Lives Journal 6

Drago Pahor

 

PORABSKI SLOVENCI

 

POGLED V ZGODOVINO SLOVENSKE KRAJINE

 

Govoriti posebej o stari zgodovini Porabcev ne bi bilo umestno. Celo naziv Porabski Slovenci se pojavlja šele po prvi svetovni vojni, ko je sklep mirovne pogodbe odcepil Porabje od ostalega Prekmurja ali Slovenske krajine, s katero je bilo dotlej celota. Ko govorimo o zgodovini Slovencev na levem bregu Mure, zajemamo celotno slovensko narodno ozemlje.

Med Muro in Rabo so se naselili predniki današnjih Slovencev v drugi polovici šestega stoletja. Po propadu obrske države na koncu osmega stoletja se ozemlje Slovenske krajine vključi v frankovsko državo, kar povzroči tudi močno naseljevanje nemškega življa. Vendar vlada tej pokrajini, ki je bila pretežno slovenska in se je raztezala daleč na vzhod, slovenski knez Pribina. Svojo prestolnico si je Pribina zgradil v Blatogradu ob Blatnem jezeru. Ko sta sv. Ciril in Metod prišla v Velikomoravsko državo, sta pridobila tudi panonskega kneza Koclja, ki je sledil svojemu očetu Pribinu. Takrat se je slovenska kneževina v Panoniji otresla cerkvene in politične odvisnosti od Nemcev ter se povezala z Velikomoravsko. Kocelj je od leta 869 do 874 vladal v Panoniji kot samostojen knez. Nesloga med Slovani in ponovni nemški pritisk sta prekrižala načrt o slovanski podonavski sili. V zadnjih letih devetega stoletja pridrvijo od vzhoda nomadski Ogri, ki se razlijejo preko Panonije na zahod celo v Nemčijo in Italijo. Njihova napadalna sila se skrha šele po letu 955. Takrat se ustalijo meje nove madžarske države, ki vključijo tudi Slovence na levem bregu Mure in jih za dolga stoletja odcepijo od osrčja slovenskega ozemlja, ki je ostalo pod nemško nadoblastjo. V tej dolgi dobi je uspelo Madžarom potujčiti devet desetin slovenskega ozemlja, ki je segalo tja do Blatnega jezera. Kralj Štefan I. je državo upravno razdelil po slovanskem vzoru v županije. Vso oblast je izročil bogatim grofovskim družinam in s tem uvedel fevdalni sistem. ki je bil takrat splošno razširjen.

Porabje, ki nas v tej razpravi predvsem zanima, je dobil v fevd cistercijanski samostan v Monoštru, ki je prav tako služil potujčevanju kot posvetni fevdalci. Slovenski kmetje-tlačani pa niso občutili le krute grofovske in cerkvene gospode, temveč je prišla nadnje tudi turška nadloga. Leta 1641 je zahteval Hasan paša, da se vasi ob Rabi in okoli Radgone podvržejo sultanu in mu plačujejo davke. Prav na rabskih tleh, v bližini Monoštra, je bila leta 1664 redna turška vojska premagana.

Že ob koncu 18. stoletja se začenja prebujati madžarski nacionalizem, ki poizkuša zavestno pomadžariti podrejene narode. Vendar so takrat prekmurski Slovenci že imeli obrambno sredstvo, to je slovensko knjigo. Sredi šestnajstega stoletja se je razširilo luteranstvo tudi na Madžarsko. Oprijeli so se ga v veliki meri tudi naši rojaki. Župnija v Gornjem Seniku na primer je bila luteranska. Že takrat so prodrle v Prekmurju Trubarjeve in Dalmatinove knjige. V zgodovini Prekmurcev beremo: »Krajinski kramarje szo po hi'saj ponüjali za malo cejno Trubera i Dalmatina szlov. knjige. Ali nasim papinszkim Szlovenom jih je nej trebalo, da szo nej steti (brati) znali.«

Kasneje so sami prekmurski luteranci poskrbeli za svojo cerkveno književnost. Franc Temlin je leta 1715 izdal v prekmurskem narečju napisan Mali katečismus. Obširnejše je bilo delo Stefana Küzmiča. Leta 1771 je izšel njegov prevod Novega testamenta. Tudi katoliški duhovniki so sledili vzgledu narečne luteranske književnosti. Mikloš Küzmič je priredil abecednik Slovenski silibikár, ki je izšel leta 1780 in kaže takratno skrb za razvoj slovenskega šolstva. Küzmičev molitvenik – Kniga molitna – pa je doživel kar dvajset izdaj.

