračunati verjetnost za naključno podobnost imen. Vzemimo, da je najmanjše možno število soglasnikov v jeziku 20, pa dobimo za skupino treh soglasnikov verjetnost 1:6840; pri n-imenih je verjetnost 1: 6840 exp (n-1). Tako je pri treh imenih verjetnost že manjša od 10 exp (-6).

Enak računski postopek uporabimo tudi pri imenu, ki je »večkrat uporabljeno«. V današnjih strokovnih slovarjih katerega koli jezika najdemo najmanj 20 000 besed. Z velikim podcenjevanjem prednikov katerega koli naroda vzemimo, da je bilo v vsakdanji uporabi približno 5000 besed. Od teh naj bi bilo – verjetno pod spodnjo mejo dejanskega števila – 100 besed primernih za samopoimenovanje. Tako lahko trdimo, da je največja verjetnost, da bi dva naroda neodvisnih in različnih jezikov imela pomensko isto poimenovanje 1:100 (in tja do 1:5000). Za isto glasovno vrednost imena s tremi soglasniki pa imamo zgoraj verjetnost 1:6840. Ti dve verjetnosti se seveda množita, torej imamo zopet red velikosti verjetnosti nekaj okrog 10 exp (-6), pri treh pa 10 exp  (-12) in tako dalje ...

Vidimo, da sta prva ugovora popolnoma nesmiselna. Bralcu prepuščam zaključek o strokovnosti profesorjev zgodovine in jezikoslovja na nemških kakor tudi avstrijskih visokih šolah.

Podobno je tudi z znanstvenostjo trditve, da so prišleki dobili ime nekega keltskega naroda, ki so ga preplavili in asimilirali – kar je zopet trditev nemških zgodovinarjev. Seveda pa ne pojasnijo, zakaj imajo ugrofinski narodi isto (ob razlikah, lastnih vsakemu od njihovih jezikov) ime za Slovane. Pri tem so neposredni sosedje Slovanov, vsi pa ne Germanov – a kljub temu naj bi od slednjih prevzeli ime za Slovane. Seveda je to še posebej nenavadno, ker Slovani zanje ne »bivajo« v isti smeri.

Enako tudi glede imena WendenWeidende. So to ime ugrofinski narodi prevzeli od Nemcev, s katerimi so prišli v dotik veliko pozneje kot pa s Slovani?

Tudi razlaga, da je enačenje Venetov in Slovanov napaka kronistov, ne drži. Enačenje je pogosto, napaka pa bi pomenila, da so lahko tudi ostali podatki vira napačni. Kar pač komu ustreza, je pravilno, kar pa ne, je napaka! Semkaj sodi zlasti kritika Jordanesa, ki naj bi bil zelo slab kronist. Dober pa naj bi bil za dokazovanje slovanske selitve – prav pomilovanja vredna je risba Balkanskega polotoka z Jordanesovim očesom tam nekje pod Rodopi27. Tako naj bi videl le, da Slovani prihajajo s severa, izza treh gorskih grebenov – Rodopov, Balkana in Karpatov – ni pa videl, da ostala Evropa prav mrgoli od Germanov. Te seveda komajda omenja in jih ima za zelo nejunaške v primeri z drugimi29.

Značilno za večino mlajših zgodovinskih virov je, da je ime vedno dano z glasovnim parom sk-, pri starejših tudi st- ali pa samo s-, najmlajši pa uporabljajo tudi slovanski sl- in izpuščajo zadnji del imena. Slovanski sl- naj bi bil v grščini iz jezikovnih razlogov – grščina nima glasovne zveze sl - spremenjen v stl, sthl ali pa skl 2 in drugi.

 

Edina skupina narodov, ki je prevzela za svoje skupinsko poimenovanje tuje ime, so Germani, in to po rimski zemljepisni oznaki, nastali iz posmehljivega latinskega prevoda pomena imena Raetov4. Romani so ga »zgodovinsko naravno« podedovali in Kelti obdržali, obe poimenovanji pa sta za večino zadevnih narodov le nadnarodna tuja oznaka. Germani sami se tako niso nikdar imenovali. Čeprav je izvor imen jezikoslovno še vedno sporen – bolj iz političnih kot iz jezikoslovnih razlogov – je potek poimenovanja zgodovinsko popolnoma jasen in ima tudi svoj politični vzrok. Nekateri poizkušajo prenesti27 na Slovane omenjeno germansko »posebnost«, a to zaradi slovanskega samopoimenovanja ni dopustno. Tako je tudi trditev, da so Slovani prevzeli ime po grškem sklabenoi kot bizantinsko zemljepisno oznako, nesprejemljiva.

