Lives Journal 6

Rajko Šuštaršič

 

ZGODBA O PILATU II

Sporočilo ob Njegovem slovesu

 

Sporočilo ob Njegovem slovesu

O njih, o njem, in o drugih

 

Pilat To poročilo je tako čudno, malo je verjetno; ali to kaj

spremeni na njem samem, poročilu, mislim?

On Ne na njem, ne v njem to ničesar ne spremeni,

svobodno ga zapiši.

Pilat Sam ga gotovo ne bom zmogel napisati, moral bom Tebe

vprašati, to, česar si nisem gotov.

On Vseeno je, ali vprašaš mene ali sebe, v mojem imenu.

Če tega vajen še nisi, naj bo po tvojem, sprašuj me,

ne imej zadržkov, ne obzira.

Pilat Moram poročati, koliko je njih, tebi vdanih, zvestih,

ki sledijo pot tvojo. Najbolj važno pa je število učencev

tvojih? Dvanajst je bilo njih, potem je eden odšel, oziroma

ti si ga sam poslal, in ostalo ti je enajst njih; je prav tako?

On Ni tako. S tem štetjem, preštevanjem je križ. Kako preštel boš

njih, ko pa jih nikoli v njih vseh ni; njih število se spreminja,

v trajanju ni ga. Vendar vzemiva to na grobo. Potem je

nekako tako:

Njih ni enajst, ampak dvanajst; ker dvanajsti ni odšel ves, in

za vedno ni odšel; dasi je res, da sem ga jaz poslal. Potem, ni

jih dvanajst, ampak trinajst, le da trinajsti še ne ve za sebe,

da on je trinajsti; še natančneje pa je, da on ves še ne ve, da

on je trinajsti učenec moj. Vendar tako štetje je zares grobo.

V resnici jih je mnogo več. Tako je v vsakem njih trojnost,

so trije; in tudi ta trojnost ima svetlo in temno stran, zato

rekel bi, da jih vsaj podvoji. Po štetju tem jih je sedemdeset

osem. Morda pravilneje je, če štel bi jih da v vsakem njih

trinajst je: še dvanajst drugih. Po tem štetju je njih sto in

petdesetšest; in redko vsi v vseh so. Nekaj njih je vedno

odsotnih. To povem ti samo zato, da uvidiš, da štetje njih je

nesmisel preštevanja, tega, kar je po bistvu svojem neštevno.

Pilat Ali lahko potem zapišem tako:

On imel je učencev veliko, a prešteti njih ni mogoče. Vsak

njih je bil njemu vdan in svoboden po sebi; in v sebi je bil

svoboden in nesvoboden, resničen in neresničen, lep in

nelep;

in bil je svetlo teman in temno svetal po duhu svojem; in bil

je iskra bolj ali manj svetleča, ki se utrne in ugasne hkrati.

Lahko bi rekli, da bilo je šest njih v enem. A bilo jih ni šest,

ker njihov ton se preliva zdaj v eno, zdaj v drugo barvo,

odtenek. Potem bi lahko rekli, da njih bilo je troje le,

v enem; a tudi tako ni mogoče reči, ker njih trojstvo je v njih

sebstvu; eno.

Njihov Mi pa je še veliko bolj prepleten in spleten, v njih

Mistvu. V vsakem njih so že v duhu njih vsi, vsak njih je

z njim Mistvom prežet.

Če pa bi sedaj nadaljevali z njih mogočostjo bivanja

v trajanju, ko sočasno bivajo, ko za nas še ne bivajo, in ko

enako bivajo, ko za nas ne bivajo več, bo gotovo zadoščalo,

da uvidite, da takega poročila ni mogoče niti razumeti, kaj

šele sestaviti. Naj sklenem poročilo o njih številu, da jih

prešteti ni mogoče in da je njih preštevanje nesmiselno.

Bi bilo tako poročanje zadovoljivo?

On Za poročilo bi moralo zadoščati. Le nekaj bi bilo treba dodati

resnici na ljubo.

Njih trojstvo je v njih sebstvu eno; a njihovo trojstvo v njih

jazu ni eno.

Pilat Na to bi res pozabil.