Zgodovinski razvoj je pripeljal Madžarsko preko revolucijskega leta 1848 do sporazuma z Avstrijo, ko si avstrijski in madžarski fevdalci in velekapitalisti razdelijo leta 1876 oblast v dvojno avstro-ogrsko monarhijo (dualizem). Ogrska kraljevina je bila skupek narodov, v kateri so bili Madžari dejansko v manjšini. Saj je še uradno ljudsko štetje v letu 1910 izkazovalo na Ogrskem le 48,1% Madžarov in 51,9% pripadnikov drugih narodnosti. Razmerje je bilo v Prekmurju za Madžare po njihovem lastnem štetju še bolj neugodno. Tu so predstavljali le 22,8% prebivalstva. Vsi ostali so, razen 2000 Nemcev, bili Slovenci. V Porabju je narodnostno razmerje v letu 1910 izkazovalo približno isti odstotek Madžarov (22,6%) nasproti 13,4% Nemcev in 63,9% Slovencev.

Tako narodnostno razmerje v Ogrskem kraljestvu je sililo madžarski nacionalizem, ki se je okrepil zlasti po uvedbi dualizma, v skrajno šovinistično akcijo madžarizacije. Med leti 1870 in 1890 so pomadžarili vse šolstvo. Šlo je postopoma. Ko je slovenski kulturni delavec in književnik Anton Trstenjak leta 1883 hodil po Porabju, je našel na Gornjem Seniku madžarskega (dejansko pomadžarjenega) učitelja. Tudi v Števanovcih je bila takrat že madžarska šola, medtem ko sta bili v Slovenski vesi in Sakalovcih šoli še slovenski. Gimnazija v Monoštru je bila ustanovljena leta 1893 prav z namenom, da služi madžarizaciji, slično kot je bilo v službi poitalijančevanja Beneške Slovenije ustanovljeno leta 1878 učiteljišče v Špetru Slovenov.

Poleg šole pa so zatrli tudi vsako drugo manifestacijo slovenske kulturne samobitnosti. Slovenska duhovščina v Prekmurju je pričela širiti knjige Družbe sv. Mohorja. Pobudnika te akcije dr. Ivanocyja so proglasili kar za »panslavista«. V izčrpnem poročilu o knjigah Mohorjeve družbe in njih razširjenosti po Prekmurju, ki ga je poslal 14. marca 1902 okrajni glavar iz Murske Sobote Županijskim oblastem v Sombathely, beremo »da te knjižne izdaje slovanske smeri tudi na splošno zelo nevarno vplivajo na madžarski čut slovenskega prebivalstva in zelo zavirajo širjenje madžarskega jezika«. Veliki župan je ministrstvu v Budimpešto, ki se je živo zanimalo za zadevo Mohorjevih knjig, sporočil 11. julija 1903, da te knjige »vzbujajo slovansko zavest med prebivalci, ki se sicer še sedaj čutijo madžarski državljani. Te knjige vzbujajo čut solidarnosti med našim slovenskim in med južnoslovanskim prebivalstvom v sosednji Avstriji in naše domoljubne Slovence pripravljajo na idejo, da bi ustanovili veliko jugoslovansko državo.« Skratka: Mohorjeve knjige so bile – protidržavne.

