Lives Journal 6

Rajko Šuštaršič

 

DRŽAVO DAM ZA KONJA

(Ali prepoznavnost države – moč sistema

ali narodova zavest – identiteta mi-stva)

 

»Kdor identiteto le brani, ta je vojno zanjo že izgubil.

Kajti identiteta se ne le brani, ampak ustvarja.«

R. Š.

 

VSAKIČ, KO PODVOMIM:

Kaj je primarno, kaj je pomembnejše: ali prepoznavnost države – moč sistema ali narodova zavest – identiteta mi-stva (nas-stva)? To vprašanje mi ne da miru, se pravi, znova in znova me muči. Čemu? Je mar res tako zagonetno? Mislim, da ni, le v vsakokratni aktualizaciji variira, se pravi, pojavlja se v novih in novih modalnostih. Pa ne toliko zaradi sprememb v samozavedanju naroda, to je nas – našega mistva, ampak zaradi premen sistema oz. držav, ki nas »osrečujejo«. Te se namreč neprestano spreminjajo, reformirajo, transformirajo ali »tranzitirajo«.

Narod kot subjekt, pa je v tem svojem bistvu isti, je svoboden ali pa ga ni oziroma ga ne bo več, ko bo izgubil to svoje hrepenenje po svobodi (po samobitnosti). Človek živi desetletja, narodi stoletja, rodovi (gens), ljudstva (etn.) tisočletja, in ta imajo vse bistvene entitete kolektivne zavesti – identitete subjekta.

Lahko rečem, da odkar sem se zavedel sebe kot individuuma – res je, da je bilo to relativno pozno –, sem se sočasno zavedel (ali ovedel) tudi svojega – našega mi-stva: da sem po narodnosti Slovenec, da je to moja kolektivna zavest. Ta je prav tako neposredno dejstvo moje – naše zavesti, kot je sebstvo neposredno dejstvo moje zavesti. Nerazdružni sta. Drugače rečeno, neposredno poznam – lahko prepoznam – le dva subjekta, eden je individuum, drugi je narod. Toda táko, kot to naše mi-stvo je, me sili v dvom. Ne gre mi za akademsko razpravljanje o mogočosti definiranja naroda, ampak za neposredno vednost iz kolektivne zavesti. Te se zaveš, ali pa ostane nezavedna, a vseeno je – je intuitivno dojemljiva.

Zakaj neki je ta skupinska zavest tako enigmatična (skrita, prikrita, prikrivana)? Zaradi velike pre-moči sistema, predominantne (preveč prevladujoče) propagande sistema, po kateri je propagirana prepoznavnost države – moč sistema skoraj v celoti zabrisala narodovo zavest – samozavest – identiteto. Nedavno z idejo proletarskega internacional-izma, dandanes z idejo globalizma.

 

V svojem relativno kratkem življenju sem doslej preživel že štiri države oziroma štiri močno razlikujoče se sisteme. Vsaj dve bi lahko na višku njune moči označili kot diktaturi (državi v totalitarnih sistemih), sedanjo pa kot državo, ki nikakor ne more preseči svoje dediščine – lastnosti post-totalitarnega sistema. Presežek se lahko zgodi šele po menjavi nekaj generacij, morda bo to stanje trajalo petdeset let, nekaj let več ali manj.

Rojen sem bil v kraljevini Jugoslaviji (SHS), nato sem preživel NDH (kot otrok v Sunji in Banja Luki), osvobojen sem bil v FLRJ – kasneje preimenovani v SFRJ, naposled sem bil drugič osamosvojen v RS (Republiki Sloveniji), ki od svojega vstopa v EU vidno izgublja svojo sicer kratkotrajno suverenost. V formalnem priznavanju naroda so bile med njimi velike razlike, nobena od teh držav pa ni bila prijazna do slovenskega naroda, tudi RS in EU nista. Morda obstaja v zametku tudi neka kolektivna evropska zavest in morda tudi planetarna zemeljska zavest, a tega ne vem, nisem se ovedel ne ene ne druge.

Sistemski vlogoslovci pravijo drugače: Kaj vas skrbi narod, ta bo že nekako preživel, kot je preživel še vse dosedanje osvajalce, zavojevalce. Skrb naj velja državi, le ta je pomembna, le ta se venomer razvija (hierarhizira). Sedanja je moderna, povsem nova institucionalna (korporativna) tvorba.

