Lives Journal 6

Srechko Vilhar

 

KAJ SO REZIJANI?

 

Zgodovina Slovencev, ki so zhiveli she v 12. stoletju kompaktno na ozemlju tja do Tagliamenta, je zavita v temo. Stari viri nam povedo zelo malo o njih, so netochni in pomanjkljivi. Izmed starih zgodovinarjev in piscev nam nihche ne porocha, do kje je segal nash rod. Novejshi zgodovinarji pa se zaman trudijo, da bi razvozlali razne bajke in v tem pravcu reshili problem. Raziskovanje iz tega stalishcha se je izkazalo kot neplodno! Taki zgodovinarji samo zavajajo in oddaljujejo znanstvenika od prave smeri.

Iskati moramo torej novih poti in novih vidikov. Jezikoslovec naj izpopolni to, kar ne more zgodovinar!

Shtudij krajevnega imenoslovja v severni Italiji (Alpah) in Furlaniji nas privede npr. do zanimivih in predvsem konkretnih izsledkov.

Mnogoshtevilna krajevna imena v severni Italiji nam jasno kazhejo, da je bil tamkaj naseljen slovenski zhivelj zhe v davni preteklosti. V alpskih predelih so vsepovsod razshirjene zlasti tiste strokovne besede, ki jih rabijo nashi pastirji v svojem gospodarstvu. Take besede so npr. tanar, polica, planja, planica, krnica, kuk (hmelj), kocelj, kukla, chukla (kolk), laz, peski, draga, kalishche, poljana, dol itd.

Slovenska beseda »kuk«, ki znachi nekaj shtrlechega, je razshirjena po vsej severni Italiji. Razume se, da je v nashih Alpah mnogo gorá s tem imenom; to velja zlasti za pastirske predele. Italijanski geolog Marinelli je nashtel v Karnskih Alpah 18 kukov (gore); ali v okolici Ravenne jih je nashel 5. Ta beseda je razshirjena v Alpah dalech proti Zapadu. Tako je npr. v provinci Como gora Monte Cuco (2652 m) in povsod v blizhini she mnogo drugih kukov.

Slovenska beseda »tamar«, ki znachi utrjen kraj na vishini (za ovce), je tudi zelo razshirjena v Alpah. Slovenski pastirji rabijo ponekod she glagol »tamariti« = goniti chrede iz enega kraja v drugega.

Pri jezeru Lago Maggiore je Monte Tamaro, poleg pa she Gradisca (1028 m) in Cucco. Gora Tamar (2241 m) je tudi v skupini Cimone della Pala.

Imamo seveda she neshteto drugih slovenskih besedi. Pri Trentu je kraj Predol ter gora Calis (lad = calisciù), kar je isto kot slov. Kalishche (pri Begunjah). Pri Lago di Garda je kraj Dolo, sploh pa je tudi v okolici Padove mnogo krajevnih imen »dolo« (dol, dolina). Pri Comu je kraj »Pogliano«. Vechina krajevnih imen v Alpah (sev. Italiji) in Furlaniji so le slovenske spachenke! Kaj naj pomeni v italijanshchini Piave (reka)? Kaj Livenza?

Ladinci na Tirolskem imajo mnogo slovenskih besed. Dr. Belli, ki je prouchil imenoslovje na Tirolskem (termini dialettali nel Trentino) omenja ladinske besede: suer (sovar) = vento del nord sul lago di Como = slov. sever; planizie = basso di valle = slov. planica; sgreben = terreno alpestre sassoso = slov. greben (groblja).

V Furlaniji je bila slovenshchina v 12. st. in tudi she poznejshi dobi sploshen obchevalni jezik. Slovensko plemstvo je bilo tu she mochno, ko je med drugimi Slovani zhe davno izginilo. Znani sta iz te dobe npr. plemishki rodbini Chukov in Bojanov.

V 15. in 16. st. so razni izobrazhenci in zlasti pa duhovniki vneto prevajali razna cerkvena dela in posvetne spise v slovenshchino (Johannes civis Vegle, Sommaripa). Ohranjenih je seveda she mnogo drugih rokopisov.

Ker so bili Slovenci vechinoma pastirji, so tvorili v neprikladni in z gosto shumo zarasli Furlaniji nekake otoke; spricho nizhje kulturne stopnje so se v tem sluchaju toliko lazhje poromanili. Asimilacija je bila v tem sluchaju neizogibna. Imena vodá, gorá in naselbin pa nam vsepovsod jasno kazhejo sled o slovenskem zhivlju. Ob Tagliamentu so vasi z imeni Beograd, Gorichica itd.

