Lives Journal 6

Rajko Shushtarshich

 

ZGODBA O PILATU II

Sporochilo ob Njegovem slovesu

 

Sporochilo ob Njegovem slovesu

O njih, o njem, in o drugih  

 

Pilat To porochilo je tako chudno, malo je verjetno; ali to kaj

spremeni na njem samem, porochilu, mislim?

On Ne na njem, ne v njem to nichesar ne spremeni,

svobodno ga zapishi.

Pilat Sam ga gotovo ne bom zmogel napisati, moral bom Tebe

vprashati, to, chesar si nisem gotov.

On Vseeno je, ali vprashash mene ali sebe, v mojem imenu.

Che tega vajen she nisi, naj bo po tvojem, sprashuj me,

ne imej zadrzhkov, ne obzira.

Pilat Moram porochati, koliko je njih, tebi vdanih, zvestih,

ki sledijo pot tvojo. Najbolj vazhno pa je shtevilo uchencev

tvojih? Dvanajst je bilo njih, potem je eden odshel, oziroma

ti si ga sam poslal, in ostalo ti je enajst njih; je prav tako?

On Ni tako. S tem shtetjem, preshtevanjem je krizh. Kako preshtel bosh

njih, ko pa jih nikoli v njih vseh ni; njih shtevilo se spreminja,

v trajanju ni ga. Vendar vzemiva to na grobo. Potem je

nekako tako:

Njih ni enajst, ampak dvanajst; ker dvanajsti ni odshel ves, in

za vedno ni odshel; dasi je res, da sem ga jaz poslal. Potem, ni

jih dvanajst, ampak trinajst, le da trinajsti she ne ve za sebe,

da on je trinajsti; she natanchneje pa je, da on ves she ne ve, da

on je trinajsti uchenec moj. Vendar tako shtetje je zares grobo.

V resnici jih je mnogo vech. Tako je v vsakem njih trojnost,

so trije; in tudi ta trojnost ima svetlo in temno stran, zato

rekel bi, da jih vsaj podvoji. Po shtetju tem jih je sedemdeset

osem. Morda pravilneje je, che shtel bi jih da v vsakem njih

trinajst je: she dvanajst drugih. Po tem shtetju je njih sto in

petdesetshest; in redko vsi v vseh so. Nekaj njih je vedno

odsotnih. To povem ti samo zato, da uvidish, da shtetje njih je

nesmisel preshtevanja, tega, kar je po bistvu svojem neshtevno.

Pilat Ali lahko potem zapishem tako:

On imel je uchencev veliko, a preshteti njih ni mogoche. Vsak

njih je bil njemu vdan in svoboden po sebi; in v sebi je bil

svoboden in nesvoboden, resnichen in neresnichen, lep in

nelep;

in bil je svetlo teman in temno svetal po duhu svojem; in bil

je iskra bolj ali manj svetlecha, ki se utrne in ugasne hkrati.

Lahko bi rekli, da bilo je shest njih v enem. A bilo jih ni shest,

ker njihov ton se preliva zdaj v eno, zdaj v drugo barvo,

odtenek. Potem bi lahko rekli, da njih bilo je troje le,

v enem; a tudi tako ni mogoche rechi, ker njih trojstvo je v njih

sebstvu; eno.

Njihov Mi pa je she veliko bolj prepleten in spleten, v njih

Mistvu. V vsakem njih so zhe v duhu njih vsi, vsak njih je

z njim Mistvom prezhet.

Che pa bi sedaj nadaljevali z njih mogochostjo bivanja

v trajanju, ko sochasno bivajo, ko za nas she ne bivajo, in ko

enako bivajo, ko za nas ne bivajo vech, bo gotovo zadoshchalo,

da uvidite, da takega porochila ni mogoche niti razumeti, kaj

shele sestaviti. Naj sklenem porochilo o njih shtevilu, da jih

preshteti ni mogoche in da je njih preshtevanje nesmiselno.

Bi bilo tako porochanje zadovoljivo?

On Za porochilo bi moralo zadoshchati. Le nekaj bi bilo treba dodati

resnici na ljubo.

Njih trojstvo je v njih sebstvu eno; a njihovo trojstvo v njih

jazu ni eno.

Pilat Na to bi res pozabil.