 

Zdaj moram za razumevanje tega uvoda povzeti kratko uvodno vrednotno utemeljitev sistema iz leta 1999:1

»Kot lahko že z naslova razberete, bomo to pot skušali razgrniti ali razvozlati vrednotno utemeljitev sistema. Natančneje rečeno, zanima nas vrednotni sistem institucionalne strukture ali (krajše rečeno) legitimiteta sistema, (še krajše) sistem, ker sistem je najprej vrednotni sistem – vrednotna utemeljitev institucionalne strukture. Ta nas najprej zanima splošno, t.j. kot vrednotna utemeljitev kateregakoli sistema, potem pa, in občasno tudi vmes, se bomo vprašali še o izstopajočih konkretnih posebnostih vrednotne utemeljitve »našega sistema«. Ko danes uporabimo besedi »naš sistem«, mislimo na Slovenijo kot samo začasni ali prehodni sistem ali sistem v tranziciji v nad-sistem Evropo. Slednja je naš novi želeni sistem oz. sprva še nad-sistem. Navadno sistem enačimo kar z državo. Vendar to ni čisto pravilno, ker je država lahko utemeljena kot sistem (npr. totalitarni sistem), lahko pa jo skoraj v celoti predstavlja najmočnejši subsistem (v našem primeru politični podsistem ali kratko politika), npr. politokratski sistem ali sistem, v katerem dominira stranko-kracija. In končno, država bi lahko bila le najmočnejša institucija v sistemu. Takega primera v naši civilizaciji seveda še ni bilo, ali pa vsaj meni ni znan niti približek česa takega. Vsaj upamo lahko, da se bo to nekoč vendarle zgodilo. Čeprav nič ne kaže, da bi se to lahko zgodilo EU.

 

Unija ima že zdaj velike unitarne tendence, vsaj take, kot so jih imele naše predhodne unitarne oz. federativne države (nad-sistemi): Kraljevina SHS, FLRJ – SFRJ.

Dvakrat smo z velikim (za)upanjem vstopili v sistem »skupnost bratskih narodov« in dvakrat se je končalo enako, z veliko morijo. In drama našega zadnjega, t.j. nekdanjega ponesrečenega nad-sitema, na jugu dežele, še ni končana. Nekateri stavijo svoje upanje na UN, ki pa ni institucija združenih narodov, ampak je institucija združenih držav. In UN je institucija bolj simbolne kot dejanske moči na našem planetu Zemlji (t.j. v suprasistemu človeštva).«

 

Pri obujanju zgodovinskega spomina skušamo obuditi zavest posebej zavednih Slovencev, drugega za drugim (od Bohoriča, Trubarja, prek Prešerna, Levstika, Cankarja do Kosovela.) Ne bom naštel vseh, ki smo jih predstavili kot pomembne za narod Slovencev, tiste, ki se jim imamo zahvaliti za svoj obstoj. Cankar pa je bil tisti med njimi, ki je odkrito bičal slovensko hlapčevstvo kot sramotno lastnost narodovega značaja. (Glej tudi njegovo predavanje: Slovensko ljudstvo in slovenska kultura, v Trstu, leta 1907.)2

Prav vsakič, ko podvomim o svojem narodu, pomislim prav na Ivana Cankarja. Je imel Ivan vendarle še najbolj prav? Za tale spis je nepogrešljiv. Nasprotno od njega pa je bil nenadkriljivo spodbuden za narod in zato neizogiben pri tem vprašanju – Srečko Kosovel. Zato moram na tem mestu citirati njegovo pismo malovernim, obupanim in pogumnim:

 

»PISMO«

 

»Malovernim to pismo! In obupanim in onim, ki niso ne maloverni ne obupani, ampak stoje s povešeno glavó in ne vedo, kaj bi in kako. In onim to pismo, ki so pogumni in močni, v pozdrav njihovemu pogumu in moči. In njim še najbolj, kajti pogum, to je zdravje!

V imenu Trubarja vam pošiljam to pismo in v imenu tistih, ki so v molitvenike pisali naša imena in v imenu tistih, ki so davno davno govorili naš jezik. In v imenu poslednjih najbolj. Kajti oni so bili prvi in odločujoči. Prst so bili, ki na njej vzklije drevo in zraste narod. In v imenu teh vas pozdravljam najbolj.

Kajti ne Trubarja ne Bohoriča ne Krelja ne bi bilo, če ne bi bilo teh; ne Dalmatina ne Japlja ne Pohlina ne Vodnika ne Kopitarja, ne Kastelica in ne največjega Prešerna. In ne Levstika ne Jurčiča, ne Stritarja ne Trdine, ne Mencingerja ne Kersnika, ne Jenka ne Tavčarja ne Aškerca in ne našega Gregorčiča. Vsi ti so vzklili kot drevje iz rodne prsti. In zato pozdravljam te, ki so ta prst in življenje.

 

Kajti brez njih ne bi bilo ne Ketteja ne Cankarja, ne Meška ne Aleksandrova ne Župančiča in naših največjih modernih.