 

 

 

Ime Slovani po Lozinskem

 

V naslednjem bolj ali manj na kratko povzemam odlično razpravo Lozinskega30 o različnih razlagah izvora imena Slovani kakor tudi njegovo različico razlage. Njegova razprava je posebno važna ne toliko zaradi sklepa, ki je, kakor bomo dokazali, zelo verjetno napačen, marveč zaradi načina. Je eden redkih, ki imena ne izvaja le z jezikoslovne ali pa le z zgodovinske strani, ampak upošteva vse njemu znane možne vplive brez kakršnih koli pristranskih nagibov. Bralec lahko vire najde v izvirni razpravi.

Lozinski meni, da izvor imena Slovani doslej ni bil nikdar popolnoma zadovoljivo pojasnjen. Sam v svoji razlagi izhaja iz protoslovanske oblike slovenin*. Iz razpredelnice vidimo, da to obliko imena uporabljajo pretežno Rusi, Poljaki in Bolgari. Dodal bi, da je ta oblika kot protooblika imena Slovani nesprejemljiva, saj ostaja pomen prvobitne besede nejasen.

»Troje glavnih postavk izvaja ime Slovani iz besede slovo, iz besede slava in iz latinske besede sclavus (suženj). Vse te razlage pa vsebujejo etimološka, semantična in zgodovinska protislovja«.

 

 

Izpeljava imena Slovani iz besede slovo v pomenu besede je po Lozinskem nelogična.

 

»Skupino jezikov moremo komajda označiti s samostalnikom beseda. Za tako poimenovanje bi prej pričakovali besedo jezik, govor ali kaj podobnega. Edina uporaba besede je beseda kot logos ali Biblija. V tem primeru bi ime Slovani imelo verski pomen. Poimenovanje kot logos bi bilo pretirano ime za ljudi, ki, kolikor nam je znano, nikoli niso imeli križarskih verskih nagnjenj niti niso pustili nikakršnih verskih sledov v svoji tradiciji, pa čeprav bi morda bila njihova vera monoteistična. Vsekakor pa je možno, da so verski pojmi (sooznake) povezani z imenom.«

Uporaba pojma, kot je slava, za poimenovanje prebivalstva je po Lozinskem brez možne primerljivosti. Tako poimenovanje bi lahko bilo del naziva vladajoče družine, komajda pa skupine narodov, katerih pisana zgodovina ne pozna nikakršnega dokaza za kaj podobnega.

Tudi tukaj lahko Lozinskemu ugovarjamo. Na primer ime Arijci Plemeniti izvira iz sanskrta:

arya – prijazen, priljubljen, vdan, drag, odličen, gospodar, vladar (odtod nem. Ehre, irsko erin), ki po vrednosti ni daleč od slave. Sorodno je tudi ime Iran.

Lozinski opozarja, da enačenje z latinskim izrazom sclavus, ki je bil v poznem srednjem veku povezan z imenom Slovani, privede do težav zgodovinske narave. Ne oporeka namreč slovanski selitvi.

»Ni nikakršnega rimskega vira, ki bi vseboval ime Slovani v kateri koli obliki. Najprej ga najdemo v bizantinskih virih iz šestega stoletja, napisanih v grščini, v obliki Sklavini. Bizantinci, ki naj bi bili prvi, ki so prišli v stik s selečimi se Slovani, so zabeležili njihov obstoj in njihovo ime. Imena pa niso dobili od Grkov. Bizantinski zgodovinarji so običajno zabeležili lastno ime tujih prebivalcev tako, kakor so ga tujci sami uporabljali ali pa tako, kot so ga dobili od posrednika. Pri tem ne smemo pozabiti, da so določene slovanske skupine obdržale ime Slovani kot svoje lastno ime. To so Slovaki, Slovenci in novgorodski Slovieni. Prav to imamo lahko za zadosten dokaz, da ime ni bilo izposojeno iz latinščine z grško pomočjo, temveč da gre za samopoimenovanje.«

 

 

O arabski obliki imena za Slovane (po Lozinskem):

 

