Lives Journal 6

Matej Krajnc

 

IGRA Z BATINO

 

Stara Grapa št. 1. Hiša v precej klavrnem stanju in zraven nje nekakšno čudno gospodarsko poslopje, bolj podobno od plamenov načetemu skednju.

Ura: pet zjutraj.

Vrata klavrne hiše so se odprla in iz nje je stopil starejši možak z nečim, čemur bi lahko rekli batina. Vendar je bila ta batina na koncu priostrena kot kol.

Možak je stopil k skednju in trikrat udaril z batino po trhlih deskah.

Nato jo je odvrgel v travo in šel nazaj v hišo.

V istem trenutku so se odprla vrata hiše Stara Grapa št. 2 in iz nje je stopil starejši možak, vendar praznih rok. Stopil je nekaj korakov čez ozko asfaltirano cesto k skednju hiše št. 1, pobral batino iz trave in šel nazaj v hišo.

»Torej, spoštovani kolegi,« se je oglasil mili glas vodičke pred gručico kakih petnajstih ljudi. »Bili ste priča starega vaškega običaja Stare Grape – izmenjave batine!«

»Ampak,« je zažvrgolel nekdo iz gručice, »zakaj smo morali vstati tako zgodaj? Zakaj tega ne počnejo pri belem dnevu?«

Vodička je svetlo pogledala.

»Pa potrkajmo na vrata hiše št. 1 in povprašajmo!«

Potrkala je na vrata in odprl je prvi možak v tretjem življenjskem obdobju, oblečen, kot malo poprej, v pižamo, ki je krojača videla prvič in zadnjič leta 1902.

»Kaj je?« je nejevoljno zagodrnjal.

»Gospod Ferjanc, turiste v gručici, ki jo vidite tamle pred skednjem, zanima, zakaj izvajate izmenjavo batine ob petih zjutraj in ne podnevi?«

Ferjanc je ponovno zagodrnjal.

»Nataša, ne sprašuj neumnosti in pojdi spat!«

Zaloputnil je vrata.

Vodička je malce zmedeno pogledala po gručici.

Nato je še enkrat potrkala.

Ferjanc je prihrumel ven.

»Porka štelaža!«

Nataša mu je v tistem hipu šepnila:

»Gospod Ferjanc, Mimika!«

Ferjanc je prebledel.

»Moral bi te čez kolena! Kaj naj razlagam tem idiotom pri skednju?«

Nataša je šepnila:

»To je moja prva skupina, gospod Ferjanc!«

Ferjanc je zavzdihnil.

»Dobro, dobro!«

V pižami je stopil do skednja in pogledal vsakega posebej v gručici.

»Od kod prihajate?«

»Iz mesta, gospod!« se je oglasil mlajši moški v gručici.

»Tebe nisem nič vprašal!« je zarenčal Ferjanc in nadaljeval: »Nimate početi nič pametnejšega, kot da ob petih zjutraj čakate, kdaj bom izmenjal batino s sosedom?«

»Ravno to nas zanima!« se je oglasila obsežnejša gospa, ki je že komajda stala.

»Vaška legenda govori o zmaju, ki je pred davnimi časi ustrahoval našo vas. Bal se je samo ošpičene batine. V vsej vasi je bila samo ena batina in zato so si jo vaščani izmenjevali. Začeli so ob petih zjutraj, ko se sonce prebuja in želi, da ga dregnemo. Zmaj se je vtem že oddaljil od prve hiše! Je to tako strašno zanimivo?«

»Ne razumem!« je dejal oni mlajši moški. »Hiše so tako blizu skupaj. Saj menda ni hišni gospodar odmetaval batine v travo ravno, ko je bil zmaj na poti v naslednjo hišo. Zmaj bi opazil njega in gospodarja druge hiše, ki bi prišel ven po batino in ju požrl, še preden …!«

»Ja, ja,« se je oglasil še en mlajši moški, kot jajce podoben prvemu, »če se je zmaj bal batine, bi ja bilo bolj praktično, če bi si jo ja vaščani podajali kot štafeto, v travi jo ja niti videl ni!«

Ferjanc je začel vpiti.

»Si študiral, kaj? Si hodil v visoke šole? Kdo pa si, da boš dvomil v naše staro izročilo?«

Oglasila se je ona obsežnica.

»Ampak gospoda Teržnika imata prav, stvar je hudo nenavadna. Zakaj …«

Vmešala se je vodička.

»Hvala gospodu Ferjancu za temeljito razlago vaškega izročila. Zdaj se bomo vrnili v Domnovo gostilno, kjer prenočujemo!«

Ferjanc je jezno šel v hišo in zaloputnil vrata.

Naslednje jutro je precej zgodaj vstal, potrkal na hišo Stara Grapa 2 in se zadrl:

»Batino nazaj!«

 

 

 

English