Lives Journal 6

Rajko Shushtarshich

 

DRZHAVO DAM ZA KONJA

(Ali prepoznavnost drzhave – moch sistema

ali narodova zavest – identiteta mi-stva)

 

»Kdor identiteto le brani, ta je vojno zanjo zhe izgubil.

Kajti identiteta se ne le brani, ampak ustvarja.«

R. Sh.

 

VSAKICH, KO PODVOMIM:

Kaj je primarno, kaj je pomembnejshe: ali prepoznavnost drzhave – moch sistema ali narodova zavest – identiteta mi-stva (nas-stva)? To vprashanje mi ne da miru, se pravi, znova in znova me muchi. Chemu? Je mar res tako zagonetno? Mislim, da ni, le v vsakokratni aktualizaciji variira, se pravi, pojavlja se v novih in novih modalnostih. Pa ne toliko zaradi sprememb v samozavedanju naroda, to je nas – nashega mistva, ampak zaradi premen sistema oz. drzhav, ki nas »osrechujejo«. Te se namrech neprestano spreminjajo, reformirajo, transformirajo ali »tranzitirajo«.

Narod kot subjekt, pa je v tem svojem bistvu isti, je svoboden ali pa ga ni oziroma ga ne bo vech, ko bo izgubil to svoje hrepenenje po svobodi (po samobitnosti). Chlovek zhivi desetletja, narodi stoletja, rodovi (gens), ljudstva (etn.) tisochletja, in ta imajo vse bistvene entitete kolektivne zavesti – identitete subjekta.

Lahko rechem, da odkar sem se zavedel sebe kot individuuma – res je, da je bilo to relativno pozno –, sem se sochasno zavedel (ali ovedel) tudi svojega – nashega mi-stva: da sem po narodnosti Slovenec, da je to moja kolektivna zavest. Ta je prav tako neposredno dejstvo moje – nashe zavesti, kot je sebstvo neposredno dejstvo moje zavesti. Nerazdruzhni sta. Drugache recheno, neposredno poznam – lahko prepoznam – le dva subjekta, eden je individuum, drugi je narod. Toda táko, kot to nashe mi-stvo je, me sili v dvom. Ne gre mi za akademsko razpravljanje o mogochosti definiranja naroda, ampak za neposredno vednost iz kolektivne zavesti. Te se zavesh, ali pa ostane nezavedna, a vseeno je – je intuitivno dojemljiva.

Zakaj neki je ta skupinska zavest tako enigmatichna (skrita, prikrita, prikrivana)? Zaradi velike pre-mochi sistema, predominantne (prevech prevladujoche) propagande sistema, po kateri je propagirana prepoznavnost drzhave – moch sistema skoraj v celoti zabrisala narodovo zavest – samozavest – identiteto. Nedavno z idejo proletarskega internacional-izma, dandanes z idejo globalizma.

 

V svojem relativno kratkem zhivljenju sem doslej prezhivel zhe shtiri drzhave oziroma shtiri mochno razlikujoche se sisteme. Vsaj dve bi lahko na vishku njune mochi oznachili kot diktaturi (drzhavi v totalitarnih sistemih), sedanjo pa kot drzhavo, ki nikakor ne more presechi svoje dedishchine – lastnosti post-totalitarnega sistema. Presezhek se lahko zgodi shele po menjavi nekaj generacij, morda bo to stanje trajalo petdeset let, nekaj let vech ali manj.

Rojen sem bil v kraljevini Jugoslaviji (SHS), nato sem prezhivel NDH (kot otrok v Sunji in Banja Luki), osvobojen sem bil v FLRJ – kasneje preimenovani v SFRJ, naposled sem bil drugich osamosvojen v RS (Republiki Sloveniji), ki od svojega vstopa v EU vidno izgublja svojo sicer kratkotrajno suverenost. V formalnem priznavanju naroda so bile med njimi velike razlike, nobena od teh drzhav pa ni bila prijazna do slovenskega naroda, tudi RS in EU nista. Morda obstaja v zametku tudi neka kolektivna evropska zavest in morda tudi planetarna zemeljska zavest, a tega ne vem, nisem se ovedel ne ene ne druge.

Sistemski vlogoslovci pravijo drugache: Kaj vas skrbi narod, ta bo zhe nekako prezhivel, kot je prezhivel she vse dosedanje osvajalce, zavojevalce. Skrb naj velja drzhavi, le ta je pomembna, le ta se venomer razvija (hierarhizira). Sedanja je moderna, povsem nova institucionalna (korporativna) tvorba.

