Lives Journal 7

Branko J. Hribovshek

 

O IMENU SLOVANI

 

II 

Ime Slovani po neslovanskih razlagah

 

Izvor teh razlag je skoraj brez izjeme pri nemshkih zgodovinarjih in jezikoslovcih.

Najmanj 1500 let se zhe osamljeno in pozhrtvovalno trudi »faustovska dusha« (»die faustische Seele in grenzenloser Einsamkeit mit dem unendlichen Opfer« [31] ) preproste, primitivne in nerazumevajoche slovanske dushe reshiti najprej pred pogansko temo, nato kulturno asimilirati, reshiti pred komunizmom, povzdigniti in voditi v svetlo prihodnost, kjer bi ji srechno sluzhile in dobile svoj vsakdanji kruhek. Neskonchno pozhrtvovalno nas je poskushala tudi osvoboditi vseh tostranskih, zemeljskih bremen tako, da jih je hotela sama prevzeti in upravljati.

Njeno neizmerno faustovsko hrepenenje in tezhnjo k vrhu – samo na vsevladajochem vrhu, le tam je njen dom (»Die Einsamkeit der faustischen Seele vertraegt sich nicht mit einem Zweierlei der Weltmaechte« [31] ) lahko obchudujemo v marsikateri nemshki zgodovinski knjigi. Germanija naj bi nekoch segala dalech v Ukrajino [32], nerazumevajocha slovanska dusha pa se sprashuje: kako to - zakaj ne do Beringovega preliva ali pa vsaj nekaj chez Ural? Saj so nashli »keltske« mumije v Sibiriji. Tam, kjer so bili Kelti, so bili potem tudi Germani – iz avstrijskih zgodovinskih knjig naj se uchi Slovan! V njih je najti za vse, kar bi lahko dishalo po Slovanih, enostavno keltsko reshitev.

Preprosta slovanska dusha seveda ne more razumeti teh plemenitih dejanj faustovske dushe. Slednja je tudi hotela imeti nazaj to, kar ji je zhe od nekdaj pripadalo, a ji je odvzela slovanska pritepenka (ki je verjetno padla z neba).

Ta »Drang nach Osten« je bil za nerazumevajoche slovanske dushe le nasilje, umor, poboj, rop, osvajanje in podjarmljanje. Tako so si slovanske dushe same krive za svoje nerazumevanje. Che bi se v svoji felahovski podlozhnosti vdale njim, ki so vzeli svojo usodo sami v svoje roke, ter bi jim ponizhno sluzhile, ne bi bilo toliko mrtvih. Ker pa se Slovani niso vdali – hoteli so celo oponashati faustovsko dusho in so se ji upirali –, so morali sami prevzeti tudi odgovornost za posledice, tj. za faustovsko sovrashtvo (»...die gesamte Kriegsgeschichte kennt den nationalen Hass als das vornehmste Mittel, historische Entscheidungen einzuleiten...« [31] ). Te posledice sicer niso bile tako hude za faustovsko dusho [33] – vechina mrtvih so bile tako ali tako manjvredne slovanske dushe, tako rekoch le kolateralna shkoda.

 

Za slovansko dusho je bil nemshki »das Volk von Dichter und Denker« zmeraj »das Volk von Richter und Henker«; tak ni postal shele z drugo svetovno vojno.

 

Na svoji poti uresnichenja, na poti navzgor, se je faustovska dusha razvila v demokratichno dusho – uresnichila se je v mednarodni druzhbi z enakovrednimi (»internationale Gemeinschaft«) in skupaj z njimi »zmagala« nad komunizmom, sedaj pa naprej neguje slavofobijo. Faustovska dusha je stoletja shirila – in she vedno shiri – vojno, plenitve in zasuzhnjevanje po vsem planetu [31].

Ves svet dobrohotno pouchuje, da so demokracija in chloveshke pravice to, kar ona dolochi; vsem pozhrtvovalno deli nauke, kako to dosechi in kako biti srechen. Ne, ni prevzela »die Fellachenideale – den Pazifismus«. Pacifisti so »vom Standpunkt der wirklichen Geschichte aus betrachtet ... minderwertig ... der Abfall ... Ihr Erfolg (der Fellachenideale) bedeutet die Abdankung der Nation innerhalb der Geschichte ... zugunsten anderer.« [31]. Tako se demokratichna dusha zavzema za pacifizem samo pri drugih, tudi pri Slovanih, seveda pa ne pri sebi!

Faustovska, po novem demokratichna dusha se zdaj vojskuje skupaj z enakovrednimi za mir, demokracijo, chloveshke pravice in proti terorizmu. Terorizem pa je vse, kar ni koristno zanjo. Otresla se je predsodkov proti pojmu revolucija, nekoch popolnoma nesalonski besedi. Prebarvala je njeno sramotno rdechilo v vesele barve in jo tako povsod na Vzhodu podarja kot edino reshitev sveta.

 

Slovani se sploh ne morejo razviti v faustovske dushe (razen malih balkanskih poskusov), cheprav jih demokratichne dushe – she vedno – obtozhujejo za agresivnost in ekspanzionizem. Faustovstvo »kmechkim ljudstvom« (»den Fellachenvoelker«) sploh ne pristaja, zato je treba pravochasno posredovati. Che bo potrebno, bodo »felahe« zhe vishji zashchitili! Dejstvo je, da so skoraj vse evropske vojne v zadnjih tisoch letih vodili zahodni Evropejci med sabo in proti Vzhodu – che ne shtejemo hunskih, madzharskih, turshkih vdorov in osvajanj – ter tako pisali zgodovino [34].

 

Tudi v oceni zgodovinskih virov sta vidna pristranost in dvojno merilo.

 

Zhe omenjeni kritiki Jordanesa lahko dodamo she odnos nemshke zgodovine do vseh del, ki po njenem »neustrezno« omenjajo Slovane: dvom o verodostojnosti Helmolda, zavrachanje porochil Orbinija in Nestorja, razglashanje Velesove knjige za ponaredek ipd.

Chisto ochiten ponaredek pa so »Tacitusova« dela [36]. Nemshke zgodovinske razprave to popolnoma zamolchijo (eden od stebrov nemshke zgodovine je namrech »Tacitova« Germania) in che omenijo Bracciolinija, ki je »odkril« Tacitova dela, mu ochitajo nestrokovnost.

 

Seveda je skoraj odvech posebej omenjati, da protislovanska propaganda ni nikdar prenehala. Treba je le rahlo popraskati po evropskem belezhu, pa prideta takoj na dan rasizem in sovrashtvo proti Slovanom [35].

 

Samo tako je mogoche razumeti trdovratno ponavljanje pravljic nemshke zgodovine (»deutscher Geschichte« [37]), ki se opira na najvazhnejsho lazhno tochko: danashnji Germani alias Nemci so potomci rimskih Germanov, Slovani pa so se pritepli iz pripjatskih mochvirij. Zgodovinske knjige na nemshkem govornem podrochju so do nedavnega Slovane omenjale (kolikor so to sploh storile) popolnoma mimogrede: pritepenci iz pripjatskih mochvirij, rojeni za suzhnje, najvechkrat stisnjeni v okvir enachbe Slawen = Sklaven .

 

S temi trditvami v skladu so tudi prav vse nemshke in avstrijske razlage izvora imena Slovani. Medtem ko se starejshe, danes malenkostno modernizirane razlage krchevito oklepajo selitve narodov [38], pa najnoveshe, katerih avtorji so spoznali nevzdrzhnost trditev v njih, odrekajo Slovanom vsakrshno avtohtonost – zanje so Slovani po izvoru Germani in da so postali Slovani, je krivo pokristjanjevanje [39]. Za napachne razlage je vzrok tudi zamenjava besede sclavi s slaveni in nato slavi zaradi povrshnosti kronistov. Namen teh novih razlag je zopet »Drang nach Osten« [40].

 

Razlog, da na tem mestu to ponovno omenjam, je v tem, da nemshka znanost popolnoma zamolchuje slovanska znanstvena dognanja, razen takih, kot so npr. Jezova [41], po drugi strani pa jih posredno in brez kakrshne koli omembe virov in dokazov poskusha ovrechi ali pa osmeshiti. Za njihove trditve obstajajo trdni nasprotni dokazi, a kljub temu so te zgreshene poglede mnogi – tudi nasha uradna zgodovina – popolnoma nekritichno sprejemali. To sicer danes povsem ne velja vech. Zlasti na angleshkem govornem podrochju je vechje zanimanje za znanost kot pa za znanstveno fantastiko velikogermanske propagande. Pochasi mu sledijo tudi ostala zahodna nenemshka govorna podrochja.

 

Razlichice imena Slovan, ki se konchujejo na –nin, naj bi bile znachilne za izpeljanke iz imen krajev, zlasti pa iz nazivov rek in potokov. Ta razlaga imena je zelo priljubljena pri tistih, ki trdijo, da so stari Slovani prishli iz pripjatskih mochvirij.

V ihti iskanja dokazov so se potrudili, da so zbrali nekaj tisoch imen ruskih rek in potokov z namenom najti tisti potok v Pripjatu, po katerem naj bi Slovani dobili ime [42,43]. Resnichno, ta dushevni preblisk lahko oznachimo kot »echte faustische Gedanke« – in je prav posebno zabaven. Uspeh pa je precej skromen.

Tako navajajo ruski Словутичь – vzdevek Dnepra, pa potok Слуя. Potrdilo naj bi bile poljski S³аwа in S³аwiса ter »srbohrvashka« Slavnica. Pri tem pa pozabljajo, da so zhe s poljskimi in »srbohrvashkimi« imeni zelo dalech od Pripjata. Dodajmo she bolgarsko Slivnico, prishtejmo k temu she nashe Slatine … pa Savo in Savinjo. Kako to, da ne omenjajo najvechje reke z imenom istega izvora – Saale, pritoka Labe, kjer so zhiveli polabski Slovani, kakor tudi ne Salzacha, Zilje in Sihla?

Oznaka Словутичь gotovo izvira iz besede slava in je samo vzdevek, ki pa bolj velja za kijevsko predmestje kot pa za Dneper.

