Lives Journal 6

Damir Globochnik

 

SKRIVNOSTNA ZHENSKA FIGURA

 

Rudi Skochir je vsebinsko in likovno-raziskovalno napetost slikarskega nagovora uspeshno negoval s korenitimi spremembami ikonografskega programa in s pretehtanim razmerjem pri uporabi razlichnih likovnih pristopov. Zhenska figura, ki postane sredishchni lik njegovih kompozicij, je sprva imela vlogo prispodobe bistvenih eksistencialnih vprashanj, postopoma pa se je zachela spreminjati v odraz slikarjeve osebne mitologije.

Minljivost tuzemskega sveta in strashljiva resnichnost nashega obstoja v njem sta osrednja tematika zgodnjih Skochirjevih slik. Slikar je posegel po univerzalni simboliki (jajce kot zachetek zhivljenja, jabolko) in po nekaterih prvinah likovne simbolike, na primer po malone monokromni ali zamolkli barvni lestvici, ki krepi obchutek nelagodja in tesnobe. Podobno vlogo so imela izpraznjena prizorishcha, v katera so razporejeni zhenski liki, pa tudi ostra osvetljava s preprostimi zharnicami. V tem, na prvi pogled le prehajanju, odhajanju in minljivosti chlovekove eksistence posvechenem ciklusu pa je slikar iskal tudi odgovore na nekatera temeljna vprashanja chlovekovega bivanja. Kako kljub usojenosti na neizbezhni konec premagati chas in za vechno ohraniti spomin na posameznikov obstoj? Enega od odgovorov ponuja tudi na platno pritrjena stara chrno-bela fotografija, ki je postala izhodishche za nekatere Skochirjeve »portretne« podobe. Radost nad zhivljenjem, upanje in hrepenenje so vsaj posredno prisotni v upodobitvah deklic in nevest.

Rudi Skochir velja za enega najboljshih domachih risarjev. Risba oziroma grafika in ilustracija ima samostojno mesto v njegovem opusu. Opozoriti velja na preplet risbe kot nosilca ustvarjalnega postopka in slikarstva, prav tako pa tudi na dopolnjevanje slikarske povrshine z drugimi materiali. V zachetku je bil tak »kolazhni« dodatek nagubana draperija, kasneje tudi chipke (ciklus o idrijskih rudarjih). Haptichno vabljivo povrshino je slikar zachel pokrivati tudi z naslikanimi »kolazhnimi« detajli.  

Tezhnja po likovni sintezi, ki jo prav tako lahko oznachimo kot stalnico Skochirjevega slikarstva, je she bolj ochitna pri novejshih kompozicijah. Maloshtevilne, preudarno razporejene likovne elemente je postopoma nadomestilo razgibano slikarsko tkivo, ki v vsakem delchku nosi sled slikarjevega posega. Deli slikarske povrshine, ki bi kot izvrsten primer modernistichnega ploskovitega prostora lahko samostojno zazhivela tudi brez povezanosti s figuro, so postali chrke, shtevilke, poteze chopicha, abstraktni liki, barvne lise in polja, grafizmi, igralne karte kot eden osrednjih atributov figuralnih junakov, ter z velikimi chrkami izpisani naslovi kot opozorilo na mozhnost branja posameznih kompozicij.

V postavitvi zhenskih figur pred likovno obvladano ozadje, ki kljub razgibanosti ohranja enakomerni ritem, ornamentalno zasnovo in vodilni barvni ton, lahko vidimo daljni odmev bizantinskega slikarstva, v kompozicijski razporeditvi in stilizaciji razpotegnjenih vitkih figur s posebej skrbno umeshchenimi rokami pa vpliv secesijske umetnosti. V vertikalni, sredishchni, kristopomorfni kompozicijski shemi podana figura je navidezno ujeta v sinhroni preplet raznolikih likovnih elementov ali je dobesedno obkrozhena z njim, vendar se obe komponenti medsebojno podpirata.

Skrivnostna zhenska figura se je na Skochirjevih platnih postopoma spreminjala, kompozicijsko in vsebinsko preoblikovala. Prve slikarske kompozicije povezuje z deli iz zadnjih let le she univerzalni atribut – jabolko. V zachetku morda konkretno upodobitev otroka, dekleta, zhenske in starke so nadomestile elegantne, tipizirane zhenske figure, ki pa jih slikar nikoli ne upodablja brezbrizhno. Njegov pristop je sposhtljiv in emocionalno vzpodbujen. Junakinje Skochirjevih platen so postali mati z otrokom, erotichno vabljivi zhenski liki in mitoloshka bitja, ki dolochajo nasho zhivljenjsko pot. Iz ljudskega izrochila izvirajo rojenice in sojenice, ki otroku ob rojstvu v zibko polozhijo igralne karte. V Skochirjevih platnih lahko vidimo projekcijo avtorjevih lastnih notranjih dozhivetij; vsaj delno so zasnovana kot avtobiografska pripoved. Slikovni prostor je postal meditativni prostor, zato ima simbolika, po kateri tokrat posega slikar, zastrt znachaj. O komunikativni naravnanosti slikarskih kompozicij prichajo velike, v gledalca uprte temne ochi naslikanih junakinj in preudarna uporaba toplih ali intenzivnih barv, na primer modre, rdeche rjave, okrasto zlate, ki namesto da bi upodobljeni domishljijski svet pripenjale na konkretno realnost, poudarjajo odmik od nje.

 

 

 

English