Lives Journal 6

Damir Globochnik

 

ZRCALO SVETA 

Satirichni ciklus Hinka Smrekarja iz leta 1933

 

Karikaturist, likovni satirik, ilustrator, slikar in grafik Hinko Smrekar (1883–1942) je leta 1933 (tedaj je bil umetnik na pragu petdesetletnice) ustvaril ciklus laviranih risb Zrcalo sveta, ki velja za vrhunec njegove likovne satire. Smrekar je Zrcalo sveta nameraval izdati v obliki mape oziroma albuma.

Ciklus okrog 40 laviranih risb (43 x 33 cm, tush, delno senchenje z indigom ali sepijo, vechina signirana HS – 1933), ki jih je izdelal v sorazmerno kratkem chasu, po Smrekarjevem mnenju ni bil zakljuchen. Od velikopo­teznega nadaljevanja ga je odvrnil medel odziv, na katerega je naletel pri domachi javnosti in zalozhnikih, ki so mu za odkup vseh listov ponujali polovichno ceno.

Smrekar je prekrshil lastno pravilo, da se le poredko pojavlja na razstavah. Zrcalo sveta je s pomochjo ljubljanskega prodajnega Salona Kos predstavil vechkrat: prvich v Jakopichevem paviljonu septembra 1933, nato na vele­sejmu v Ljubljani leta 1936, leta 1938 v Mariboru in Celju.

Smrekar je nekaj listov iz ciklusa Zrcalo sveta dal natisniti na razglednicah. Prizadeval si je, da bi Zrcalo sveta lahko predstavil v tujini. Dopisoval se je z zalozhbami v Londonu, Pragi in Münchnu, na Dunaju. Leta 1936 je prosil prijatelja publicista in urednika Bozhidarja Borka (1896–1980), naj mu v Pragi poishche zalozhnika; upal je na razstavo v umetnishki trgovini F. Topich pri Narodnem divadlu v Pragi. Pri zalozhbi Bavaria v Gautingu pri Münchnu je zanj posredoval sosholec Walther Klemm (1883–1957), znani nemshki grafik in profesor na umetnishki sholi v Weimarju; toda povsod se je zdelo prevech tvegano izdati delo neznanega slovenskega umetnika (po: Karel Dobida, Hinko Smrekar, Ljubljana 1957, str. 20). Za ciklus se je naposled zachela zanimati neka dunajska zalozhba, vendar se je blizhala druga svetovna vojna. Ker z Zrcalom sveta ni dosegel prichakovanih uspehov (prodal je samo en list iz serije, risbo »Pravica« je odkupilo Ljubljansko sodishche), se je Smrekar posvetil drugim likovnim nalogam. Kasneje je polovico ciklusa odkupila Dravska banovina, »polovica pa je she v rezervi, kajti kranjska morala ne more tako zlepa pozhreti aktov, ki predstavljajo debele babnice iz leta 1936,« je menil Miljutin Zarnik (po: Artem /M. Zarnik/, »Hinko Smrekar v podobah in karikaturah«, Domachi prijatelj, 1940, str. 98).

Smrekar je ciklus zasnoval kot nekakshen globalni prerez druzhbenih razmer, v katerih »vse chloveshtvo zhivi, se veseli in trpi v neki chudni zmesi paranoje in cirkularne blaznosti – od zibeli do groba«, kot je zapisal leta 1930. S posameznimi listi se je odzval na razlichne svetovne pojave svojega chasa. Dotaknil se je gospodarstva, politike, umetnosti, znanosti … Opozoril je na nasilje, pokvarjenost, krutost, dekadentnost, izkorishchanje posameznika, zlagano dobrodelnost, hinavsko chlovekoljubje ... Posebno pozornost je namenil propadanju dushevnih in moralnih vrednot.

Leta 1927 je chloveshke pregrehe personificiral v ciklusu rochno koloriranih lesorezov Naglavni grehi. Shest let pozneje se je odlochil zgostiti svoje mrachne likovne vizije posameznih druzhbenih pojavov v zapletene mnogofiguralne prizore. Smrekarjev prijatelj, ilustrator Elko Justin (1903–1966) je zapisal: »Bili so to res velichastni listi, pretresljive podobe prizorov bodoche vojne, smrti in zhalosti, listi prepolni grozotnih umetnikovih sanj pa so se naposled porazgubili iz celotnega sklopa« (Elko Justin, »Hinko Smrekar in njegove podobe«, Tovarish, 1948, sht. 41).

Smrekarjevi likovni komentarji druzhbene stvarnosti temeljijo na povezavi estetskih prvin (znachilna interpretacija figuralike, suvereno prostorsko definiranje motivike z linijo, preoblozhenost risbe in nasichenost prizorov) in avtobiografskih elementov (samosvoj satirichno-kritichen odnos do stvarnosti, bogata likovna domishljija, naklonjenost do oblikovanja fantazijskih motivov) v kompleksno celoto.