 

Vsa ta imena naj bi bila sorodna z grshkim κλύζω (umivam) in latinskim cluō (chistim), obenem pa so pozabili omeniti she srbsko in hrvashko slavino [12].

Vech o hidronimichni problematiki glej [44].

 

Zhe Spengler [45] in njegovi somishljeniki so v smislu vishjega germanstva ugotovili slovansko »ponizhnost« v temnem zvenu besede nebo in germansko »vzvishenost« v svetlem vzkliku besede Himmel … Pred kratkim so napredovali do izjav, kot je npr. »… die Rueckstaendigkeit der russischen Sprache … keineswegs etwas Nachteiliges ueber die Buerger der Sowjetunion besagt« [46]; rushchina je pri tem omenjena kot predstavnica vseh slovanskih jezikov. Slovani kot »Pluendererscharen aus dem Norden ..., die seitdem als Slawen bezeichnet werden«[47] so res lahko veseli, da so jim ti kulturniki velikodushno namenili toliko pozornosti.

»Wenn man sich in Deutsch eines kraeftigen Wortes bedient, dann nimmt man die Feces ins Maul« [48]. Na tej sledi ne pozabljajo omeniti besede сlоāса (kanalizacijski stòk), izpeljane iz latinskega cluō (chistim), ko razlagajo ime Slovani [49].

 

Oglejmo si natanchneje ustrezne sorodne besede. V sanskrtskem slovarju [50] najdemo:

 

lAlA            slina, pljunek, solzavost

salasala       techi [tekochina], vzburkati, nemirnost; povodenj, valovi; dezhevnica, dezh

lavaNa        soline, sol, razsol; okusno, milostno, lepo; presoljeno

lAvaNa       soline, sol, soljeno, kuhano s soljo ali posoljeno

salavaNa    s soljo

sulavaNa    dobro posoljeno

sola             (pre)hlad; obenem kislo in grenko; obenem z okusom

soraNa       obenem kislo in grenko; obenem z okusom

 

In tudi:

 

sava            iztiskati sok rastline soma; izliti; cvetni sok ali med

Asava          destilirati, odliti; rum, alkoholna pijacha, sok, cvetni nektar ali sok, nektar ali napoj zhenskih ustnic

 

Vidimo, da je prvotni pomen vseboval tako tekochino kakor tudi okus in pojem slanega. Nashe sorodnice so liti, zaliv, slano, slatina, slina. Z njimi so tudi povezane:

 

svad           okusno, sladko ali prijetno; okushati z uzhitkom, uzhivati, naslajati se

svAdya       okushano; kislo, okusno; obenem slano

svard          okusiti; razveseliti; biti prijetno

 

Sem sodi she cela vrsta njihovih izpeljank. Nashe sorodnice so svadba, sladko in slastno, pa she variti (srb. kuhati, prebavljati).

 

Tezhko je povezati ime etnije s tekochino ali pa s tekochim, ker to nima nikakrshnega smisla. Drugache je seveda s slanim, sladkim in z na sploshno okusnim.

Tudi razlage v zvezi s poimenovanjem rek in potokov ne moremo uposhtevati. Prevech je rek in potokov, po katerih naj bi bili poimenovani Slovani. Tudi razlaga otochani, ki izhaja iz zaliva [51], ni zadovoljiva – iz katerega zaliva ali otoka v Pripjatu? Stari Slovani naj bi prishli v Evropo po suhi poti. Tako ostane edina razlaga – slani, sladki ali pa okusni. Vsaj en razlog, da so nas ali, natanchneje, nashe prednike zahodni sosedje imeli »radi za pozhret« (»zum fressen gerne«). Ali iz tega sledi, da jarki, polni razklanih chloveshkih kosti, ki se nahajajo okoli krozhnih rovovskih zgradb mlajshe kamene dobe v srednji Evropi [52], ne kazhejo napredne kulture s posebnimi pogrebnimi obichaji, marvech razkrivajo le kanibalske orgije? Morda gre za pomen chisti in oprani ali pa celo popolnoma nasprotno – umazanci ? Seveda v tujem poimenovanju, saj je nasha snaga sorodna s sanskrtskim

 

snA             kopati se, prati, chistiti (lat. sanitas – zdravje)

snAna         kopanje, pranje

 

Vrnimo se k tekochini in h kloaki. Primerjaj s *ser- , ki je praindoevropski koren s pomenom techi (S. Rospond, [53]).

 

sR               iti, techi, pospeshiti, drseti, gibati se (lat. salire – skakati)

sraSTR       ta, ki izlocha ali raztovarja (vodo); tvorec, stvarnik (vesolja)

sRj              dopustiti, da gre ali leti, raztovoriti, vrechi, liti, zagnati; izbruhniti, izlochiti, izliti;

sara            tekochina, tekoche; chistilno, odvajalno; hod, gibanje; slap jezero, mlaka, ipd.

sarapas       tekocha voda

saras, sarat vse tekoche, jezero, velika povrshina vode, ribnik, vodnjak, kopalishche; hod, tek, napredovanje, nit

sasra, sasrut, sravat, srava     teche, struji, reka; tok; slap; sech

sravatha, sarma, srAvin         teche, struji, bezhi, kaplja, destilira

 

Iz zgornjih besed je razvidna razvojna razlika med liti- in med prvotnim izrazom za tekochino, ki je pri nas soroden z nesalonskim srati. Ravno tako so besede

 

seca, secana, seka   shkropljenje, izlivanje, namakanje, [litje (kovin)], izlochanje

 

sorodne z nashim sechem in scati. Pomen besed

 

svid, sveda znojenje, potenje, znoj, pot, para (taliti); (angl. sweat, nem. Schweiss)

 

pa potrjuje skupni izvor vseh nashtetih pojmov iz nekega prapojmovanja o tekochini, okusu in telesnih izlochkih. Istega izvora so tudi naslednje besede, ki pa jih anglosashki jezikoslovci nikakor ne povezujejo z imenom Slovani:

 

slovenly  nizek, prostashki, nespodoben, kasneje tudi nesnazhen, umazan; izpeljano iz sloven – nemoralna zhenska, ta pa verjetno iz sloovin – grajati, zmerjati, sorodno s sloef – umazan, nemaren, s protogerm. rekonstrukcijo *slup-; povezano tudi s slut, sloppy – umazana, nespodobna ali nesnazhna zhenska. Staroangleshko slaw – pochasen, tezhak, nespameten je iz protogerm. rekonstrukcije *sloewaz – top, dolgochasen (v drugih germ. jezikih slee, sleeuw, sleo, sljor, sloev, sloe) [54]. V staropoljshchini je sorodnica s³owieñ (pochasen, len), pri nas slab in v angleshchini sleep. Ti izrazi so vsi sorodni s pravkar omenjenimi besedami v sanskrtu in z latinskima cluō, сlоāса.

 

Dalje ugotavljajo, ravno tako brez navajanja dokazov (gl. pod [43]), da ne moremo dopustiti izpeljave iz gotskega slawan, gaslawan, naslawan molchechi (za Gote so Slovani molchechi, kot so Nemci za Slovane), kakor tudi ne iz irskega sluag – tolpa, vojska (nashi sorodnici sta sluga in sluzhiti ). Neustrezno naj bi bilo tudi izvajanje iz grshkega λαός – narod ipd., enako kot poskusi izpeljave iz gotske besede silba – sam ali kimbrske (Kimbri – prebivalci Wallesa) helw - gospodarstvo [43].

 

Zanimivo je, da nihche ne omenja nemshke besede schlau – prebrisan. Njen izvor kazhe indoevropska rekonstrukcija ḱlēuH- (sleuh, sluh); tudi beseda slava izvira iz pojma slishati, poslushati [13,55]. Iz nje prav tako izhaja nemshka ljudska beseda Schlawiner – prebrisanec. Besedi schlau, Schlawiner torej naj ne bi imeli nich skupnega z imenom Slovani.

 

Tudi razlage Franca Jeze o skandinavskem izvoru Slovencev [41] – in tako pravzaprav sploh Slovanov – ne moremo sprejeti. Njegova skovanka solvendi (pom. obrachajochi se za soncem) dishi prevech po »pesnishkem navdihu«. To pa she ne pomeni, da ime Svenska (Shvedska) ne bi moglo biti slovanskega izvora, medtem ko glede Gotov menim, da so bili slovansko-germanska meshanica.

 

 

 

Ime Slovani – razlage s slovo, slava, svoboda

 

Najbolj pogosti razlagi imena Slovani kot lastnega poimenovanja slonita na izvajanju iz besed slovo in slava, ki se nahajata v vseh slovanskih jezikih.

 

Iz besede slava naj bi izshla beseda slovo, iz te pa naj bi nastal glagol sloviti. Iz njegovega pomena »govorechi« naj bi prishlo do imena Slovani.

 

Sorodnice slavi so naslednje sanskrtske [50] besede (glej tudi razpredelnico):

       

suzravas     slaven, poznan, dobrega glasu, milosten, prijazen

zravas         glas, krik, glasna hvala; slava, dober glas, sloves, ugled

zravasya     sloves, slava, ugled, slavno delo

sauzravasa imeti dober ugled, velika hvala ali sloves, slaven chlovek.

 

Razlichice nam dajo obchutek za razlike v prepisih iste besede kakor tudi za blizhnje istopomenke v sanskrtu. Prav tako nam omogochajo oceno glasovnih vrednosti in glasovnega razvoja. Indoevropska rekonstrukcija klēuH- [13] naj bi pomenila slishati, v sanskrtu je to beseda zru.

 

Kakor vidimo iz razpredelnice, ima beseda slovo v slovanskih jezikih razlichne, a vechinoma zelo podobne pomene: beseda, chrka in slovo.

Namesto sloviti danes v slovenskem jeziku uporabljamo vechinoma druge besede za »zvochno komunikacijo«: govoriti, rechi, povedati, izraziti, bajati, klepetati, hlipati, gobezdati, obrekovati, ochitati, lagati in mogoche she katero, pa tudi njihove izpeljanke. Nekatere so preshle tudi v »pisno komunikacijo«. Uposhtevati kazhe she starocerkvenoslovanski pojem glagoliti.

