Lives Journal 6

Marko Petrovich

 

HENRY (ARI)

 

Henry (Ari)

 

Ari je zanimiv dechko, ki si zasluzhi svoje poglavje! Ima imenitno ime (celo kraljevsko, mi je enkrat razlagal vangaindranski Francoz Bertrand), ki pa ga domachini zelo preprosto izgovorijo »Ari« brez francoskega nazalnega afnanja. On se je tudi vechkrat pojavil na misijonskem dvorishchu skupaj z drugimi otroki – bil je vrstnik Zaflaja, Flaja in Dolfeta, torej star kakshnih dvanajst let. Ampak on ni hodil v sholo. Otroci so mu dali laskavi naziv »direktor trzhnice«, ker je ravno tam prezhivel najvech chasa in s svojim samozavestnim nastopom in poznavanjem slehernega chloveka dajal vtis, da suvereno obvlada sceno. Za nas je bil Ari vesel »bozhji chlovek«, ki nas je pogosto spravil v smeh s svojim videzom, obnashanjem in veselim odnosom do zhivljenja. Bil je kar velik za svoja leta in chednega obraza. Na prvi pogled se ni dalo slutiti, da se mu v glavi ne vrtijo vsi koleshchki v pravo smer. Bil je vedno bos, z malo navzven obrnjenimi stopali kot pri rachki. Shiroki in izrazito razchlenjeni prsti na stopalih so prichali o tem, da vedno hodi bos. Drugi otroci so tezhko sprejeli njegovo drugachnost in so vechkrat kazali nanj in na njegova stopala, chesh, ta ima pa veliko »parashijev« (zajedavci, ki se ti zarijejo pod kozho na stopalih in so znak zanemarjenosti, ker jih najvechkrat staknejo tisti, ki si bolj poredko umivajo noge). Je pa tudi res, da je Ari nagajiv po naravi in je rad deklice shchipal in zafrkaval, in tudi s fanti se je vechkrat kaj sprichkal. Ko jih je »fasal«, se je pa znal prav milo jokati.

Ari sicer ni zelo mochno prizadet in je marsikdo podvomil, ali ni vse skupaj le njegova igra, da bi se na ta nachin osvobodil sholoobveznosti in imel boljshe pogoje za prosjachenje na trzhnici. Pogovor z njim pa je ponavadi razblinil take dvome. Vchasih se je dalo z njim izmenjati nekaj povsem razumnih stavkov, potem pa je kar zajadral v svoj svet in ni vech odgovarjal na vprashanja, ampak se je preprosto muzal, hihital in dajal izjave, ki so bile chisto izven konteksta.

Sestre usmiljenke v Vangaindranu pa so se vseeno odlochile, da bi ga vzele v sholo. In kako imeniten je bil videti Ari v svetlo modri srajci, kakrshna je uniforma te shole. Ostal je nagajiv in razposajen ter je veselo nagajal sosholkam in sosholcem, ki so bili stari priblizhno pol toliko kot on, kajti dali so ga v prvi razred. Da bi videl, kakshno je pravzaprav videti njegovo sholanje, sem ga shel nekoch pogledat v sholo. Zelo jasno je bilo, da zaradi Arijevih vragolij trpi uchenje ostalih ukazheljnih otrok. Na tej zachetni stopnji so se uchili oblikovati chrke, ki so jih s kredo pisali na plastichne tablice. Zelo lepa chrka A na glavni tabli je na Arijevi tablici postala majhna banana. Ko sem ga prosil, naj mi narishe banano, je pa z veseljem in nasmeshkom proizvedel serijo trikotnikov!

Nekoch nam je Ari na zelo nazoren nachin dokazal, da ni neumen in da nas z lahkoto dene v kosh. Che je zhe prishel k nedeljski mashi, je prishel in odshel, kadar je sam zhelel. Tokrat se je prikradel v cerkev ne dolgo pred nabirko in se mi priblizhal s svojim znachilnim nasmeshkom. Shepetaje me je prosil, ali mu lahko kaj dam, da bo dal v kosharo za nabirko, ki je postavljena pred oltarjem. Po proshnjah se ljudje tam zvrstijo (kot pri obhajilu) in oddajo svoj dar. Potem ko sem mu dal drobizh, je Ari izginil tako hitro, kot se je bil pojavil. Po mashi sva z Jakom ugotovila, da sva oba dala Ariju nekaj denarja, ki pa skoraj gotovo ni konchal v pushici, ampak ga je Ari na trzhnici verjetno zamenjal za kak priboljshek!