V letih ofenzive proti Mohorjevim knjigam (1899-1903) je Prekmurje izkazovalo blizu 350 naročnikov. Sicer jih je v Porabje prodrlo le malo, saj je monošterska dekanija imela leta 1901 največ 11 naročnikov. Kar ponuja se nam primerjava z Mohorjani v Beneški Sloveniji. Tudi tu je članstvo doseglo približno isto število. Največ naročnikov, 337, je bilo leta 1910. Tudi v Benečiji se je razvila ostra kampanja proti Mohorjevim knjigam, ki je odmevala celo v rimskem parlamentu.

Mohorjeve knjige v Prekmurju so vzbudile zanimanje ministrskega predsednika v Budimpešti in ustvarila se je enotna fronta vse oblastvene in cerkvene hierarhije. Nadškof v Sombathelyju je premeščal slovenske duhovnike-Mohorjane v madžarske župnije in kot protiutež Mohorjevim koledarjem je začela sombathelyjska škofija leta 1903 izdajati Kalendar srca Jezušovega, ki je bil pisan v prekmurskem narečju z madžarskim pravopisom. V Prekmurcih so hoteli vzgojiti zavest, da so »vendsko govoreči Madžari«. Ta teorija ni za naše obmejne pokrajine nič novega. Kakor so na italijanski strani zatrjevali, da Beneški Slovenci ne govore slovenskega narečja in so Nemci razvili celo »znanost« o Vindišerjih, so se tudi Madžari oklenili teorije o Vendih. V starejši dobi so nazivali vse Slovane Tote. Vzdevek Tot zasledimo celo v madžarskem imenu Slovenske vesi (Rabatotfalu – Rabska slovenska vas).

Teorija o Vendih, ki so jo naslanjali celo na trditev, da izhajajo Vendi od nekdanjih Vandalov, je iz političnih razlogov prijala vladajočemu madžarskemu fevdalnemu razredu, da se je popolnoma udomačila ne le v uradnem jeziku, temveč tudi med madžarskim ljudstvom, ki je svoje slovenske sosede imenovalo le Vende. Slovenci niso nikoli sprejeli za sebe tega imena, temveč so se že v tistih časih, ko smo se ostali Slovenci označevali le za Kranjce, Primorce itd., nazivali enostavno Sloveni in svojo deželico Slovensko krajino. (Danes si na Madžarskem prizadevajo, da bi svoje slovenske sodržavljane imenovali z njihovim pravim imenom. Ker je »stara navada železna srajca«, bo ta reparacijski proces prilično počasen.)

V Murski Soboti so v začetku stoletja ustanovili splošno izobraževalno društvo za pomadžarjenje Slovenske krajine (Slovenske krajine vogrščino šireče društvo), ki je imelo, kakor ime samo pove, enake cilje kot pri nas Lega nazionale in na Koroškem Schulverein.

Veliko socialno nasprotje med preprostim ljudstvom in vladajočo gospodo je bilo prav gotovo zaviralni element, ki je onemogočal večje uspehe madžarizacije. Dvojno, socialno in narodnostno zatiranje je pripomoglo, da se je ob koncu prve svetovne vojne ljudstvo Slovenske krajine izreklo za priključitev dežele k Jugoslaviji, kar ni pomenilo le nacionalno osvoboditev, temveč tudi rešitev iz njihovega bednega socialnega položaja. V razgibanih povojnih mesecih so se na madžarskem dogodki prehitevali. 21. marca 1919 je bila proglašena Madžarska sovjetska republika. Trajala je le 133 dni, saj je dejansko bila uspešna le v Budimpešti in nekaterih večjih industrijskih mestih. Vendar je vredno omeniti dogodke, ki so se takrat razvijali v Slovenski krajini. Delavski svet (Tanacz Szlovenszke krajine – Sovjet Slovenske krajine) v Murski Soboti je 29. marca 1919 proglasil slovensko avtonomijo in na podlagi tega sklepa pozval 14 naselij iz monošterskega okraja in slovenske vasi iz lendavskega okraja, da se teritorialno združijo s soboškim okrajem. Monošterski okrajni sovjet pa ni imel posluha za poziv o avtonomni Slovenski pokrajini in se je izogibal, da bi sklep sovjeta v Murski Soboti potrdil in izvršil.

