Lives Journal 6

Iztok Vrhovec

 

KAČA

 

Ob jezeru je stala ženska in mimo je prišel moški.

»Kaj želiš?« je vprašala ženska.

»Želim...« je dejal moški in se ozrl proti nebu, »želim si, da bi se me dotaknila Resnica, ženska.«

Ženska se mu je približala in se ga dotaknila.

»Tvoja dlan je mokra in mrzla, ženska,« je dejal moški. »Resnica pa je... val... val, ki se te dotakne kot slutnja večnosti. Ti pa si... samo ženska. Ko si lačna, se nasmihaš in dobrikaš, ko se nasitiš, ti ni mar za nič drugega kot za lastno prebavljanje. V tebi vre kri razbesnelih eonov, in ti si kobila, ki poplesuje v ritmu njihovih bičev.«

»Na tisoče, milijone jih je, moški, ki v šepetu mojih ustnic prepoznajo ljubezen in srečo in večnost in poslednjo resnico.«

»In potem, ko jih obsije žarek te tvoje ljubezni in sreče, ženska... potem bežijo kot prestrašeni pajki. A takrat je prepozno... Tvoja resnica jim je potrgala ude, tvoja večnost jim je izsesala kri in od njih je ostal le še kup trohnečih kosti. Iz tvoje ječe odpuščajo le obžrte mrliče, ženska.«

»Sama Usoda si je izbrala kotiček svojega domovanja v mojih očeh, moški. Zakaj tega ne priznaš tudi ti?«

»V hropečem hlepenju po ploditvi svoje krvi si Utvara nadene vsakršno masko, da bi le ugajala žrtvi – to je njen edini cilj. In ti, ženska, tudi ti si le lutka v njenih rokah; bleščobna prodajalka njenega hromečega strupa. Kar reklamiraš pod krinko Večnosti in Usode, je le večna in usodna prevara.«

»Človeška duša je odeta v tančico najfinejših laži, moški. Brez njih bi bil tudi ti le kup dolgočasne biokemije.«

»Tvoje besede rojeva pohlep Interesa, ženska, in vse, kar izbljune njegova sikajoča tovarna, je Laž, ki jo razglašaš za edino in najsvetejšo resnico, ker si ne upaš sneti njenih plašnic in se ozreti okoli sebe.«

»Omejenost je temeljni zakon narave, moški.«

»Blodnja rodi le nove utvare, ženska, in še preden se zaveš, se razplodijo kot zalega steklih podgan.«

»Jaz sem Maternica življenja, moški; njegova Skrbnica in Zibka; jaz – edino jaz! – ohranjam Življenje pri življenju.«

»Ti si svečenica svoje brezbožne vere, ženska, in v svojem srcu tovoriš bataljone giljotin, ki v imenu tvojega malikovanja drobe glave hipnotiziranim vernikom. Tvoja dlan je hladna in spolzka sekira in kdor seže vanjo, ga pohabi. Včasih te za hip obsije zablodeli sončni žarek in takrat razglašaš, da si sonce ti. Edina Luč, Razlog in Namen in Smisel in Vera. Sama Utvara se ustrežljivo prikloni tvoji mojstrski igri in ti v zahvalo pokloni trenutek lepote; a tudi to je del njene pohuljene igre, ženska. Tudi ti si žrtev njenih spletk in tvoje votlo srce je le oder za uprizarjanje njenih izprijenih orgij. Kdor išče smisel in resnico v njenih sprevrženih verzih... tega ne odreši niti smrt.«

»Plodovi razmišljanja so grenki in piškavi, moški: Razočaranje, Jeza, Bes, Brezup. Teh siromaštev jaz ne prebavljam. Jaz sem Lepota in Privlačnost, in ti, moški, si njuno plodilo. To je zakon, ki ga je spisala Usoda in se mu od vekomaj uklanja sama Stvaritev.«

»Včasih se mi je zdelo, da iz tvojih ust kapljajo melodije nebeških tragedij, ženska; smejal sem se in žalostil... Zdaj pa... zdaj vem, da si le kičasti stud na razpelu večnih zablod.«

»Verige uklenjenih resnic ne zlomi nekaj bednih besed, moški. Da, res je – z največjim veseljem in užitkom igram svojo vlogo. Pa kaj! Kreacija si zadovoljno mane trebuh, ki ji ga polnijo moje strasti in poželenja, vsem drugim kreaturam me daje za zgled! Jaz sem njena najlepša in najljubša hči!«

»Lutka, ženska, s katero si krajša dolgočasne eone. Nič drugega kot to. – Zapuščam te.«

»Odvrgla bom svojo prozorno tančico, moški, in ti boš medlel ob trepetu mojih prsi. Ko bom bredla po ledeni vodi in ti razkazovala svojo belo goloto, bo Poželjivost prignala trepet na tvoja usta, in vdal se boš drgetu mojega drhtenja.«

»Ti si kača, ženska; hladna in strupena. In jaz te zapuščam.«

»Ni slajšega strupa, kot je moj, moški. Nikoli mi ne utečeš!«

Ženska odvrže svojo prozorno tančico, njene bele prsi zadrhtijo v hladnem nočnem vetru; potopi se v mrzlo jezero in razkazuje svojo medeno goloto. Njena bela stegna se bleščijo v soju luninih zrkel, slepeča svetloba moškemu jemlje vid. Potem se mu ženska približa, njena roka poišče njegovo moškost, njena lica prevzame drget zmagoslavja, kajti moški je trd.

»Nikoli mi ne ubežiš, nikoli, moški!« zagrmi iz njenih ust kot glušeči blisk, ki najavlja pogubo strašne nevihte. Na bližnjem hrastu zadrhti prezebla veja, iz dremajočeaga jezera se požene trop vznemirjenih rib, a se že hip zatem potopi nazaj v njegovo ledeno drobovje, in vse je tiho in mrtvo kot prej.

»Ženska, ti si sluzasta kača!« zavpije moški in jo zgrabi za roko. »Pljunek Utvare, pomešan z nekaj smrdeče zemlje, ki so ju v trenutku histerične ihte pobesneli Izidini prsti zgnetli v strupen, zverižen stvor. In resnica očem ni tako zelo skrita.«

Ob teh besedah se stvor, v katerem je še ravnokar tako vznemirjeno buhtela razdražena ženska kri, spremeni v zgrbljen klobčič; zakotali se k ostareli in razklani skali, ki nemočno ždi ob bregu spečega jezera, in iz njega vznikne ogabna krastača; njeni krotovičasti kraki se zrastejo s skalo, že hip zatem pa okamni tudi dvoživa ostuda.

In od takrat naprej se moškemu na pot ne priplazi nobena kača več, kajti v njihovem sikajočem spominu je le še brezoblična smet – presahli iztrebek, ki ga je iz njihove kačje kletke odpihnil pucfleški piš nekega brezumnega vetra.

 

 

 

English