»Ni pomembno, da je ime Slovanov v arabščini Saqlaba videti, kakor da bi bilo izpeljano iz latinskega sclavus. Tudi ni zgodovinskih dokazov, da bi si Arabci sposodili ime od latinsko govorečih narodov ali pa od Bizantincev. Arabski zapisi o Slovanih so bili, če ne starejši, pa gotovo veliko bolj obširni in točni kot tisti bizantinskih zgodovinarjev. Arabci, ki so bili v neposrednem stiku s Slovani, bi si komajda verjetno sposodili ime od Bizantincev. Še manj verjetno je, da so ga prevzeli od latinsko govorečih, s katerimi niso imeli neposrednega stika. Oblika imena, kot ga uporabljajo Arabci in Bizantinci, ostaja nepojasnjena. Le bodoče raziskave bodo morda pokazale, zakaj je ime Slovanov Grkom zvenelo kot Sklavini in Arabcem kot Saqlaba

Lozinski tudi še domneva, da sta obe obliki istega izvora.

Možno je, da imamo dvoje imen različnega izvora, ki sta uporabljeni za iste ljudi. Eno je samopoimenovanje. Saqlaba ni arabska beseda in je ne moremo izpeljati iz imena Slovani v nikakršni obliki. Verjetno je ime povezano s kakšnim področjem, podobno kot na primer ime Germani. Kasneje se bomo vrnili k tej domnevi.

Lozinski je predlagal tudi svojo razlago imena Slovani. V tej razlagi je upošteval poleg jezikoslovnih tudi druga dejstva.

 

»Osnove za razlago vsakega imena moramo iskati v njegovem družbenem pomenu za ljudi, ki ga uporabljajo, v možni tradiciji uporabe ter predvsem v semantiki in kulturnem pojmovanju v kontekstu nekdanje dobe in ne današnjih dni.

Slovansko lastno poimenovanje mora biti izpeljano iz slovanske besede, ki naj bi opisovala najbolj važno lastno značilnost te etnije in ki bi jo razlikovala od ostalih skupin ljudstev. Ne more biti le ime jezika, ki je običajno izpeljano iz samopoimenovanja ljudstva. Zemljepisna razlaga se zdi neprimerna, ker so taka imena krajev, čeprav veljavna, nepomembna. Imena krajev, če niso topografski opisi, izvirajo vedno iz imen ljudi in ne obratno … Ime Slovani bi bilo lahko ime družine ali pa plemena, toda nimamo nikakršnega zgodovinskega dokaza, da bi kakšno pleme kadar koli vladalo celotni slovanski skupini narodov. V vsakem primeru pa je ime moralo imeti določen pomen, preden je postalo ime družine, plemena ali plemenske skupnosti.«

Tako Lozinski zaključi, da je potrebno iskati pomen imena v slovanskih jezikih.

»Ime Slovanov naj bi bilo po najnovejših jezikovnih raziskavah izpeljano iz indoevropskega korena slov-, s kratkim samoglasnikom o. Protoslovanska oblika naj bi bila Slovenin*. Vzhodnoslovanske oblike brez o-ja naj bi bile posledica kasnejšega razvoja, mogoče povezanega z ruskim izgovorom nenaglašenega o kot a, tj. akanja. To naj bi se zgodilo od 12. do 13. stoletja. Vaillant trdi, da je bil  to pojav že v običajni (?) slovanščini. To le dokazuje, da vsa jezikoslovna določila nimajo vsesplošne podpore in da so vse rekonstrukcije hipotetične ter se lahko menjajo. Daleč so od dokončnih rešitev, ker naše znanje o prvotni obliki slovanskega jezika ni zanesljivo. Vzhodnoslovanska oblika je lahko bila običajna v predpismenem času, takrat pa je bilo tudi vse vzhodnoslovansko zelo blizu zahodnoslovanskemu.

 

Slovan – Slovenin je zagotovo slovansko ime in je prešlo v druge jezike iz slovanščine. Zahodni Evropejci so najprej srečali zahodne Slovane, ki so verjetno uporabljali obliko z o. Toda kljub temu vsi zahodni Evropejci od desetega stoletja uporabljajo obliko z a. Kakor vemo, bi ta a lahko izhajal iz slovanskega dolgega a in ne iz kratkega o. Prva različica se zdi bolj verjetna, ker jo podpirajo zložena lastna imena, kot so Boguslav ali Svjatoslav, Jaroslav itd., kjer del –slav vsebuje a in ne o, enako v vzhodnoslovanski kakor tudi v zahodnoslovanski obliki.

Lozinski domneva, da je bil koren originalnega poimenovanja Slovanov prej slav- kot slov-, in predlaga drugo razlago pomena imena v njegovem semantičnem in zgodovinskem okviru.