Posamezne risbe iz ciklusa Zrcalo sveta temeljijo na vizualizaciji njihovih naslovov, ki jih je Smrekar prelil v likovne motive. Pogoste so simbolichne in alegorichne formulacije (izrazhanje z likovnimi alegorijami je bilo na zachetku 20. stoletja dokaj razshirjeno) ter likovne prispodobe oziroma metafore.

»Angel miru« (risba je znana tudi pod imenom »Mirovni angel«, »Bog vojne« ali »Vojna«) je komajda opazna postavica s palmovo vejico v roki ob nogah boga vojne Marsa. Mars je strahoten stvor z dvojnimi letalskimi krili in plinsko masko na glavi (med prvo svetovno vojno so se strupenih plinov bali tako kot po drugi vojni atomskih bomb, leta 1927 je Kristusa s plinsko masko narisal Georg Grosz). Bog vojne sedi na jeklenih utrdbah in tankih, njegovi nogi pochivata na bojnih ladjah in podmornicah, med nogami shtrli mogochen »falichen« top. V rokah drzhi Pandorino skrinjico oziroma tempirano bombo, na kateri se nahaja gruchica nebogljenih diplomatov, ki se pogajajo o miru.

Risba je bila mishljena kot opomin na strahote prve svetovne vojne in opozorilo na priprave na nov svetovni spopad. Smrekar v svojem likovnem antimilitarizmu ni bil osamljen. »Angel miru«, prav tako kot npr. motivno sorodni deli – risba L. J. Jordana »Robot« iz 1917 in ena najbolj znanih risb avstrijskega grafika in ilustratorja Alfreda Kubina (1877–1959) »Vojna«, ki jo je Kubin narisal v vech variantah (prvich 1901/1902), – sodi v vrsto protivojnih likovnih umetnin (grafik, risb, slik itd.), ki se zachenja porajati v visokem srednjem veku in sega prek Callota, Daumierja in drugih avtorjev do novejshe dobe.

Bojazen, da se grozote prve svetovne vojne z vech milijonov mrtvih in dvakrat toliko ranjenih ne bi ponovile, je botrovala tudi nastanku Smrekarjeve perorisbe »Hvalnica svetovni vojni« (»Zahvalna himna vojni« ali »Mrtvashka harfa«), ki jo lahko povezhemo z zname­nito Daumierjevo litografijo »Pesem miru« iz leta 1871. Smrekar je sredi cirkushkega shotora, prekritega z zaplatami, narisal boga vojne Marsa ali pa morda »denarnega moloha« (tudi pri drugih listih iz cikla se pojavljajo razlichne interpretacije). Na glavi ima krono iz nozhev, sedi na vrechi z denarjem, poje in igra pohabl­jenim chloveshkim postavam. Na prechko harfe (krsto) se je povzpel okostnjak (vojni heroj), ovenchan z lovorovim vencem: »Kazhe ga, kako golchi in igra – na glasbilo chloveshke strasti = zlakoteno okostje, ovito v slavohlepje, ki dobiva svoj odmev iz krste. Okostje je okrasheno z obeski razlichnih odlikovanj svetih in posvetnih oblasti. V krogu poshastnega glasbila zbrana ogromna mnozhica – dobesedno natrpana kot vzhigalice, chloveshkih malikoval­cev denarja, ki strme, se vdano klanjajo, sestradano vzdihujejo, vsi prevzeti in zasledujejo sleherni gib denarne poshasti. Buljijo v njo z mrzlichnim pohlepom v zhivchnem utripu, strme in strme v zlokobni kotel glasov iz rakve in njenih mrtvashko votlih odmevov.« (Elko Justin, »Hinko Smrekar in njegove podobe«, Tovarish, 1948, sht. 41)

Perorisba »Bog nashe dobe«, ki jo je Smrekar prvotno hotel poime­novati »Moderni faraon«, prikazuje jeklenega robota v drzhi farao­na z egiptovskim krizhem v eni in z zhezlom, ki se spreminja v bich, v drugi roki. V robotovi glavi, pokriti s krono, se nahaja »rahitichni financhnik«, ki upravlja z robotom s pomochjo mehanizma z zhicami. V ozadju so futuristichni nebotichniki in tovarnishki dimniki, na nebu se spreletavajo jate letal. Robotu, ki pooseblja mednar­odne kartele, se klanjajo nepregledne mnozhice ljudi.