On Pa ne bi smel, to je bistveno.

Pilat Sedaj pa moram poročati o svojstvu Tebe, njihov voditelj si,

kot tak daleč najbolj pomemben.

On Dvomim, da bo tako, vendar dajva lepo po vrsti. O meni

vendar veš toliko tega, več kot kdorkoli vas, več kot učenci

drugi.

Pilat In ravno v tem je problem. Kaj naj poročam?

On Poročaj, kar je za uradno poročilo potrebno, tako neznaten

del tebe, tvoja uradna vloga bo že vedela, kaj je to.

Pilat Problem je ravno v tem, mislim, da je moja koža uradna za

vselej izgubila lastnika, ne morem več vanjo, če pa

poskušam, sem ji odveč. Ne morem reči, da sem jo prerasel,

vendar jaz ne bom nikoli več pravi uradnik.

On To vem, Pilat, vendar poročilo lahko z lahkoto sestaviš.

Pilat Poskusil bom, vendar čisto na kratko.

On je: Jezus Nazarenski, kralj Judov,

vojvoda tega sveta, samozvani,

ki slišal je klic v sebi, o poslanstvu svojem.

Je: Vojvoda neba, sin Gospoda vojska

nad vojskami, sin duha izrednega.

Za časa življenja je razširil nauk svoj polovici cesarstva

rimskega: na zahodu na Grško, na vzhodu do Azije.

Njega usmrtitev, križanje oskrunjenega kralja Judov bo, po mojem

skromnem mnenju, samo še razširilo nauk njegov po vsem

cesarstvu in dlje. Edina rešitev za nas je, da nauk njegov

sprejmemo, ga vključimo v organizacijo našo, za moč našo.

Zaskrbljujoče je dejstvo, da Judje tega niso zmogli, dasi ni

mogoče reči, da nekateri vplivni med njimi tega niso videli.

To se je torej ugodno odvilo za nas. Vendar me skrbi, če

bomo mi to preizkušnjo bolje prestali. Naj ne bom Pilat

rimski, če se motim v tem.

Je: Sin Boga, to ni mogoče ne videti,

Sin edinega Boga. Njega Bog ni Bog,

ki ga on priznava; je Bog, ki je v njem, v meni, v vas. To

lahko ne vidite, a po mojem skromnem videnju odsvetujem

to; tu ne gre za moč in oblast, tu gre za vero vase, za smisel

vsega bivanja našega. Vrednote, ki jih uči, so: resnica,

svoboda, ljubezen in z njimi vse druge. So tako žive, zlasti

slednja, da daleč presegajo moč prepričevanja nam znanega,

one žive po sebi. In večne so. Tu se torej ne da storiti

ničesar. In naj ne bom živo bitje, naj ne bom kamen, če se

motim. On ni prvič na svetu tem. On pozna ga, takega kot

je, kot bil je in kot bo še. Pozna ga po sebi, po bistvu

svojem; a pozna ga tudi po drugih in po Bogu ga pozna.

Bi to zadoščalo za poročilo, ga je vprašal Pilat?

On Meni na ljubo bi lahko dodal, kaj jaz sem tudi brez

poslanstva mojega.

Pilat Je pa on tudi čisto navaden človek, morda je zadnji človek on.

Je sin človeka, je sin, ki je moral prehoditi vso pot človeka,

da bi našel duh njegov sebe in da bi našel on Boga, sebstvo

svoje.

On Pilat, ali si to ti? Si še uradnik? Če si ganil mene v srce moje

ranjeno, kaj ni to znamenje, ki govori, da je poročanje tvoje

človeško; je tako dobro za poročilo?

Pilat Ni, vendar mi lahko zaupaš, izkušnjam mojim, to bodo mirno

spregledali.

Sedaj vem, kaj je bilo to, kar je naredilo meni poročanje to,

o tebi, mogoče, kar dalo mu je smisel. Naj ostane tako, brez

tega bi bilo za mene nesmiselno, jaz moram pretihotapiti

nekaj malega živega v še tako absurdno poročilo uradno.