Katere so bile najvažnejše lastnosti neke zgodnje družbe? To ni bila narodnost, ker tega sodobnega pojma ni bilo v zgodnjih družbah; tude ne jezik, ker je njegovo ime izpeljano iz imena skupine in ne obratno. Najmočnejše vezi, ki so razlikovale skupino od drugih, so bile verske in so dajale osnovo za celotno kulturno enoto.

V prvem tisočletju n. št. so bili evropski kristjani sodobniki mohamedancev in budistov v Aziji; Judje so tvorili posebno skupino glede na svojo vero in ne glede na jezik, družbene ali »narodne« lastnosti. Druge oznake za ljudi ali za države so bila pretežno imena dinastij ali pa posameznih vladarjev. Pogani so imeli svojo lastno oznako za pripadnike drugih verstev in seveda tudi ime za svoje sovernike. Vera je bila v tej dobi najpomembnejša.

 

Ime Slovani se je prvič pojavilo v drugi polovici prvega tisočletja. Lahko je imelo verski prizvok, pomen ali pa veljavo. Ta navada verske oznake je med Slovani preživela do današnjega dne. V vzhodni Poljski in v zahodni Rusiji se označujejo samo izobraženci v skladu z njihovo narodnostjo ali pa z jezikom. V ljudski uporabi niso imena Poljak, Belorus ali Ukrajinec. »Narodnostne« razlike so bile in so še vedno izražene v verski pripadnosti: katoličan je Poljak, ortodoksen ali pravoslavny  pa pomeni Rus, Ukrajinec, Malorus ali Belorus.

Izraz prawoslawny, pravoslavny – pravoslavni je videti  ključen za ime Slovani. Sestavljata ga dve besedi: pravo, kar pomeni zakon, pravica, desnica ali desna stran, in slavni iz korena slav-, tj. slaviti v smislu častiti. Če pravoslavni pomeni desni, pravi ali častilec zakona, je vseeno. Nas zanima le v zvezi z imenom Slovani, glede katerega predlagam, da je izvedeno iz prvobitne samooznake Slovanov kot pravovernih ali častilcev.

Izraz pravo-slavni je sestavljenka in je kot vse sestavljenke v slovanskih jezikih neposreden prevod iz tujega jezika, v tem primeru grškega. V grški besedi orthodoxos je doxa obdržala oznako čaščenja, slavljenja ali vere, zlasti v srednjeveški grščini. Tako je pomen slovanskega dela v času prevoda moral biti tudi čaščenje. Seveda ima tak pomen koren slav-. Slovan je »ta, ki časti – častilec«, »ta, ki slavi«, s pridevniško pripono; ima trpni in tvorni pomen, čeprav je samo prvi v rabi. Pomen imena Slovan bi potemtaken bil vernik, »ta, ki slavi Boga«. V zloženki, prevedeni iz grščine, je vernik postal pravovernik ali »ta, ki pravilno veruje«. Zloženko so morda uporabljali, da bi razločevali kristjane ali prave krščšanske vernike od ljudi, imenovanih Slovaničastilci, ki so bili pogani, ali, kot je tudi v soglasju z mnogimi arabskimi zgodovinarji, od krščanskih sekt pred uradno konverzijo, zlasti od jakobitov, to je od heretičnh, nepravih častilcev.«

Lozinski nato podpira svojo razlago z zgodovinskimi dejstvi, ki zadevajo pokristjanjevanje ter odnose med različnimi sektami in veroizpovedmi kakor tudi njihov politični vpliv v tedanji družbi.

Lozinski ne izključuje, da bi ime Slovani po njegovi razlagi lahko nastalo že v predkrščanski, tj. v poganski dobi. Zato njegovi razlagi ne morem ugovarjati z dejstvom, da je ime Slovani veliko starejše od dobe pokristjanjevanja in je bilo zapisano veliko prej, kar smo omenili že zgoraj. Pri tem tudi ni pomembno, ali »verjamemo« v slovansko selitev ali pa ne. Za pretežno poljedelske Slovane je bilo značilno, da so v svojem poganskem verovanju ohranili kult Velike Matere in so se tako versko precej razlikovali od svojih sosedov. Primer so Reti4. To bi lahko samo potrdilo razlago Lozinskega. Tako ostane med ugovori proti njegovi razlagi le vprašanje, ali sta različici slov- in slav- res le različici ali pa izvirata iz pomensko različnih besed. Je zahodnoevropski Slav, Slawe samo polepšana oblika iz besede sklave?