Danes so v slovenskem jeziku v rabi proslavljati, posloviti, sloves. Podobno je tudi v drugih slovanskih jezikih. Tako pravzaprav ni posebne potrebe po dodatnem glagolu za govoriti, zlasti ker je to vseslovanski pojem. Njegova edina naloga je razlikovati Slovane od ostalih etnij.

Pri vseh navedenih besedah za »zvochno komunikacijo« sta osnovna beseda in njen pomen jasna. Govoriti in rechi imata isti izvor, tudi izvor ostalih je razviden, nekaj posebnega pa sta besedi hlipati in lagati, ki imata svoji sorodnici v sanskrtu. Zanima nas le druga:

 

zlAgh, zlAghA  zaupati v; zaupljivo govoriti, shirokoustiti se, hvaliti se ali biti ponosen; dobrikati se, prilizovati se, laskati; hvaliti, priporochati, povelichevati, slaviti, biti hvaljen, slavljen ali povishan, ohrabriti, tolazhiti; voshchilo, zhelja.

 

V nemshchini je sorodno luegen in v angleshchini to lie. Verjetno je sorodnica tudi grshki logos, za katerega pa nisem mogel najti nobene indoevropske razlage.

Vidimo torej, da bi lahko bila tudi beseda lagati blizhnja sorodnica prabesedi, iz katere se je morda razvila beseda slovo. Tako bi slava in slovo imeli popolnoma razlichen izvor. Zanimivo pa je, da imata besedi zravas in zlAgh nekako podoben pomen; poudarek na zvenu, na »dobrem« in sploshnem je bolj pri prvi, na vsebini, na »slabem« in posameznem, pa bolj pri drugi.

 

Zdi se, da je bila beseda kot pojem za del jezika vedno bolj ali manj jasna, saj so bile razlichne besede poimenovanje za razlichne pojme in predmete. Besedo kot tochno dolochen slovnichni pojem pa srechamo shele ob nastanku shirshe pismenosti. Iz starih napisov je razvidno, da besede niso locheno zapisane. To kazhe, da danashnji pojem besede ni enak prvotnemu. Verjetno je to tudi razlog, da imamo v slovanskih jezikih kljub njihovi tesni sorodnosti in podobnosti razlichne izraze za besedo. To bi pomenilo, da je beseda slovo mlada, saj je ponekod oznaka za chrko, ta pa ima smisel samo s pismenostjo. Po drugi strani pa pojem slovo pomeni, da je to zelo stara beseda, ker se nahaja v vseh slovanskih jezikih in je shele kasneje dobila razlichen, toda soroden pomen v posameznem jeziku. Kakor smo bili videli, je obstajala zhe v »protoslovanshchini«.

Kot sem zhe omenil, imamo veliko razlichnih besed za »zvochno komunikacijo«. Te besede so zelo zgovorne, saj nam z vechjo ali manjsho tezho dajejo tudi podatke o vsebini in nachinu govora ali pogovora. To velja tudi za sloviti in za njene izpeljanke. Tak zozhen pomen pa bi morebiti lahko pripisali le kasnejshemu razvoju – odvisno od tega, ali je bila prvotna beseda slovo ali pa sloviti.

 

She dva primera iz sanskrta:

 

svan, svana    zven, zvok, hrup (vetra, groma, vode), ptichje petje, govor in zvok (na sploshno)

 

Sorodno je hrv. zvati (klicati), nash izzivati in poziv kot opravichilo za Johansonovo razlago [nav. v 43]. Morda je tudi tu posredna zveza s sloviti, ker obstaja dolochena, a manjsha verjetnost za tak razvoj.

 

Vidimo torej, da obstajajo mozhnosti razlichnih razlag in da za zdaj ne moremo ugotoviti enega samega trdnega izvora. Pri tem moramo seveda tudi uposhtevati, da se povsem ne izkljuchujejo niti navidezno med sabo nasprotne razlage.

Zhe prej [4] smo videli, da so pomenske vzporednice, miselne povezanke, delno sopomenke govorechi, rumunit, sloviti, deuten in protipomenke Nemec, Barbar (blebetach), Tatar (jecljach) povezane z imeni ali pa so sploh imena »narodov«, bolje recheno, skupin ljudi, ki imajo skupen jezik, ta pa je lahko vsem razumljiv ali pa tudi ne.

V skladu s tem [4] menim, da je bilo ime Slovani prvotno. Iz njega se je razvil pojem za nemoteno sporazumevanje kot razlichica za govoriti, sloviti slovansko govorechi. Shele iz te besede je nastal pojem slovo. Posledica tega je, da ime Slovani ter besedi sloviti in slovo nimajo nich skupnega z besedama slava, slaviti, kakor tudi ne s sorodnicami besede slishati in z indoevropsko rekonstrukcijo klēuH. Seveda obstaja tudi mozhnost, da sta se besedi slovo in sloviti – v tem zaporedju – razvili iz sorodnic besed zlAgh ali svan neodvisno od imena Slovani. Pri tem se je ime Slovani lahko razvilo iz besede sloviti ali pa je shlo za glasovno zblizhevanje v smeri istozvochnic. Razsodbo, katera teh razlichnih razlag je pravilna, omogocha le natanchna analiza ali pa kakshna druga pomenska razlaga imena Slovani.

 

Beseda slaviti, ki seveda izhaja iz besede slava, pa ne pomeni samo chastiti. Njen pomen je tudi slavnostno govoriti, hvaliti. To je tudi pomen konchnice –slav v imenskih zlozhenkah Boguslav, Svjatoslav, Jaroslav ipd. Iz teh imen je nastala kratka oblika imena Slovani – Slav, saj so neslovanski kronisti poznali slovanske kneze, npr. Rastislava, Mstislava, Boleslava itd., kot svoje politichne in vojashke nasprotnike, niso pa poblizhe poznali slovanskega jezika [56]. Vpliv teh imen kakor tudi t. i. akanje sta botrovala vzhodnoevropski obliki Slavjan, medtem ko starocerkvenoslovanska oblika pozna samo ime z o. Tako je lahko tudi res, da je tuje poimenovanje za Slovane izpeljano iz besede slava [57].

 

In kako je z besedo svoboda ?

 

Go³¹b [58] izhaja iz Ptolemejevih imen za Slovane – Sthlabenoi, Soubenoi, Stauanoi. Posebej ga zanima ime Soubenoi, ki ga primerja s protoslovanskim *Svobìne. Ob to postavlja zgodovinsko obliko *Slovìne, za katero domneva izvor v protoslovanskem pridevniku svobъ. Ta pridevnik je osnova za protoslovansko besedo svoboda ali sloboda. Iz razlichic te besede v raznih slovanskih jezikih je napravil rekonstrukcijo *svebъ in *svobъ. Nato se sprashuje, kaj naj bi ta pridevnik pomenil. Pomaga si s slovansko besedo svob-ъstvo, ki pomeni oseba, sam. To podpira indoevropska rekonstrukcija *sue/o-bho (pomen: svoj, lastne vrste – prim. etnichni imeni Suebi, Swaba) v smislu svoboden, pripadnik lastnemu narodu [13]. To je povezano s sanskrtskim sabha – pomenske sorodnice so zbor, sabor (hrv.), zhupa, Sippe (nem.). Potem skusha razlozhiti chlenek *se (*sue), ki pomeni: lochen, za sebe, ob strani, protoslovanski svojъ in nash svoj. Tako bi indoevropska beseda *sue/o-bho pomenila: oseba za sebe (pravzaprav svoja oseba). K temu sodi she *sue/o-bho-dha  s pomenom: vsi chlani sorodnih, rodbinskih in porochnih zvez. Tako bi bil razlozhen protoslovanski izraz *Svobìne iz razshirjene besede svobìnъ z osnovo svobъ. Z razlikovanjem v-b > l-b je nastala tudi oblika *Slobìne, ki je bila nato povezana z besedama slovo in sloviti (to naj bi bila ljudska etimologija) in je preshla v obliko *Slovìne.

 

To izpeljavo imena Slovani jezikoslovci odklanjajo kot umetno konstrukcijo.

 

 

 

Ime Slovani – razlage s svoj (in drugo)

 

Pregled navedenih in she nekaj drugih, manj znanih razlag in izpeljav imena Slovani povzemam po Jagodzinskem [51]; seveda so v seznamu tudi zhe omenjene razlage:

 

·         iz izraza svoj  (M. Rudnicki);

·         iz indoevropskega *swobho- chlan roda, sorodnik;

·         iz domnevnega izraza slovìni, sloveni, slovani – jezikovni bratje; vzporednici sta bratanъ, sestrìnъ (L. Moszyñski);

·         iz domnevnega topografskega imena Slovy ;

·         iz indoevropskega korena  *kleu- tok, potok, chistiti – ali iz slovanskega slov-, slav-, ki nastopa v nazivih jezer;

·         iz nedolochenega toponima – reke ali jezera – z imenom Slova, Slava, Slovje ali Slavja; podobno litvanski vasi z imenom Šlavėnai (identichno s slovanskim Slovìni) ob reki Šlavė ;

·         iz resnichnih imen Salava, Sala, iz katerih je izpeljana tudi poljska beseda ¿u³awa – suho otochno mesto v mochvirju;

·         iz indoevropske besede s korenom *kleu- chisti, lat. cluo chistim, gr. κλύζω chistim, umivam; tudi rusko чисть, чища poljana v gozdu, ochishchena dreves in grmovja, chistina;  domnevni *slov- naj bi imel podoben pomen; a wiêc ostatecznie S³owianie = mieszkañcy czystych pól: prebivalci chistega rodu;

·         iz hidronima na osnovi korena slov-, slav- s pomenom govorecha reka (O. Kronsteiner);

·         iz izraza chlovek (slov- < èlov-), tj. domachin ali kmet;

·         iz izraza s pomenom naród, ljudje; prim. gr. λαός (lāós) < *slāwos (?);

·         iz izraza s pomenom sadilec ; prim. gr. λωή, λως, λουα stodo³a;

·         iz imena mitichnega Slava, prednika Slovanov;

·         iz izraza ska³a (od tod -k- v latinskih imenih Sclaveni, Sclavini);

·         iz etnonima Skolotów, samopoimenovanja Skitov ali pa imena nekega skitskega plemena;

·         iz indoevropskega *sek- zvezati; v razlichici *sk-lobh- sorodniki; podobno *sk-eip- rod, *skeut- skitski, Skoci itd.

