Lives Journal 6

Damir Globočnik

 

ZRCALO SVETA

Satirični ciklus Hinka Smrekarja iz leta 1933

 

Karikaturist, likovni satirik, ilustrator, slikar in grafik Hinko Smrekar (1883–1942) je leta 1933 (tedaj je bil umetnik na pragu petdesetletnice) ustvaril ciklus laviranih risb Zrcalo sveta, ki velja za vrhunec njegove likovne satire. Smrekar je Zrcalo sveta nameraval izdati v obliki mape oziroma albuma.

Ciklus okrog 40 laviranih risb (43 x 33 cm, tuš, delno senčenje z indigom ali sepijo, večina signirana HS – 1933), ki jih je izdelal v sorazmerno kratkem času, po Smrekarjevem mnenju ni bil zaključen. Od velikopo­teznega nadaljevanja ga je odvrnil medel odziv, na katerega je naletel pri domači javnosti in založnikih, ki so mu za odkup vseh listov ponujali polovično ceno.

Smrekar je prekršil lastno pravilo, da se le poredko pojavlja na razstavah. Zrcalo sveta je s pomočjo ljubljanskega prodajnega Salona Kos predstavil večkrat: prvič v Jakopičevem paviljonu septembra 1933, nato na vele­sejmu v Ljubljani leta 1936, leta 1938 v Mariboru in Celju.

Smrekar je nekaj listov iz ciklusa Zrcalo sveta dal natisniti na razglednicah. Prizadeval si je, da bi Zrcalo sveta lahko predstavil v tujini. Dopisoval se je z založbami v Londonu, Pragi in Münchnu, na Dunaju. Leta 1936 je prosil prijatelja publicista in urednika Božidarja Borka (1896–1980), naj mu v Pragi poišče založnika; upal je na razstavo v umetniški trgovini F. Topič pri Narodnem divadlu v Pragi. Pri založbi Bavaria v Gautingu pri Münchnu je zanj posredoval sošolec Walther Klemm (1883–1957), znani nemški grafik in profesor na umetniški šoli v Weimarju; toda povsod se je zdelo preveč tvegano izdati delo neznanega slovenskega umetnika (po: Karel Dobida, Hinko Smrekar, Ljubljana 1957, str. 20). Za ciklus se je naposled začela zanimati neka dunajska založba, vendar se je bližala druga svetovna vojna. Ker z Zrcalom sveta ni dosegel pričakovanih uspehov (prodal je samo en list iz serije, risbo »Pravica« je odkupilo Ljubljansko sodišče), se je Smrekar posvetil drugim likovnim nalogam. Kasneje je polovico ciklusa odkupila Dravska banovina, »polovica pa je še v rezervi, kajti kranjska morala ne more tako zlepa požreti aktov, ki predstavljajo debele babnice iz leta 1936,« je menil Miljutin Zarnik (po: Artem /M. Zarnik/, »Hinko Smrekar v podobah in karikaturah«, Domači prijatelj, 1940, str. 98).

Smrekar je ciklus zasnoval kot nekakšen globalni prerez družbenih razmer, v katerih »vse človeštvo živi, se veseli in trpi v neki čudni zmesi paranoje in cirkularne blaznosti – od zibeli do groba«, kot je zapisal leta 1930. S posameznimi listi se je odzval na različne svetovne pojave svojega časa. Dotaknil se je gospodarstva, politike, umetnosti, znanosti … Opozoril je na nasilje, pokvarjenost, krutost, dekadentnost, izkoriščanje posameznika, zlagano dobrodelnost, hinavsko človekoljubje ... Posebno pozornost je namenil propadanju duševnih in moralnih vrednot.

Leta 1927 je človeške pregrehe personificiral v ciklusu ročno koloriranih lesorezov Naglavni grehi. Šest let pozneje se je odločil zgostiti svoje mračne likovne vizije posameznih družbenih pojavov v zapletene mnogofiguralne prizore. Smrekarjev prijatelj, ilustrator Elko Justin (1903–1966) je zapisal: »Bili so to res veličastni listi, pretresljive podobe prizorov bodoče vojne, smrti in žalosti, listi prepolni grozotnih umetnikovih sanj pa so se naposled porazgubili iz celotnega sklopa« (Elko Justin, »Hinko Smrekar in njegove podobe«, Tovariš, 1948, št. 41).

Smrekarjevi likovni komentarji družbene stvarnosti temeljijo na povezavi estetskih prvin (značilna interpretacija figuralike, suvereno prostorsko definiranje motivike z linijo, preobloženost risbe in nasičenost prizorov) in avtobiografskih elementov (samosvoj satirično-kritičen odnos do stvarnosti, bogata likovna domišljija, naklonjenost do oblikovanja fantazijskih motivov) v kompleksno celoto.