Okrajni delavski svet v Murski Soboti je sestavljalo 48 članov. Po imenih sodeč je bilo 34 članov slovenske narodnosti. Krajevni sveti za ljudsko prosveto so začeli uvajati v šole pouk slovenščine. Novo uredništvo Novin je s številko od 4. maja uvedlo gajico namesto prejšnjega madžarskega črkopisa. O usodi premaganih centralnih držav je odločala zmagovita antanta. Mirovna konferenca, ki je zasedala v Parizu, je 9. julija 1919 dodelila Slovensko krajino Jugoslaviji, vendar je določila mejo na razvodju med Rabo in Muro. Jugoslovanska delegacija na mirovni konferenci se je sicer vneto zavzemala, da bi se tudi slovensko Porabje priključilo k Jugoslaviji, toda dokončno je obveljal predlog ameriškega delegata Johnsona. S tem so enotnost Slovenske krajine razbili in začenja se ločena zgodovinska pot Porabja. V Slovensko krajino so prispele jugoslovanske čete 12. avgusta istega leta.

 

 

ZGODOVINA PORABJA

 

Slovenci smo že ponovno občutili, kako diplomati velikih držav rišejo za zeleno mizo na zemljevidih »naravne« meje in režejo v živo telo našega narodnega ozemlja. Tako so tudi leta 1919 v Parizu iznašli »naravno« mejo med prebivalci Slovenske krajine in poiskali neko razvodnico z »utemeljitvijo«, da je madžarsko mesto Monašter gospodarsko središče slovenskih porabskih vasi, ki morajo biti zato vključene v meje povojne Madžarske. Dejstvo, da je po madžarskem uradnem ljudskem štetju leta 1910 bilo v Porabju z Monoštrom vred le 22,6% Madžarov nasproti 63,9% Slovencev (13,4 odst. je bilo Nemcev), ni bil uvaževanja vreden argument. »Naravna« meja poteka po gričevnatem svetu, na katerem je najvišja vzpetina 404 m (absolutne višine!) visoki Srebrni breg. Ker se daleč proti Monoštru svet spusti šele pri Dolnjem Seniku na 250 m višine, je očitno, da o kaki posebni »naravni« meji na zložnem gričevju ni govora. To dokazuje tudi nekdanja povezanost vasi z obeh strani sedanje meje. Tudi cerkvena pripadnost vasi v župnije zanika obstoj kake upoštevanja vredne meje. Tako so Ritkarovci do leta 1919 spadali v faro Veliki Dolenci na jugoslovanski strani, jugoslovanske vasi Čepinci, Martinje in Trdkova pa v porabsko faro Gorenji Senik. Monošter je sicer bil kot sedež okraja upravno središče slovenskih vasi, v ostalem pa ni predstavljal gospodarskega središča. Z madžarskim zaledjem niso imeli slovenski rojaki posebnih gospodarskih zvez, saj so železnico preko Monoštra zgradili šele po vojni. Po gospodarski strukturi je bilo Porabje z ostalim, takratnim izrazito kmečkim značajem Slovenske krajine, celota zase. Ekonomski stiki Porabja so se razvijali na jug in zahod, nikakor pa ne na sever in vzhod med Madžare. Porabci so svojo živino gnali na sejme v Soboto. Beltince in druge prekmurske kraje. Od tod so jo izvažali v Radgono in Ljutomer. Tudi porabski lončarji so se posluževali za prodajo svojih izdelkov trgovskih poti v tej smeri. Lončarji iz južnejših vasi pa so prihajali v Porabje po izvrstno belo ilovico.

Pripadnost Porabja je bila dokončno zapečatena s podpisom trianonske mirovne pogodbe med antantnimi zavezniki in Madžarsko 4. junija 1920. Mednarodna razmejitvena komisija, ki je imela nalogo, da na terenu začrta v Trianonu določeno mejo, je bila septembra 1920 na Gorenjem Seniku, kjer so krajevni zastopniki zahtevali, da se določi, da se bo v njihovi cerkvi uporabljal slovenski jezik.