 

Od vseh navedenih sta pomembni le prvi dve razlagi. Prav neverjetno je, da ju jezikoslovci pravzaprav sploh niso uposhtevali. Povzemam prosto po virih [51]:

 

Rudnicki ime izvaja iz indoevropskega korena s pomenom swój, w³asny (poljsko), slovensko svoj in lasten. Navaja tudi poljske izraze swój < *swojo-, siebie < *sebh-, sobie, osoba < *sobh-, sibī < *sebh-; grshko spheĩs (oni se – reflexivum indirectum 3 pl.) in < *sbhejes; angl. self < *selbh-; wal. helw -imetje, gospodarstvo (to drugi zavrachajo, gl. zgoraj). Izvajanje zakljuchi z razlago imena Slovani kot svoji ljudje, znanci, nashi, lastni, svojci. Sam Grimm naj bi bil prvi postavil tako hipotezo o izvoru imen narodov. 

 

Dodajam she *slov- (nashi ljudje – J. Otrebski [59]), podobno tudi E. Rzetelska-Feleszko za Slovince [60]. Tudi ta dela niso nashla velikega odziva v strokovnem svetu.

Kritichni pregled raznih razlag imen Slovani in Veneti vsebuje she literatura pod [44]; razlage imen posameznih slovanskih narodov tudi pod [58].

Preostane she naloga najti imenu Slovani sorodnico v sanskrtu, saj jezikoslovje s svojimi obichajnimi postopki doslej ni dalo zadovoljive razlage.

 

 

 

Sklavi in Slovani

 

Tisti, ki trdijo, da so se nashi predniki priplazili iz pripjatskih mochvirij, »kulturni narodi« pa so jih zasuzhnjili, vechinoma tudi menijo, da smo svoje ime dobili iz naziva za suzhnje – sklavi  ipd., seveda kot tuje poimenovanje. Iz istega zornega kota so tudi trditve, da so Slovane toliko zasuzhnjevali in prodajali, da je v zadevnih jezikih iz slovanskega imena nastal izraz za suzhnja. Slednje ima svojo osnovo, saj so bili Slovani, zlasti severni in vzhodni, shele precej pozno pokristjanjeni. Dokler niso bili kristjani, so bili za »kristjanske« narode, posebno za Germane, brezpravni, zato so jih ti z izgovorom o »shirjenju bozhje besede« morili, plenili in zasuzhnjevali. [56]

 

Izvor besede suzhenj je v slovanskih jezikih popolnoma jasen, stari izrazi v zahodnoevropskih jezikih pa za ta pojem sploh niso znani. Znachilno je, da je v vechini indoevropskih jezikov izraz za suzhnja izpeljan iz besede sklave. Izjeme so seveda slovanski jeziki, pa walizhanski, cornski in latvijski ter od Slovanom sosednjih estonski, finski in turshki jezik.

Dejstvo, da ima tak ali pa zelo podoben izraz za suzhnja vechina zahodnoevropskih narodov, lahko pomeni, da je bila trgovina s slovanskimi suzhnji zelo »razvita« ali pa je podobna beseda za suzhnja obstajala zhe prej in je bil shele kasneje povezana z imenom Slovani. Za tako mozhnost govori dejstvo, da je bila »notranja« ureditev zahodnoevropskih plemen izrazito hierarhichna, patriarhalna, dednostna in suzhnjelastnishtvo je bilo nekaj normalnega. Pri Slovanih pa je bilo drugache, ni bilo nikakrshnih dednostnih polozhajev, vladala je enakopravnost med spoli, bila je prava demokracija z izvoljenimi vodji, suzhenjstvo je bilo celo izrecno nezazheleno [61]; tako so tudi izrazi za suzhnja v slovanskih jezikih razlichni, saj je suzhnjelastnishtvo pri Slovanih nastalo shele kasneje, morda obenem s krshchanstvom, ko je z novo vero prishel tudi nov politichni sistem.

 

Zakaj naj bi potemtakem ti zahodnoevropski narodi dobili izraz za suzhnja shele po stikih s Slovani, torej shele potem, ko naj bi se Slovani pripodili iz pripjatskih mochvirij? Morda pa so bili Slovani zhe od davnine zasuzhnjevani prebivalci Evrope?

 

Poglejmo besede suzhenj, rob (hrv., srb.), rab (rus.), otrok (chesh.) ipd. [62]. Vsi ti izrazi so izpeljani iz pojma ujetnika, tezhaka in tudi svojca. Slovenski suzhenj naj bi bil izpeljan iz izraza s uzhetom – zvezan [13], ujetnik. Imamo torej dovolj besed, da nam ni treba posebej oznachevati zvezanca ali ujetnika. Tako se mi vsiljuje razlaga: so zhena, namrech nekdo, tudi svojec, ki ima polozhaj, podoben zhenam v patriarhalni druzhbi, ta pa je pri Slovanih nastopila verjetno najprej pri prednikih Slovencev pod »naprednim« zahodnim vplivom.

 

Po sanskrtu [50]

 

zliku           sluzhabnik, suzhenj, odvisnik; izprijenec;

zli =            zri [50];

zliS             sprijeti se, pritrditi, drzhati se (angl. cling to);

zri               polozhiti, vlozhiti, pritrditi na, pritrditi k (h), usmeriti ali obrniti k; (nem. lehnen, angl. lean  - nasloniti);

ku               kot predpona (?) pomeni razpad, razveljavljenje, pomanjkljivost, stisko, malost, zapreko, grajo, prezir, krivdo;

kU              delati hrup, krichati, stokati, chivkati, kukati (hrv.), brenchati.

 

Torej gre za nekoga, ki ima lastnosti v pomenu skupaj, zelo v povezavi s slabim; vidna je pomenska in glasovna sorodnost z zlikovcem. Drugi sanskrtski izrazi s podobnim pomenom pa so glasovno tako razlichni, da jih ne moremo uposhtevati za razlago besede sklavi. Izvedeni so iz besede

 

dAsa          sovrazhnik, demon, divjak, barbar, nevernik, suzhenj, sluzhabnik.

 

Seveda, sklavi naj bi bila izpeljanka iz imena Slovani ali pa obratno [npr. 55]. To je priljubljena razlaga v zahodnih razpravah, ki pa jo prevzemajo po starih kronikah in virih. Pri teh razlagah ni jasno, zakaj in kako naj bi prishlo do zamenjave skl- za sl- ali pa obratno. Vechina razlag pojasnjuje, da stara grshchina nima sl- , zato naj bi Grki vrinili med s in l glas k ali t. Seveda se lahko vprashamo, zakaj ravno ta dva in zakaj nato pretezhno k. Prav tako bi lahko vrinili kak samoglasnik ali pa kateri koli drug soglasnik. Glede obratnega prevzema pa se lahko sprashujemo, zakaj naj bi Slovani k ali kaj drugega izpustili.

Omenili smo, da je Lozinski predlagal delovno hipotezo, da so oblike imena Sklaveni  in arabski izraz Saqlaba istega izvora. Grki so imenovali Skite tudi Skot, skitska dezhela se je v celoti nahajala na (danashnjih in tedanjih) slovanskih podrochjih, perzijsko ime za Skite pa je Saka. To ime so prevzeli Hindujci, isto lahko velja za Arabce [63]. Tako Bizantinci kot Arabci so verjetno njim popolnoma tuje ime Slovani pomeshali z oznako za Skite, saj so Slovani prebivali tudi v dezheli, ki so jo Bizantinci in Arabci imenovali Sak. Od tod grshki k, ki je preshel v latinsko obliko sclavus, ta kratka oblika pa izvira iz imen slovanskih knezov.

 

Ali je mozhno, da je beseda za suzhnja v zahodnih indoevropskih jezikih obstajala zhe pred seznanjenjem teh narodov z imenom Slovani in mu je bila mogoche celo zelo podobna, tako da je brez tezhav zamenjala ime?

 

Poglejmo v sanskrt – ishchemo besede, ki se zachnejo s predpono sk ali sak, po mozhnosti she s prisotnim l.

Sanskrtske besede s predpono sk- obstajajo, vendar pa ne bi bila nobena primerna za ime etnosa.

 

skambha    chep, podpora, steber, opora, oporna tochka vesolja

skand         skakati, skochiti, poskakovati, zagnati, pljuniti (lat. scando, scala)

skandha     rama, razvejanje, cheta, mnozhina, kolichina, sestavek, del, vojashki oddelek, kralj, princ ipd.

 

She vech jih je, z razlichnimi pomeni, a so vechinoma sorodne nashtetim. Zadnja beseda (skadha) bi lahko prishla v poshtev, pa ji manjkajo vazhni soglasniki, tako da vprashanje ostaja odprto.

 

Povsem drugo podobo kazhejo besede s predpono sa(k)- :

sakala         sestavljeno, deljivo, tvarno, z vsemi deli, popolno, docela, celotno, vse;

(sorodno s slovenskim célo)

kalA            droben del, vsak posamezen del, chasovni interval, »element« chloveshkega telesa, zametek; sorodno je kal in chlan, chlen.

 

Zlozhenka z besedo jana :

 

sakalajana  vsaka oseba, vsakdo

sakalajananI   mati vseh

 

Razvidno je, da je nashima vse, vsak  ipd. v sanskrtu sorodna beseda saka- . Tudi besedo sakalajana lahko razlagamo kot blizhnjo sorodnico izrazu za vse ljudi ali pa za vsi.

