Lives Journal 6

Srečko Vilhar

 

KAJ SO REZIJANI?

 

Zgodovina Slovencev, ki so živeli še v 12. stoletju kompaktno na ozemlju tja do Tagliamenta, je zavita v temo. Stari viri nam povedo zelo malo o njih, so netočni in pomanjkljivi. Izmed starih zgodovinarjev in piscev nam nihče ne poroča, do kje je segal naš rod. Novejši zgodovinarji pa se zaman trudijo, da bi razvozlali razne bajke in v tem pravcu rešili problem. Raziskovanje iz tega stališča se je izkazalo kot neplodno! Taki zgodovinarji samo zavajajo in oddaljujejo znanstvenika od prave smeri.

Iskati moramo torej novih poti in novih vidikov. Jezikoslovec naj izpopolni to, kar ne more zgodovinar!

Študij krajevnega imenoslovja v severni Italiji (Alpah) in Furlaniji nas privede npr. do zanimivih in predvsem konkretnih izsledkov.

Mnogoštevilna krajevna imena v severni Italiji nam jasno kažejo, da je bil tamkaj naseljen slovenski živelj že v davni preteklosti. V alpskih predelih so vsepovsod razširjene zlasti tiste strokovne besede, ki jih rabijo naši pastirji v svojem gospodarstvu. Take besede so npr. tanar, polica, planja, planica, krnica, kuk (hmelj), kocelj, kukla, čukla (kolk), laz, peski, draga, kališče, poljana, dol itd.

Slovenska beseda »kuk«, ki znači nekaj štrlečega, je razširjena po vsej severni Italiji. Razume se, da je v naših Alpah mnogo gorá s tem imenom; to velja zlasti za pastirske predele. Italijanski geolog Marinelli je naštel v Karnskih Alpah 18 kukov (gore); ali v okolici Ravenne jih je našel 5. Ta beseda je razširjena v Alpah daleč proti Zapadu. Tako je npr. v provinci Como gora Monte Cuco (2652 m) in povsod v bližini še mnogo drugih kukov.

Slovenska beseda »tamar«, ki znači utrjen kraj na višini (za ovce), je tudi zelo razširjena v Alpah. Slovenski pastirji rabijo ponekod še glagol »tamariti« = goniti črede iz enega kraja v drugega.

Pri jezeru Lago Maggiore je Monte Tamaro, poleg pa še Gradisca (1028 m) in Cucco. Gora Tamar (2241 m) je tudi v skupini Cimone della Pala.

Imamo seveda še nešteto drugih slovenskih besedi. Pri Trentu je kraj Predol ter gora Calis (lad = calisciù), kar je isto kot slov. Kališče (pri Begunjah). Pri Lago di Garda je kraj Dolo, sploh pa je tudi v okolici Padove mnogo krajevnih imen »dolo« (dol, dolina). Pri Comu je kraj »Pogliano«. Večina krajevnih imen v Alpah (sev. Italiji) in Furlaniji so le slovenske spačenke! Kaj naj pomeni v italijanščini Piave (reka)? Kaj Livenza?

Ladinci na Tirolskem imajo mnogo slovenskih besed. Dr. Belli, ki je proučil imenoslovje na Tirolskem (termini dialettali nel Trentino) omenja ladinske besede: suer (sovar) = vento del nord sul lago di Como = slov. sever; planizie = basso di valle = slov. planica; sgreben = terreno alpestre sassoso = slov. greben (groblja).

V Furlaniji je bila slovenščina v 12. st. in tudi še poznejši dobi splošen občevalni jezik. Slovensko plemstvo je bilo tu še močno, ko je med drugimi Slovani že davno izginilo. Znani sta iz te dobe npr. plemiški rodbini Čukov in Bojanov.

V 15. in 16. st. so razni izobraženci in zlasti pa duhovniki vneto prevajali razna cerkvena dela in posvetne spise v slovenščino (Johannes civis Vegle, Sommaripa). Ohranjenih je seveda še mnogo drugih rokopisov.

Ker so bili Slovenci večinoma pastirji, so tvorili v neprikladni in z gosto šumo zarasli Furlaniji nekake otoke; spričo nižje kulturne stopnje so se v tem slučaju toliko lažje poromanili. Asimilacija je bila v tem slučaju neizogibna. Imena vodá, gorá in naselbin pa nam vsepovsod jasno kažejo sled o slovenskem življu. Ob Tagliamentu so vasi z imeni Beograd, Goričica itd.