On Pa ne bi smel, to je bistveno.

Pilat Sedaj pa moram porochati o svojstvu Tebe, njihov voditelj si,

kot tak dalech najbolj pomemben.

On Dvomim, da bo tako, vendar dajva lepo po vrsti. O meni

vendar vesh toliko tega, vech kot kdorkoli vas, vech kot uchenci

drugi.

Pilat In ravno v tem je problem. Kaj naj porocham?

On Porochaj, kar je za uradno porochilo potrebno, tako neznaten

del tebe, tvoja uradna vloga bo zhe vedela, kaj je to.

Pilat Problem je ravno v tem, mislim, da je moja kozha uradna za

vselej izgubila lastnika, ne morem vech vanjo, che pa

poskusham, sem ji odvech. Ne morem rechi, da sem jo prerasel,

vendar jaz ne bom nikoli vech pravi uradnik.

On To vem, Pilat, vendar porochilo lahko z lahkoto sestavish.

Pilat Poskusil bom, vendar chisto na kratko.

On je: Jezus Nazarenski, kralj Judov,

vojvoda tega sveta, samozvani,

ki slishal je klic v sebi, o poslanstvu svojem.

Je: Vojvoda neba, sin Gospoda vojska

nad vojskami, sin duha izrednega.

Za chasa zhivljenja je razshiril nauk svoj polovici cesarstva

rimskega: na zahodu na Grshko, na vzhodu do Azije.

Njega usmrtitev, krizhanje oskrunjenega kralja Judov bo, po mojem

skromnem mnenju, samo she razshirilo nauk njegov po vsem

cesarstvu in dlje. Edina reshitev za nas je, da nauk njegov

sprejmemo, ga vkljuchimo v organizacijo nasho, za moch nasho.

Zaskrbljujoche je dejstvo, da Judje tega niso zmogli, dasi ni

mogoche rechi, da nekateri vplivni med njimi tega niso videli.

To se je torej ugodno odvilo za nas. Vendar me skrbi, che

bomo mi to preizkushnjo bolje prestali. Naj ne bom Pilat

rimski, che se motim v tem.

Je: Sin Boga, to ni mogoche ne videti,

Sin edinega Boga. Njega Bog ni Bog,

ki ga on priznava; je Bog, ki je v njem, v meni, v vas. To

lahko ne vidite, a po mojem skromnem videnju odsvetujem

to; tu ne gre za moch in oblast, tu gre za vero vase, za smisel

vsega bivanja nashega. Vrednote, ki jih uchi, so: resnica,

svoboda, ljubezen in z njimi vse druge. So tako zhive, zlasti

slednja, da dalech presegajo moch preprichevanja nam znanega,

one zhive po sebi. In vechne so. Tu se torej ne da storiti

nichesar. In naj ne bom zhivo bitje, naj ne bom kamen, che se

motim. On ni prvich na svetu tem. On pozna ga, takega kot

je, kot bil je in kot bo she. Pozna ga po sebi, po bistvu

svojem; a pozna ga tudi po drugih in po Bogu ga pozna.

Bi to zadoshchalo za porochilo, ga je vprashal Pilat?

On Meni na ljubo bi lahko dodal, kaj jaz sem tudi brez

poslanstva mojega.

Pilat Je pa on tudi chisto navaden chlovek, morda je zadnji chlovek on.

Je sin chloveka, je sin, ki je moral prehoditi vso pot chloveka,

da bi nashel duh njegov sebe in da bi nashel on Boga, sebstvo

svoje.

On Pilat, ali si to ti? Si she uradnik? Che si ganil mene v srce moje

ranjeno, kaj ni to znamenje, ki govori, da je porochanje tvoje

chloveshko; je tako dobro za porochilo?

Pilat Ni, vendar mi lahko zaupash, izkushnjam mojim, to bodo mirno

spregledali.

Sedaj vem, kaj je bilo to, kar je naredilo meni porochanje to,

o tebi, mogoche, kar dalo mu je smisel. Naj ostane tako, brez

tega bi bilo za mene nesmiselno, jaz moram pretihotapiti

nekaj malega zhivega v she tako absurdno porochilo uradno.