Ne moremo zanesljivo trditi, da je ta beseda prvotni izvir, iz katerega bi izshel izraz za suzhnje, cheprav je povezana z osebami, z ljudmi. Lahko pa jo razlagamo kot sorodnico imenu Sklavani. Tudi imeni Skiti in Saka sta morda izvedeni iz sorodnice besedi sakalajana. Posledice tega pa so tehtne; beseda bi lahko bila samooznaka Protoindoevropejcev s pomenom vsi ljudje ; gre za etnos, iz katerega so pozneje izshli vsi indoevropski narodi.

 

Tako imamo vzporednico z veliko mlajshim primerom. Ime Tevtoni izhaja iz tous – vsi, enako tudi Allamani – vsi ljudje.

 

Naslednji besedi iz sanskrta:

 

sarva          celo, polno, vse, vsako, vsevrstno, mnogo, razlichno, razno, skupno, v vseh delih (tudi v sestavljankah),

 

sorodno z zdravo (lat. salvus) in

 

sarvajana    vsaka oseba, vsakdo iz mnozhice (sleherni?).

 

Pomen sarvajana je skoraj isti kot sakalajana, verjetno zaradi ozke sorodnosti besede saka- z besedo sarva-, obe uporabljani v sestavljenkah, lahko pa gre tudi za razlichice v Vedah ali pa v sanskrtskih dialektih.

Morda jima je soroden tudi latinski servus, saj so sluzhabniki, vojaki in suzhnji navadni ljudjevsaka oseba, sleherni, v mnozhini pomensko kot danes ljudstvo, puk, gesinde, folks, raja.

To bi lahko pomenilo, da je podoben izraz za suzhnja od nekdaj obstajal v indoevropskih jezikih, naposled pa se je izenachil z oznako za Slovane.

Podobno domneva tudi O. N. Trubachov na podlagi indoevropskega *servo-, ki pomeni cel, ves, in sicer z razlago vsi ljudje za ime Srb [64].

 

 

 

Pomen imena Slovani

 

Posebno so zanimive naslednje sanskrtske besede [50]:

sva              lasten, svoj

svaj             objeti, zgrabiti, obkrozhiti, zviti ali oviti

svaja           lastnorojen, lasten, svoj, soroden

svajA          lastnorojen

 

svajana       pripadnik svojih ljudi, sorodnik; svojec, svoje (lastno)

 

svajanaya, svajanAya   biti soroden, podoben, postati sorodnik

svajanman svoj

svAjanya    sorodstvo

svajAti        lastne vrste; chlan svoje druzhine ali kaste

 

Takoj spoznamo nasho sorodnico svoj-, pa tudi ovoj ali zavoj. Njen prvotni pomen je soroden z nechim kar (nekaj) vsebuje.

Zanimiv je drugi del zlozhenke svajana:

 

jana            (stvariti), zhivo bitje, chlovek, oseba, rod; ljudje, podaniki itd.

jAna           rojstvo, izvor, rojstni kraj.

Ta drugi del zlozhenke je soroden tudi z besedo

janI            zhenska, zhena, rojstvo.

 

Ochitno je najblizhja sorodnica nashi zheni. Iz tega izhaja tudi beseda

janya          pripadnost rodu, druzhini ali pa isti dezheli, chlan naroda.

 

Izpeljanka svajana je nedvomno tako glasovno kot pomensko sorodna imenu Slovani (prim. tudi obliko Slavjani ). Tako je razlaga imena Slovani pravzaprav zelo preprosta: pomeni svoj rod, svoj narod.

 

Torej je ime Slovani res starodavno, verjetno sploh eno najstarejshih. Morda je bilo prvotna samooznaka za vse Indoevropejce; Slovani so jo ohranili, kakor so bolj ali manj ohranili svoje jezike. Tudi ostale prej navedene, a manj verjetne razlage nas privedejo do istega sklepa.[78]

S tem so potrjene razlage M. Rudnickega, J. Otrebskega in E. Rzetelske-Feleszke, cheprav so le delno pojasnili pomen imena. Verjetno jezikoslovna stroka ni primerno sprejela njihovih razlag zaradi uporabe problematichnih indoevropskih korenov *slov- in *svoj- (?), kajti zvezdica oznachuje umetno rekonstrukcijo. 

 

Pogledati she kazhe, kako je s prehodom v  v l, pravzaprav sv- v sl-. V ta namen poglejmo naslednje sanskrtske besede:

 

svaka          lasten (svoj), moj lasten, chlan svojih (svojec), sorodstvo, sorodnik, prijatelj, svojci, prijatelji

svastha       sam svoj, zdrav, neodvisen

svasti          dobro, srecha, uspeh ipd.; pozdrav: zdravo, dobro se imej!

svabhAva   rojstni kraj; lastno stanje bivanja

svAbhAvya samobiten, lastna narava, svoja posebnost

svabhU       samobiten

bhU            biti, postati

 

Vse spominjanjo na svak, svastika (srb.), biti in temu sorodna svoboda, ki je v nekaterih drugih slovanskih jezikih sloboda. Spomnimo se she prej omenjene besede svad, sorodnice nashih besed sladko in slastno.

 

Tudi razlike in prehodi j v zh, dzh, dj ali pa ð jezikoslovno niso problematichni – na primer rojen in rodjen ipd.  

 

 

Sklep

 

Izvor imen kazhe, da razlikovanje v sebe, svojo druzhino, nashe sorodnike, nash rod, nashe pleme in v ljudi, ki jih razumemo ali pa ne, ki so iste vere ali pa ne, obstaja od pradavnine in ga lahko izsledimo ravno iz imen [4].

To pravilo velja tudi za ime Slovani.

 

Tako se v povzetku kazhejo naslednje ugotovitve:

 

·         Ime Slovani izhaja iz ozhje sorodnice sanskrtske besede svajana s pomenom svojec, sorodnik.

·         Kratko ime Slav (tuje poimenovanje; Slave, Slawe ipd.) je izvedeno iz osebnih imen, kot so Rastislav, Boguslav ipd., ki so sestavljenke z besedo slava (s pomenom slaviti ).

·         Ime Sklaveni, Saqlaba ipd.: premena sl- v skl- je lahko nastala iz vech razlogov; deloma gre za vpliv imen Skit (gr.) ali Saka (perz.); vpliv ali pa zamenjava z blizhjo sorodnico sanskrtske besede sakalajana (vsaka oseba, vsakdo) s pomenom vsi ljudje, blizu je tudi beseda sarvajana (vsaka oseba, vsakdo iz mnozhice,[sleherni ?]) s pomenom navaden chlovek, vsaka oseba, sleherni iz naroda (v smislu puk, Gesindel, folks, raja) in tako tudi suzhenj.

·         Kratko ime Sklave (tuje poimenovanje; Sclavo, Sklawe ipd.) je nastalo pod vplivom imena Sklaveni na kratko obliko Slav in je v latinshchini postalo izraz za suzhnja, ki so ga prevzeli tudi drugi. Podobnost s kako drugo besedo s pomenom suzhenj (sorodno besedam sakalajani ali sarvajani) ostane odprto vprashanje.

·         Imena Enetoi, Veneti, Wenden, Windischi ipd. so izpeljave iz imena Slovenec, ki je izpeljano iz imena Slovan, mogoche posredno z glagolom sloviti, podobno kot npr. peti – pevec. To smo potrdili tudi z verjetnostnim rachunom, ki je pokazal, da so vse ostale uradne razlage praktichno brezpredmetne.

 

V luchi teh spoznanj si moramo ogledati tudi njihov vpliv na razlago slovanske etnogeneze. Kaj lahko sklepamo na podlagi navedenega? Iz sorodnosti imena Slovani s sanskrtsko besedo svajana sledi, da je ime zelo staro. Lahko ga postavimo najmanj v 2. tisochletje pr. n. sht., morda she prej, saj sanskrt izvira prav iz te dobe. S tem so tudi neodvisno potrjeni Homerjevi in Herodotovi podatki. Seveda bo she vedno ostal ochitek, da je ime v priblizhno danashnji obliki znano shele iz prvih stoletij po n. sht.

Toda antichni viri porochajo o vech manjshih neslovanskih narodih znatno prej [65].

Kako to pojasniti?

Kot sem zhe omenil [4], so v antichnih virih omenjeni narodi vechinoma samo velike druzhine, plemena ali pa tudi kakshna plemenska zveza [66]. To velja tudi za Slovane ali, bolje recheno, Protoslovane; ugotovitev sledi neposredno iz podatkov o oceni gostote prebivalstva v tistih chasih [67]. Tiste etnichne skupine (na primer Veneti), ki so posebej omenjene kot veliki narodi, so pravzaprav najblizhe danashnjemu pojmovanju naroda. Taki narodi niso bioloshko izumrli, kot se je to lahko zgodilo z manjshimi, marvech so postali bolj znani in so tako lahko pri sosedih dobili drugo ime. Pojav ali, bolje, omemba nekega naroda v antiki pa je vechinoma povezana z vojashkim pomenom – je pravzaprav odsev nevarnosti, ki jo je dolochen narod predstavljal za kronistovo okolje.

 

Podatki trgovcev o ostalih »narodih« pa so zelo povrshni, ker so samo iz »druge« roke; npr. porochilo trgovca trgovcu, ko nista oba osebno prepotovala njihovih krajev. Ob tem ne smemo pozabiti, da pri vechini teh »narodov«, ko se pojavijo v zapisih kronista, ne gre zmeraj za pravo »etnichno« skupino, t.j. skupino, ki jo vezhe sorodstvo, govori isti jezik in ima iste obichaje. Bolj pogosto je to le oborozhena skupina roparjev in plenilcev, ki si je podjarmila lokalno prebivalstvo, svojemu roparskemu podrochju pa je dala videz nekakshne drzhavne tvorbe. Kasneje je bila mogoche asimilirana v podjarmljeno prebivalstvo, njen jezik se je izgubil, ostalo pa je ime; taki primeri so Langobardi, Bolgari, Gepidi ipd. To je razvidno tudi iz zemljepisnega polozhaja in trajanja premikov »selechih se« narodov: skoraj izkljuchno gre za meje znanega antichnega sveta (drugi podatki so samo kasnejshe razlage, razshirjene na ostala podrochja). Premiki, ki so jih »celi« narodi naredili v nekaj letih, kazhejo, da je bila prehrana in ostala preskrba mozhna le z ropanjem domachega prebivalstva – staroselcev.