Naslednjo nedeljo sva z Jakom sluchajno sedela skupaj pri mashi, ko se je ponovno prikradel Ari s svojim porednim nasmeshkom. Ker me je bolelo koleno, sem rade volje odstopil svoj prispevek Ariju, da bi ga on odnesel v pushico. Poskrbela sva, da je ostal z nama v klopi in ni odpeketal na trzhnico. Ko se je naredila vrsta za pushico, ga je Jaka prijel za ramo in ga tishchal pred sabo v vrsto. In tedaj naju je Ari mojstrsko prelisichil: tik pred pushico je tisochak, ki sem mu ga bil dal, porinil v zhep in namesto njega izvlekel kovanec za 50 ariary, ki je nato pristal v koshari! Potem se nam ni vech pridruzhil v klopi, pach pa smo ga nashli po mashi pred zhupnishchem, kjer je zadovoljno sedel na deskah, iz lonchka jedel jogurt in nas slovesno pozdravljal »bonjour«!

 

 

Morski ribolov

 

Konchno se mi je izpolnila zhelja, ki se mi je bila porodila zhe ob prvem obisku Rdechega otoka. Zhe dolgo sem si namrech zhelel, da bi shel skupaj z ribichi domachini na morje v njihovih majhnih lesenih drevakih lovit ribe.

Alarm me je zbudil ob 3.45. Hitro sem se oblekel in se odpravil s kolesom v Kurji otok. Bila je she tema, le pol lune mi je razsvetljevalo pot. V ribishkem naselju je bilo chisto mirno. Kmalu se je prikazal ribich, s katerim sem bil zmenjen. Kolo je z neverjetno potrpezhljivostjo pospravil v premajhno kocho, kjer so ostali druzhinski chlani spali pod mrezhami (proti komarjem), medtem pa se je zachel oglashati petelin. Z veslom v roki sva shla do obrezhja reke, kjer na pesku chakajo »lakane« – drevaki. S she enim mladim ribichem smo odveslali po neverjetno topli vodi proti velikemu peshchenemu nasipu, ki lochi reko od morja. Tam sta se nam pridruzhila she dva fanta, tako nas je bilo skupaj pet v malo vechjem, shirshem drevaku. Mislil sem, da bo bolj zoprno iti prek divjih valov, ki se lomijo na plazho, vendar imajo ribichi valove dobro »nashtudirane« in smo bili zelo hitro onstran lomechih se valov.

Stran od obale so valovi bolj razpotegnjeni in ni toliko nevarnosti, da bi se drevak prevrnil. V blizhini obale so nekateri ribichi sami v manjshih drevakih ribarili z mrezhami. Vsake toliko smo videli, kako kakshna riba priplava na povrshje. Ribichi pa niso vzkliknili »riba«, marvech so uporabili malgashko besedo, ki pomeni »hrana ob rizhu« (laoka). Dobrega pol kilometra od obale se je pokazal prvi plovec mrezhe, ki je pripadala mojim ribichem. Plovec so potegnili na choln in dva ribicha sta skupaj zvlekla mrezho vanj. Na koncu je she tezhek kamen, ki mrezho vleche navzdol. Ribichi so rekli, da gredo enkrat na dva dni na morje preverjat mrezhe – che vreme dovoli, seveda. Pregledali smo kakih pet, shest mrezh, in v eni je bil velik skat. Plavuti so mu odrezali in jih privezali na mrezho kot vabo, preden so mrezho vrgli v morje. V eni od mrezh so bili trije manjshi morski psi, rjave in bele barve. Mislim, da so bili brez zob.

Sprva mi ni bilo chisto nich slabo, valovom navkljub. Celo ribichi so se chudili, da ne bruham. Kasneje sem pa le bruhal! Gotovo je k temu prispeval vonj po ribah. Ribichi pa so trdili, da oni prvich, ko so shli na morje, niso bruhali. Gotovo imajo morje v krvi, ker so njihovi ochetje tudi ribichi. Smeshno se mi je zdelo, da nimajo pojma, v kateri smeri je Evropa, v kateri Amerika, Kitajska, Japonska itd. Z zanimanjem so gledali, ko sem pokazal priblizhno smer teh krajev.

Srechevali smo celo vrsto drevakov s po shestimi ribichi, ki so prav zagnano veslali proti severu. Tovarishi so mi povedali, da ti prihajajo iz kraja kakih 12 km juzhno od Farafangane in da ribe lovijo na trnek. Med povratkom se je na nebu videlo, da od vzhoda prihaja nevihta, veter je kar mochno pihal in toliko hladil, da me je nekajkrat za trenutek zazeblo (sonce je bilo za oblaki). Povratek na obalo je bil podoben odhodu – kljub valovom perfektno izpeljan. Prav veselo smo poskakali iz ozkega cholna, v katerem smo chepeli skoraj shtiri ure. Drugi ribichi na obali pa so se chudili, da je bil zraven she beli ribich!

Med prechkanjem reke z drugim drevakom se je na nas zlila nevihta. Ampak je bil neverjetno prijeten obchutek, ko ti je popolnoma vseeno, da si moker, saj je toplo in se pochutish eno z naravo in z domachini!

 

 

__________

Iz knjige (v pripravi) Zgodbe z Madagaskarja. (Op. ur.) 

 

 

 

English