Posamezne risbe iz ciklusa Zrcalo sveta temeljijo na vizualizaciji njihovih naslovov, ki jih je Smrekar prelil v likovne motive. Pogoste so simbolične in alegorične formulacije (izražanje z likovnimi alegorijami je bilo na začetku 20. stoletja dokaj razširjeno) ter likovne prispodobe oziroma metafore.

»Angel miru« (risba je znana tudi pod imenom »Mirovni angel«, »Bog vojne« ali »Vojna«) je komajda opazna postavica s palmovo vejico v roki ob nogah boga vojne Marsa. Mars je strahoten stvor z dvojnimi letalskimi krili in plinsko masko na glavi (med prvo svetovno vojno so se strupenih plinov bali tako kot po drugi vojni atomskih bomb, leta 1927 je Kristusa s plinsko masko narisal Georg Grosz). Bog vojne sedi na jeklenih utrdbah in tankih, njegovi nogi počivata na bojnih ladjah in podmornicah, med nogami štrli mogočen »faličen« top. V rokah drži Pandorino skrinjico oziroma tempirano bombo, na kateri se nahaja gručica nebogljenih diplomatov, ki se pogajajo o miru.

Risba je bila mišljena kot opomin na strahote prve svetovne vojne in opozorilo na priprave na nov svetovni spopad. Smrekar v svojem likovnem antimilitarizmu ni bil osamljen. »Angel miru«, prav tako kot npr. motivno sorodni deli – risba L. J. Jordana »Robot« iz 1917 in ena najbolj znanih risb avstrijskega grafika in ilustratorja Alfreda Kubina (1877–1959) »Vojna«, ki jo je Kubin narisal v več variantah (prvič 1901/1902), – sodi v vrsto protivojnih likovnih umetnin (grafik, risb, slik itd.), ki se začenja porajati v visokem srednjem veku in sega prek Callota, Daumierja in drugih avtorjev do novejše dobe.

Bojazen, da se grozote prve svetovne vojne z več milijonov mrtvih in dvakrat toliko ranjenih ne bi ponovile, je botrovala tudi nastanku Smrekarjeve perorisbe »Hvalnica svetovni vojni« (»Zahvalna himna vojni« ali »Mrtvaška harfa«), ki jo lahko povežemo z zname­nito Daumierjevo litografijo »Pesem miru« iz leta 1871. Smrekar je sredi cirkuškega šotora, prekritega z zaplatami, narisal boga vojne Marsa ali pa morda »denarnega moloha« (tudi pri drugih listih iz cikla se pojavljajo različne interpretacije). Na glavi ima krono iz nožev, sedi na vreči z denarjem, poje in igra pohabl­jenim človeškim postavam. Na prečko harfe (krsto) se je povzpel okostnjak (vojni heroj), ovenčan z lovorovim vencem: »Kaže ga, kako golči in igra – na glasbilo človeške strasti = zlakoteno okostje, ovito v slavohlepje, ki dobiva svoj odmev iz krste. Okostje je okrašeno z obeski različnih odlikovanj svetih in posvetnih oblasti. V krogu pošastnega glasbila zbrana ogromna množica – dobesedno natrpana kot vžigalice, človeških malikoval­cev denarja, ki strme, se vdano klanjajo, sestradano vzdihujejo, vsi prevzeti in zasledujejo sleherni gib denarne pošasti. Buljijo v njo z mrzličnim pohlepom v živčnem utripu, strme in strme v zlokobni kotel glasov iz rakve in njenih mrtvaško votlih odmevov.« (Elko Justin, »Hinko Smrekar in njegove podobe«, Tovariš, 1948, št. 41)

Perorisba »Bog naše dobe«, ki jo je Smrekar prvotno hotel poime­novati »Moderni faraon«, prikazuje jeklenega robota v drži farao­na z egiptovskim križem v eni in z žezlom, ki se spreminja v bič, v drugi roki. V robotovi glavi, pokriti s krono, se nahaja »rahitični finančnik«, ki upravlja z robotom s pomočjo mehanizma z žicami. V ozadju so futuristični nebotičniki in tovarniški dimniki, na nebu se spreletavajo jate letal. Robotu, ki pooseblja mednar­odne kartele, se klanjajo nepregledne množice ljudi.