Med obema vojnama ni bilo v Madžarski govora o kaki zaščiti narodnih manjšin. Nadaljevali so z madžarizacijo in med letom 1920 in 1922 je izhajal celo vendski časnik Domovina z očitnim raznarodovalnim namenom. Da niso imeli napori za madžarizacijo veliko uspeha, je razvidno iz pričevanja Antona Vratuše, ki je leta 1939, torej neposredno pred izbruhom druge svetovne vojne, kot študent slavistike preučeval jezikovne razmere v Porabju. On piše:

»Državna meja še ni pokazala kakšnega večjega vpliva: severni gorički govor se nadaljuje še preko meje: le tujca ogovarjajo in pozdravljajo madžarski, kar pa je treba razumeti kot odraz razmer. Edino v Slovenski vesi in bližnjih Sakalovcih naletimo na pojave, ki jih sicer ne srečamo ob Rabi. To je pa povsem razumljivo: ti dve vasi sta geografsko ločeni od ostalih in najbolj odprti vplivom iz Rabske doline«.

 

 

JEZIK PORABSKIH SLOVENCEV

 

Da spoznamo porabske rojake nekoliko tudi z jezikovne plati, nekaj bežnih beležk, ki pa ne segajo v strokovno razpravo. Anton Vratuša karakterizira njihov govor kot narečje, ki je preko meje razširjeno na Goričkem, tj. v severnem predelu jugoslovanskega Prekmurja. Porabci torej uporabljajo v govoru eno izmed različic prekmurskega narečja.

Navajam nekaj posebnih značilnosti. Izreden je primer, ki je znan tudi ponekod na Gorenjskem, da govorijo ženske o sebi v moškem spolu. Tako pravijo na primer: san iso ali üso, san jemo, namesto sem šla, sem imela. Druga taka posebnost, ki pa je razširjena po vsem Prekmurju, je zanikanje, ki sledi šele pritrdilnici, na pr. Jes sem nej prišo (jaz nisem prišel). Značilno je tudi zamenjavanje samoglasnikov. Navajam nekaj primerov: nožič – naužič, roka – rauka, sem – sam ali san, eden – adan, dober – dobar, ledina – ladina, nesem nasem, zajec – zavac.

Porabci imajo v svojem narečju mnogo lepih slovenskih besed, ki ne bi delale sramote knjižnemu jeziku. Zgodaj zjutraj, zarana pravijo zarankoma in zato ti voščijo dobro jutro z Dobar zranak! Za pokopališče uporabljajo besedo groubišče, dežnik jim je deževnik in rastlinska kal je ras. Pasji hišici pravijo pasjica, in ko jih zebe, si nadenejo rokajce (rokavice). Četudi je v narečje zašlo tudi nekaj madžarskih in nemških besed, zlasti za predmete, ki jih je prinesla civilizacija, se kaže trdoživost porabskih Slovencev tudi v tem, da so si za take predmete sami izmislili ustrezne besede. Tako so »zbrodili« (pomisli na rek »nekaj mi brodi po glavi«) besedo vužgica (vžgati luč!) za električno stikalo in spleteno električno žico imenujejo kitica. Kadar je sila, da morajo komu kaj nujnega sporočiti, pošljejo silnico (brzojavko).

Predolgo bi bilo, če bi se spustili še na opisovanje njihovih običajev. Zaključim naj to poglavje z verzi iz njihove ljudske pesmi, ki še vedno živi med njimi.

 

Moja luba je že mrlá,

utro'ji vö zgonio,

Tok sem mislô, kaj dež ide,

pak mi skuze (solze) tečejo. 

Moja ljuba je že umrla,

zjutraj jo ven nesejo.

Tako sem mislil, da gre dež,

pa mi solze tečejo.

 

(prevod v knjižno slov. I. A.)