 

 

 

Viri, literatura in reference

 

1 Slovar slovenskega knjižnega jezika, SAZU, DZS, Ljubljana 2000

2 P. J. Šafařik: Slovanske starožitnosti, Praga 1837

3 O. Kronsteiner: Notizen aus der Steinzeit, European Editions, Saint Petersburg 2002, str. 90

4 B. J. Hribovšek: Imeni Raetia in Schwyz, Revija SRP, št. 75/76, 77/78, Ljubljana 2006, 2007;

Edicija Pogum: Branko J. Hribovšek IMENI RAETIA IN SCHWYZ

5 To je dnevna uporaba dvojine, 42 narečij v 7 skupinah

6 Brižinski spomeniki, Monumenta Frisingensia (9./10. stol.); najstarejši ohranjeni spis v slovenščini (kopija še starejšega) dobro razumejo celo dandanes slovensko govoreči. Hranijo ga v Bavarski državni knjižnici, Münčen.

7 Šavli J., Bor M., Tomažič I.: Veneti, Editiones Veneti, Wien, Boswell 1996

8 Tudi število slovanskih jezikov je bolj določeno s politiko kakor pa z jezikoslovnim in literarnim vrednotenjem.

9 Enciklopedija Slovenije, 2. del, Ciril in Metod, Mladinska knjiga, Ljubljana 1987-2002

10 gl. 7 str. 212

11 gl. 7 str. 334

12 gl. 7 str. 321

13 M. Snoj: Slovenski etimološki slovar, Mladinska knjiga, Ljubljana 1977

14 J. Pokorny : Indogermanisches etymologisches Wörterbuč, Bern 1959

http://www.ieed.nl/cgi-bin/startq.cgi?flags=endnnnl&root=leiden&basename=%5Cdata%5Cie%5Cpokorny

15 Veneti.info zgodovina/history/Geschičte

16 gl. 7 str. 365

17 G. Weiss, A. Katsanakis: Das ethnikon sklabenoi, sklaboi in den griečischen Quellen bis 1025; Beiheft nr. 5, Glossar zur frühmittelalterličen Geschičte im östličen Europa; Franz Steiner Verlag Wiesbaden GmbH, Stuttgart 1988

18 J. Reisinger, G. Sowa: Das Ethnikon Sclavi in den lateinischen Quellen bis zum Jahr 900; Beiheft Nr. 6, Glossar zur frühmittelalterličen Geschičte im östličen Europa; Franz Steiner Verlag, Stuttgart 1990

19 Fälschungen im Mittelater: Internationaler Kongress der Monumenta Germanie Historica, Münčen, 16.-19. september 1986, v 5 delih, Hannover

20 gl. 7 str. 319

21 Jordanes: De origine actibusque Getarum, v. knjiga

22 gl. 7 str. 320

23 S. Zimmer: Germani und Benennungsmotive für Völkernamen in der Antike, Ergänzungsbände zum Reallexikon der Germanischen Altertumskunde, Band 34: Zur Geschičte der Gleičung „germanisch – deutsch”, Herausgb. H. Beck et al., Walter de Gruyter GmbH & Co. KG, Berlin 2004, str. 9

24 gl. 18 str. 11: »...Veneter sind im Slaventum aufgegangen. Der name Wenidi wurde von den Germanen somit auf die Slaven uebertragen.«

25 napr. F. Dahn: Die Germanen, Emil Vollmer Verl. Phaidon, Essen, str. 22

26 Slawen - Wikipedia

27 S. Brather: Ethnische Interpretationen in der fruehgeschičtličen Arčaeologie; Ergänzungsbände zum Reallexikon der Germanischen Altertumskunde, band42, str. 135,136

28 J. N. Bronštein, K. A. Semendjajev: Matematični priročnik, ZHIT, Ljubljana 1963, str. 185

29 gl. 21 III. knjiga

30 B. P. Lozinski: The Name SLAV* in “Essays in Russian History”; edited by Alan D. Ferguson and Alfred Levin, Arčon Books, Hamden, Connecticut 1964, © 1964, The Shoe String Press, Inc. URL: http://www.kroraina.com/fadlan/lozinski.html

 

 

__________

aprila 2007

 

 

 

_________________

Branko J. Hribovshek, O imenu Slovani, I, II; Revija SRP, št. 79-80/2007; št. 81-82/2007

 

Edicija Pogum: Branko J. Hribovshek O IMENU SLOVANI

 

 

 

English