»Smrekar smeši laž, licemerstvo, surovo moč, nravno propast, šarlatanstvo, materializem. Smrekarjeve karikature so razumske in ne čustvene, Smrekar bolj secira kot ustvarja. Biča gnusobo, da bi pokazal kot nasprotje svetlobo. Garje pokaže take kot so. Tiste ljudi, ki dandanes hočejo voditi človeštvo, cinično opisuje. Satira ima najvišjo nravno vrednost in izhaja iz moralnih globin ... Smrekarjev ciklus 'Zrcalo sveta' je doslej najobsežnejše slovensko delo v karikaturi. Čeprav ni risarsko popolno, je v kompoziciji prenatrpano in je v nekaterih risbah preveč nepotrebne štafaže, da je glavna misel premalo v ospredju. Tudi so včasih misli podane premalo razumljivo in neposredno. Smrekar pa je ustvaril nekak osebni slog v risbi s peresom in je edini resen slovenski karikaturist večjega formata. Ciklus 'Ogledalo sveta' ali vsaj nekaj glavnih listov bi moralo priti v javne zbirke.« (-i /najbrž Josip Regali; op. avt./, »Hinko Smrekarja 'Zrcalo sveta'«, Slovenija, 1933, št. 40a)

Podobnega mnenja je bil umetnostni kritik, pravnik Karel Dobida (1896–1964): »Zbirka je zaradi prenatrpanosti z motivi, pa tudi zaradi estetsko neutemeljene in motivno nepotrebne grobosti, ponekod celo banal­nosti, prav na meji umetnosti. Vendar bi delo zaslužilo, da pride v javno last, če ne že zaradi umetnostne pomembnosti, pa vsaj kot svojstven dokument časa« (K. Dobida, »Jesenska umetnostna razstava«, Ljubljanski zvon, 1933, str. 764).

 Umetnikove apokaliptične likovne vizije so bile marsikdaj tuje in nerazumljive tudi Smrekarjevim sodobnikom. Zato je Smrekar »skušal razbremeniti kritiko s pisanjem o svojih lastnih delih«. Vseeno je umetnostni zgodovinar France Mesesnel menil, da je zasnova večine risb »svojevrstno zamotana in težko užitna, kakor je koncepcija upodobljenega 'sveta' enostranska, brez poglabljanj v notranji mehanizem stvari in dogodkov in zato le redkokdaj duhovita« (F. Mesesnel, »Razstava v Jakopičevem paviljonu«, Sodob­nost, I, 1933, str. 518). Prvi recenzenti so pri nekaterih listih opozorili na groteskno noto, na zapletenost in prenapolnjenost z raznovrstnimi namigi in nenavadnimi miselnimi povezavami, »Dasi so prav za prav vsi listi bridko aktualni, učinkuje celota vendarle kot daljna, težko umljiva prispodoba« (Karel Dobida, »Jesenska umetnostna razstava«, Ljubljanski zvon, 1933, str. 764).

Toda babilonska zmešnjava Zrcala sveta je zgolj odražala Smrekarjevo videnje dekadentne, bizarne in anarhične civilizacije, ki je iz krvave prve svetovne vojne prestopila v gospodarsko krizo; ta je Jugoslavijo zajela leta 1931 in je svetovni vrhunec doživela dve leti pozneje – v letu nastanka Smrekarjevih risb.

»Ta satira se ni oglasila prav iz naše slovenske risbe, ampak iz splošnega nekako mednarodnega ozračja« (-i /najbrž J. Regali/, »Hinko Smrekarja 'Zrcalo sveta'«, Slovenija, 1933, št. 40a). Podoba sveta, ki so jo leta 1933 zrcalile Smrekarjeve risbe, je bila grozljiva in pesimistična, zato se Smrekarju vsak motiv »izpreminja iz smešnega v groteskno in iz grotesknega v tragično« (Božidar Borko, »Honoré Daumier in Hinko Smrekar«, Slovenski poročevalec, 1951, št. 88). A zlovešči prizori se niso mogli neposredno dotikati tudi slovenske in jugoslovanske družbene stvarnosti tridesetih let. Leta 1933 ni bilo kritika, ki bi zapisal, da so nekateri izmed listov pravzaprav vizionarski, a to postane obvezna oznaka vseh povojnih komentarjev.

Ciklus Zrcalo sveta je v marsičem soroden Goyevemu ciklusu Los caprichos (1796 do 1798). Med sodobniki se je Smrekar morda ozrl tudi po alegorično zasnovanih delih češkega karikaturista Emila Holáreka (1867–1919), npr. po antimilitarističnem ciklusu risb »Válka« ali antiklerikalnih ilustracijah za knjigo Razmišljanja o katekizmu, ter po delih Alfreda Kubina in drugih. Branko Rudolf je kot konkretni Smrekarjev vzor označil avstrijskega slikarja in grafika Karla Friedricha Bella (1877–1958) in njegov ciklus »Heiland und Welt« iz okrog leta 1917 (po: B. Rudolf, »Opazke o stilu Hinka Smrekarja in 'Vesne, Naša sodobnost, 1959, str. 191).

 

 

 

 

 

 

English