A kako naj ga končam. Sedaj vem, kaj si mislil, ko rekel si,

da mi poročanje o tebi ne bo najtežje. O Njem jaz ne morem

poročati, kako naj uradno poročam o Bogu.

On To je sedaj samo še formalnost. Poročaj formalno, a v tem

ti jaz ne smem pomagati, tu si ti večji od mene.

Pilat Sedaj pa mislim, da je poročilo končano. Potem, kar rekel si

mi, ga jaz ne morem zmašiti, za nobeno ceno več.

On Moraš, Pilat, ti to zmoreš, le nekaj si pozabil. To le sanje so.

 

Pilat že zdavnaj ni vedel, kaj so le sanje, sanj sanje, in kaj

resničnost njih. Vendar olajšanje je občutil.

Kako čudni so ti prehodi, ko z njimi magično zmorejo ljudje

početi stvari in dejanja, ki bi jih sicer še v sanjah ne upali.

Uradno torej Boga ni. In če ga ni, čemu potem ljudje

vsega sveta, časov vseh, toliko časa zapravijo na mislih o

njem: dokazu njega bivanja, traktatih, razpravah. A vse to je

malenkost, če štejemo število prošenj in upanj, poslanih

njemu. V tem se ne more meriti z njim noben urad za prošnje

in pritožbe v cesarstvu, niti na svetu vsi uradi skupaj, ne.

Naša naloga je, da ljudi od tako številnih, in tako velikih zmot

odvrnemo s sredstvi vsemi, ki so.

Neuradno pa Bog je. Je najbolj gotova zaznava, ki jo sploh

imamo; je od dejstev naše zavesti najbolj gotovo dejstvo,

edino gotovejše od svobode.

Če ga torej hočemo zatajiti sebi; moramo vedeti, kdo On je.

Pot do Njega vodi daleč tja čez, čez meje razuma, pot vodi k

Njemu, a ne moremo reči, da je On cilj, ker cilj je neskončen,

za nas pa cilj to ni, narobe bi ga razumeli; a tega ravno

nočemo. To poročilo ni traktat o Bogu, zato bom v poročanju

svoboden in pričel tam, kjer nam je On po mojem skromnem

mnenju blizu. Če hočemo zatreti Boga, moramo začeti pri

zatiranju svobode. Ne mislim, da nismo tu že mnogo naredili,

ker se to tako naravno ujema z našo potrebo po moči in

oblasti; a dovolil bi si omembo, da smo premalo naredili za

človeka samega. Mi mu moramo pomagati, da on zatre

svobodo sam v sebi; in zatrl bo z njo Boga.

Potem je tu resnica; resnica človeka, ki sam se dokoplje do

nje; če to se bo razpaslo po cesarstvu kot navada, bo ta

potegnila za sabo svobodo misli in izražanja nje; in zopet se

bo to končalo s svobodo in kako bo potem, sem že poročal.

Resnico je treba torej strogo nadzirati, usmerjati in vsakemu

človeku nuditi več nje, kot bi jo v sanjah lahko si želel,

seveda mislim na našo uradno resnico.

Potem je tu, in ni najmanj nevarna: ljubezen, ki jo je s takim

uspehom in lahkoto, pred nosom naše najboljše tajne službe

sveta, širil zgoraj omenjeni Nazarenčan. Nevarna je ljubezen

njegova, ni mogoče videti, kako daleč je kdo prežet z njo in

kako blizu izvoru nje je v sebi. Mi smo mnogo storili do

danes, da bi jo zamolčali, sprevrgli, utesnili in definirali;

da bi ona ne bila več to, kar je po njem, in kar je.

Če ubijemo njo, bomo z lahkoto to opravili z drugimi

nesistematiziranimi, človeškimi vrednotami. Namesto njih

moramo zgraditi vrednotne sisteme novega človeka, ki bo

pravi človek sistema ali vsaj sistemov. Mi moramo dati več na

naše sle moči: laž, strah, sovraštvo. Izkoristiti moramo

sovraštva silo, laži slepoto in strah pred svobodo, da zlijejo se

v en sam oblak, ki žarel bo v njih, iz njih. Samo tako bomo

usmerili vrednote v njih za dva tisoč let.