»Smrekar smeshi lazh, licemerstvo, surovo moch, nravno propast, sharlatanstvo, materializem. Smrekarjeve karikature so razumske in ne chustvene, Smrekar bolj secira kot ustvarja. Bicha gnusobo, da bi pokazal kot nasprotje svetlobo. Garje pokazhe take kot so. Tiste ljudi, ki dandanes hochejo voditi chloveshtvo, cinichno opisuje. Satira ima najvishjo nravno vrednost in izhaja iz moralnih globin ... Smrekarjev ciklus 'Zrcalo sveta' je doslej najobsezhnejshe slovensko delo v karikaturi. Cheprav ni risarsko popolno, je v kompoziciji prenatrpano in je v nekaterih risbah prevech nepotrebne shtafazhe, da je glavna misel premalo v ospredju. Tudi so vchasih misli podane premalo razumljivo in neposredno. Smrekar pa je ustvaril nekak osebni slog v risbi s peresom in je edini resen slovenski karikaturist vechjega formata. Ciklus 'Ogledalo sveta' ali vsaj nekaj glavnih listov bi moralo priti v javne zbirke.« (-i /najbrzh Josip Regali; op. avt./, »Hinko Smrekarja 'Zrcalo sveta'«, Slovenija, 1933, sht. 40a)

Podobnega mnenja je bil umetnostni kritik, pravnik Karel Dobida (1896–1964): »Zbirka je zaradi prenatrpanosti z motivi, pa tudi zaradi estetsko neutemeljene in motivno nepotrebne grobosti, ponekod celo banal­nosti, prav na meji umetnosti. Vendar bi delo zasluzhilo, da pride v javno last, che ne zhe zaradi umetnostne pomembnosti, pa vsaj kot svojstven dokument chasa« (K. Dobida, »Jesenska umetnostna razstava«, Ljubljanski zvon, 1933, str. 764).

Umetnikove apokaliptichne likovne vizije so bile marsikdaj tuje in nerazumljive tudi Smrekarjevim sodobnikom. Zato je Smrekar »skushal razbremeniti kritiko s pisanjem o svojih lastnih delih«. Vseeno je umetnostni zgodovinar France Mesesnel menil, da je zasnova vechine risb »svojevrstno zamotana in tezhko uzhitna, kakor je koncepcija upodobljenega 'sveta' enostranska, brez poglabljanj v notranji mehanizem stvari in dogodkov in zato le redkokdaj duhovita« (F. Mesesnel, »Razstava v Jakopichevem paviljonu«, Sodob­nost, I, 1933, str. 518). Prvi recenzenti so pri nekaterih listih opozorili na groteskno noto, na zapletenost in prenapolnjenost z raznovrstnimi namigi in nenavadnimi miselnimi povezavami, »Dasi so prav za prav vsi listi bridko aktualni, uchinkuje celota vendarle kot daljna, tezhko umljiva prispodoba« (Karel Dobida, »Jesenska umetnostna razstava«, Ljubljanski zvon, 1933, str. 764).

Toda babilonska zmeshnjava Zrcala sveta je zgolj odrazhala Smrekarjevo videnje dekadentne, bizarne in anarhichne civilizacije, ki je iz krvave prve svetovne vojne prestopila v gospodarsko krizo; ta je Jugoslavijo zajela leta 1931 in je svetovni vrhunec dozhivela dve leti pozneje – v letu nastanka Smrekarjevih risb.

»Ta satira se ni oglasila prav iz nashe slovenske risbe, ampak iz sploshnega nekako mednarodnega ozrachja« (-i /najbrzh J. Regali/, »Hinko Smrekarja 'Zrcalo sveta'«, Slovenija, 1933, sht. 40a). Podoba sveta, ki so jo leta 1933 zrcalile Smrekarjeve risbe, je bila grozljiva in pesimistichna, zato se Smrekarju vsak motiv »izpreminja iz smeshnega v groteskno in iz grotesknega v tragichno« (Bozhidar Borko, »Honoré Daumier in Hinko Smrekar«, Slovenski porochevalec, 1951, sht. 88). A zloveshchi prizori se niso mogli neposredno dotikati tudi slovenske in jugoslovanske druzhbene stvarnosti tridesetih let. Leta 1933 ni bilo kritika, ki bi zapisal, da so nekateri izmed listov pravzaprav vizionarski, a to postane obvezna oznaka vseh povojnih komentarjev.

Ciklus Zrcalo sveta je v marsichem soroden Goyevemu ciklusu Los caprichos (1796 do 1798). Med sodobniki se je Smrekar morda ozrl tudi po alegorichno zasnovanih delih cheshkega karikaturista Emila Holáreka (1867–1919), npr. po antimilitaristichnem ciklusu risb »Válka« ali antiklerikalnih ilustracijah za knjigo Razmishljanja o katekizmu, ter po delih Alfreda Kubina in drugih. Branko Rudolf je kot konkretni Smrekarjev vzor oznachil avstrijskega slikarja in grafika Karla Friedricha Bella (1877–1958) in njegov ciklus »Heiland und Welt« iz okrog leta 1917 (po: B. Rudolf, »Opazke o stilu Hinka Smrekarja in 'Vesne, Nasha sodobnost, 1959, str. 191).

 

 

 

 

 

 

English