A kako naj ga koncham. Sedaj vem, kaj si mislil, ko rekel si,

da mi porochanje o tebi ne bo najtezhje. O Njem jaz ne morem

porochati, kako naj uradno porocham o Bogu.

On To je sedaj samo she formalnost. Porochaj formalno, a v tem

ti jaz ne smem pomagati, tu si ti vechji od mene.

Pilat Sedaj pa mislim, da je porochilo konchano. Potem, kar rekel si

mi, ga jaz ne morem zmashiti, za nobeno ceno vech.

On Morash, Pilat, ti to zmoresh, le nekaj si pozabil. To le sanje so.

 

Pilat zhe zdavnaj ni vedel, kaj so le sanje, sanj sanje, in kaj

resnichnost njih. Vendar olajshanje je obchutil.

Kako chudni so ti prehodi, ko z njimi magichno zmorejo ljudje

pocheti stvari in dejanja, ki bi jih sicer she v sanjah ne upali.

Uradno torej Boga ni. In che ga ni, chemu potem ljudje

vsega sveta, chasov vseh, toliko chasa zapravijo na mislih o

njem: dokazu njega bivanja, traktatih, razpravah. A vse to je

malenkost, che shtejemo shtevilo proshenj in upanj, poslanih

njemu. V tem se ne more meriti z njim noben urad za proshnje

in pritozhbe v cesarstvu, niti na svetu vsi uradi skupaj, ne.

Nasha naloga je, da ljudi od tako shtevilnih, in tako velikih zmot

odvrnemo s sredstvi vsemi, ki so.

Neuradno pa Bog je. Je najbolj gotova zaznava, ki jo sploh

imamo; je od dejstev nashe zavesti najbolj gotovo dejstvo,

edino gotovejshe od svobode.

Che ga torej hochemo zatajiti sebi; moramo vedeti, kdo On je.

Pot do Njega vodi dalech tja chez, chez meje razuma, pot vodi k

Njemu, a ne moremo rechi, da je On cilj, ker cilj je neskonchen,

za nas pa cilj to ni, narobe bi ga razumeli; a tega ravno

nochemo. To porochilo ni traktat o Bogu, zato bom v porochanju

svoboden in prichel tam, kjer nam je On po mojem skromnem

mnenju blizu. Che hochemo zatreti Boga, moramo zacheti pri

zatiranju svobode. Ne mislim, da nismo tu zhe mnogo naredili,

ker se to tako naravno ujema z nasho potrebo po mochi in

oblasti; a dovolil bi si omembo, da smo premalo naredili za

chloveka samega. Mi mu moramo pomagati, da on zatre

svobodo sam v sebi; in zatrl bo z njo Boga.

Potem je tu resnica; resnica chloveka, ki sam se dokoplje do

nje; che to se bo razpaslo po cesarstvu kot navada, bo ta

potegnila za sabo svobodo misli in izrazhanja nje; in zopet se

bo to konchalo s svobodo in kako bo potem, sem zhe porochal.

Resnico je treba torej strogo nadzirati, usmerjati in vsakemu

chloveku nuditi vech nje, kot bi jo v sanjah lahko si zhelel,

seveda mislim na nasho uradno resnico.

Potem je tu, in ni najmanj nevarna: ljubezen, ki jo je s takim

uspehom in lahkoto, pred nosom nashe najboljshe tajne sluzhbe

sveta, shiril zgoraj omenjeni Nazarenchan. Nevarna je ljubezen

njegova, ni mogoche videti, kako dalech je kdo prezhet z njo in

kako blizu izvoru nje je v sebi. Mi smo mnogo storili do

danes, da bi jo zamolchali, sprevrgli, utesnili in definirali;

da bi ona ne bila vech to, kar je po njem, in kar je.

Che ubijemo njo, bomo z lahkoto to opravili z drugimi

nesistematiziranimi, chloveshkimi vrednotami. Namesto njih

moramo zgraditi vrednotne sisteme novega chloveka, ki bo

pravi chlovek sistema ali vsaj sistemov. Mi moramo dati vech na

nashe sle mochi: lazh, strah, sovrashtvo. Izkoristiti moramo

sovrashtva silo, lazhi slepoto in strah pred svobodo, da zlijejo se

v en sam oblak, ki zharel bo v njih, iz njih. Samo tako bomo

usmerili vrednote v njih za dva tisoch let.