Če kdo misli, da ni tako resen položaj, kot se meni zdi, naj

pove, kaj se lahko še zoperstavi, sicer neuradnemu Bogu,

če ne sistem?

 

Nato je vprašal Pilat njega: Je bila taka uvodna zatemnitev

poročila pravilna, je to sploh dopustno poračati, tako

poročati?

On Kako naj bi videl svetlobo, če ne vidiš teme v sebi? Če pa

temo pravilno osvetliš, je to enako dobro, kot če svetlobo

senčiš. Menda ti je jasno, da popolnega poročila ni.

Pilat Tako sem slutil, vendar prehoda nazaj ne vidim, ne vidim ga:

kako bi se naravno prelila osvetlitev teme v senčenje

svetlobe k luči; vsaj v poročilu ne vidim tega.

On V poročilu se to ne more naravno prelivati.

Poročilo mora biti jasno, bolj kot traktat. Naj

te ne moti, če ne bo živo; poročila so mrtva.

Pilat Jaz pišem poročilo našemu bogu, on je zemeljski bog, en

človek se mora odreči človečnosti najbolj, da bi poosebljal

sistem. Sistem je božanstvo, je brezosebno, zato pravično

edino; on pa je bog, ki je konkreten, vsi ga vidijo in občutijo

z navadnimi očmi; to je edina prednost za negotovost, ki nam

jo zemeljski bog povzroča, ko se ne more razosebiti v sistem.

Sistem sam teži k temu, da se znebi še te svoje zadnje

pomanjkljivosti. A do tega je še daleč, za sedaj je cesar bog.

On Dokler je tako, bo zemeljski bog hotel vedeti

najnujnejše o neuradnem Bogu.

Pilat Torej se otepam zaman. Shematsko je tako:

A poprej še opomba:

Če mi kdo reče, da sramotim ga v poročilu;

če mi kdo reče, če sem ga videl, da to poročam;

mu jaz moram dati prav.

Če on vidi moje videnje po svojem videnju;

potem ima on v tistem hipu prav, in jaz ničesar

ne vem več, in ne morem mu nič sporočiti,

v tem zapisniku že ne.

Jaz nisem videl Avatarjev na gori, pa vseeno vem, da problem

ni bil majhen. Takih stvari si moji poročevalci preprosto ne

morejo izmisliti, tem manj, če so slabi. In taka poročila jaz

preverim, ne enkrat.

Da bi si to Oni izmislili, da bi varali sebe, tega trdil ne bo

nihče, ki je srečal enega njih. Ti ljudje so zadnji, ki bi jim

lahko rekel, da varajo sebe. O čudežih sem poročal podrobno

v dosedanjih poročilih, enako o Avatarjih in Njega zapovedih.

Naj potrdim samo najnujnejše, to, kar se mi zdi posebej

zanimivo in je za cesarstvo pomembno.

Čez dva tisoč let bodo hoteli čudeže z dokazi,

natančno izmerjene, z dokazi potrjene, in kaj bo to

spremenilo na njih neveri? Vseeno ne bodo verjeli ne sebi

ne svojim očem, trdovratno bodo bredli po neznanem.

Čez dava tisoč let bodo hoteli videti Gospoda vojska nad

vojskami, Avatarjev vojvodo, vojvod Vojvodo. In kaj jim

lahko reče On? Da Boga ni videl niti On. Tega On ne bo ne

zanikal ne potrdil. On to je in vendar ni edini Bog. On ima

Boga kakor mi, dasi tako reči ni pravilno, kasneje bom

pojasnil to. Vero, ki jo oznanja, oznanja toliko, kolikor je

moremo dojeti, a ta vera je Njegova vera. Čeprav je žalostno

ne imeti vere Njegove, je še bolj žalostno ne imeti vere vase;

potem so tu zapovedi, če hočete; in kolikor hočete. Mi tu ne

bomo skoparili, niti malo ne. On pa je ravno tu zadržan. Ali

ni to čudno, kako smo si v vsem nasprotni; vredno se je

zamisliti; potem pa zasuti z zakoni ljudstvo. To nas bo, oblast

našo, rešilo, morda za dva tisoč let.

