Lives Journal 6

Marko Petrovič

 

HENRY (ARI)

 

Henry (Ari)

 

Ari je zanimiv dečko, ki si zasluži svoje poglavje! Ima imenitno ime (celo kraljevsko, mi je enkrat razlagal vangaindranski Francoz Bertrand), ki pa ga domačini zelo preprosto izgovorijo »Ari« brez francoskega nazalnega afnanja. On se je tudi večkrat pojavil na misijonskem dvorišču skupaj z drugimi otroki – bil je vrstnik Zaflaja, Flaja in Dolfeta, torej star kakšnih dvanajst let. Ampak on ni hodil v šolo. Otroci so mu dali laskavi naziv »direktor tržnice«, ker je ravno tam preživel največ časa in s svojim samozavestnim nastopom in poznavanjem slehernega človeka dajal vtis, da suvereno obvlada sceno. Za nas je bil Ari vesel »božji človek«, ki nas je pogosto spravil v smeh s svojim videzom, obnašanjem in veselim odnosom do življenja. Bil je kar velik za svoja leta in čednega obraza. Na prvi pogled se ni dalo slutiti, da se mu v glavi ne vrtijo vsi koleščki v pravo smer. Bil je vedno bos, z malo navzven obrnjenimi stopali kot pri rački. Shiroki in izrazito razčlenjeni prsti na stopalih so pričali o tem, da vedno hodi bos. Drugi otroci so težko sprejeli njegovo drugačnost in so večkrat kazali nanj in na njegova stopala, češ, ta ima pa veliko »parašijev« (zajedavci, ki se ti zarijejo pod kožo na stopalih in so znak zanemarjenosti, ker jih največkrat staknejo tisti, ki si bolj poredko umivajo noge). Je pa tudi res, da je Ari nagajiv po naravi in je rad deklice ščipal in zafrkaval, in tudi s fanti se je večkrat kaj spričkal. Ko jih je »fasal«, se je pa znal prav milo jokati.

Ari sicer ni zelo močno prizadet in je marsikdo podvomil, ali ni vse skupaj le njegova igra, da bi se na ta način osvobodil šoloobveznosti in imel boljše pogoje za prosjačenje na tržnici. Pogovor z njim pa je ponavadi razblinil take dvome. Včasih se je dalo z njim izmenjati nekaj povsem razumnih stavkov, potem pa je kar zajadral v svoj svet in ni več odgovarjal na vprašanja, ampak se je preprosto muzal, hihital in dajal izjave, ki so bile čisto izven konteksta.

Sestre usmiljenke v Vangaindranu pa so se vseeno odločile, da bi ga vzele v šolo. In kako imeniten je bil videti Ari v svetlo modri srajci, kakršna je uniforma te šole. Ostal je nagajiv in razposajen ter je veselo nagajal sošolkam in sošolcem, ki so bili stari približno pol toliko kot on, kajti dali so ga v prvi razred. Da bi videl, kakšno je pravzaprav videti njegovo šolanje, sem ga šel nekoč pogledat v šolo. Zelo jasno je bilo, da zaradi Arijevih vragolij trpi učenje ostalih ukaželjnih otrok. Na tej začetni stopnji so se učili oblikovati črke, ki so jih s kredo pisali na plastične tablice. Zelo lepa črka A na glavni tabli je na Arijevi tablici postala majhna banana. Ko sem ga prosil, naj mi nariše banano, je pa z veseljem in nasmeškom proizvedel serijo trikotnikov!

Nekoč nam je Ari na zelo nazoren način dokazal, da ni neumen in da nas z lahkoto dene v koš. Che je že prišel k nedeljski maši, je prišel in odšel, kadar je sam želel. Tokrat se je prikradel v cerkev ne dolgo pred nabirko in se mi približal s svojim značilnim nasmeškom. Shepetaje me je prosil, ali mu lahko kaj dam, da bo dal v košaro za nabirko, ki je postavljena pred oltarjem. Po prošnjah se ljudje tam zvrstijo (kot pri obhajilu) in oddajo svoj dar. Potem ko sem mu dal drobiž, je Ari izginil tako hitro, kot se je bil pojavil. Po maši sva z Jakom ugotovila, da sva oba dala Ariju nekaj denarja, ki pa skoraj gotovo ni končal v pušici, ampak ga je Ari na tržnici verjetno zamenjal za kak priboljšek!