 

 

NOVA DOBA PORABJA

 

Ob zmagovitem zaključku druge svetovne vojne so prišle v Porabje poleg Rdeče armade tudi edinice Jugoslovanske armade. Porabski Slovenci so upali, da bo zlom fašizma tudi njim prinesel zedinjenje z matične domovino. Že 29. aprila 1945 je zastopnik porabskih Slovencev na velikem zborovanju v Bogojini izrekel zahtevo po priključitvi. Z zborovanja so poslali AVNOJ, SNOS in Izvršnemu odboru OF brzojavke, v katerih se sklicujejo na načela zaveznikov o samoodločbi narodov.

Drugi miting so porabski Slovenci sklicali sami v Martiniju 3. junija 1945. S tega zborovanja so poslali narodni vladi Slovenije resolucijo, v kateri »slovesno izjavljajo, da hočejo na temelju pravice narodov do samoodločbe in odcepitve živeti v demokratični federativni Jugoslaviji«. Na istem zborovanju so nastopili tudi zastopniki demokratičnih Madžarov in Monoštra in poudarjali pravico porabskih Slovencev, da se priključijo k Jugoslaviji s tem, da se k Jugoslaviji priključi tudi Monošter.

Vendar je prišlo drugače. Na zahtevo oboroženih sil Sovjetske zveze so se morale jugoslovanske edinice umakniti na nekdanjo državno mejo. Predstavnik Rdeče armade pa je pojasnil, da je na podlagi dogovora med zavezniki in začasno madžarsko vlado zagotovljena Madžarski stara trianonska meja. Kakor koroški Slovenci, tako so tudi porabski rojaki plačali račun barantanja med velikimi.

V času po zlomu fašizma so si Slovenci prvič v zgodovini Porabja ustanovili politično organizacijo v okviru Antifašistične fronte južnih Slovanov na Madžarskem. Ta organizacija se je 17. decembra 1947 preimenovala v Demokratično zvezo južnih Slovanov. Porabski Slovenci so le pričakovali, da se bo v demokratični Madžarski njihov položaj v narodnostnem oziru izboljšal. Saj so pristojne oblasti izdale 24. oktobra 1945 kljub nasprotovanju madžarskega učiteljstva odlok, da se uvede za slovenske učence tudi pouk v materinščini. Šest porabskih Slovencev je opravilo ustrezni pedagoški učiteljski tečaj v Pečuju in pouk slovenščine kot predmet so uvedli na šolah na Gorenjem Seniku, v Števanovcih, Slovenski vesi in Verici ter na Dolnjem Seniku.

Zloglasna resolucija Informbiroja pa je pri priči uničila obetajoče začetke narodnega življenja porabskih Slovencev. Pouk slovenščine je bil mahoma ukinjen, učitelji pa odpuščeni in preganjani. Porabski Slovenci so zopet zapadli v brezpravje. Le počasi, vzporedno s popuščanjem napetosti v mednarodnem življenju in zlasti z razvijanjem odnosov med Madžarsko in Jugoslavijo se je položaj spreminjal na bolje. Občutne spremembe v manjšinski politiki so bile opazne šele po letu 1968. Deseti kongres Madžarske socialistične delavske partije je ugotovil, da »tudi nemški, južnoslovanski, slovaški in romunski delavci naše domovine gradijo skupaj z madžarskim narodom, kot enakopravni člani naše družbe, socialistično domovino«.

Leta 1972 je Madžarska izpremenila svojo ustavo in vnesla vanjo tudi jasno določbo o narodnostnih pravicah. Prejšnja ustava je dopuščala državljanom nemadžarske narodnosti možnost učenja materinega jezika in negovanja ljudske kulture. Nasprotno temu so spremembe nove ustave izrazitejše in točneje navajajo pravice narodnostih skupin, ki so konkretizirane v naslednji določbi:

»Ljudska republika Madžarska zagotavlja enakopravnost vsem narodnostim, ki žive na njenem ozemlju: rabo materinskega jezika, šole v materinskem jeziku in ohranitev in negovanje lastne kulture«. Izvrševanju ustavnih določb služijo nekateri oblastveni organi od državne svetovalske komisije za narodnosti, oddelka za narodnosti pri ministrstvu za prosveto in še druge ustanove na državni, županijski, okrajni in občinski ravni. Prvi županijski odbor za narodnosti so ustanovili prav pri Izvršnem svetu Železne županije, kateri pripada tudi Porabje. Ta odbor obravnava gospodarska, šolska, kulturna in politična vprašanja treh narodnosti, ki žive v tej županiji: slovenske, hrvatske in nemške.