Kolikor razumem jaz, je bil to glavni razlog spora med Njim

in Mojzesom, tako hud, da ju je Elija moral miriti. Mojzes

je dal veliko, skoraj vse na zakon, On pa je veličal samo

vrednote.

Potem je moral popustiti tudi On. O zapovedih je dejal, da so

za tiste, ki ne vidijo. Izražal se je zelo skrivnostno. Nekako

tako:

če jih je deset, potem veste, katere so,

če jih je pet, potem veste, katere so,

če sta dve, potem sta ti dve glavni zapovedi in veste, kateri

sta;

in ko bo samo ena, boste vedeli, katera bo to, in vse druge

bodo v njej;

in še ta bo preveč, ker je zapoved; a daleč je še do tega.

Vi potrebujete vsaj dve zapovedi, vendar zapovejte si jih sami.

 

Mislim, da je to poročilo, kljub nejasnosti, za nas zelo

pomembno. Jasno je mogoče razbrati, da bomo mi težili k

nasprotnemu in ljudstva zasipali z zapovedmi. Nekako dva

tisoč let bi to normativno bogatenje ljudi moralo vzdržati,

potem si bo treba izmisliti kaj drugega, morda neke vrste

samozakonodajo, sicer bo vse izgubljeno, mislim seveda na

oblast. To je tako, ko Boga uradno ni, ali pa, ko je On sam

uraden, mislim, urejeno predstavljen.

Pilat ga proseče pogleda, vpraša:

Bog Oče ima tudi trojstvo edinosti v sebi, tega jaz ne morem

videti.

On Samo zato, ker je ne vidiš v sebi.

Pilat On je Bog Oče,

je Sveti Duh,

je Božanskost sama, On sam je Bog v Sebstvu Njegovem.

Mi pa bi radi videli njegovega Boga, in potem Boga njegovega

Boga, in tako v nedogled.

On To samo zato, ker vsakič pozabite, da ste tudi vi Bogovi.

Njegov Bog je edini Bog, in vaš Bog je edini Bog. To pa, kar

vi iščete, je čista transcendenca; in če vam to nič ne pove,

potem tako je: Bog je eden in Njega ni še nihče videl;

in če bi ga videl, bi Bog sam videl Sebe; in vidi se,

v Bogu Očetu v Nas, v Vas; se vidi;

in gleda Sebe, to je vse.

Pilat Sicer pa, komu sploh pišem to poročilo?

Sedanjemu cesarju cesarjev?

Cesarstvu rimskemu?

Gotovo ne.

Cesarstvom, kraljestvom naslednjim?

Cesarstvu, kraljestvu brez cesarja?

Sistemu brez človeka boga?

Sistemu brez človeka?

Morda tako bo, to bo.

 

On ni več odgovoril. Gotovo, da je bilo to vse, kar je hotel,

da pride v zapisnik.

To je bilo njegovo slovo, si je rekel Pilat. Sedaj bi moral prvo

inačico poročila zopet popraviti, ker trinajsti učenec je že

vedel za sebe,

vsaj za del sebe,

vsaj shematsko, je vedel.

Pilat je še enkrat preveril šifrirano poročilo O Avatarjih

in Njega zapovedih, to je poročilo svojih poročevalcev in

svoje opombe v njem. Ni ga dojel, dasi je nekako vedel, da

je srž tajne njegove že vsa v zapisu zaslišanja, a težko mu je

razbrati – dešifrirati tisti pravi pomen njen.

Nekaj je v tem zapisu manjkalo, ni bilo do konca izrečeno.

Ravno prava vzpodbuda zanj, da je začel s preiskavo v duhu.

Zapisal je:

 

 

Dve zapovedi

 

1 Ljubi Boga svojega v sebi,

sebstvo svoje ljubi.

2 Ljubi tistega, ki ti je blizu

kot sebstvo svoje.

 

Potem je pazljivo prebral zapis svoj,

pa ni bil zadovoljen. Nič živega zanj ni bilo v njem.