Che kdo misli, da ni tako resen polozhaj, kot se meni zdi, naj

pove, kaj se lahko she zoperstavi, sicer neuradnemu Bogu,

che ne sistem?

 

Nato je vprashal Pilat njega: Je bila taka uvodna zatemnitev

porochila pravilna, je to sploh dopustno porachati, tako

porochati?

On Kako naj bi videl svetlobo, che ne vidish teme v sebi? Che pa

temo pravilno osvetlish, je to enako dobro, kot che svetlobo

senchish. Menda ti je jasno, da popolnega porochila ni.

Pilat Tako sem slutil, vendar prehoda nazaj ne vidim, ne vidim ga:

kako bi se naravno prelila osvetlitev teme v senchenje

svetlobe k luchi; vsaj v porochilu ne vidim tega.

On V porochilu se to ne more naravno prelivati.

Porochilo mora biti jasno, bolj kot traktat. Naj

te ne moti, che ne bo zhivo; porochila so mrtva.

Pilat Jaz pishem porochilo nashemu bogu, on je zemeljski bog, en

chlovek se mora odrechi chlovechnosti najbolj, da bi poosebljal

sistem. Sistem je bozhanstvo, je brezosebno, zato pravichno

edino; on pa je bog, ki je konkreten, vsi ga vidijo in obchutijo

z navadnimi ochmi; to je edina prednost za negotovost, ki nam

jo zemeljski bog povzrocha, ko se ne more razosebiti v sistem.

Sistem sam tezhi k temu, da se znebi she te svoje zadnje

pomanjkljivosti. A do tega je she dalech, za sedaj je cesar bog.

On Dokler je tako, bo zemeljski bog hotel vedeti

najnujnejshe o neuradnem Bogu.

Pilat Torej se otepam zaman. Shematsko je tako:

A poprej she opomba:

Che mi kdo reche, da sramotim ga v porochilu;

che mi kdo reche, che sem ga videl, da to porocham;

mu jaz moram dati prav.

Che on vidi moje videnje po svojem videnju;

potem ima on v tistem hipu prav, in jaz nichesar

ne vem vech, in ne morem mu nich sporochiti,

v tem zapisniku zhe ne.

Jaz nisem videl Avatarjev na gori, pa vseeno vem, da problem

ni bil majhen. Takih stvari si moji porochevalci preprosto ne

morejo izmisliti, tem manj, che so slabi. In taka porochila jaz

preverim, ne enkrat.

Da bi si to Oni izmislili, da bi varali sebe, tega trdil ne bo

nihche, ki je srechal enega njih. Ti ljudje so zadnji, ki bi jim

lahko rekel, da varajo sebe. O chudezhih sem porochal podrobno

v dosedanjih porochilih, enako o Avatarjih in Njega zapovedih.

Naj potrdim samo najnujnejshe, to, kar se mi zdi posebej

zanimivo in je za cesarstvo pomembno.

Chez dva tisoch let bodo hoteli chudezhe z dokazi,

natanchno izmerjene, z dokazi potrjene, in kaj bo to

spremenilo na njih neveri? Vseeno ne bodo verjeli ne sebi

ne svojim ochem, trdovratno bodo bredli po neznanem.

Chez dava tisoch let bodo hoteli videti Gospoda vojska nad

vojskami, Avatarjev vojvodo, vojvod Vojvodo. In kaj jim

lahko reche On? Da Boga ni videl niti On. Tega On ne bo ne

zanikal ne potrdil. On to je in vendar ni edini Bog. On ima

Boga kakor mi, dasi tako rechi ni pravilno, kasneje bom

pojasnil to. Vero, ki jo oznanja, oznanja toliko, kolikor je

moremo dojeti, a ta vera je Njegova vera. Cheprav je zhalostno

ne imeti vere Njegove, je she bolj zhalostno ne imeti vere vase;

potem so tu zapovedi, che hochete; in kolikor hochete. Mi tu ne

bomo skoparili, niti malo ne. On pa je ravno tu zadrzhan. Ali

ni to chudno, kako smo si v vsem nasprotni; vredno se je

zamisliti; potem pa zasuti z zakoni ljudstvo. To nas bo, oblast

nasho, reshilo, morda za dva tisoch let.