Na tem prostranem ozemlju so se mogli Sloveni vzdrzhati le, kjer so bili prirodno zavarovani napram sosedom in njihovi kulturi. To je znachilno zlasti za Rezijane, ki zhive kompaktno v gorski dolini Bele (Rezije) ob vznozhju Kaninove skupine. Ta rod je neverjetno odporen tudi v fizichnem oziru. Rezijan je visoke postave, zhilav, koshchen in zagorel. Beneshki upravitelj Aloise Marcello je porochal leta 1599 o njih in sosedih: »sono quasi tutti bellissimi uomini e degli più alti«. To pa je ugotovila tudi sedanja italijanska narodna statistika. Nash pesnik Stanko Vraz je pisal o njih:

 

Dalje pram zapadu

u mirnom zavjeću

stoji narod veseo

kô diete u cvieću.

 

Slabo ih kraj hrani,

a kô ptice nebom

veselo razhode

svietom za hliebom.

(Djul.)

 

Ko so prishli Rezijani pod beneshko nadoblast in ko se je njih gospodarsko tezhishche utrdilo v smeri proti jugu, so se zacheli pogostoma uveljavljati italijanski vplivi. Ker je bilo premalo stikov z drugimi Slovenci, se je tudi jezik znatno oddaljil od nashega in shel v razvoju povsem svojo pot. K temu je pripomogla zlasti neugodna gospodarska lega, ki je onemogochila zhivahnejshi stik s Slovenci, zhivechimi onkraj Kanina in Kolovrata.

 

*

 

Poljski jezikoslovec B. de Courtenay trdi, da so Rezijani posebna slovanska veja, ki ima s Slovenci le malo skupnosti. Nekateri pa trdijo, da so Rezijani doseljeni Rusi; dokazujejo, da je njihov jezik zelo soroden ruskemu. To podpirajo tudi s trditvijo, da so ruskemu generalu Suvorovu (ki je prishel za Napoleonovih vojn v Italijo) sluzhili Rezijani za tolmache. Omenjajo tudi, da so se kozaki zelo chudili, ko slishali v Italiji jezik, ki je njihovemu tako soroden.

Edino pravilna trditev pa je, da so Rezijani pristni Slovenci (Italijani trdijo, da so Rezijani ital. zhivelj!).

 

*

 

Listina iz leta 1242 omenja rezijanske kmete: Gorjanin-a, Golob-a, Bilino, Chrnigoj-a, Kos-a, Vekoslav-a, Janjigoj-a, Popligoj-a itd.

V neki drugi listini iz 13. stol. so imena rezijanskih kmetov: Stanigoj, Siliboj, Radosh, Mali, Ljubigoj, Vogrich, Cherni, Chadezh itd.

V tem chasu pa najdemo okrog Gorice prav tako lepa in pristna slovenska osebna imena. Listina iz leta 1300 omenja trnovska kmeta Dragonjo in Ljubigoja. Listina iz leta 1181 omenja shteverjanske kmete: Budina, Stojana, Zdebora, Dobrushko, Velikonjo, Tihonjo itd. Listina iz leta 1360, tichocha se Vishnjevika v Brdih, omenja nekega Bojana, druga pa nekega Chrneta.

Listina iz leta 1290 omenja fojanska kmeta iz Chaslava in Koroshca ter nekega trnovskega kmeta Sebislava.

Ob robu Rezije je she danes razshirjeno ime Budigoj; ob robu judrijske doline je kraj Budigoj. V 15. stol. pa je bilo to ime she razshirjeno v Gorici (Kos).

Mislim, da je to dovolj krepak dokaz, da niso Rezijani Rusi, niti ne Italijani ali kaka neznana slovanska veja. Iz tega sledi, da je zhivel v Reziji isti slovenski rod, kot npr. v Soshki dolini.

Znachilno pa je, da je jezik Koroshkih Slovencev (Ziljska dolina) zelo podoben rezijanshchini. Nekatere oblike so v rabi specialno na Koroshkem in v Reziji; tako npr. brater (brat), pozde (pozno), nebozec (sveder) itd. Rezijani tudi shtejejo na isti nachin kot Koroshci.

Raziskovanja v tem pravcu (jezik, krajevno imenoslovje itd.) bo odprlo zgodovinarjem pot v dobo, ki se vleche kot ogromna praznina od propasti rimskega imperija pa tja do poznega srednjega veka.

Znachilno je, da zhe dopushchajo nekateri vestni italijanski geologi (Marinelli, Sergi, Belli, itd.) to stalishche. Raziskovanje v tej smeri nas privede tudi do drugih izsledkov.

O Keltih ni nikjer sledu? Nekatera latinska krajevna imena se dajo tolmachiti kot slovenska? Nastaja tudi trditev, da so bili Slovenci (pastirji) praprebivalci v alpskih predelih severne Italije.

 

ISTRA (Zagreb), 29. 4. 1932

 

 

 English