Naslednjo nedeljo sva z Jakom slučajno sedela skupaj pri maši, ko se je ponovno prikradel Ari s svojim porednim nasmeškom. Ker me je bolelo koleno, sem rade volje odstopil svoj prispevek Ariju, da bi ga on odnesel v pušico. Poskrbela sva, da je ostal z nama v klopi in ni odpeketal na tržnico. Ko se je naredila vrsta za pušico, ga je Jaka prijel za ramo in ga tiščal pred sabo v vrsto. In tedaj naju je Ari mojstrsko prelisičil: tik pred pušico je tisočak, ki sem mu ga bil dal, porinil v žep in namesto njega izvlekel kovanec za 50 ariary, ki je nato pristal v košari! Potem se nam ni več pridružil v klopi, pač pa smo ga našli po maši pred župniščem, kjer je zadovoljno sedel na deskah, iz lončka jedel jogurt in nas slovesno pozdravljal »bonjour«!

 

 

Morski ribolov

 

Končno se mi je izpolnila želja, ki se mi je bila porodila že ob prvem obisku Rdečega otoka. Zhe dolgo sem si namreč želel, da bi šel skupaj z ribiči domačini na morje v njihovih majhnih lesenih drevakih lovit ribe.

Alarm me je zbudil ob 3.45. Hitro sem se oblekel in se odpravil s kolesom v Kurji otok. Bila je še tema, le pol lune mi je razsvetljevalo pot. V ribiškem naselju je bilo čisto mirno. Kmalu se je prikazal ribič, s katerim sem bil zmenjen. Kolo je z neverjetno potrpežljivostjo pospravil v premajhno kočo, kjer so ostali družinski člani spali pod mrežami (proti komarjem), medtem pa se je začel oglašati petelin. Z veslom v roki sva šla do obrežja reke, kjer na pesku čakajo »lakane« – drevaki. S še enim mladim ribičem smo odveslali po neverjetno topli vodi proti velikemu peščenemu nasipu, ki loči reko od morja. Tam sta se nam pridružila še dva fanta, tako nas je bilo skupaj pet v malo večjem, širšem drevaku. Mislil sem, da bo bolj zoprno iti prek divjih valov, ki se lomijo na plažo, vendar imajo ribiči valove dobro »naštudirane« in smo bili zelo hitro onstran lomečih se valov.

Stran od obale so valovi bolj razpotegnjeni in ni toliko nevarnosti, da bi se drevak prevrnil. V bližini obale so nekateri ribiči sami v manjših drevakih ribarili z mrežami. Vsake toliko smo videli, kako kakšna riba priplava na površje. Ribiči pa niso vzkliknili »riba«, marveč so uporabili malgaško besedo, ki pomeni »hrana ob rižu« (laoka). Dobrega pol kilometra od obale se je pokazal prvi plovec mreže, ki je pripadala mojim ribičem. Plovec so potegnili na čoln in dva ribiča sta skupaj zvlekla mrežo vanj. Na koncu je še težek kamen, ki mrežo vleče navzdol. Ribiči so rekli, da gredo enkrat na dva dni na morje preverjat mreže – če vreme dovoli, seveda. Pregledali smo kakih pet, šest mrež, in v eni je bil velik skat. Plavuti so mu odrezali in jih privezali na mrežo kot vabo, preden so mrežo vrgli v morje. V eni od mrež so bili trije manjši morski psi, rjave in bele barve. Mislim, da so bili brez zob.

Sprva mi ni bilo čisto nič slabo, valovom navkljub. Celo ribiči so se čudili, da ne bruham. Kasneje sem pa le bruhal! Gotovo je k temu prispeval vonj po ribah. Ribiči pa so trdili, da oni prvič, ko so šli na morje, niso bruhali. Gotovo imajo morje v krvi, ker so njihovi očetje tudi ribiči. Smešno se mi je zdelo, da nimajo pojma, v kateri smeri je Evropa, v kateri Amerika, Kitajska, Japonska itd. Z zanimanjem so gledali, ko sem pokazal približno smer teh krajev.

Srečevali smo celo vrsto drevakov s po šestimi ribiči, ki so prav zagnano veslali proti severu. Tovariši so mi povedali, da ti prihajajo iz kraja kakih 12 km južno od Farafangane in da ribe lovijo na trnek. Med povratkom se je na nebu videlo, da od vžoda prihaja nevihta, veter je kar močno pihal in toliko hladil, da me je nekajkrat za trenutek zazeblo (sonce je bilo za oblaki). Povratek na obalo je bil podoben odhodu – kljub valovom perfektno izpeljan. Prav veselo smo poskakali iz ozkega čolna, v katerem smo čepeli skoraj štiri ure. Drugi ribiči na obali pa so se čudili, da je bil zraven še beli ribič!

Med prečkanjem reke z drugim drevakom se je na nas zlila nevihta. Ampak je bil neverjetno prijeten občutek, ko ti je popolnoma vseeno, da si moker, saj je toplo in se počutiš eno z naravo in z domačini!

 

 

__________

Iz knjige (v pripravi) Zgodbe z Madagaskarja. (Op. ur.) 

 

 

 

English