 

Tako lahko pritrdimo Tomazhichu [7], da je ime Slovani veliko starejshe kot pa njegova prva omemba v antichnih kronikah. Slovani so zhiveli v demokratichnih vashkih skupnostih in tako sprva niso imeli kake vechje organizacije, ki bi omogochala hitro sklicevanje shtevilnejshe vojashke mochi, zato tudi niso premogli ustrezne opreme in taktike ob napadih plenilcev.

Za antichne plenilce naj bi tako v zachetku ne pomenili »resnega« sovrazhnika [61]. Pod pritiskom plenilcev pa so se Slovani zacheli vojashko zdruzhevati in upirati; pridruzhevali so se jim tudi kot najemniki nekateri iz vrst nasprotnikov, npr. Bizantincev, in od teh so se nauchili tedaj moderne vojashke taktike in vchasih preshli tudi v nasprotne napade. Tako so postali neposredna vojashka nevarnost za »kulturno napredne« etnije in slovansko ime je dobilo dolochen pomen za kroniste.

Tudi Samova drzhava je nastala zaradi obrambe pred germanskimi roparji.

 

Po Alineijevi teoriji kontinuitete [68] in po arheoloshkih najdbah podonavskih kultur [69] sega slovanska pismenost dalech v mlajsho kameno dobo. Etrurshchanski, retijski, venetski in frigijski napisi so dovolj uspeshno razvozlani s pomochjo slovanskih jezikov [70]. Seveda ne moremo pri vseh govoriti o Slovanih, bolj gre za Protoslovane, zraven so tudi predniki danashnjih neslovanskih narodov, ki pa so zaradi takratne blizhnje sorodnosti vseh Indoevropejcev imeli tudi s Slovani tedaj she bolj sorodne jezike.

Tudi (proto)glagolica in (proto)cirilica sta veliko starejshi slovanski pisavi in ju samo pripisujemo apostoloma Cirilu in Metodu [69].

Kako potemtakem pojasniti, da po venetskih in frigijskih napisih nimamo nichesar mlajshega vse do Cirila in Metoda ter do Brizhinskih spomenikov?

Tudi na to odgovor ni posebno tezhak. Pomislimo le na usodo Karantancev ali Retre in Arkone. Slednji sta sicer veliko poznejshi, vemo pa zagotovo, da so kipi bozhanstev v njunih svetishchih imeli napise [56]. Prav neverjetno se zdi, da z izjemo teh napisov ne bi bilo nikakrshnih drugih pisnih dokumentov, predvsem z versko vsebino. Najverjetneje so zavojevalci vse temeljito unichili, bolj iz sovrashtva in grabezhljivosti kot iz verskega zanosa.

»Germanske« rune so pravzaprav nastale iz venetske pisave [71]. Spomnimo se porochil Ibrahima Ibn Jakuba [67] o bogati trgovini na slovanskih podrochjih. Razvita trgovina gotovo ni mogla biti brez pisave. Tudi njegovo porochilo [69] o ruski runici pricha o starejshih – predcirilskih in predglagolskih – slovanskih pisavah. Pisali so na drevesnem lubju in lesenih deshchicah [72]. Nich od tega se ni ohranilo.

Zahodna Evropa, ki se ima za dedinjo antichnih kultur in za nosilko krshchanskih vrlin, tudi ne bi imela vechine antichnih virov brez posrednishtva Bizanca, ki ga je pomagala unichiti. Arabske prevode pretezhno grshkih del so v latinshchino prevajali shele prevajalci v Toledu, tj. Judi v muslimanski (mavrski) Shpaniji. Komajda je mozhno slutiti, kaj vse je izginilo med pozhigi starih knjizhnic – v Aleksandriji, v Bizancu (tudi ikonoklastichno unichevanje), v Kremlju (knjizhnica Ivana Groznega) itd. Ni treba posebej omenjati, kdo so bili vechinoma pozhigalci in na katero veroizpoved so se sklicevali.

Tako kot v Retri in Arkoni, kasneje pa tudi v Ameriki in drugod, je bilo pokristjanjevanje izgovor za osvajanje, ropanje, plenitev, poboj, zasuzhnjevanje in unichevanje kulture domachega prebivalstva. Za vse seveda ne moremo obtozhevati le tujcev. Tudi lastne razprtije znotraj narodov in drzhav so prispevale k propadom; na primer kijevska drzhava, spopadi med Luzhichani. Prevzem nove vere je botroval tudi unichevanju prejshnjih lastnih kulturnih dobrin v dokaz prave verske gorechnosti. Primer take miselnosti najdemo pri Thietmarju [73]; bolj ga je groza slovanskega bogosluzhja kot vseh pobojev, umorov, plenitev in vojn, ki jih opisuje.

 

Brez dvoma lahko ugotovimo, da so Slovani s pokristjanjevanjem izgubili skoraj celotno svojo predhodno kulturno dedishchino.

 

Slovansko kulturo na novih, krshchanskih temeljih sta omogochila Ciril in Metod, ker sta bila Slovana (temu podatku zahodni viri seveda oporekajo). Bila sta bolj ali manj na pravi »politichni liniji«, kljub temu pa so ju nemshko govorechi oblastniki preganjali. Njune plodne dejavnosti ne moremo pripisati le verski gorechnosti, temvech gre tudi za plodove stare slovanske kulture v novih okolishchinah. Tudi novgorodska sploshna pismenost [75], zlasti v chasu, ko so pisanje imeli za zhensko in menishko opravilo ter je v zahodni Evropi prevladovala nepismenost, ni nastala chez noch. Bila je dedishchina staroslovanske pismenosti pri narodu, ki ga niso tujci pokristjanili in tudi ne osvajali, tako da mu nihche ni povsem unichil temeljev lastne kulture.

 

Kaj lahko ugotovimo iz dosedanjih razlag imena in etnogeneze Slovanov v delih domachih in tujih jezikoslovcev in zgodovinarjev?

 

Znachilna so naslednja dejstva in protislovja:

 

·         Vsi jezikoslovci so mnenja, da iz hidronimov ni mogoche sklepati o pradomovini Slovanov, kljub temu pa nenehno ponavljajo »mokro, vlazhno in tekocho« etimologijo imena Slovani iz nekega hidronima [74].

 

·         Jezikoslovci niso preprichani o lastnih metodah: uposhtevajo vechinoma le »rekonstruirane« besedne korene, ki pa jim sami ne verjamejo, cheprav so vchasih zelo blizu resnici (Otrebski, Rudnicki, Rzetelska-Feleszko); zato radi prevzemajo tuje razlage.

 

·         Protoslovanshchina in slovanski jeziki naj bi nastali »veliko kasneje« kakor germanski ali keltski, in sicer z izposojenkami od vsepovsod, chetudi so bolj sorodni sanskrtu kot pa tisti, iz katerih naj bi se razvili.

 

·         Govorijo o razpadu indoevropske skupnosti, ki je bila naseljena po vsem kontinentu in she dlje, za del te skupnosti, namrech za Slovane, pa ishchejo »pradomovino« v nekem ozkem podrochju, razvidnem shele »veliko kasneje«.

 

·         Zemljepisna, rastlinska [75], zhivalska imena ipd. naj bi kazala pradomovino Slovanov. Neuspeh naj bi bil v tem, da vsaka skupina poimenovanj vodi k drugemu zemljepisnemu podrochju [76]. Toda ravno v tem je uspeh, saj so bili Protoslovani naseljeni po celotnem evropejskem kontinentu in shirina njihovih imenskih sledov to le potrjuje.

 

·         Tuje razlage imena in etnogeneze Slovanov so ochitno pristranska vojashko-politichna propaganda in ne znanstvena dognanja. Ta propaganda je namenjena lastnim neslovanskim, zahodnim podlozhnikom, da so se bili in se bodo po potrebi spet pripravljeni »braniti« pred dednim slovanskim sovrazhnikom, ki jim je nekoch v prazgodovini zhe »prevzel« Evropo. Gre tudi za opravichevanje lastnih zgodovinskih »grehov«. Tovrstni predsodki proti Slovanom so globoko ukoreninjeni v mishljenju povprechnega zahodnjaka, zlasti nemshko govorechega [77]. Iz teh predsodkov she danes izvira temeljni odnos zahodne politike do Vzhoda, prav tako pa je dolocheno tudi zahodno medijsko porochanje o podrochjih, ki jih shtejejo za (evropski) Vzhod.

 

Vrnimo se naposled k nashemu Francetu Preshernu. Najvech sveta je jasno. Uporaba besede slishati kot pripadati pa je germanizem in je lahko popolnoma namerna. Temu ustrezno je tuje poimenovanje pravilno – otrokom Slave; v povezavi namrech nakazuje dolocheno politichno izjavo. 

 

junija 2007

 

 

 

 

Viri, literatura in reference

 

[4] B. J. Hribovshek: Imeni Raetia in Schwyz, Revija SRP, sht. 75/76, 77/78, Ljubljana 2006, 2007;

Edicija Pogum: Branko J. Hribovshek, IMENI RAETIA IN SCHWYZ, Ljubljana 2006

[7] Shavli J., Bor M., Tomazhich I.: Veneti, Editiones Veneti, Wien, Boswell 1996

[12] gl. [7] str. 321

[13] M. Snoj: Slovenski etimoloshki slovar, Mladinska knjiga, Ljubljana 1977

 

[31] Ta in naslednji citati so iz O. Spengler: Der Untergang des Abendlandes, Beck, Muenchen 1998, str. 238, 241,761 itd.

