Lives Journal 6

Tatjana Pregl Kobe

 

 

KI BOŠ SPREMENIL PODOBO SVETA

 

 

bog vojne

 

nič

skozi nič

skozi neskončni nič

je večni bog novih vojn

dosegel sonce s hripavim krikom

in utrujeno poljubljal razbeljeni pesek

dokler ni moral izginiti v molčanje

tistega drhtečega čakanja konca

v boju z ognjem in mečem

in izgorel v pepel

v donkihotski

pepel

 

 

 

Samouničenje

 

sami v spletu nedopovedljivega

sami s prividom krvi na vsakem obrazu

sami pod težo zelene groze

groze z zelenimi očmi lasmi zobmi

z zelenimi kremplji v naših prsih

sami pred zelenim streljanjem

in tisto zeleno zeleno krvjo

trdni in stvarni kot jeklo

gorimo v breztelesnost

: nad agonijo prestreljenih klavcev

smo sami

preživeli samouničenje uničevalcev

 

 

 

živeli bomo večno

 

hoteli so nam ukloniti duha da bi bili majhni

hoteli so nas tolči da bi se zlomili

hoteli so nam raniti srce da bi se zjokali

hoteli so nas bičati da bi se izdali

in ubiti so nas hoteli da bi molčali

pa se nismo uklonili

pa se nismo zlomili

pa se nismo zjokali

pa se nismo izdali

in ne bomo molčali

hoteli so preveč: nas ne bodo pohodili

ne izničili in ne umorili: živeli bomo večno

 

 

 

ptica smrti

 

odprem oči ki z njimi sejem smrt

potem me je groza tega pogleda

in hočem zbežati daleč proč

pa ne morem ker se je ona

vrgla vame z belim snom

in hočem odleteti tja

s pticami smrti a

zakaj pozabljam

da sem ptica

jaz sama?

in

da je smrt nekaj dokončnega

 

 

 

skozi atomski vek

 

ko

boste izjokali oči nad slutnjo bodočih rodov

ne stojte na ramenih svojih prednikov

ker so križanci bogov in zveri

ko

boste šli skozi atomski vek

ne odpirajte naših krst in ne odkopavajte prsti

ker smo pokopani z odprtimi očmi

ko

boste premagali zlo v sebi

ne glejte v mrtve izzivalce sončnih bogov

ker vas bo strah in vrnitve več ni

 

 

 

smrt planeta

 

ki držimo svet v svojih rokah

ki lebdimo na goli razpokani skorji planeta

ki smo na ladji človeških spoznanj

oznanjamo nov pokol

: po vaših telesih

po vaši krvi

bo noe z barko

prevažal rod za rodom v had

in zemlja bo pusta in prazna in mrtva

in na kupu kosti bo nov smrtnik postal

in bo oznanjal nov pokol

in bo nov noe nastal

 

 

 

razkroj nasilja

 

ki boš spremenil podobo sveta

ti

ki si premagal vojno in se rodil

ki si nekje na svetu ubijal za mir

ki si streljal jeklene solze

ki si se lačen in blaten smejal z grmenjem

ki si s plesom orožja izsilil resnico

ki si ženo ljubkoval z lepotilom skrbi

ki si otrokom dajal strah da si mrtev

ki si krivičnega boga izpljunil

ti

ki veš da le čas razkraja nasilje

 

 

 

sled votline

 

v votlinah lastne razjedenosti

je ostala sled naših senc

: oči so nam nabreknile od joka

možgani se praznijo

po zavozlanih ovinkih odtekajo misli

: vse se utaplja v labirintu časa

v nepomembnostih in notranjem trohnenju

od ure do ure iz dneva v dan iz leta v leto

: za nami bodo ostale le neme sledi

: po kotih bomo pustili razjedena srca

izsesane duše bodo visele v pajčevinah

in bled spomin se bo razblinjal v daljavi

 

 

 

bit življenja

 

naj?

živimo večno

naj?

otrpnemo s krikom

naj?

zabrišemo črto obstoja

naj?

zažgemo

sami sebe

na veliki grmadi upora

da bomo svetili

večno

 

 

 

strah modrih

 

na spolzkem previsu obstoja je soočenje s strahom

skrivnostni izvor moči umirajočih

kjer se spočenja modrost

ki je kroženje misli

ki je pozabljenje

v meglenem

krogu

nočnih senc

napojenih z molčanjem lirične simfonije brezčasnosti

kamor je v spokojnem objemu naravnega

usmerjen predrzen korak

v neskončno praznino nepovratnosti

 

 

 

krvavo oko časa

 

v areni porušenega amfiteatra ležijo

železne glave gladiatorjev

in morilski veter dviga prah iz senc ničevosti

: eksplozija biti se razleti v brezkrajen strah

lebdeče majhnosti pred neznano silo

: poslednje pokolenje mrtvih bogov

v breznu obupa in ranjene osamljenosti zre

v nerazumljivi kozmos s krvavim očesom časa

: kolosi še premikajo zemeljski čas

v spirale mogočnih polžev pasti

: krčevite roke molijo h križu vojn

pohojenem v temi drvečega besnenja

 

 

 

rojstvo

 

z močjo

silnic

verjetja

smo

na

zidove

senc

pripeti

v embrio

semen

zore

časa

 

 

 

English