In zapisal je tako: Dve zapovedi, če jih že potrebuješ,

(potem je »že« prečrtal) in nadaljeval tako:

 

Ljubi Boga svojega v sebi,

iz sebe ga ljubi,

z vsem srcem svojim;

iz duše sebe,

z umom čistim;

iz sebstva svojega,

v iskri Boga v sebi ga ljubiš.

 

Ljubi bližnjega svojega, tistega, ki ti je blizu,

kakor ljubiš sebe samega:

iz vsega srca svojega,

iz duše svoje,

po sebstvu svojem.

Po iskri Boga v sebi ga ljubiš.

 

Nejevoljen je bil Pilat nase, sam ni vedel zakaj.

»O, Bog – da bi ga vprašal takrat, ko bil je še čas, ko

čas se je ustavil.«

On ga ni mogel gledati takega. Vpraša Pilata: »Kdo ti

ju zapoveduje, Pilat?«

Pilat se je zdrznil, bil presenečen je, veselo začuden, pa malo

prestrašen in za odtenek še jezen, a zbral se je hitro, kot le

on je to mogel, odgovoril negotovo:

»Jaz sam.«

On Potem stori tako!

Pilat Ljubim Boga svojega,

iz sebe ga ljubim;

z vsem srcem svojim,

vso dušo svojo,

umom čistim;

iz sebstva svojega,

z iskro Boga v sebi ga ljubim.

On Sam boš Pilat, osamljen...

Pilat In tistega, ki mi je blizu,

njega ljubim kot sebe samega;

iz sebe ga ljubim;

s srcem svojim,

dušo svojo,

umom svojim;

iz sebstva svojega,

z iskro Boga v sebi ga ljubim,

po najsvetlejšem v njem.

On Zakaj potrebuješ dve zapovedi?

Pilat Največji sta, vse druge so v njiju.

On Zakaj potrebuješ dve zapovedi, Pilat?

Pilat Ko ljubim Boga v sebi,

iz sebe,

vsega bistva svojega,

ljubim Vse;

en Bog je,

eno smo v njem.

On Če ljubiš tako, ne potrebuješ nobene zapovedi

več, vendar ti sedaj lahko ljubiš le tiste,

ki so ti blizu, resnično res blizu.

Pilat je zopet popravil zapis, sedaj je pisalo:

Dve zapovedi, če jih še potrebuješ.

On Ne trudi se, Pilat. Tu časa ni. Čas je za nas

bližina Bogu, prežetost z Njim.

A tako je, če potrebuješ dve zapovedi, zapovej

si jih sam, naj ti jih ne zapove nihče, ki je v

tebi gost tuj, ki te povleče tja, kamor ti nočeš.

Najvišji sta to zapovedi, vse druge so v njiju.

Vendar ti ne potrebuješ več Elijevih zapovedi.

Ti potrebuješ le eno »zapoved«,

in ona ni moja zapoved, ni »zapoved« Njegova,

ona je vednost, gotovost je, ki govori sama zase;

ko jo resnično res sprejmeš, prerodi te,

spremeni ti vse tvoje življenje, življenja smisel:

 

Neumrljivost duše je : Nje večno življenje.

 

Ko resnično resnično ljubiš Boga svojega

v sebi, iz sebe samega, bistva svojega,

tri vrednote moje zamenjajo ti vse zapovedi.

Kdor ima vrednote Njegove, in moje,

ga one vodijo,

one govore same za sebe,

po sebi govore,

same se razodevajo,

sebe veličajo,

med sabo se družijo,

vodijo v večnost, k Bogu,

večno življenje so one.

 

Pilat se je prebudil, zelo nerad, nikoli v življenju se

ni še tako nerad zbujal. Rekel je še:

Tako daleč je torej že to. V službi cesarstvu,

odtujeni sebe, sem tako daleč prišel, da sanjam zapisnike.

 

Sedaj je bil Pilat resnično sam.

 

Do pogovora z ljudmi ni mu bilo,

on je bil sam sebi tujec.

Govoril bi Pilat s psom,

ki ga je, njega, ljubezni učil,

do ljudi, in drugih bitij, ki niso ljudje.

­­­ 

 

 

_________________

Ja 12/50, 13/34, 14/21

Mt 22/37-40, Ma 12/29-31, Lk 10/27

 

 

 

English