O evropski politiki gl. H. Saña: Das vierte Reich, Rasch u. Röhrig, Hamburg 1990, H. Saña: Die Lüge Europa, Rasch u. Röhrig, Hamburg 1993

[32] prim. Goebbels: »Nekatere lazhi so prevelike, da jih ne bi verjeli.«

 

[33] Ob skoraj vsakodnevnih omembah holokavsta zahodni mediji skoraj redno zamolchijo slovanske zhrtve; gl. npr. Arno Plack: Hitlers langer Schatten, Langen-Müller, München 1993

[34] Slovenci smo bili vzor zhe pred tisoch leti (prim. Helmold: »Charinthi …, homines divino cultui dediti, nec est ulla gens honestior et in cultu Dei et sacerdotum veneratione devocior«), kot smo tudi danes »Musterknaben« v Evropi. Prve shole s slovenskim jezikom pa smo mogli ustanoviti shele pod Napoleonom, pred priblizhno dvesto leti, ker jih prej germanski kulturniki niso dovolili, uporaba slovenshchine je bila ponekod celo prepovedana. She pred shestdesetimi leti so nas isti »kulturni zahodnjaki« mnozhichno razseljevali in pobijali. She danes se dogajajo izgredi proti nam in nashi manjshini v Avstriji in Italiji (celo teroristichni napadi v 90. letih na nasho manjshino v Avstriji), pri tem pa policija nikdar ne more najti storilcev. Evropske inshtitucije se ne zavzamejo za pravice obeh slovenskih manjshin, cheprav hkrati poudarjajo pravice katerekoli neslovanske manjshine – seveda le, che jih ni krshila dolochena »mednarodna druzhba«.

Vendar ne bi bilo pravichno, che ne bi omenil, da vsako manifestacijo neonacistov na Zahodu spremlja tudi demonstracija nasprotnikov, namrech ljudi, ki se zavedajo, kaj jim je nacistichna miselnost prinesla v preteklosti.

Prav tako je res, da so nemshki uradni krogi precej pochistili z najhujsho nacistichno propagando (tudi v zgodovinopisju), toda odnos do Slovanov se vseeno ni veliko spremenil. Povprechni zahodni Evropejec je manj izobrazhen kot povprechni vzhodni Evropejec in ne ve dosti o lastni zgodovini. Za takega »zahodnjaka« je vse enako tam nekje od Dunaja in Benetk proti vzhodu, na to svojo nevednost pa je celo ponosen, ker gre pach za nekaj nepomembnega. Tako se she naprej vzgajajo nashi sovrazhnike, zato nam glede tega ne more biti vseeno.

[35] Zgovoren je pogled na nemshke strani Wikipedije o Slovanih in slovanskih jezikih ali pa npr. Die Slawen in Europa - Einleitung (http://slawen.ausgetrock.net/). Megalomansko mentaliteto, aroganco, »razlage v pravilnem zgodovinskem kontekstu«, zavestne lazhi in neznanje v akademskih krogih kazhejo disertacije, ki so sicer brez znanstvene vrednosti, npr.:

R. Steinacher: Studien zur vandalischen Geschichte, Diss. der Universitaet Wien,Wien 2002, http://homepage.uibk.ac.at/~c61705/DISSERTATION-Volltext.pdf ;

U. Schlott: LinkVorchristliche und christliche Beziehungen bei Kelten, Germanen und Slawen,Link Diss., Freie Univ. Berlin, 1996.

Kakor ne bodo Avstrijci Nemcem nikdar odpustili Hitlerja, tako ne bodo Nemci odpustili Slovanom druge svetovne vojne ter celotne predhodne zgodovine.

[36] Npr.: J.W. Ross: The Annals Forged in the XVth Century, Tacitus and Bracciolini by John Wilson Ross - Project Gutenberg).

[37] »deutsche Geschichte« le pochasi napreduje v smeri, da postane poglavje o Nemcih in Avstrijcih ter njihovem odnosu do slovanskih narodov v sploshni knjigi zgodovine.

[38] Prava izdaja vsega germanskega je izjava: »... von woher kam es (das Volk)? Es gehoert zum Anstand eines Volkes, von irgendwoher gekommen zu sein und eine Urheimat zu haben. Dass es auch dort zu Hause sein koenne, wo man es vorfindet, ist fast eine beleidigende Annahme.« Gl. O. Spengler [31], str. 750.

Tukaj moram omeniti priljubljeno zgodovinsko tezo o »sinhroniciteti« zgodovinskih virov, po kateri je dolochen »narod« postal zgodovinski dejavnik shele, ko so ga omenili kronisti; prej o njem sploh nima smisla razpravljati, saj dejstva veljajo le od takrat, ko so zabelezhena. Teza je surogat za slovansko selitev in zamenjava za nekatere she bolj ali manj neuradne teorije o zgodovini Slovanov.

[39] H. Schroecke: Germanen – Slawen, Panorama Verlag, Wiesbaden, 1999

[40] gl. [39] str. 9: »...Die Bedeutung der Falschuebersetzung Sclavi = Slawen im heutigen Sinne kann ueberhaupt nicht unterschaetzt werden, sie ist eine der Hauptursachen fuer den Verlust des deutschen Volksbodens bis zur Oder-Neisse-Linie, des Sudetenlandes und der Vertreibung der dort lebenden deutschen Einwohner...«

[41] Fr. Jeza: Skandinavski izvor Slovencev, Trst 1967

[42] M. Vasmer: Woerterbuch der russischen Gewaessernamen, Osteuropa-Institut der Freien Universitaet Berlin, Berlin 1969-73

[43] M. Vasmer: Russisches etymologisches Woerterbuch, Winter, Heidelberg 1953-58

[44] H. Popowska-Taborska: Zgodnja zgodovina Slovanov v luchi njihovega jezika, ZRC, Ljubljana 2005, str. 49

[45] gl. O. Spengler [31], str. 921: » ...Den unermesslichen Unterschied der faustischen und russischen Seele verraten einge Wortklaenge ... njebo, eine Verneinung ...Geist, esprit, spirit ist ( / Klangsteigung nach oben), das russische duch ist ( \ Klangabsteigung nach unten).«

[46] F. Bodmer: Die Sprachen der Welt, Parkland, Koeln 1997, str.220

[47] S. Brather: Archaeologie der westlichen Slawen, Ergänzungsbände zum Reallexikon der Germanischen Altertumskunde, Band 30, W. De Gruyter Berlin, New York 2001, str. 1

[48] Lastna ocena nemshko govorechih iz dnevnih pogovorov.

[49] V eni prvih knjig v nemshchini o samostojni Sloveniji je prva slika fotografija razbite stranishchne shkoljke, posneta baje v zapushchini zhelezarne Jesenice. V novi izdaji (Petra Rehder: Slowenien, München: Beck, 1999; str. 213: Ill.; Beck'sche Reihe; 879. Länder) so to (ali pa podobno) fotografijo preselili na str. 48.

[50] Vse besede iz sanskrta v tem delu so iz: Cologne Digital Sanskrit Lexicon, T. Malten, K. Stöwe: Sanskrit, Tamil and Pahlavi Dictionaries, Institute of Indology and Tamil Studies, University of Cologne, 1997/2003; tam glej tudi glasovne vrednosti. URL: http://webapps.unikoeln.de/tamil/

O sorodnosti sanskrta in slovanskih jezikov: J. Skulj, J. C. Sharda, R. Narale, S. Sonina, The Hindu Institute of Learning, Toronto, Canada: Lexical self dating; gl. tudi indoevropske jezikovne primerjave – razpredelnice besed v. А. В. Гудзь – Марков: Индоевропейская история Евразии – Происхождение славянского мира, Рикел, Москва 1995, str. 112

[51] G. Jagodziñski: O nazwach S³owian, http://grzegorj.w.interia.pl/lingwpl/nazwy.html;

gl. tudi Tomáš Spevák: Drugachna perspektiva na izvor Slovanov/Another perspective on the origin of Slavs

[52] J. Kovárník, R. Kvìt, V. Podborský: Europe's oldest civilisation and its rondels: the real story, http://antiquity.ac.uk/ProjGall/kvet/index.html , AARG 2004 PAPERS

[53] gl. [44] str. 77

[54] Online Etymology Dictionary http://www.etymonline.com/

[55] W. Pfeifer et al.: Etymologisches Wörterbuch des Deutschen, DTV München 2004

[56] Npr. kronisti: Saxo Gramaticus, Helmold Bosoviensis, Thietmar Mersenburgiensis; pregled vsebine njihovih kronik gl. http://oit.boisestate.edu/sknox/thesis/

[57] J. Baudouin de Courtenay je iz teh osebnih imen izvajal ime Slovani; gl. [51]

[58] Z. Go³ab: The origins of the Slavs, Slavica Publishers, inc., Columbus, Ohio, 1992, str. 294

[59] gl [44] str. 73

[60] gl [44] str. 75

[61] gl. npr. Flavius Mauricius Tiberius Augustus (Maurikios): Strategikon;

tudi: Feasting with "Kings" in an Ancient Democracy: On the Slavic Society of the Early Middle Ages (Sixth to Seventh Century A.D.) Florin Curta

[62] Petr Jandáèek: Slav - Slave Veneti.info zgodovina/history/Geschichte

[63] po Lozinskem [30]:

»I would like to suggest that Arabic Saqlaba was derived from Saka, the name of an Iranian population living north of the Caspian sea in pre-Christian times. Saka, from sah, sak, meaning "lord", referred to the social organization, a type later called feudal (for bibliography see Lozinski, B. P., The Original Homeland of the Purthians; Hague, 1959, pp. 29 f.). Saqlaba, possibly a compound name, might have been a survival of the earlier name Saka, referring to the same geographical region and to a similar social organization of the inhabitants, differences of population notwithstanding. The change from Saka to Greek Sklavini might have occurred by elimination of the vowel and addition of suffixes. In the same way Persian (and Arabic) sakirlat, "textle", primarily wool, became scarlatum, "scarlet" in the Latin of the Middle Ages: Hontum-Schindler, A., "The word scarlet," Journal of the Asiatic Society of Bengal, N.S., VI (1910), 265-265.«

[64] gl. [44] str. 77

[65] gl. [44] str 63.

