Lives Journal 6

Iztok Vrhovec

 

KACHA

 

Ob jezeru je stala zhenska in mimo je prishel moshki.

»Kaj zhelish?« je vprashala zhenska.

»Zhelim...« je dejal moshki in se ozrl proti nebu, »zhelim si, da bi se me dotaknila Resnica, zhenska.«

Zhenska se mu je priblizhala in se ga dotaknila.

»Tvoja dlan je mokra in mrzla, zhenska,« je dejal moshki. »Resnica pa je... val... val, ki se te dotakne kot slutnja vechnosti. Ti pa si... samo zhenska. Ko si lachna, se nasmihash in dobrikash, ko se nasitish, ti ni mar za nich drugega kot za lastno prebavljanje. V tebi vre kri razbesnelih eonov, in ti si kobila, ki poplesuje v ritmu njihovih bichev.«

»Na tisoche, milijone jih je, moshki, ki v shepetu mojih ustnic prepoznajo ljubezen in srecho in vechnost in poslednjo resnico.«

»In potem, ko jih obsije zharek te tvoje ljubezni in sreche, zhenska... potem bezhijo kot prestrasheni pajki. A takrat je prepozno... Tvoja resnica jim je potrgala ude, tvoja vechnost jim je izsesala kri in od njih je ostal le she kup trohnechih kosti. Iz tvoje jeche odpushchajo le obzhrte mrliche, zhenska.«

»Sama Usoda si je izbrala kotichek svojega domovanja v mojih ocheh, moshki. Zakaj tega ne priznash tudi ti?«

»V hropechem hlepenju po ploditvi svoje krvi si Utvara nadene vsakrshno masko, da bi le ugajala zhrtvi – to je njen edini cilj. In ti, zhenska, tudi ti si le lutka v njenih rokah; bleshchobna prodajalka njenega hromechega strupa. Kar reklamirash pod krinko Vechnosti in Usode, je le vechna in usodna prevara.«

»Chloveshka dusha je odeta v tanchico najfinejshih lazhi, moshki. Brez njih bi bil tudi ti le kup dolgochasne biokemije.«

»Tvoje besede rojeva pohlep Interesa, zhenska, in vse, kar izbljune njegova sikajocha tovarna, je Lazh, ki jo razglashash za edino in najsvetejsho resnico, ker si ne upash sneti njenih plashnic in se ozreti okoli sebe.«

»Omejenost je temeljni zakon narave, moshki.«

»Blodnja rodi le nove utvare, zhenska, in she preden se zavesh, se razplodijo kot zalega steklih podgan.«

»Jaz sem Maternica zhivljenja, moshki; njegova Skrbnica in Zibka; jaz – edino jaz! – ohranjam Zhivljenje pri zhivljenju.«

»Ti si svechenica svoje brezbozhne vere, zhenska, in v svojem srcu tovorish bataljone giljotin, ki v imenu tvojega malikovanja drobe glave hipnotiziranim vernikom. Tvoja dlan je hladna in spolzka sekira in kdor sezhe vanjo, ga pohabi. Vchasih te za hip obsije zablodeli sonchni zharek in takrat razglashash, da si sonce ti. Edina Luch, Razlog in Namen in Smisel in Vera. Sama Utvara se ustrezhljivo prikloni tvoji mojstrski igri in ti v zahvalo pokloni trenutek lepote; a tudi to je del njene pohuljene igre, zhenska. Tudi ti si zhrtev njenih spletk in tvoje votlo srce je le oder za uprizarjanje njenih izprijenih orgij. Kdor ishche smisel in resnico v njenih sprevrzhenih verzih... tega ne odreshi niti smrt.«

»Plodovi razmishljanja so grenki in pishkavi, moshki: Razocharanje, Jeza, Bes, Brezup. Teh siromashtev jaz ne prebavljam. Jaz sem Lepota in Privlachnost, in ti, moshki, si njuno plodilo. To je zakon, ki ga je spisala Usoda in se mu od vekomaj uklanja sama Stvaritev.«

»Vchasih se mi je zdelo, da iz tvojih ust kapljajo melodije nebeshkih tragedij, zhenska; smejal sem se in zhalostil... Zdaj pa... zdaj vem, da si le kichasti stud na razpelu vechnih zablod.«

»Verige uklenjenih resnic ne zlomi nekaj bednih besed, moshki. Da, res je – z najvechjim veseljem in uzhitkom igram svojo vlogo. Pa kaj! Kreacija si zadovoljno mane trebuh, ki ji ga polnijo moje strasti in pozhelenja, vsem drugim kreaturam me daje za zgled! Jaz sem njena najlepsha in najljubsha hchi!«

»Lutka, zhenska, s katero si krajsha dolgochasne eone. Nich drugega kot to. – Zapushcham te.«

»Odvrgla bom svojo prozorno tanchico, moshki, in ti bosh medlel ob trepetu mojih prsi. Ko bom bredla po ledeni vodi in ti razkazovala svojo belo goloto, bo Pozheljivost prignala trepet na tvoja usta, in vdal se bosh drgetu mojega drhtenja.«

»Ti si kacha, zhenska; hladna in strupena. In jaz te zapushcham.«

»Ni slajshega strupa, kot je moj, moshki. Nikoli mi ne utechesh!«

Zhenska odvrzhe svojo prozorno tanchico, njene bele prsi zadrhtijo v hladnem nochnem vetru; potopi se v mrzlo jezero in razkazuje svojo medeno goloto. Njena bela stegna se bleshchijo v soju luninih zrkel, slepecha svetloba moshkemu jemlje vid. Potem se mu zhenska priblizha, njena roka poishche njegovo moshkost, njena lica prevzame drget zmagoslavja, kajti moshki je trd.

»Nikoli mi ne ubezhish, nikoli, moshki!« zagrmi iz njenih ust kot glushechi blisk, ki najavlja pogubo strashne nevihte. Na blizhnjem hrastu zadrhti prezebla veja, iz dremajocheaga jezera se pozhene trop vznemirjenih rib, a se zhe hip zatem potopi nazaj v njegovo ledeno drobovje, in vse je tiho in mrtvo kot prej.

»Zhenska, ti si sluzasta kacha!« zavpije moshki in jo zgrabi za roko. »Pljunek Utvare, pomeshan z nekaj smrdeche zemlje, ki so ju v trenutku histerichne ihte pobesneli Izidini prsti zgnetli v strupen, zverizhen stvor. In resnica ochem ni tako zelo skrita.«

Ob teh besedah se stvor, v katerem je she ravnokar tako vznemirjeno buhtela razdrazhena zhenska kri, spremeni v zgrbljen klobchich; zakotali se k ostareli in razklani skali, ki nemochno zhdi ob bregu spechega jezera, in iz njega vznikne ogabna krastacha; njeni krotovichasti kraki se zrastejo s skalo, zhe hip zatem pa okamni tudi dvozhiva ostuda.

In od takrat naprej se moshkemu na pot ne priplazi nobena kacha vech, kajti v njihovem sikajochem spominu je le she brezoblichna smet – presahli iztrebek, ki ga je iz njihove kachje kletke odpihnil pucfleshki pish nekega brezumnega vetra.

 

 

 

English