Novo življenje, ki se zaradi opisanih sprememb razvija med porabskimi Slovenci, ima seveda še vse polno pomanjkljivosti, kar ni čudno spričo prejšnje zatrtosti. Vendar so ti prvi koraki v slovensko kulturno življenje spodbudni in kažejo, da bo nadaljnji razvoj uspešen. Komaj leta 1972 je bil v upravnem aparatu Demokratične zveze južnih Slovanov, ki tesno sodeluje z oblastvenimi organi, ustanovljen poseben referat za reševanje slovenskih kulturnih vprašanj. Na to mesto je bila postavljena porabska Slovenka. Kaže se potreba, da bi porabski Slovenci poiskali možnosti samostojnejšega dela. Sicer je neizogibno računati z njihovo maloštevilnostjo, medtem ko se more sedanje občutno pomanjkanje sposobnih kadrov v perspektivi odpraviti.

Z ostalimi južnoslovanskimi skupinami imajo Porabci skupen vsakoletni Ljudski koledar (Narodni kalendar), v katerem pa odpade od preko 220 strani obsega na slovenski del le 32 strani. Zato želijo Porabci imeti svoj lastni koledar, ki bi se gotovo bolj razširil med ljudstvom. Težje je vprašanje periodičnega tiska. Demokratična zveza južnih Slovanov izdaja tedensko glasilo Narodne novine. List ima od leta 1970 stalno rubriko Za naše Slovence. Rubrika, četudi zavzema le majhen del v časniku, priča, da nimajo porabski rojaki še dovolj pišočih ljudi, ki bi približali časopis ljudem. V Porabju so Narodne novine le slabo razširjene. Slovenski del Novin objavlja tudi sporede ljubljanskega radia.

Bodoči razvoj moremo predvideti le na osnovi sedanjosti, zato nas zanima.

 

Jadranski koledar 1976 (Trst)

 

 

 

 

DRAGO PAHOR (1905, Škedenj / Servola pri Trstu – 1980, Trst), učitelj, politični in kulturni delavec, publicist. Matura na učiteljišču v Tolminu (1924), učitelj v Barkovljah in pri Sv. Jakobu v Trstu, leta 1928 ilegalno odide v Ljubljano, učitelj v Trbovljah 1931-1941. Med NOB organizira partizanske šole in učiteljske tečaje, tudi na Primorskem. Po vojni referent za slov. šolstvo v Trstu, tajnik Slovensko-hrvatske prosvetne zveze (1948), načelnik oddelka za zgodovino in etnologijo v Narodni in študijski knjižnici v Trstu, upravnik slov. Dijaškega doma v Trstu (1953-1965). 1953 ustanovil org. slov. tabornikov v Italiji. Raziskoval primorsko preteklost, zlasti zgodovino slov. šolstva na Primorskem; o tem objavil številne članke in več knjig. Urejal tržaški Jadranski koledar (v njem med drugim objavil zanimivo tematsko-poetološko razpravo Simon Gregorčič in morje, 1967).

Gornji odlomek iz daljšega spisa o Porabskih Slovencih, ki so Draga Pahorja kot Primorca še posebej zanimali kot primer etnične ogroženosti z nasprotnega roba (vzporednice med Beneškimi in Porabskimi Slovenci), se v Reviji SRP vključuje v njeno dosedanjo kritično refleksijo o usodi slovenskih obrobij (Koroška, Primorska, Istra), v pričujoči številki razširjeno tudi na Prekmurje. (Op. ur. I. A.)

 

 

 

English