[66] Vsekakor ne smemo zamenjavati zgodovinske in danashnje »politichne« pripadnosti (npr. drzhavljanstvo) z narodnostjo (etnichna ali kulturna pripadnost), ki je predvsem dedna in pogojena z jezikom in navadami od rojstva. Drzhavljanstvo in narodnost zlasti na Zahodu popolnoma enachijo (gl. npr. J. Shavli: The Vends and the Slavs). To je bil in je prvi vir problemov vseh vechnarodnih (multietnichnih) drzhav, posebno pa se kazhe v odnosih med tujimi delavci in domachini.
[67]
U. S. Census Bureau, Population Division, International Programs Center: Historical estimates of World Population URL: http://www.census.gov/ipc/www/worldhis.html

[68] M. Alinei: Origini delle lingue d'Europa, Il Mulino, Bologna, 1996, 2000; The Paleolithic Continuity Theory on Indo-European Origins; citat:

»…Also Slavic peoples and their languages existed in south-eastern Europe since the late Middle Stone Age (Mesolithic), resulting in exceptional stability of the Late Stone Age (Neolithic) cultures in the region (only they preserved the tell or mound-shaped structures), this clarifies the reason why differentiation between Slavic languages did not occur - as opposed to the theory of presumed settlement of Slavs at the beginning of the Middle Ages …

I have to commence by clearing away one of the most absurd consequences of the traditional chronology, namely, that of the "arrival" of the Slavs into the immense area in which they now live. (…) Today only a minority of experts support the theory of a late migration for the Slavs ... because none of the variant versions of such late settlement answers the question of what crucial factor could possibly have enabled the Slavs to have left their Bronze-Age firesides to become the dominant peoples of Europe …
The surmised "Slavic migration" is full of inconsistencies. There is no "northern Slavic language"; it is rather only a variant of the southern Slavic ... The first metallurgic cultures in the Balkans are Slavic ... and connected with Anatolia ... Slavic presence in the territory, nearly identical to the one occupied by them today, exists ever since the Stone Age ... The Slavs have (together with the Greeks and other Balkan peoples developed agriculture ... agriculturally mixed economy, typically European, which later enabled the birth of the Greek, Etruscan, and Latin urbanism. Germanic peoples adopted agriculture from the Slavs ... The Balkans is one of the rare regions in which a real and true settlement of human groups coming from Anatolia is proven ...«

[69] Starinski jezikovni sledovi - Lucijan Vuga, Radivoje Pesic. On the scent of Slavic autochtony in the Balkans. Radivoje Pesic; o razlagi starih napisov gl. В. А. Чудинов: Загадки славянской писмености, Вече, Москва 2002, http://chudinov.ru/ruskolani/1/ , http://lindex.lenin.ru/Lindex3/Text/6350.htm; o arheoloshkih najdbah: Signs on Tartaria Tablets found in the Romanian folkloric art, Prehistory knowledge; o prvih pisavah: H. Haarman: Early Civilization and Literacy in Europe, Mouton de Gruyter, Berlin, New York 1996; o najstarejshem pojasnilu znakov: T. D. Griffen: Deciphering the Vincha Script, Fanad

[70] Gl. [7] ; o frigijski napisih gl. ¥. ¥мброзић: Гордијев чвор, Пешић и синови, Београд 2004, prev. A. Ambrozic: Gordian Knot Unbound; Cythera Press, Toronto 2002.

[71] K tem so pripisovali tudi napise na negovskih cheladah. Leta 1941 so nemshki okupatorji hoteli postaviti celo spomenik prvemu »germanskemu napisu« v Negovi. Sedaj so na Zahodu te napise prishteli med italske, etrursko-venetske ipd. vire, Borovega dela [7] pa sploh ne uposhtevajo. Zanimivo je, da so nemshki zgodovinarji (v nesoglasju z danskimi) za enega najstarejshih ali pa za sploh najstarejshi »germanski« runski napis razglasili zapis na zaponki iz Vimose. Tega so prepisali kot aadagas(u) / laasauwija. Takoj sta razvidni nashi besedi lasa (lasje) in uvija, v nekih drugih prepisih pa tudi beseda viha. Danske runeinnskrifter med eldre runer http://www.arild-hauge.com/arild-hauge/de-rune-vismose-buckle.jpg

Gl. tudi: Ergänzungsbände zum Reallexikon der germanischen Altertumskunde, Band 10: Runische Schriftkultur in kontinental-skandinavischer und -angelsächsischer Wechselbeziehung; M. Stocklund: Von Thorsberg nach Haithabu;Link hrsg. von Klaus Düwel, LinkBerlin [etc.] : de Gruyter, 1994, str. 102;

Band 15: Runeninschriften als Quellen interdisziplinärer Forschung; E. H. Antonsen: On runological and linguistic evidence for dating runic inscriptions; hrsg. von Klaus Düwel; LinkBerlin [etc.]: de Gruyter, 1998

[72] Gl. [69] Chudinov, http://public.kubsu.ru/~usr02898/sl14.htm http://chudinov.ru/runica-and-the-alphabet-writing/ , http://www.dazzle.ru/spec/riap.html

Z. Kulundzhich: Zgodovina knjige, DZS, Ljubljana 1967, str. 150

[73] Thietmar Mersenburgiensis Chronicon, VI, pogl.17: »Quamvis autem de hiis aliquid dicere perhorrescam, tamen, ut scias, lector amate, vanam eorum supersticionem inanioremque populi istius executionem, qui sint vel unde huc venerint, strictim enodabo.«

Nemshki prevod:

»Ueber sie zu berichten ist mir ein Greuel; doch musset du, lieber Leser, den eitlen Aberglauben und noch sinnloseren Kult dieses Volkes kennen, ich will deshalb kurz erklaeren, wer sie sind und woher sie kommen.«

Gl. tudi http://oit.boisestate.edu/sknox/thesis/

F. Curta: Slavs in Fredegar and Paul the Deacon: medieval gens or »scourge of God«, Early medieval Europe, 6(2), 141 – 167, http://www.clas.ufl.edu/users/fcurta/Slavs.pdf; gl. zakljuchek:

»In conclusion, Fredegar and Paul the Deacon may have been the first among medieval historians to assign Slavs a place in History. Theirs was an attitude combining interest for the origins of the Slavic gens with the perception of the Slavs as an instrument of divine punishment. It is on this basis that Helmold of Bosau, Adam of Bremen, and Thietmar of Merseburg would later construct their image of Wends.«

[74] gl. [44] str. 164

[75] Tu ne pomaga niti krchevito oklepanje bukve kot reshilne bilke za dokaz slovanske pradomovine: SVEVLAD (M. Budimir: Problem bukve)

[76] gl. [44] str. 155: »… Je mar vprashanje etnogenetskih raziskav res tako brezupno?«; o raziskavah s hidronimi gl. str.164.

[77] Tega mishljenja nihche tako dobro ne opisuje kot Oswald Spengler, nacistichni filozof, s svojo »faustichno dusho«. Bahata, napihnjena in blebetava samohvala o lastni vechvrednosti, edinstvenosti, »krojenje lastne zgodovine«, stremljenje za »vishjimi cilji«, lastni tehnoloshki dosezhki itd. –

vse to je pravzaprav mentaliteta mladostnika, ki se hoche uveljaviti; ker pa ni popolnoma preprichan o sebi in svojih sposobnostih, si skusha nenehno dokazovati svojo vrednost, obenem pa se pochuti ranljivega in izgubljenega brez svoje tolpe, v kateri rad sprejema slepo poslushnost vodji. Je pravzaprav izraz podzavestnega manjvrednostnega kompleksa v deklarirani megalomaniji. V bistvu je ravno v tem spenglerjevskem zanichevanju vse polno »felahovskih« lastnosti, kajti stremi za »panem et circenses«, zato je izvor in porabnik trivialne zahodne kulture – pop kulture.

 

[78]  Po redakcijskem zakljuchku naj omenim she naslednje:

 

Q. Atkinson in R.Gray z Univerze v Aucklandu sta v jezikoslovju uporabila matematichne metode iz genetichnih  raziskovanj (statistika sorodnosti DNK – DNA sosledij) (http://language.psy.auckland.ac.nz/publications/index.php?pub=Gray_and_Atkinson2003Nature ). Uporabila sta Swadeshev seznam besed (http://en.wiktionary.org/wiki/Wiktionary:Swadesh_list), ki naj bi bile prisotne v osnovi vsakega jezika od vseh zachetkov, za dolochevanje sorodnosti jezikov kakor tudi za chasovno oceno nastanka jezikov iz njihovih predhodnikov. Njunim trditvam  jezikoslovci precej nasprotujejo, ker niso v skladu z dosedanjimi ugotovitvami glotokronologije (vechinoma na osnovi germanskih in keltskih jezikov; http://www.eurasischesmagazin.de/artikel/?artikelID=121003; http://page.mi.fu-berlin.de/froetsch/linguistik/NYT_article.html). Pri tem pa ne moremo izpustiti dejstva, da po “zakonih” te jezikoslovne glotokronologije ne bi smeli skorajda nikakor razumeti Brizhinskih spomenikov z danashnjo slovenshchino. Uposhtevati moramo tudi dejstvo, da zakonitosti glotokronologije izhajajo iz relativno ozkega chasovnega intervala razvoja peshchice jezikov, namrech tistih, katerih starinske oblike so znane iz dovolj shtevilnih pisnih virov.

Seveda so ugovori tem rezultatom delno upravicheni, vendar pa so rezultati tudi precej zgovorni. Poleg tehnichnih ugovorov je najvechji ochitek, da ta metoda daje prestare chasovne podatke o lochitvi jezikovnih vej. Ti chasovni rezultati pa se precej skladajo z Alineijevo teorijo kakor tudi z nashimi – imenujmo jih tako – venetskimi ugotovitvami.

Tako bi bilo ime Slovani pravzaprav staro od 6000 do 7000 let.

 

 

_________________

Branko J. Hribovshek, O imenu Slovani, I, II; Revija SRP, sht. 79-80/2007; sht. 81-82/2007

Edicija Pogum: Branko J. Hribovshek O IMENU SLOVANI

 

 

 

English