Kajti drevo ne more rasti, kjer ni tal, kjer ni zdravih, močnih tal. In umetnik ne more vzkliti, kjer ni naroda.

In še so gozdovi in še so pokrajine naše in še živi narod in diha, o, naroda ni mogoče ubiti.« (Zbrano delo; Tretja knjiga, I-II; DZS, Ljubljana 1977)3

Po drugi strani pa imamo veliko več silno pomembnih državnikov, politikov, med njimi prevladujejo taki, ki so nas bili in so nas pripravljeni prodati, zatajiti, vsaj zamenjati za poslušne državljane. Ne bom izpostavil nikogar, pa ne zato, ker bi si ne upal, ampak zato, ker jih je preveč.

Z Andrejem Lenarčičem imava, kot je razvidno iz najinih prispevkov v Reviji SRP in v Lives Journalu, diametralno različne poglede glede pomena države in naroda. Vseeno pa mislim, da je lepo predstavil zgodovino slovenske državnosti. To je zamolčana zgodovina, o kateri naši državniki in njihovi uradni zgodovinarji nočejo vedeti ničesar. Tragično se mi zdi, da dejstva, ki jih Lenarčič. – kot vneti zagovornik sporazuma o arbitraži – navaja, sama po sebi govore ravno proti njej.

Za utemeljitev pogumne zgodovinske odločitve Slovencev – »kajti pogum, to je zdravje!« – bi bila dovolj že suverena državniška drža – izjava:

Da se suverena država Republika Slovenija prostovoljno ne odreka okupiranih ozemelj s strani nacionalistične sosede, da ne pristaja na sporazum o arbitraži! Če se že država ne more upreti premočni sili – v igri geostrateških interesov naj-sistemov (vloga Hrvaške je v njej je ravno tako postranska, kot je to vloga Slovenije), bi vsaj od naroda, ki naj ga diči njegovo dostojanstvo, ponos in pogum, pričakovali, da prostovoljno ne klone.

»Narodu vzameš ponos – dostojanstvo, in ranil si mu dušo. Načel si mu samozavest – samozavedanje, z njim samobitnost – identiteto. Tega vam Slovenci – naši zanamci ne bodo spregledali.«4,5

V suženjstvo, hlapčevstvo, podaništvo – naj nas ne prisilijo s temi tremi šibami božjimi slovenskega narodnega značaja. In ako je tudi to neizogibno, naj se narodna izdaja ne prodaja narodu kot velikanski dosežek slovenskega državništva. A ta vlak je že odpeljal, akt izkazane suverenosti je ad acta. Sledi samo še izvršba.

Zato pa si vsakič, ko podvomim o svojem narodu, in se naposled streznim (zavem sebe in našega mi-stva) rečem:

 

»DRŽAVO DAM ZA KONJA!«.

 

 

 

Propagandni dodatek ali opravičilo morebitnemu bralcu

Bralcu, ki bi pomotama zašel v prebiranje teh vrstic, sem dolžan opravičilo ali vsaj pojasnilo: Trditve, izrečene v tem spisu, kakor tudi druge tovrstne trditve (npr. te, ki so navedene v spisih pod črto) se na videz v ničemer ne ločijo od siceršnjih posredovanih propagandnih sporočil. Še najbolj se ločijo po tem, da so sestavine avtonomne propagande. Treba jih je preveriti! To pa je mogoče bodisi z običajno logično analizo in preverjanjem navedenih dejstev bodisi s preverjanjem teh dejstev kot neposrednih dejstev v svoji lastni zavesti. Slednje je nekoliko težje, sprva, dokler se tega ne navadimo. Pogovorite se v duhu z zavednimi Slovenci, vsaj z nekaterimi, ki vam jih v Pismu navaja Srečko Kosovel, in dojeli boste svoj narod.

 

 

 

 

­­­­­­­­­­­­­­­­_____________________

1 Rajko Šuštaršič, Vrednote sistema I, II, Revija SRP 31/32, 1999, str. 116

1a Rajko Šuštaršič, Traktat o svobodi ali Vrednote sistema [Elektronski vir], Ljubljana, Revija SRP, 2001

2 Ivan Cankar, Slovensko ljudstvo in slovenska kultura, LiVeS Journal, Januar 2012, št. 5, str. 110

3 Srečko Kosovel, Refleksije o narodu; Pismo, LiVeS Journal, Januar 2011, št. 3, str. 90

4 Rajko Šuštaršič, Referendum za Slovenijo – drugi; Zavednim Slovencem IV, Revija SRP 97/98, 2010, str. 121

5 Rajko Šuštaršič, Kot môra – Še o drugem referendumu za Slovenijo; Zavednim Slovencem V, Revija SRP 99/100, 2010, str. 141

 

 

 

English