 

Zdaj moram za razumevanje tega uvoda povzeti kratko uvodno vrednotno utemeljitev sistema iz leta 1999:1

»Kot lahko zhe z naslova razberete, bomo to pot skushali razgrniti ali razvozlati vrednotno utemeljitev sistema. Natanchneje recheno, zanima nas vrednotni sistem institucionalne strukture ali (krajshe recheno) legitimiteta sistema, (she krajshe) sistem, ker sistem je najprej vrednotni sistem – vrednotna utemeljitev institucionalne strukture. Ta nas najprej zanima sploshno, t.j. kot vrednotna utemeljitev kateregakoli sistema, potem pa, in obchasno tudi vmes, se bomo vprashali she o izstopajochih konkretnih posebnostih vrednotne utemeljitve »nashega sistema«. Ko danes uporabimo besedi »nash sistem«, mislimo na Slovenijo kot samo zachasni ali prehodni sistem ali sistem v tranziciji v nad-sistem Evropo. Slednja je nash novi zheleni sistem oz. sprva she nad-sistem. Navadno sistem enachimo kar z drzhavo. Vendar to ni chisto pravilno, ker je drzhava lahko utemeljena kot sistem (npr. totalitarni sistem), lahko pa jo skoraj v celoti predstavlja najmochnejshi subsistem (v nashem primeru politichni podsistem ali kratko politika), npr. politokratski sistem ali sistem, v katerem dominira stranko-kracija. In konchno, drzhava bi lahko bila le najmochnejsha institucija v sistemu. Takega primera v nashi civilizaciji seveda she ni bilo, ali pa vsaj meni ni znan niti priblizhek chesa takega. Vsaj upamo lahko, da se bo to nekoch vendarle zgodilo. Cheprav nich ne kazhe, da bi se to lahko zgodilo EU.

 

Unija ima zhe zdaj velike unitarne tendence, vsaj take, kot so jih imele nashe predhodne unitarne oz. federativne drzhave (nad-sistemi): Kraljevina SHS, FLRJ – SFRJ.

Dvakrat smo z velikim (za)upanjem vstopili v sistem »skupnost bratskih narodov« in dvakrat se je konchalo enako, z veliko morijo. In drama nashega zadnjega, t.j. nekdanjega ponesrechenega nad-sitema, na jugu dezhele, she ni konchana. Nekateri stavijo svoje upanje na UN, ki pa ni institucija zdruzhenih narodov, ampak je institucija zdruzhenih drzhav. In UN je institucija bolj simbolne kot dejanske mochi na nashem planetu Zemlji (t.j. v suprasistemu chloveshtva).«

 

Pri obujanju zgodovinskega spomina skushamo obuditi zavest posebej zavednih Slovencev, drugega za drugim (od Bohoricha, Trubarja, prek Presherna, Levstika, Cankarja do Kosovela.) Ne bom nashtel vseh, ki smo jih predstavili kot pomembne za narod Slovencev, tiste, ki se jim imamo zahvaliti za svoj obstoj. Cankar pa je bil tisti med njimi, ki je odkrito bichal slovensko hlapchevstvo kot sramotno lastnost narodovega znachaja. (Glej tudi njegovo predavanje: Slovensko ljudstvo in slovenska kultura, v Trstu, leta 1907.)2

Prav vsakich, ko podvomim o svojem narodu, pomislim prav na Ivana Cankarja. Je imel Ivan vendarle she najbolj prav? Za tale spis je nepogreshljiv. Nasprotno od njega pa je bil nenadkriljivo spodbuden za narod in zato neizogiben pri tem vprashanju – Srechko Kosovel. Zato moram na tem mestu citirati njegovo pismo malovernim, obupanim in pogumnim:

 

»PISMO«

 

»Malovernim to pismo! In obupanim in onim, ki niso ne maloverni ne obupani, ampak stoje s povesheno glavó in ne vedo, kaj bi in kako. In onim to pismo, ki so pogumni in mochni, v pozdrav njihovemu pogumu in mochi. In njim she najbolj, kajti pogum, to je zdravje!

V imenu Trubarja vam poshiljam to pismo in v imenu tistih, ki so v molitvenike pisali nasha imena in v imenu tistih, ki so davno davno govorili nash jezik. In v imenu poslednjih najbolj. Kajti oni so bili prvi in odlochujochi. Prst so bili, ki na njej vzklije drevo in zraste narod. In v imenu teh vas pozdravljam najbolj.

Kajti ne Trubarja ne Bohoricha ne Krelja ne bi bilo, che ne bi bilo teh; ne Dalmatina ne Japlja ne Pohlina ne Vodnika ne Kopitarja, ne Kastelica in ne najvechjega Presherna. In ne Levstika ne Jurchicha, ne Stritarja ne Trdine, ne Mencingerja ne Kersnika, ne Jenka ne Tavcharja ne Ashkerca in ne nashega Gregorchicha. Vsi ti so vzklili kot drevje iz rodne prsti. In zato pozdravljam te, ki so ta prst in zhivljenje.

 

Kajti brez njih ne bi bilo ne Ketteja ne Cankarja, ne Meshka ne Aleksandrova ne Zhupanchicha in nashih najvechjih modernih.