Kolikor razumem jaz, je bil to glavni razlog spora med Njim

in Mojzesom, tako hud, da ju je Elija moral miriti. Mojzes

je dal veliko, skoraj vse na zakon, On pa je velichal samo

vrednote.

Potem je moral popustiti tudi On. O zapovedih je dejal, da so

za tiste, ki ne vidijo. Izrazhal se je zelo skrivnostno. Nekako

tako:

che jih je deset, potem veste, katere so,

che jih je pet, potem veste, katere so,

che sta dve, potem sta ti dve glavni zapovedi in veste, kateri

sta;

in ko bo samo ena, boste vedeli, katera bo to, in vse druge

bodo v njej;

in she ta bo prevech, ker je zapoved; a dalech je she do tega.

Vi potrebujete vsaj dve zapovedi, vendar zapovejte si jih sami.

 

Mislim, da je to porochilo, kljub nejasnosti, za nas zelo

pomembno. Jasno je mogoche razbrati, da bomo mi tezhili k

nasprotnemu in ljudstva zasipali z zapovedmi. Nekako dva

tisoch let bi to normativno bogatenje ljudi moralo vzdrzhati,

potem si bo treba izmisliti kaj drugega, morda neke vrste

samozakonodajo, sicer bo vse izgubljeno, mislim seveda na

oblast. To je tako, ko Boga uradno ni, ali pa, ko je On sam

uraden, mislim, urejeno predstavljen.

Pilat ga proseche pogleda, vprasha:

Bog Oche ima tudi trojstvo edinosti v sebi, tega jaz ne morem

videti.

On Samo zato, ker je ne vidish v sebi.

Pilat On je Bog Oche,

je Sveti Duh,

je Bozhanskost sama, On sam je Bog v Sebstvu Njegovem.

Mi pa bi radi videli njegovega Boga, in potem Boga njegovega

Boga, in tako v nedogled.

On To samo zato, ker vsakich pozabite, da ste tudi vi Bogovi.

Njegov Bog je edini Bog, in vash Bog je edini Bog. To pa, kar

vi ishchete, je chista transcendenca; in che vam to nich ne pove,

potem tako je: Bog je eden in Njega ni she nihche videl;

in che bi ga videl, bi Bog sam videl Sebe; in vidi se,

v Bogu Ochetu v Nas, v Vas; se vidi;

in gleda Sebe, to je vse.

Pilat Sicer pa, komu sploh pishem to porochilo?

Sedanjemu cesarju cesarjev?

Cesarstvu rimskemu?

Gotovo ne.

Cesarstvom, kraljestvom naslednjim?

Cesarstvu, kraljestvu brez cesarja?

Sistemu brez chloveka boga?

Sistemu brez chloveka?

Morda tako bo, to bo.

 

On ni vech odgovoril. Gotovo, da je bilo to vse, kar je hotel,

da pride v zapisnik.

To je bilo njegovo slovo, si je rekel Pilat. Sedaj bi moral prvo

inachico porochila zopet popraviti, ker trinajsti uchenec je zhe

vedel za sebe,

vsaj za del sebe,

vsaj shematsko, je vedel.

Pilat je she enkrat preveril shifrirano porochilo O Avatarjih

in Njega zapovedih, to je porochilo svojih porochevalcev in

svoje opombe v njem. Ni ga dojel, dasi je nekako vedel, da

je srzh tajne njegove zhe vsa v zapisu zaslishanja, a tezhko mu je

razbrati – deshifrirati tisti pravi pomen njen.

Nekaj je v tem zapisu manjkalo, ni bilo do konca izrecheno.

Ravno prava vzpodbuda zanj, da je zachel s preiskavo v duhu.

Zapisal je:

 

 

Dve zapovedi

 

1 Ljubi Boga svojega v sebi,

sebstvo svoje ljubi.

2 Ljubi tistega, ki ti je blizu

kot sebstvo svoje.

 

Potem je pazljivo prebral zapis svoj,

pa ni bil zadovoljen. Nich zhivega zanj ni bilo v njem.