Na tem prostranem ozemlju so se mogli Sloveni vzdržati le, kjer so bili prirodno zavarovani napram sosedom in njihovi kulturi. To je značilno zlasti za Rezijane, ki žive kompaktno v gorski dolini Bele (Rezije) ob vznožju Kaninove skupine. Ta rod je neverjetno odporen tudi v fizičnem oziru. Rezijan je visoke postave, žilav, koščen in zagorel. Beneški upravitelj Aloise Marcello je poročal leta 1599 o njih in sosedih: »sono quasi tutti bellissimi uomini e degli più alti«. To pa je ugotovila tudi sedanja italijanska narodna statistika. Naš pesnik Stanko Vraz je pisal o njih:

 

Dalje pram zapadu

u mirnom zavjeću

stoji narod veseo

kô diete u cvieću.

 

Slabo ih kraj hrani,

a kô ptice nebom

veselo ražode

svietom za hliebom.

(Djul.)

 

Ko so prišli Rezijani pod beneško nadoblast in ko se je njih gospodarsko težišče utrdilo v smeri proti jugu, so se začeli pogostoma uveljavljati italijanski vplivi. Ker je bilo premalo stikov z drugimi Slovenci, se je tudi jezik znatno oddaljil od našega in šel v razvoju povsem svojo pot. K temu je pripomogla zlasti neugodna gospodarska lega, ki je onemogočila živahnejši stik s Slovenci, živečimi onkraj Kanina in Kolovrata.

 

*

 

Poljski jezikoslovec B. de Courtenay trdi, da so Rezijani posebna slovanska veja, ki ima s Slovenci le malo skupnosti. Nekateri pa trdijo, da so Rezijani doseljeni Rusi; dokazujejo, da je njihov jezik zelo soroden ruskemu. To podpirajo tudi s trditvijo, da so ruskemu generalu Suvorovu (ki je prišel za Napoleonovih vojn v Italijo) služili Rezijani za tolmače. Omenjajo tudi, da so se kozaki zelo čudili, ko slišali v Italiji jezik, ki je njihovemu tako soroden.

Edino pravilna trditev pa je, da so Rezijani pristni Slovenci (Italijani trdijo, da so Rezijani ital. živelj!).

 

*

 

Listina iz leta 1242 omenja rezijanske kmete: Gorjanin-a, Golob-a, Bilino, Črnigoj-a, Kos-a, Vekoslav-a, Janjigoj-a, Popligoj-a itd.

V neki drugi listini iz 13. stol. so imena rezijanskih kmetov: Stanigoj, Siliboj, Radoš, Mali, Ljubigoj, Vogrič, Černi, Čadež itd.

V tem času pa najdemo okrog Gorice prav tako lepa in pristna slovenska osebna imena. Listina iz leta 1300 omenja trnovska kmeta Dragonjo in Ljubigoja. Listina iz leta 1181 omenja števerjanske kmete: Budina, Stojana, Zdebora, Dobruško, Velikonjo, Tihonjo itd. Listina iz leta 1360, tičoča se Višnjevika v Brdih, omenja nekega Bojana, druga pa nekega Črneta.

Listina iz leta 1290 omenja fojanska kmeta iz Časlava in Korošca ter nekega trnovskega kmeta Sebislava.

Ob robu Rezije je še danes razširjeno ime Budigoj; ob robu judrijske doline je kraj Budigoj. V 15. stol. pa je bilo to ime še razširjeno v Gorici (Kos).

Mislim, da je to dovolj krepak dokaz, da niso Rezijani Rusi, niti ne Italijani ali kaka neznana slovanska veja. Iz tega sledi, da je živel v Reziji isti slovenski rod, kot npr. v Soški dolini.

Značilno pa je, da je jezik Koroških Slovencev (Ziljska dolina) zelo podoben rezijanščini. Nekatere oblike so v rabi specialno na Koroškem in v Reziji; tako npr. brater (brat), pozde (pozno), nebozec (sveder) itd. Rezijani tudi štejejo na isti način kot Korošci.

Raziskovanja v tem pravcu (jezik, krajevno imenoslovje itd.) bo odprlo zgodovinarjem pot v dobo, ki se vleče kot ogromna praznina od propasti rimskega imperija pa tja do poznega srednjega veka.

Značilno je, da že dopuščajo nekateri vestni italijanski geologi (Marinelli, Sergi, Belli, itd.) to stališče. Raziskovanje v tej smeri nas privede tudi do drugih izsledkov.

O Keltih ni nikjer sledu? Nekatera latinska krajevna imena se dajo tolmačiti kot slovenska? Nastaja tudi trditev, da so bili Slovenci (pastirji) praprebivalci v alpskih predelih severne Italije.

 

ISTRA (Zagreb), 29. 4. 1932

 

 

 English