Kajti drevo ne more rasti, kjer ni tal, kjer ni zdravih, mochnih tal. In umetnik ne more vzkliti, kjer ni naroda.

In she so gozdovi in she so pokrajine nashe in she zhivi narod in diha, o, naroda ni mogoche ubiti.« (Zbrano delo; Tretja knjiga, I-II; DZS, Ljubljana 1977)3

Po drugi strani pa imamo veliko vech silno pomembnih drzhavnikov, politikov, med njimi prevladujejo taki, ki so nas bili in so nas pripravljeni prodati, zatajiti, vsaj zamenjati za poslushne drzhavljane. Ne bom izpostavil nikogar, pa ne zato, ker bi si ne upal, ampak zato, ker jih je prevech.

Z Andrejem Lenarchichem imava, kot je razvidno iz najinih prispevkov v Reviji SRP in v Lives Journalu, diametralno razlichne poglede glede pomena drzhave in naroda. Vseeno pa mislim, da je lepo predstavil zgodovino slovenske drzhavnosti. To je zamolchana zgodovina, o kateri nashi drzhavniki in njihovi uradni zgodovinarji nochejo vedeti nichesar. Tragichno se mi zdi, da dejstva, ki jih Lenarchich. – kot vneti zagovornik sporazuma o arbitrazhi – navaja, sama po sebi govore ravno proti njej.

Za utemeljitev pogumne zgodovinske odlochitve Slovencev – »kajti pogum, to je zdravje!« – bi bila dovolj zhe suverena drzhavnishka drzha – izjava:

Da se suverena drzhava Republika Slovenija prostovoljno ne odreka okupiranih ozemelj s strani nacionalistichne sosede, da ne pristaja na sporazum o arbitrazhi! Che se zhe drzhava ne more upreti premochni sili – v igri geostrateshkih interesov naj-sistemov (vloga Hrvashke je v njej je ravno tako postranska, kot je to vloga Slovenije), bi vsaj od naroda, ki naj ga dichi njegovo dostojanstvo, ponos in pogum, prichakovali, da prostovoljno ne klone.

»Narodu vzamesh ponos – dostojanstvo, in ranil si mu dusho. Nachel si mu samozavest – samozavedanje, z njim samobitnost – identiteto. Tega vam Slovenci – nashi zanamci ne bodo spregledali.«4,5

V suzhenjstvo, hlapchevstvo, podanishtvo – naj nas ne prisilijo s temi tremi shibami bozhjimi slovenskega narodnega znachaja. In ako je tudi to neizogibno, naj se narodna izdaja ne prodaja narodu kot velikanski dosezhek slovenskega drzhavnishtva. A ta vlak je zhe odpeljal, akt izkazane suverenosti je ad acta. Sledi samo she izvrshba.

Zato pa si vsakich, ko podvomim o svojem narodu, in se naposled streznim (zavem sebe in nashega mi-stva) rechem:

 

»DRZHAVO DAM ZA KONJA!«.

 

 

 

Propagandni dodatek ali opravichilo morebitnemu bralcu

Bralcu, ki bi pomotama zashel v prebiranje teh vrstic, sem dolzhan opravichilo ali vsaj pojasnilo: Trditve, izrechene v tem spisu, kakor tudi druge tovrstne trditve (npr. te, ki so navedene v spisih pod chrto) se na videz v nichemer ne lochijo od sicershnjih posredovanih propagandnih sporochil. She najbolj se lochijo po tem, da so sestavine avtonomne propagande. Treba jih je preveriti! To pa je mogoche bodisi z obichajno logichno analizo in preverjanjem navedenih dejstev bodisi s preverjanjem teh dejstev kot neposrednih dejstev v svoji lastni zavesti. Slednje je nekoliko tezhje, sprva, dokler se tega ne navadimo. Pogovorite se v duhu z zavednimi Slovenci, vsaj z nekaterimi, ki vam jih v Pismu navaja Srechko Kosovel, in dojeli boste svoj narod.

 

 

 

 

­­­­­­­­­­­­­­­­_____________________

1 Rajko Shushtarshich, Vrednote sistema I, II, Revija SRP 31/32, 1999, str. 116

1a Rajko Shushtarshich, Traktat o svobodi ali Vrednote sistema [Elektronski vir], Ljubljana, Revija SRP, 2001

2 Ivan Cankar, Slovensko ljudstvo in slovenska kultura, LiVeS Journal, Januar 2012, sht. 5, str. 110

3 Srechko Kosovel, Refleksije o narodu; Pismo, LiVeS Journal, Januar 2011, sht. 3, str. 90

4 Rajko Shushtarshich, Referendum za Slovenijo – drugi; Zavednim Slovencem IV, Revija SRP 97/98, 2010, str. 121

5 Rajko Shushtarshich, Kot môra – She o drugem referendumu za Slovenijo; Zavednim Slovencem V, Revija SRP 99/100, 2010, str. 141

 

 

 

English