In zapisal je tako: Dve zapovedi, che jih zhe potrebujesh,

(potem je »zhe« prechrtal) in nadaljeval tako:

 

Ljubi Boga svojega v sebi,

iz sebe ga ljubi,

z vsem srcem svojim;

iz dushe sebe,

z umom chistim;

iz sebstva svojega,

v iskri Boga v sebi ga ljubish.

 

Ljubi blizhnjega svojega, tistega, ki ti je blizu,

kakor ljubish sebe samega:

iz vsega srca svojega,

iz dushe svoje,

po sebstvu svojem.

Po iskri Boga v sebi ga ljubish.

 

Nejevoljen je bil Pilat nase, sam ni vedel zakaj.

»O, Bog – da bi ga vprashal takrat, ko bil je she chas, ko

chas se je ustavil.«

On ga ni mogel gledati takega. Vprasha Pilata: »Kdo ti

ju zapoveduje, Pilat?«

Pilat se je zdrznil, bil presenechen je, veselo zachuden, pa malo

prestrashen in za odtenek she jezen, a zbral se je hitro, kot le

on je to mogel, odgovoril negotovo:

»Jaz sam.«

On Potem stori tako!

 

Pilat Ljubim Boga svojega,

iz sebe ga ljubim;

z vsem srcem svojim,

vso dusho svojo,

umom chistim;

iz sebstva svojega,

z iskro Boga v sebi ga ljubim.

On Sam bosh Pilat, osamljen...

Pilat In tistega, ki mi je blizu,

njega ljubim kot sebe samega;

iz sebe ga ljubim;

s srcem svojim,

dusho svojo,

umom svojim;

iz sebstva svojega,

z iskro Boga v sebi ga ljubim,

po najsvetlejshem v njem.

On Zakaj potrebujesh dve zapovedi?

Pilat Najvechji sta, vse druge so v njiju.

On Zakaj potrebujesh dve zapovedi, Pilat?

Pilat Ko ljubim Boga v sebi,

iz sebe,

vsega bistva svojega,

ljubim Vse;

en Bog je,

eno smo v njem.

On Che ljubish tako, ne potrebujesh nobene zapovedi

vech, vendar ti sedaj lahko ljubish le tiste,

ki so ti blizu, resnichno res blizu.

Pilat je zopet popravil zapis, sedaj je pisalo:

Dve zapovedi, che jih she potrebujesh.

On Ne trudi se, Pilat. Tu chasa ni. Chas je za nas

blizhina Bogu, prezhetost z Njim.

A tako je, che potrebujesh dve zapovedi, zapovej

si jih sam, naj ti jih ne zapove nihche, ki je v

tebi gost tuj, ki te povleche tja, kamor ti nochesh.

Najvishji sta to zapovedi, vse druge so v njiju.

Vendar ti ne potrebujesh vech Elijevih zapovedi.

Ti potrebujesh le eno »zapoved«,

in ona ni moja zapoved, ni »zapoved« Njegova,

ona je vednost, gotovost je, ki govori sama zase;

ko jo resnichno res sprejmesh, prerodi te,

spremeni ti vse tvoje zhivljenje, zhivljenja smisel:

 

Neumrljivost dushe je : Nje vechno zhivljenje.

 

Ko resnichno resnichno ljubish Boga svojega

v sebi, iz sebe samega, bistva svojega,

tri vrednote moje zamenjajo ti vse zapovedi.

Kdor ima vrednote Njegove, in moje,

ga one vodijo,

one govore same za sebe,

po sebi govore,

same se razodevajo,

sebe velichajo,

med sabo se druzhijo,

vodijo v vechnost, k Bogu,

vechno zhivljenje so one.

 

Pilat se je prebudil, zelo nerad, nikoli v zhivljenju se

ni she tako nerad zbujal. Rekel je she:

Tako dalech je torej zhe to. V sluzhbi cesarstvu,

odtujeni sebe, sem tako dalech prishel, da sanjam zapisnike.

 

Sedaj je bil Pilat resnichno sam.

 

Do pogovora z ljudmi ni mu bilo,

on je bil sam sebi tujec.

Govoril bi Pilat s psom,

ki ga je, njega, ljubezni uchil,

do ljudi, in drugih bitij, ki niso ljudje.

 

­­­ 

 

 

_________________

Ja 12/50, 13/34, 14/21

Mt 22/37-40, Ma 12/29-31, Lk 10/27

 

 

 

English